21. Vpliv vibracijske terapije na zapoznelo mišično bolečinoMetka Benčan, 2023 Abstract: Zapoznelo mišično bolečino (ZMB) lahko opredelimo kot preobremenitveno mišično okvaro. Odraža se z bolečino in drugimi omejujočimi simptomi, ki nastanejo po predhodni, predvsem ekscentrični obremenitvi. Namen diplomske naloge je s pregledom strokovne literature proučiti vpliv vibracijske terapije celotnega telesa na ZMB in določiti učinkovitost lokalne vibracijske terapije pri odpravi simptomov ZMB. Metode: Sistematični pregled literature, pridobljene v elektronskih podatkovnih zbirkah PubMed in Cochrane Library. Rezultati: V pregled smo vključili 18 raziskav, pri čemer jih je 11 proučevalo vpliv vibracij celotnega telesa (VCT), 7 pa učinkovitost lokalne vibracijske terapije (LVT). Avtorji so najpogosteje ugotavljali, da VCT lajšajo zapoznelo bolečino, hitreje zmanjšajo raven krvnih pokazateljev mišičnih poškodb, zmanjšajo občutek mišične zategnjenosti in blažijo začasno izgubo mišične moči. Uspešnost terapije je odvisna od uporabljenih parametrov vibracij. LVT se je izkazala za učinkovito metodo lajšanja zapoznele mišične bolečine. Uporabnost: Vibracijska terapija statistično učinkovito lajša ZMB in z njo povezane težave. Omejitve: Avtorji raziskav ne opredelijo ustreznih parametrov vibracijske terapije ali pa so ti pomanjkljivi. Raziskave vključujejo majhno število preiskovancev, kakovost nekaterih vključenih raziskav pa je nizka, zato so potrebne dodatne, metodološko kakovostnejše raziskave.
Keywords: zapoznela mišična bolečina, ekscentrične poškodbe mišic, vibracijska terapija
Published: 10.10.2023; Views: 354; Downloads: 29
 Fulltext (986,40 KB) |
22. Fizioterapevtska obravnava pri COVID-19 in dolgem COVID-19Katja Žlajpah, 2023 Abstract: Večina bolnikov s covidom-19 ima blago obliko bolezni z ugodno prognozo in ne potrebuje hospitalizacije. Vendar pa lahko starejši bolniki in tisti s kroničnimi boleznimi razvijejo hudo bolezen in zaplete, kot so sindrom akutne dihalne stiske in odpoved dihanja, ki zahtevajo zdravljenje v enoti intenzivne terapije z invazivno podporo. Da bi ugotovili rehabilitacijske potrebe bolnika s covid-19 v bolnišnici ter rehabilitacijo, ki jo je treba vključiti ob odpustu bolnika z dolgim covidom-19 iz bolnišnice, smo opravili sistematični pregled literature in proučili 10 raziskav. Ugotovili smo, da mora biti fizioterapevtska obravnava usmerjena v zmanjšanje tveganja okužbe in zagotovitev najboljše oskrbe bolnika. Fizioterapevti imamo temeljno vlogo pri zagotavljanju ventilacijske podpore v fazi akutne bolezni in rehabilitacijske obravnave po njej za ohranjanje gibljivosti ter spodbujanje funkcionalnosti. S fizioterapevtsko obravnavo je potrebno začeti že v enoti intenzivne terapije takoj, ko je bolnik klinično stabilen. Z zgodnjo mobilizacijo ohranimo funkcionalnost bolnika in pospešimo okrevanje.
Ker covid-19 pusti dolgotrajne posledice, imamo fizioterapevti pomembno vlogo pri snovanju programa pljučne rehabilitacije za bolnike z dolgim covidom-19. Tudi tu je za zmanjšanje posledic ključna zgodnja fizioterapevtska obravnava. Ta mora biti prilagojena posamezniku in nadzorovana ter ne sme poslabšati posameznikovih simptomov. Na podlagi proučenih študij ugotavljamo, da mora biti rehabilitacija dolgega covida-19 usmerjena v krepitev telesne zmogljivosti. Pomembna je tudi prehranska podpora.
