Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


1 - 10 / 54
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
1.
Sprostitvene tehnike kot pomoč pri fizioterapevtski obravnavi
Katja Žnidar, 2021

Opis: Seznanjanje in vključevanje sprostitvenih tehnikah ima pozitivne učinke na izvajanje fizioterapije. Rehabilitacija se doseže hitreje in je bolj učinkovita. Raziskave kažejo, da se ne glede na diagnozo lažje spoprijemamo z iskanjem rešitev in premagovanjem težav, pri čemer je pomembno vsakodnevno, redno in dosledno izvajanje sprostitvenih tehnik. Holističen pristop je tisti, h kateremu mora fizioterapevt težiti. Poznamo različne tehnike sproščanje in na nas je, da izberemo tisto, ki nam najbolj odgovarja. Tehnike sproščanja znižujejo raven kortizola pri pacientih, kar vpliva na zmanjšanje somatskih in subjektivnih doživljanj stresa. Pomembna prednost sprostitvenih tehnik je v njihovi neinvazivnosti. Poleg tega imamo pri njihovem izvajanju občutek samokontrole. Ena izmed njihovih prednosti je neločljiva povezanost med hkratnim učinkom na telo in duha. Tako vpliva na nas celostno. Ne glede na izbiro sprostitvene tehnike, mora biti pri vseh vzpostavljen pravilen dihalni vzorec. Dejstvo je, da slabe dihalne navade zmanjšujejo pretok kisika in ogljikovega dioksida v in iz telesa. Posledica tega se kaže v našem težjem spoprijemanju s stresnimi situacijami. Zaradi nepravilnega dihanja je možna večja izpostavljenost k anksioznosti, napadom panike, depresiji, mišični napetosti, glavobolu in vsesplošni utrujenosti. Navedeno lahko vpliva na pacienta in njegovo zbranost ter interes za sodelovanje, kar bi lahko ogrozilo fizioterapevtsko obravnavanje za boljši izid zdravljenja. Zato poznavanje tehnik sproščanja in predstavitev le-teh pacientu omogoča kvalitetnejše delo in boljši rezultat same fizioterapevtske obravnave.
Ključne besede: sprostitvene tehnike, sprostitev, mišična napetost, stres, obvladovanje stresa
Objavljeno: 05.02.2021; Ogledov: 53; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (673,46 KB)

2.
Vrednotenje kinestezije vratu pri bolnikih z bolečinami v vratu in vrtoglavicami
Živa Majcen Rošker, 2021

Opis: Uvod in namen: Cervikogene vrtoglavice so pogost simptom, ki spremljajo posameznike z bolečinami v vratu. Izsledki raziskav nakazujejo, da bi lahko pojav cervikogenih vrtoglavic pripisali neskladju senzoričnega dotoka iz vratnih proprioceptorjev, vestibularnega aparata in vidnega sistema. Namen diplomske naloge je bil prikazati razlike v kinestetičnem zaznavanju vratne hrbtenice med zdravimi posamezniki ter bolniki z bolečinami v vratu z in brez vrtoglavic. Metode: V študiji je sodelovalo 71 preiskovancev, od tega 25 zdravih in 46 s kronično bolečino v vratu (21 s pridruženo vrtoglavico). Kinestezija vratu je bila vrednotena s pomočjo Metuljnega testa in spremenljivkami prehitevanja, zaostajanja, časa na referenci in gladkosti gibanja. Rezultati: Analiza varianc je pokazala statistično značilne razlike za vse opazovane spremenljivke. Post-hoc analize so pokazale statistično značilne razlike med skupino zdravih preiskovancev in obema skupinama bolnikov za večino spremljanih spremenljivk. Statistično značilne spremenljivke med obema skupinama bolnikov so bile prisotne za spremenljivke zaostajanja, prehitevanja in amplitudne napake. Uporabnost: Rezultati raziskave pomembno prispevajo k razumevanju odnosa med kinestetičnimi deficiti in težavami z vratno hrbtenico ter spremljajočimi simptomi. Posledično je smiselno v rehabilitacijske protokole vključiti vaje za izboljšanje kinestetičnega zaznavanja. Omejitve: Uporaba slikovne diagnostike bi lahko doprinesla k boljšemu razumevanju strukturnih sprememb in njihovih povezav s funkcionalnimi testi in simptomi, povezanimi s cervikogeno vrtoglavico.
Ključne besede: cervikalna hrbtenica, kinestezija, bolečina v vratu, cervikogena vrtoglavica
Objavljeno: 05.02.2021; Ogledov: 98; Prenosov: 13
.pdf Celotno besedilo (2,49 MB)

