Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Poškodbe rotatorne manšete (RM) pri športnikih nastanejo zaradi velikih obremenitev ramenskega sklepa pri kontaktnih športih in športnikih z značilnimi gibi rok nad višino glave, kjer abdukcija skupaj z zunanjo rotacijo negativno vpliva predvsem na mišico supraspinatusa. Pojavijo se kot posledica akutnih poškodb, kot so neposredni udarci, padci na iztegnjeno roko ali kronična prekomerna uporaba in ponavljajoče se mikrotravme. Za postavitev diagnoze ima ključno vlogo klinični pregled z anamnezo, inspekcijo, palpacijo, oceno aktivnega in pasivnega obsega gibanja, oceno mišične moči, diagnostičnim slikanjem ter kliničnimi provokacijskimi testi. Slikanje z magnetno resonanco (MRI) in ultrazvok (UZ) imata podobno občutljivost in specifičnost za oceno nativne RM. S fizioterapevtsko obravnavo želimo zmanjšati bolečino in vnetje, izboljšati gibljivosti glenohumeralnega (GH) sklepa ter izboljšati stabilnost, moč in živčno-mišični nadzor. Zdravljenje poteka konzervativno in vključuje celovit rehabilitacijski program, protivnetna zdravila in injiciranje kortikosteroidov. Fizioterapevtske metode in tehnike za zdravljenje poškodb RM pri športnikih so kinezioterapija, mobilizacija sklepa, terapija s kineziološkimi trakovi, termoterapija, terapija s suhim iglanjem, terapija z uporabo laserja in ultrazvoka. Pri športnikih s tendinopatijo s sočasno delno raztrganino ali brez nje, ki se na ostale metode konzervativnega zdravljenja ne odzivajo, priporočamo tudi terapijo z globinskimi udarnimi valovi. Operativno zdravljenje je rezervirano le za športnike, pri katerih konzervativno zdravljenje ni bilo uspešno. V diplomskem delu smo s pregledom strokovne literature predstavili učinkovitost fizioterapevtske obravnave pri zdravljenju poškodb RM športnikov in s pomočjo raziskav, ki navajajo dobre rezultate, potrdili, da so predstavljene fizioterapevtske metode in tehnike učinkovite pri zdravljenju poškodb RM športnikov.
Ključne besede: Rotatorna manšeta, športniki, konzervativno zdravljenje, poškodbe, rehabilitacija, fizioterapevtska obravnava.
Objavljeno v ReVIS: 02.07.2024; Ogledov: 150; Prenosov: 9
Celotno besedilo (1,06 MB)

Opis: Poškodba sprednje križne vezi (v nadaljevanju: ACL) spada med najpogostejše športne poškodbe. Najpogosteje se pojavi pri športih, ki vključujejo hitre spremembe smeri gibanja, skoke in doskoke. Povzroči lahko bolečino, oteklino, mišično oslabelost, nestabilnost v kolenu, spremenjen obseg gibanja ter spremenjeno mehaniko gibanja. Za diagnosticiranje poškodbe se uporabljajo testi kot so Lachmanov, Pivot – shift in sprednji predalčni test, za potrditev diagnoze pa se opravi magnetna resonanca. Zdravljenje poteka konzervativno ali operativno. Športniki se pogosto odločijo za operativno zdravljenje, ki vključuje odstranitev pretrganega ligamenta ter zamenjavo s kitnim presadkom. Po operaciji bolnik potrebuje rehabilitacijo, ki traja od 6 do 9 mesecv. Ta vključuje zmanjšanje otekline, bolečine, čimprejšno popolno ekstenzijo kolena, krepitev mišic ter izboljšanje mehanike gibanja in živčno – mišičnega nadzora. Izguba propriocepcije je ena izmed glavnih težav po rekonstrukciji ACL, zato je proprioceptivna vadba ključnega pomena, saj omogoča boljše rezultate ter zmanjša tveganje za ponovne poškodbe. Pomembna je za nadzor mišic, ohranjanje dinamične stabilnosti kolena ter za izboljšanje živčno – mišičnega nadzora. Z analizo člankov smo ugotovili, da je proprioceptivna vadba pomembna ne le za izboljšanje ravnotežja, ampak tudi za izboljšanje mišične moči, kinematike gibanja, funkcije kolena, zaznavanja položaja sklepov in gibanja ter sklepnih kotov. Za uspešno zdravljenje je potrebna individualna in celostna obravnava pacienta, saj omogoča izboljšanje bolnikovega stanja ter čimprejšno vrnitev na stopnjo aktivnosti kot je bila pred poškodbo.
