Search the repository

A+ | A- | | SLO | ENG

Abstract: Poškodbe plesalcev modernih tekmovalnih plesov so pogoste kljub ozaveščanju o preventivnih pripravah. Ovirajo proces treniranja, v nekaterih primerih pa lahko pospešijo zaključek kariere. Plesalci izvajajo veliko skokov, doskokov in rotacij na prstih ali stopalih, kar lahko povzroči do akutne poškodbe zaradi nenadnega napačnega koraka, ali do kroničnega stanja zaradi veliko ponavljajočih gibov. Za potrebe diplomske naloge smo opravili obsežen pregled literature. V ožji izbor smo zajeli 55 različnih virov in jih, po prej določenih kriterijih vključili 11. Usmerjali so nas v raziskovanje najpogostejše poškodbe plesalcev modernih tekmovalnih plesov. Iz podatkov je razvidno, da je najpogostejša poškodba gležnja in stopala. V 1 od njih velja trditev, da je najpogostejši medialen zvin gležnja samo pri plesalcih baleta. Večina raziskav zajema le 1 ali 2 zvrsti kar ni dovolj za gotovo potrditev rezultatov. Prav tako bi potrebovali več raziskav, ki bi točno opisale najpogostejšo poškodbo in ne le najpogosteje poškodovano mesto. V zgodnjem rehabilitacijskem procesu je hidroterapija zelo učinkovita pri pacientih z zvinom gležnja III. stopnje. Uspešno rehabilitacijo potrjujejo rezultati raziskave, kjer uporabljajo TENS ali NMES v kombinaciji z izvajanjem tehnike PNF po zvinu gležnja in raziskava z vključitvijo manualne Mulligan tehnike po lateralnem zvinu gležnja. Manualne tehnike uporabljamo za izboljšanje obsega gibljivosti, večanja moči, zmanjševanje otekline in vadbo pravilnih gibalnih vzorcev. Kinezioterapija je pomemben del fizioterapevtske obravnave tako pri poškodbah gležnja kot pri poškodbah stopala. Pomembno je, da se težavnost stopnjuje primerno stanju pacienta. Pravilno načrtovana rehabilitacija izboljša mišično stabilnost in nadzor nad gibljivostjo, kar dolgoročno prispeva k uspešnejšemu okrevanju in zmanjšanju tveganja za ponovitev težav. Glavni namen diplomske naloge je ugotovitev najpogostejših poškodb plesalcev MTP in usmeritev fizioterapevta h kakovostni fizioterapevtski obravnavi.
Keywords: Moderni tekmovalni plesi, poškodbe gležnja, poškodbe stopala, fizioterapevtska obravnava
Published in ReVIS: 28.03.2025; Views: 327; Downloads: 22
Full text (1,03 MB)

Abstract: Patelo-femoralni bolečinski sindrom je eden izmed najpogostejših vzrokov za bolečino v sprednjem delu kolena, ki se pogosto pojavi pri športnikih, še posebej pri ženskah. Zanj je značilna bolečina okoli ali za pogačico, ki se poslabša z dejavnostmi, kot so tek, skakanje in hoja po stopnicah. Patelo-femoralni bolečinski sindrom je kompleksno stanje, ki je posledica kombinacije biomehaničnih in fizioloških dejavnikov, vključno z nepravilno usklajenostjo patelo-femoralnega sklepa, šibkostjo mišic kolka in m. kvadriceps ter pretirano obremenitvijo sklepa. Krepitev mišic kolka, zlasti abduktorjev in zunanjih rotatorjev, je ključnega pomena pri stabilizaciji patelo-femoralnega sklepa in lahko izboljša neravnovesja v kolenu. S tem tudi zmanjša obremenitve nanj med dejavnostmi, kar vodi do zmanjšanja bolečin in izboljšanja funkcionalnih sposobnosti pacientov. Programi vadbe, ki vključujejo krepitev mišic kolka in kolena, so učinkovitejši od programov, ki so osredotočeni le na mišice kolena. Pri obravnavi patelo-femoralnega bolečinskega sindroma je pomembna integracija psihosocialnih in izobraževalnih komponent ter zavezanost pacienta, da po zaključenem zdravljenju samostojno nadaljuje z redno telesno dejavnostjo in zdravim življenjskim slogom.
Keywords: patelo-femoralni bolečinski sindrom, kolčne mišice, vaje za krepitev.
Published in ReVIS: 24.03.2025; Views: 335; Downloads: 20
Full text (796,60 KB)