3.
Preprečevanje pooperativne pljučnice z respiratorno fizioterapijo
Alena Barbolina, 2021

Opis: KLJUČNE INFORMACIJE O DELU BARBOLINA. A.: Preprečevanje pooperativne pljučnice z respiratorno fizioterapijo. Uvod in namen: Pooperativna pljučnica kot pooperativni zaplet predstavlja v današnjem času dodatno kadrovsko in finančno breme za zdravstveni sistem, ker pogosto vodi do večje umrljivosti pacientov, daljšega okrevanja pacientov v bolnišnici ter dodatnih stroškov zdravljenja. Namen diplomske naloge je na podlagi zbrane strokovne literature predstaviti vzrok nastanka pooperativne pljučnice, njen pristop k zdravljenju in preprečevanju ter predlagati rešitve problema v praksi. Metode: Metoda dela je pregled strokovne literature. Iskanje literature smo izvedli v splošnih podatkovnih zdravstvenih in medicinskih zbirkah PubMed, Cochrane, ScienceDirect, Cobiss in Google Scholar. Upoštevali smo vključitvene in izključitvene dejavnike, in sicer letnico izdaje članka, jezik in število preiskovancev. Rezultati: Raziskave potrjujejo učinkovitost različnih fizioterapevtskih tehnik pri preprečevanju pooperativne pljučnice, med katerimi se aparati in pripomočki niso izkazali za dovolj znanstveno podprte. Najučinkovitejše rezultate preprečevanja pri preprečevanju pooperativnih pljučnic v pregledanih raziskavah potrjujeta mobilizacija pacientov in izvajanje dihalnih vaj. Uporabnost: Diplomska naloga se lahko uporablja kot usmeritev pri izbiri med različnimi metodami respiratorne fizioterapije za preprečevanje pooperativne pljučnice pri pacientih. Omejitve: Raziskave s premajhnim številom preiskovancev, nedokončane raziskave in raziskave z različnim trajanjem terapij so v naši raziskavi predstavljale izključitvene dejavnike. Ključne besede: pooperativna pljučnica, preventiva pred pooperativnimi pljučnicami, metode respiratorne fizioterapije. Tip dela: Diplomska naloga 1. stopnje; 2021, Fizioterapevtika 29 (51) str., 1 pregl., 83 vir. Mentor (S. Videnšek), recenzent (F. Kresal).
Ključne besede: pooperativna pljučnica, preventiva pred pooperativnimi pljučnicami, metode respiratorne fizioterapije.
Objavljeno: 05.02.2021; Ogledov: 50; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (810,19 KB)