Keywords: Fizioterapija, covid-19, dolgi covid-19, respiratorna rehabilitacija, dihalna odpoved
Published: 10.10.2023; Views: 356; Downloads: 24
Fulltext (672,28 KB) |
23. UČINKOVITOST TERAPEVTSKEGA UČENJA NEVROZNANOSTI BOLEČINE PRI OBRAVNAVI KRONIČNE BOLEČINE V KRIŽUAnamarija Mikuž, 2023 Abstract: Bolečina je večdimenzionalna in vedno subjektivna izkušnja posameznika. Odvisna je od številnih dejavnikov, ki jih lahko razdelimo na biološke, psihološke in socialne. Paciente z bolečino moramo obravnavati celostno in z ozirom na njihove edinstvene težave, ki jih bolečina predstavlja. Od bolečinskih sindromov je bolečina v križu (v nadaljevanju: BvK) najpogostejša, saj naj bi se z njo vsaj enkrat v življenju srečala večina svetovne populacije. Je tudi eden od najpogostejših vzrokov za omejitve pri vsakodnevnih in drugih aktivnostih ter za odstonost z delovnega mesta. Zlasti obremenjujoča za družbo in posameznika je BvK, ki traja dalj časa in se razvije v kronično. Kronično BvK pogosto spremljajo pridružene duševne stiske, ki vplivajo na potek in uspešnost zdravljenja. Poleg tega tradicionalni pristopi zdravljenja v večini niso dolgoročno uspešni. Razlog za nezadostno učinkovitost je v neupoštevanju nevrofizioloških procesov, ki spremljajo kronično bolečino in vključujejo nevroplastične spremembe živčnega sistema. Prav tako imajo pri prehodu iz akutne v kronično in vztrajanju kronične BvK pomembno vlogo psihosocialne značilnosti pacientov. V literaturi so najpogosteje opisane kineziofobija, katastrofizacija bolečine, izogibajoče vedenje zaradi strahu, znižana samoučinkovitost, depresija, anksioznost in nespečnost. Na podlagi novih spoznanj je nastal kognitivno-izobraževalni terapevtski pristop imenovan terapevtsko učenje o nevroznanosti bolečine. Ta vključuje skupinska ali individualna izobraževalna srečanja, katerih namen je pacientom s kronično bolečino pojasniti nevrofiziološke procese vpletene v izkušnjo bolečine ter razložiti pomen psihosocialnih dejavnikov. Pri zmanjševanju bolečine je učenje o bolečini najuspešnejše, ko je izobraževanje del standardne fizoterapevtske obravnave. V obliki samostojnega pristopa se ni izkazalo za bolj uspešno. Pri izboljšanju funkcioniranja učenje nevroznanosti bolečine ni bolj uspešno od standardnih postopkov. Učenje o nevroznanosti bolečine nam nudi nov pogled na obravnavo pacientov s kronično BvK. V nadaljnjih raziskavah bi bilo smiselno ugotoviti, ali je bolj uspešno skupinsko ali individualno učenje in koliko časa je potrebnega za uspešno integracijo novih konceptov.