Abstract: Medialni epikondilitis, splošno znan kot golfarski komolec, je degenerativna poškodba, ki se pojavi zaradi ponavljajočih se preobremenitev in mikrotravm mišičnega sistema fleksor-pronator. Najpogosteje prizadene posameznike, ki izvajajo gibe pronacije podlahti in fleksije zapestja v športih, kot so golf, tenis ali met kopja, predvsem pa pri poklicih z obremenitvami zgornjih udov. Poškodba običajno prizadene dominantno roko in poteka v dveh fazah: akutni, kjer so prisotni vnetje, bolečina in oteklina, ter kronični, ki vključuje degenerativne spremembe tkiva, fibrozo in kalcifikacijo. Posledica je zmanjšan obseg gibljivosti, oslabljena funkcionalnost in omejena moč prijema. Diagnoza temelji na podrobni anamnezi, kliničnih testih, kot sta test fleksije zapestja proti uporu in Reverse Cozen’s Test, in slikovnih metodah (ultrazvok, magnetna resonanca), ki omogočajo oceno obsega poškodbe in izključitev drugih vzrokov bolečine. Fizioterapevtska obravnava stremi k zmanjšanju bolečine, izboljšanju gibljivosti, povrnitvi funkcionalnosti zgornjega uda in povečanju moči prijema. Učinkovite metode vključujejo ekscentrične vaje za krepitev prizadetih mišic, terapijo z udarnimi valovi za spodbujanje regeneracije tkiva in raztezne ter manualne tehnike. Pomembno je, da se terapija prilagodi stopnji poškodbe in specifičnim potrebam bolnika, pri čemer je celostni in personaliziran pristop ključen za uspešno rehabilitacijo. Raziskave potrjujejo učinkovitost ekscentričnih vaj in terapije z udarnimi valovi, medtem ko so dokazi za druge metode, kot so laser, ultrazvok in kineziološki trakovi, še vedno omejeni. V akutni fazi se svetujejo nizkoenergijski udarni valovi za lajšanje bolečin in pospeševanje mikrocirkulacije, medtem ko se ekscentrične vaje izvajajo z nizko intenzivnostjo. V kronični fazi so priporočljivi visokofrekvenčni udarni valovi za doseganje globljih tkiv in intenzivnejše vaje za regeneracijo in krepitev mišične skupine fleksor-pronator. Kljub obstoječim metodam zdravljenja še vedno primanjkuje obsežnih znanstvenih dokazov za izdelavo specifičnih smernic. Nadaljnje raziskave bi pripomogle k razvoju bolj personaliziranih in učinkovitih terapevtskih pristopov, ki bi izboljšali kratkoročne in dolgoročne izide. Pri bolnikih, ki kljub obsežni fizioterapevtski obravnavi še vedno občutijo hude bolečine in omejitve, je operativno zdravljenje zadnja možnost. Z natančno oceno bolnikovih potreb in morebitnih sočasnih bolezni lahko dosežemo najboljše možne rezultate in izboljšamo kakovost življenja bolnikov z medialnim epikondilitisom.
Keywords: Komolec, medialni epikondilitis, fizioterapevtska obravnava, zdravljenje.
Published in ReVIS: 19.02.2025; Views: 529; Downloads: 60
Full text (1,27 MB)