4.
UGOTAVLJANJE ŠPORTNE AKTIVNOSTI PRI OSEBAH S POŠKODBO HRBTENJAČE IN VLOGA FIZIOTERAPEVTA
Sara Novak, 2021

Opis: Poškodba hrbtenjače je problem, ki se pojavlja v vsaki družbi. Nastane zaradi različnih vzrokov, za seboj pa pusti nepopravljivo škodo. Skozi rehabilitacijo se poškodovanec sooča s posledicami, ki jih je povzročila poškodba. Veliko vlogo pri vključevanju v socialno življenje in v spopadanju z vsemi posledicami ima šport. Osebe s poškodbo hrbtenjače se lahko ob prilagoditvah ukvarjajo z zelo različnimi športnimi aktivnostmi, bodisi rekreativno ali pa tekmovalno. Raziskava temelji na empirični kvantitativni metodi dela. V teoretičnem delu smo uporabili metodo pregleda literature, v raziskovalnem pa kvantitativno metodo raziskovanja, v kateri smo podatke zbrali s pomočjo anketnega vprašalnika. Podatke za teoretični del smo zbrali s pomočjo strokovne in znanstvene literature, ki je dostopna v strokovnih in splošnih knjižnicah v Sloveniji. Ugotovili smo, da se večina članov Društev paraplegikov Prekmurja in Prlekije, Podravja in Koroške ukvarja s športom. Le pri redkih na treningih in tekmah sodeluje fizioterapevt. Večina anketiranih, ki se ukvarja s športom meni, da bi bil fizioterapevt na treningih in tekmah potreben. Večina je mnenja, da fizioterapevt pripomore pri doseganju boljših rezultatov, tako pri športu kot pri sami rehabilitaciji.
Ključne besede: poškodba hrbtenjače, šport invalidov, fizioterapija
Objavljeno: 05.02.2021; Ogledov: 47; Prenosov: 6
.pdf Celotno besedilo (950,62 KB)

5.
USPEŠNOST ZDRAVLJENJA PLANTARNEGA FASCITISA S TERAPIJO UDARNIH GLOBINSKIH VALOV
Andrej Praznik, 2020

Opis: Plantarna fascija je zelo kompleksna struktura v našem telesu, ki za svojo funkcijo potrebuje veliko gibanja. Plantarni fascitis (v nadaljevanju: PF) je eden izmed najpogostejših degenerativnih procesov, ki nastane zaradi pretiranega raztezanja plantarne fascije, kar vodi v mikropoškodbe v njenem poteku ali ob njenem narastišču na petnico. Pri pregledu literature smo ugotovili, da je objavljenih veliko raziskav, opravljenih na temo zdravljenja PF z udarnimi globinskimi valovi (v nadaljevanju: UGV). Raziskave kažejo, da je terapija z UGV uspešna pri zdravljenju PF. Zdravljenje PF s terapijo UGV zmanjša bolečino, ocenjeno po vizualni analogni lestvici v povprečju s 7,6 na 2,7. V primerjavi s kortikosteroidnimi injekcijami je terapija z UGV dosegla podobne rezultate pri zmanjšanju bolečine, vendar obstajata nevarnost stranskih učinkov in kratkotrajno delovanje injekcij. Terapija z UGV je uspešnejša od laserske in ultrazvočne terapije. V primerjavi z UGV je priporočljiva tudi uporaba po meri narejenih ortopedskih vložkov. Če je konservativno zdravljenje neuspešno, priporočamo uporabo UGV, ki je varna in zanesljiva fizikalna terapija, pred operativnim posegom. Zaradi povečevanja števila bolnikov s PF bi bilo potrebnih še več raziskav v smislu zdravljenja PF z UGV ter s tem izobraževanje fizioterapevtov za izbiro najboljše tehnike in tehnologije za zdravljenje PF.
Ključne besede: Plantarni fascitis, udarni globinski valovi, uspešnost zdravljenja
Objavljeno: 11.12.2020; Ogledov: 140; Prenosov: 32
.pdf Celotno besedilo (1,30 MB)