Keywords: kronična bolečina v križu, fizioterapevtska obravnava, nevroznanost bolečine, učenje o nevroznanosti bolečine
Published: 07.10.2023; Views: 312; Downloads: 25
Fulltext (714,34 KB) |
24. Obravnava otroka z dedno nevrološko boleznijo kopičenja železa v možganihUrša Domajnko, 2023 Abstract: Telesno gibanje je ena izmed osnovnih življenjskih funkcij vsakega posameznika in zaradi odsotnosti ali pomanjkanja le-teh človek težje izvaja vsakodnevne aktivnosti, potrebne za življenje. Bolezni kopičenja železa v možganih so skupina nevrodegenerativnih bolezni, pri katerih se železo kopiči v bazalnih ganglijih in drugih delih možganov, kar povzroča motnje delovanja osrednega živčnega sistema. Pričujoča diplomska naloga temelji na pregledu obstoječe literature. Uporabili smo sekundarno raziskavo že obstoječih virov (metoda deskripcije, metoda kompilacije: povzemanje stališč, spoznanj in sklepov različnih avtorjev, metoda komparacije: primerjava fizioterapevtskih obravnav različnih študij ter metoda klasifikacije s podajanjem definicij). Prikazali smo 7 rezultatov pregleda literature za preučevanje prve hipoteze, ki trdi, da je po fizioterapevtski obravnavi oseba z nevrodegeneracijo asociirano s pantotenat kinazo zaradi večje samostojnosti bolj sposobna izvajati vsakodnevne aktivnosti, prav tako pa smo prikazali 5 rezultatov pregleda literature za drugo hipotezo, ki predpostavlja, da uporaba fizioterapevtskih pripomočkov dodatno prispeva k funkcionalnosti življena osebe z nevrodegeneracijo asociirano s pantotenat kinazo. Tako smo s pregledom literature ugotovili, da je po fizioterapevtski obravnavi oseba z nevrodegeneracijo asociirano s pantotenat kinazo zaradi večje samostojnosti bolj sposobna izvajati vsakodnevne aktivnosti ter da uporaba fizioterapevtskih pripomočkov dodatno prispeva k funkcionalnosti življena osebe z nevrodegeneracijo, asociirano s pantotenat kinazo. V diplomski nalogi smo prikazali, da je pomembna obravnava otroka z dedno nevrološko boleznijo kopičenja železa v možganih.
Keywords: rast in razvoj, delovanje možganov, NAPK, motorične sposobnosti, rehabilitacija in NAPK
Published: 03.10.2023; Views: 353; Downloads: 30
Fulltext (1,40 MB) |
25. VPLIV TELESNE VADBE NA NOSEČNICELeyla Ičanović, 2023 Abstract: V obdobju nosečnosti ženske doživijo veliko telesnih in psihičnih sprememb. Da so se sposobne z njimi soočiti, morajo biti čim bolj ustrezno pripravljene. Poučene nosečnice, ki so telesno aktivne, bolje prisluhnejo svojemu telesu in so v višji psihofizični pripravljenosti. Primerna telesna pripravljenost posameznice v nosečnosti prispeva k znižanju pogostosti zapletov pri porodu in celostno bolj zdravi nosečnosti. Nosečnost naj bi bila eno od najglobljih in najlepših doživetij. Je stanje, ki bi ga morala ženska kar se da aktivno, duševno in telesno doživljati, zato ga je nesmiselno prepustiti lenarjenju. Potrebno se je zavestno spoprijeti z vsemi spremembami. Vse več raziskav kaže, kako zelo pomembna je telesna aktivnost v tem obdobju. V diplomski nalogi smo natančneje opredelili vpliv telesne vadbe na dobro počutje nosečnic in analizirali vrste telesnih dejavnosti, ki so zanje primerne. Opozorili smo na previdnostne ukrepe in kontraindikacije pri njihovem izvajanju. Opisali smo tudi, kakšen vpliv ima telesna vadba na izid poroda, porod in poporodno obdobje. Dandanes je znanje s tega področja dovolj razširjeno in podprto s strokovno literaturo, da lahko potrdimo pozitiven učinek zmerne telesne vadbe na izboljšanje telesne in psihične pripravljenosti nosečnice in njen vpliv na porod. Fizioterapevti imamo pomembno nalogo pri sestavi fizioterapevtskega programa, saj je pomembna individualna obravnava nosečnice. Ta pa mora biti motivirana, pripravljena sodelovati in slediti danim navodilom. Želimo si, da bi s tem vse fizioterapevte spodbudili, da v svojo dejavnost vključijo tudi programe pred-, med- in poporodne telesne pripravljenosti. Promocija zdravja je pomembna v vseh obdobjih življenja, še posebej pa, ko se ustvarja novo življenje.