Ključne besede: Sprednja križna vez, rehabilitacija, propriocepcija, fizioterapija
Objavljeno v ReVIS: 02.07.2024; Ogledov: 141; Prenosov: 6
Celotno besedilo (2,47 MB)

Opis: Živčno mišične bolezni so heterogena, kronična in napredujoča skupina bolezni, ki prizadene periferno živčevje ali mišičje. Glavni znak teh bolezni je mišična oslabelost, ki lahko povzroči hudo funkcijsko prizadetost in posledično odvisnost pacienta od tuje pomoči. Respiratorni zapleti so glavni vzrok za umrljivost pri pacientih. V diplomski nalogi smo uporabili metodo sekundarne analize virov, s pomočjo katere smo opisali osnovne lastnosti živčno-mišičnih bolezni in respiratorne fizioterapije. Na podlagi 10 vključenih študij in pregledane literature smo skušali ugotoviti učinkovitost treninga inspiratornih mišic, dihalnih vaj, terapije insuflacije in eksuflacije, manualnih tehnik izkašljevanja in neinvazivne ventilacije pri pacientih z živčno-mišičnimi boleznimi. Po pregledu literature lahko potrdimo zastavljeno hipotezo, da metode in tehnike respiratorne fizioterapije pomembno izboljšajo kakovost in podaljšajo življenje pacientov z živčno-mišičnimi boleznimi. Vadba dihalnih mišic je pomembna, saj povzroči blago izboljšavo pljučnih funkcij pri pacientih z amiotrofično lateralno sklerozo. Inspiratorna vadba mišic spodbuja izboljšanje respiratornih parametrov. Pri pacientih z živčno- mišičnimi boleznimi se zaradi neučinkovitega kašlja pogosto razvijejo atelektaze in pljučnice. Čim bolj napreduje oslabelost ekspiratornih mišic, tem večja je verjetnost zmanjšane zmožnosti izkašljevanja in izločanja sekreta. Tehnika mehanske insuflacije in eksuflacije je učinkovita pri izboljšanju sposobnosti izkašljevanja, odstranjevanju sputuma in preprečevanju pljučnih zapletov pri pacientih z živčno-mišičnimi boleznimi. Najbolj uporabljene metode pri izkašljevanju so manualne tehnike, študije pa nakazujejo njihovo učinkovitost. Pri pacientih, ki imajo nizko vrednost kisika v krvi, uporabljamo neinvazivno ventilacijo. Dokazi v študijah kažejo, da neinvazivna ventilacija izboljša in ohranja kakovost življenja pacientov.
Ključne besede: Respiratorna obravnava, živčno-mišične bolezni, respiratorna fizioterapija.