6.
Vadba proti uporu kot sredstvo za preprečevanje osteoporoze pri starejših odraslih
Aljaž Železnik, 2020

Opis: Osteoporoza je bolezen kosti, pri kateri gre za upadanje kostne gostote in tkiva ter za arhitekturne spremembe v kosti, kar se odraža v zmanjšani kostni moči. Posledice so vidne v večji verjetnosti za zlome, ki se najpogosteje zgodijo v kolku, hrbtenici in zapestju. Bolezen je pogostejša pri starejših odraslih, še posebej pri ženskah. Zaradi staranja družbe se bodo ekonomske in zdravstvene posledice osteoporoze še povečevale, kar lahko preraste v globalni problem. Telesna vadba je ena izmed potencialnih metod za preprečevanje in zdravljenje osteoporoze, vendar ni jasno kateri tip, intenzivnost, frekvenca in trajanje telesne vadbe naj bi bili najbolj primerni za izboljšanje kostnih lastnosti. Raziskave nakazujejo, da vadba proti uporu omogoča ohranjanje ali izboljšanje mineralne kostne gostote, vsebnosti kostnih mineralov in mase. Odzivi, ki jih povzročijo mehanične obremenitve, v kosteh privedejo do povečane gradnje in zmanjšane razgradnje kosti, kar se odraža v ohranjanju ali izboljšanju kostnih lastnosti. Pregled literature nakazuje, da naj bi bila za izboljšanje primernejša vadba proti uporu zmerne ali visoke intenzivnosti izvedene pri 75% 1RM ali več. Vadba pod tem nivojem načeloma ohranja kostne lastnosti, vendar jih ne izboljšuje. Vadba proti uporu naj bi potekala dva do trikrat tedensko. Zmerno intenzivni programi naj bi vsebovali 8 do 12 vaj, ki zajemajo večje mišične skupine. Na vajo naj bi se izvedlo 2 do 3 serije z 8 do 12 ponovitvami. Pri višje intenzivnih programih se število vaj in ponovitev zmanjša, vendar se poveča število serij. Zaradi majhnega števila visoko intenzivnih študij je težko določiti primerno število serij, vaj in ponovitev. Vadba proti uporu, izvedena pod strokovnim nadzorom in s primernim povečevanjem obremenitev, je primerna za starejše odrasle tudi pri visoki intenzivnosti.
Ključne besede: mineralna kostna gostota, vadba proti uporu, trening jakosti, postmenopavzalno, starejši odrasli
Objavljeno: 11.12.2020; Ogledov: 128; Prenosov: 27
.pdf Celotno besedilo (765,19 KB)

7.
Učinkovitost fizioterapevtskih postopkov pri zdravljenju nevropatske bolečine
Alja Turnšek, 2020

Opis: Nevropatska bolečina je povzročena s strani lezije ali bolezni, ki prizadene somatosenzorični živčni sistem, vključujoč periferna vlakna (A beta, A delta in C vlakna) in centralne nevrone. Nevropatska bolečina prizadene med 8 in 10 odstotkov splošne populacije. Incidenca nevropatske bolečine bo najverjetneje zaradi staranja prebivalstva, povečanja incidence diabetesa mellitusa ter preživetja raka zaradi kemoterapije naraščala. Simptomi in klinični znaki nevropatske bolečine vključujejo alodinijo, hiperalgezijo, spontano bolečino, občasno kavzalgijo ali neprestano pekočo bolečino. Med pomembnejšimi mehanizmi v ozadju nevropatske bolečine poznamo neravnovesje med ekscitatornim in inhibitornim somatosenzoričnim signaliziranjem, spremembe v ionskih kanalčkih in raznolikost načinov spremembe bolečinskih signalov v centralnem živčnem sistemu. Pri pacientih z nevropatsko bolečino je prizadeta njihova kakovost življenja zaradi morbidnosti nevropatske bolečine, spopadanja z boleznijo ter farmakološkega zdravljenja. Ker ima farmakološko zdravljenje slabe rezultate tudi pri velikih dozah zdravil in vključuje veliko stranskih učinkov, se vedno bolj raziskuje učinkovitost uporabe fizioterapevtskih postopkov zdravljenja pri pacientih z nevropatsko bolečino. Med najbolj perspektivnimi in raziskanimi postopki sta TENS in kinezioterapija, vendar so rezultati nekonsistentni, učinki pa zgolj kratkoročni. Ostale metode vključujejo še nizkointenzitetno lasersko terapijo, ultrazvočno terapijo, transkranialno magnetno stimulacijo, kranialno elektroterapevtsko stimulacijo, trakcijo, manipulacijske in mobilizacijske tehnike. Zaenkrat rezultati sistematičnega pregleda literature ne dajejo nobenih trdnih dokazov zaradi slabe kakovosti študij in nekonsistentnih rezultatov (premajhni vzorci, kratoročno sledenje preiskovancev, subjektivnost metod ocenjevanja). V prihodnosti je potrebnih več visoko kakovostnih študij preučevanja učinkovitosti uporabe fizioterapevtskih postopkov pri zdravljenju nevropatske bolečine, le tako lahko takšne postopke vpeljemo v klinično prakso na dokazih temelječe medicine.
Ključne besede: nevropatska bolečina, fizioterapevtski postopki, učinkovitost
Objavljeno: 11.12.2020; Ogledov: 168; Prenosov: 43
.pdf Celotno besedilo (512,50 KB)