Abstract: Rupture meniskusa so pogosta ortopedska patologija. Za uspešno zdravljenje sta ključna pravilno postavljena diagnoza in zadostno znanje o anatomskih strukturah meniskusa. Ne poznamo splošno sprejete metode o postavitvi klinične diagnoze rupture, ker je pogosto težko ločiti rupturo od drugih pogostih poškodb kolena. Pri diagnosticiranju uporabljamo kombinacijo anamneze, fizičnega pregleda z uporabo kliničnih testov ter magnetno resonanco, s katero lahko izključimo pridružene akutne patologije in ocenimo degenerativne spremembe v kolenu. Pri degenerativnih rupturah operacija ni prva izbira, bolniku priporočamo rehabilitacijo s kinezioterapijo. Po travmatskih rupturah pogosto sledi operativno zdravljenje s šivanjem meniskusa, ki mu sledi rehabilitacija. Najpomembnejši in glavni cilj rehabilitacije je zmanjšanje intenzitete bolečine, povrnitev mišične moči in funkcije ter izboljšanje gibljivosti v kolenskem sklepu. Pristop zdravljenja vedno prilagodimo individualno glede na zahtevnost poškodbe, raznolikosti simptomov ter individualne strukturne značilnosti. Pospešen rehabilitacijski program uporabimo pri perifernih RM, bolnik takoj delno obremeni koleno, takoj začne krčiti koleno in ne uporablja ortoze. Pri kompleksnih RM sledimo omejenemu programu in je rehabilitacija končana okvirno po štirih mesecih. Zaradi premalo izvedenih kakovostnih raziskav v pregledu literature nismo zasledili enotnega protokola za pooperativno rehabilitacijo po šivu meniskusa s področja kinezioterapije in drugih fizioterapevtskih metod. Ugotovili pa smo, da je kinezioterapija najučinkovitejša metoda rehabilitacije po operaciji šiva meniskusa.
Keywords: ruptura meniskusa, šiv meniskusa, fizioterapija, kinezioterapija, rehabilitacija
Published in ReVIS: 11.02.2025; Views: 421; Downloads: 21
Full text (704,87 KB)

Abstract: Uvod in namen: Namen diplomske naloge je proučiti pomen fizioterapevtske obravnave pri mladostnikih z lordozo. V pregledani literaturi smo raziskali pomen kinezioterapevtske obravnave pri mladostnikih z lordozo ter poiskali načine, kako se z njo spopasti in izboljšati telesno držo. Metode: Diplomska naloga temelji na pregledu in analizi literature. Do znanstvene in strokovne literature smo dostopali na naslednjih spletnih bazah: PubMed, Google schoolar, COBISS, PEDro, Openscience in v knjižnici Visokošolskega zavoda Fizioterapevtika. Izbrali smo si vključitvene in izkjučitvene kriterije. Vključitveni kriteriji so bili strokovno analizirane raziskave v angleškem in slovenskem jeziku, raziskave med letoma 2014 - 2024, randomizirane kontrolirane raziskave, enojne slepe raziskave in metaanalize. Rezultati: V rezultatih je bilo vključenih 7 raziskav. Skupno je v raziskavah sodelovalo 685 preiskovancev, ki so bili razdeljeni v kontrolno in eksperimentalno skupino. Trajanje vadbenih programov je bilo od osem do dvanajst tednov. Ugotovili smo, da imajo vsi vadbeni programi, uporabljeni v raziskavah, pozitiven vpliv na izboljšanje in zmanjšanje lordoze. Uporabnost: Diplomska naloga je namenjena vsem, ki si želijo razumeti vpliv kinezioterapije pri lordozi in ustrezno ukrepati. Omejitve: Zaradi nejasnih dolgoročnih učinkovitosti o vajah za izboljšanje in zmanjšanje lordoze, bi bilo smiselno nadaljnje raziskovanje, ki bo vključevalo več oseb in bi potekalo daljše časovno obdobje. Po daljšem časovnem obdobju po vadbenih programih bi opravili testiranje. Smiselno pa bi bilo tudi pripraviti več raziskav z različnimi starostnimi skupinami. S tem bi izboljšali rehabilitacijsko strategijo.
Keywords: telesna drža, fizioterapija, lordoza, vaje
Published in ReVIS: 17.12.2024; Views: 469; Downloads: 25
Full text (816,04 KB)