Objavljeno v ReVIS: 21.05.2024; Ogledov: 353; Prenosov: 17
Celotno besedilo (1,94 MB)

Opis: Poškodba SKV je pogosta ortopedska poškodba, katere incidenca se kljub preventivnim programom povečuje, zaradi pogostosti pa se v zdravstveni stroki pojavlja želja po hitrejšem in cenejšem načinu diagnosticiranja poškodbe. Namen diplomske naloge je bil pregledati literaturo o diagnostični vrednosti kliničnih testov pri sumu na poškodbo SKV. Cilj naloge je bil ugotoviti občutljivost, specifičnost, diagnostično zanesljivost ter pozitivno in negativno napovedno vrednost nekaterih najpogosteje uporabljenih kliničnih testov pri sumu na poškodbo SKV (Lachmanov test, sprednji predalčni test, pivot shift test in lever sign test) in rezultate primerjati z zlatim standardom (MR in diagnostična artroskopija). Na osnovi predhodnega pregleda literature smo si zastavili hipotezo H1, ki pravi, da imajo klinični testi pri sumu na poškodbo SKV visoko diagnostično zanesljivost, in hipotezo H2, ki pravi, da so rezultati testov, izvedenih med anestezijo, boljši od rezultatov, dobljenih pri testiranju zavestnega pacienta. V pregled je vključenih 12 študij, po pregledu katerih lahko delno potrdimo hipotezo H1, saj imajo testi pri enostavnejših primerih poškodb visoko diagnostično zanesljivost, manj zanesljivi pa so pri akutnih poškodbah, kjer bolečina in oteklina omejujeta izvedbo kliničnih testov, ter pri kompleksnih poškodbah, kjer je poškodovanih več sosednjih struktur in izolirano testiranje SKV ni zadostno. Glede na študije lahko potrdimo hipotezo H2, saj so vse primerjave testiranja pri zavesti in med anestezijo imele boljše rezultate v prid testiranju med anestezijo. Prednost testiranja med anestezijo se pokaže predvsem v tem, da pri močni fleksiji kolena pacient testiranja ne omejuje z mišičnimi kontrakcijami, ki bi jih sprožila bolečina. Kljub temu da so testi poznani in uveljavljeni, pa primanjkuje študij, ki bi definirale situacije, kjer bi jih lahko opolnomočili za diagnosticiranje poškodbe SKV. Take študije bi obsegale definirane statistične parametre testov, poenotene vključitvene in izključitvene kriterije ter demografsko reprezentativen vzorec.
Ključne besede: Sprednja križna vez, poškodba, diagnostična vrednost, klinično testiranje, slikovna diagnostika.
Objavljeno v ReVIS: 21.05.2024; Ogledov: 340; Prenosov: 29
Celotno besedilo (833,75 KB)

Opis: Poškodba SKV ni le mehanska poškodba mišično skeletnega sistema temveč je tudi kompleksna nevrofiziološka disfunkcija. Poleg znanih dejavnikov tveganje obstajajo tudi nevrološki biomarkerji za poškodbo SKV. Poleg dejavnikov tveganja se po poškodbi SKV, začnejo odvijati nevroplastične spremembe v centralnem živčnem sistemu. Sprva se te spremembe pojavijo na ravni hrbtenjače znotraj refleksnih poti, kasneje pa se začnejo pojavljati višje v CŽS na ravni možganov. Sprememba refleksnih poti vodi v tako imenovano artrogeno mišično inhibicijo, ki povzroči šibkost sprednjih stegenskih mišic. Nevroplastične spremembe CŽS pa se kažejo kot zmanjšana vzdražnost motoričnega korteksa in spremenjeno ponderiranje somatosenzoričnih in vidnih informacij. Te spremembe so lahko vzrok za neuspele rehabilitacije ter velik delež ponovnih poškodb. Prav zaradi tega je pomembno apliciranje principov motoričnega učenja v rehabilitacijo s tem pa omejimo nastanek nevroplastičnih sprememb.
Ključne besede: Poškodba SKV, živčno-mišične spremembe po poškodbi SKV, senzomotorične spremembe po poškodbi SKV, nevroplastičnost po poškodbi SKV, motorično učenje po poškodbi SKV, živčno-mišični trening in rehabilitacija po poškodbi SKV
Objavljeno v ReVIS: 21.05.2024; Ogledov: 302; Prenosov: 20
Celotno besedilo (586,61 KB)