8.
Primerjava učinkovitosti konzervativnega in operativnega zdravljenja pri pacientih s kronično bolečino v križu
Ana Založnik, 2020

Opis: Uvod in namen: Zdravljenje kronične bolečine v križu (BVK) poteka konzervativno ali operativno in je pogosto zelo zahtevno in dolgotrajno. Namen diplomske naloge je raziskati učinkovitost konzervativnega (KOZ) in operativnega zdravljenja (OPZ) pri pacientih s kronično BVK in preveriti učinkovitost zdravljenja glede na kratkoročno in dolgoročno spremljanje pacientov. Metode: Diplomska naloga temelji na pregledu literature. Strokovno literaturo smo pridobili s pomočjo elektronskih baz podatkov PubMed in Cochrane Library. Rezultati: V analizo smo vključili 10 člankov. Ugotovili smo, da je OPZ pri pacientih s kronično BVK kratkoročno učinkovitejše, saj večinoma hitreje zmanjša bolečino, povrne funkcijo in posledično izboljša kakovost življenja. Dolgoročno je KOZ lahko enako učinkovito kot OPZ. Uporabnost: Diplomsko delo je namenjeno vsem, ki zdravijo BVK, in tistim, ki se soočajo z BVK. Omejitve: Pristopi KOZ in OPZ se razlikujejo, uporabljene so različne metode zdravljenja. V raziskave so vključeni pacienti z različnimi diagnozami in klinično sliko. Raziskave so slabe kakovosti in večinoma med skupinama ni bilo pomembnih razlik.
Ključne besede: kronična bolečina v križu, konzervativno zdravljenje, operativno zdravljenje.
Objavljeno: 11.12.2020; Ogledov: 157; Prenosov: 33
.pdf Celotno besedilo (1,02 MB)