Keywords: fizioterapija med nosečnostjo, telesna vadba v nosečnosti, zdrava nosečnost.
Published: 03.10.2023; Views: 357; Downloads: 38
Fulltext (1,36 MB) |
26. |
27. Preobremenitvene poškodbe vrhunskih športnikov in fizioterapevtska obravnavaAja Jerman Bukavec, 2023 Abstract: Preobremenitvene poškodbe so sestavni del vrhunskega športa in nastanejo kot posledica pretreniranosti športnika. Za uspešno fizioterapevtsko obravnavo moramo sprva razumeti sam mehanizem nastanka poškodbe ter pravilno zbrati, oceniti simptome in klinične znake. V zaključnem delu smo na podlagi sistematičnega pregleda opisali in zbrali podatke o preobremenitvenih poškodbah, dejavnikih tveganja in vidikih fizioterapevtske obravnave. Ugotovljena je bila največja učinkovitost športno specifičnih preventivnih kinezioterapevtskih programov, ki zmanjšujejo možnosti za nastanek preobremenitvenih poškodb. Pregled literature je pokazal, da lahko poznavanje dejavnikov tveganja vpliva na zmanjšanje preobremenitvenih poškodb, saj lahko dejavnike odpravimo. Dejavniki tveganja tako pomembno vplivajo na športnikovo psihofizično pripravljenost. Ugotovili smo, da športniki, ki se uspešno soočajo s psihološkim pritiskom, dosegajo boljše rezultate. Pri oblikovanje smernic o najuspešnejši fizioterapevtski obravnavi priporočamo nadaljnje in obsežnejše raziskave, ki bodo zajemale posamezne športe. Prav tako priporočamo posebej raziskati individualne in posamezne športe. Menimo, da bi bilo ključnega pomena več pozornosti posvetiti izključnoraziskovanju vrhunskega športa, saj je to področje glede na pomembno vlogo vrhunskih športnikov premalo raziskano.Športni spekter zajema veliko populacijo ljudi, tako mladih kot odraslih športnikov, splošnih napotkov pa je malo. Prav tako se je vsakemu športu potrebno posvetiti posamezno in tako opredeliti ustrezne rešitve, kar pa predstavlja kar veliko težavnost saj gre za manjšo populacijo ljudi kot so izključno vrhunski športniki. S pomočjo poglobljenih raziskav jim lahko olajšamo delo in pridobimo več osnovnih smernic za ustreznejšo in uspešnejšo obravnavo.
Keywords: Preobremenitvene poškodbe, fizioterapevtska obravnava, vrhunski športniki, preobremenitveni sindrom, športne poškodbe, dejavniki tveganja
Published: 25.07.2023; Views: 474; Downloads: 48
Fulltext (1,20 MB) |
28. Učinkovitost uporabe elektroakupunkture pri okvari obraznega živcaMaruša Povše, 2023 Abstract: Okvara obraznega živca je bolezensko stanje, ki nastane zaradi utesnitve, najpogosteje v dolgem kostnem kanalu. Na motorični strani se pojavi značilna akutna, enostranska in delna ali popolna paraliza obraznih mišic, kar pomeni izpad hotenih gibov ene strani obraza in prizadene številne funkcije, kot so hranjenje, obrazna mimika, zapiranje vek, govor, ter bistveno zmanjša kakovost življenja, vpliva pa prav tako na socialno in psihično stanje obolelega. Bellova pareza je idiopatska okvara obraznega živca perifernega tipa. Izraz idiopatski pomeni obolenje brez specifičnega vzroka. Do okvare pride zaradi vnetja obraznega živca na genikulatnem gangliju, zadebelitve živca in kompresije. Pojavnost Bellove pareze znaša približno 20 prizadetih na 100.000 oseb na leto. Kar 85 odstotkov obolelih z Bellovo parezo popolnoma okreva v roku treh mesecev. Med težje posledice okvare uvrščamo povišan tonus, masovne gibe in sinkinezijo, zaradi katerih je normalna obrazna mimika trajno motena. Pravilno in pravočasno zdravljenje tovrstne okvare lahko veliko pripomore k uspešnemu izidu zdravljenja. Ob pojavu simptomov se pacientom priporočajo mirovanje, počitek ter izogibanje prepihu in vetru. V akutni fazi (do 72 ur) zdravljenje temelji na kortikosteroidih in protivirusnih zdravilih. Pomembna je zaščita očesa v primeru nezmožnosti zapiranja vek. Med relativno nove metode za zdravljenje sodi elektroakupunktura, ki po rezultatih vključenih študij velja za varno metodo, ki temelji na električni stimulaciji. Metoda deluje po mehanizmu blokiranja bolečinskih dražljajev z aktiviranjem različnih bioaktivnih snovi preko perifernih, spinalnih in supraspinalnih mehanizmov. Akupunkturne točke so enake kot pri tradicionalni akupunkturi. EA v kombinaciji s farmakološkim zdravljenjem bistveno izboljša rezultate zdravljenja. Po pregledu študij lahko potrdimo učinkovitost metod EA in LILLT na končni izid zdravljenja in odpravo simptomov. EA je učinkovita in varna metoda za zdravljenje Bellove pareze in izboljša končni izid zdravljenja.
Keywords: obrazni živec, Bellova pareza, elektroakupunktura.
Published: 25.07.2023; Views: 411; Downloads: 52
Fulltext (858,47 KB) |
29. Učinkovitost fizioterapevtske obravnave pri iliotibialnem sindromuMihael Mirt, 2023 Abstract: Sindrom iliotibialnega trakta (SITT) je ena izmed najpogostejših patologij kolenskega sklepa, ki se največkrat pojavi predvsem pri tekačih in kolesarjih. Dejavniki tveganja so lahko anatomsko pogojeni, kot sta različna dolžina spodnjih udov ali prekomeren genum varum. Zunanji dejavniki pa so največkrat tek po hribu navzdol, neprimerna podlaga za tek ali prehitro povečanje frekvence ali razdalje teka. Sindrom ITT lahko prepoznamo kot oteklino in ostro bolečino na distalnem delu femurja, med lateralnim epikondilom femurja in Gerdyjevim tuberclom. Bolečina se najpogosteje pojavi po končani aktivnosti, ki vključuje ponavljajoče se fleksije in ekstenzije kolena, kot sta tek in kolesarjenje. Za potrditev sindroma so potrebni natančni diagnostični postopki. Najprej moramo opraviti anamnezo, nato sledi klinični pregled in za tem še slikovna diagnostika (MR, UZ, RTG). Zdravljenje sindroma ITT je skoraj v vseh primerih konzervativno ter v redkih primerih operativno.