9.
VPLIV DEJAVNIKOV TVEGANJA DELOVNEGA MESTA NA BOLEČINO V KRIŽU
Neža Plošnik, 2020

Opis: Na delovnem mestu, kjer preživimo velik del svojega odraslega življenja, se vsakodnevno soočamo z dejavniki tveganja, ki vplivajo na razvoj BVK. Bolečina pomembno vpliva na potek našega življenja. Onemogoči nam kakovostno opravljanje dela, ovira nas pri vsakodnevnih opravilih, ogroža naše družinsko in socialno življenje ter vpliva na naše vsesplošno počutje in razpoloženje. Negativno vpliva tudi na fizično, psihično in socialno komponento našega vsakdana. Z lastnim ozaveščanjem pa lahko storimo največ tako, da preprečimo ali izboljšamo naše bolečinsko stanje. Z upoštevanjem preprostih smernic o pravilnem dvigovanju in premeščanju bremen, obvladovanjem pravilne drže, izogibanjem dolgotrajnim statičnim položajem, ergonomsko ureditvijo delovnega okolja in skrbjo za zdrav življenjski slog, ki vsebuje redno telesno aktivnost in ohranjanje primerne telesne teže, lahko sami pripomoremo k zmanjšanju vpliva dejavnikov tveganja delovnega mesta na BVK. Visoka prevalenca BVK svetovne populacije je velik problem zadnjih desetletij. Zmanjšati ali preprečiti možnost za razvoj tega sindroma je problematika širše družbe, ki trpi zaradi ekonomskih prikrajšanj, ki jih povzroča visoko število prizadetih in posameznika, ki ga je sindrom BVK prizadel. Z aktivno uporabo znanja in razpoložljivih sredstev, lahko delovno mesto spremenimo v zdravju varno okolje.
Ključne besede: Bolečina v križu, delovno mesto, delovno okolje, dejavniki tveganja, ergonomija.
Objavljeno: 11.12.2020; Ogledov: 147; Prenosov: 36
.pdf Celotno besedilo (842,35 KB)

10.
Fizioterapevtski pristopi pri zdravljenju sindroma zapestnega prehoda
Ana Završnik, 2020

Opis: SZP nastane zaradi utesnitve medianega živca v zapestnem prehodu in je najpogostejša nevropatija. Večina pacientov razvije tipično klinično sliko, ki se kaže z mravljinčenjem v prstih rok in bolečinami v zapestju. Vzrok utesnitve medianega živca je prekomerno obremenjevanje zapestja in prstov, ki povzroči vnetje kitnih ovojnic, njihovo zadebelitev in posledično zvišanje pritiska znotraj zapestnega prehoda. Najpogostejše dejavnike tveganja predstavljajo ženski spol, starost od 45 do 54 let, endokrine bolezni (najpogosteje sladkorna in revmatična bolezen) ter ponavljajoči se gibi zapestja in prstov. Pacient s tipičnimi simptomi sprva obišče osebnega zdravnika, ki opravi anamnezo in usmerjen klinični pregled. Ob tipičnih simptomih in znakih lahko za potrditev klinične diagnoze pacienta napoti na nevrofiziološke meritve prevajanja živcev. Zdravljenje je lahko konservativno ali operativno. Konservativno zdravljenje je prva izbira pri blagi in zmerni stopnji okvare. Ob neučinkovitosti konservativnega zdravljenja je indicirano operativno zdravljenje. Pri konservativni obliki zdravljenja se najpogosteje uporabljajo opornice za zapestje in prste, injekcije kortikosteroidov, fizioterapevtske modalitete (ultrazvok, nizkofrekvenčni laser, manulana terapija, mobilizacija živčevja) in jemanje nesteroidnih antirevmatikov. Fizioterapevtski pristopi so učinkoviti kratkoročno in srednjeročno, njihov čas učinka pa se razlikuje. Izmed vseh pristopov izstopajo udarni valovi, saj so pokazali enako učikovitost kot kortikosteroidi. Zato v prihodje pričakujemo njihovo pogostejšo uporabo za zdravljenje SZP. Na podlagi večletnih raziskav pa si avtorji še vedno niso enotni, ali je za zdravljenje SZP učinkovitejša aplikacija terapevtskega UZ ali laserja. Največji učinek pridobimo s kombinacijo terapij. SZP ima velike socialne in ekonomske posledice, zato je pomembno z zdravljenjem pričeti čim prej in z metodo, ki simptome odpravi hitro in dologoročno s čim manjšimi zapleti.
Ključne besede: sindrom zapestnega prehoda, konservativno zdravljenje, fizioterapevtski pristopi.
Objavljeno: 11.12.2020; Ogledov: 160; Prenosov: 29
.pdf Celotno besedilo (1,43 MB)

Iskanje izvedeno v 0 sek.
Na vrh