Namen diplomske naloge je pregled literature o učinkovitosti fizioterapevtskih metod in tehnik pri obravnavi pacienta s sindromom ITT, cilj pa je na podlagi pregleda izdelati priporočila in smernice za učinkovito fizioterapevtsko obravnavo. Zastavili smo si hipotezo, da obstajajo zanesljivi dokazi o učinkovitosti fizioterapevtskih metod in tehnik. V našo diplomsko nalogo smo na koncu vključili 18 visokokakovostnih raziskav. Na podlagi naših rezultato smo hipotezo tudi potrdili. V akutni fazi sindroma ITT zato priporočamo počitek od dejavnosti, ki slabša simptome, hlajenje z ledom ali jemanje nesteroidnih protivnetnih zdravil za pomiritev vnetja in bolečine. V subakutni fazi je cilj fizioterapevtske obravnave sprostitev miofascialnih restrikcij in korekcija biomehanskih odstopanj, zato svetujemo izvajanje manualne terapije, sproščanje trigger točk, terapijo z radialnimi udarnimi valovi in dry needling terapijo. Vse omenjene vrste terapij dokazano učinkujejo pri zdravljenju sindroma ITT. Zatem sledi faza krepitve, kjer priporočamo izvajanje kinezioterapije. Poudarek naj bo pri izboljšanju moči abduktorjev kolka in pravilni izvedbi vseh vaj. Zadnja faza je vrnitev k teku, kjer priporočamo postopno dodajanje frekvence in dolžine teka.
Keywords: iliotibialni trakt, sindrom iliotibialnega trakta, učinkovitost, fizioterapija.
Published: 25.07.2023; Views: 473; Downloads: 79
Fulltext (3,01 MB) |
30. Kontekstualni dejavniki in placebo učinek v fizioterapevtski obravnaviLaura Grošelj, 2023 Abstract: Fizioterapija spada med bolj interaktivne in časovno obsežnejše zdravstvene obravnave, kar poudarja pomen njene psihosocialne komponente, torej konteksta, v katerem poteka. Učinek placeba je eden izmed na kontekst vezanih učinkov, ki ga spodbuja vrsta kontekstualnih dejavnikov. V diplomskem delu smo podrobneje pregledali in predstavili mehanizme njegovega delovanja, opredelili njegov klinični pomen za fizioterapevtsko prakso in navedli najpomembnejše izmed kontekstualnih dejavnikov, ki vplivajo na izid fizioterapevtske obravnave. Zanimal nas je predvsem klinični pomen konteksta za področje fizioterapije, konkretno način ravnanja s kontekstualnimi dejavniki v korist kakovosti obravnave in rezultatov izida. Vključili smo raziskave, ki preverjajo vpliv nespecifičnih vidikov zdravljenja, kot so značilnosti fizioterapevta (in drugih zdravstvenih delavcev) in pacienta, odnos med njima ter značilnosti samega zdravljenja in okolja, v katerem zdravljenje poteka. Ugotovili smo, da je področje razmeroma slabo raziskano in nekateri izmed dejavnikov vpliva niso potrjeni specifično za fizioterapevtsko prakso, temveč za njej sorodna področja, zato je pomembnost določenih raziskav za področje fizioterapije vprašljiva. Relevantne raziskave potrjujejo številne dejavnike vpliva in prikazujejo, da so le-ti med seboj prepleteni, mehanizmi njihovega delovanja pa raznoliki. Nekateri dejavniki na izid fizioterapevtske obravnave vplivajo samostojno, drugi pa posredno z vplivom na pojav učinka placeba. Najbolj dosledni so dokazi vpliva odnosne komponente dejavnikov, ki vključuje tako pacientov kot fizioterapevtov vidik in terapevtski odnos, ki ga sooblikujeta. Odnosni dejavniki niso zgolj najbolj potrjeni izmed kontekstualnih dejavnikov, temveč tudi najbolj neodvisni in prilagodljivi s strani posameznega fizioterapevta, ki je v največji meri odgovoren za kakovost terapevtskega odnosa. Zdravljenje nikoli ne poteka neodvisno od zunanjih okoliščin in kontekst obravnave vpliva na potek in izid zdravljenja ne glede na to, ali ga zdravstveni delavci prepoznavajo in prilagajajo. Informiranost stroke o pojavu zato ni le koristna, temveč tudi najbolj odgovorna in etična izbira.
Keywords: fizioterapija, placebo učinek, kontekstualni dejavniki, kontekst fizioterapevtske obravnave
Published: 21.07.2023; Views: 414; Downloads: 23
Fulltext (2,08 MB) |
