Search the repository

A+ | A- | | SLO | ENG

Abstract: Magistrsko delo preučuje vpliv digitalizacije in novih tehnologij na postopke mediacije. Osredotoča se na pravne okvire, ki urejajo tako postopke mediacije kot spletne mediacije, spletne strani, ki ponujajo storitve mediacije, vlogo umetne inteligence in napovedi za razvoj spletne mediacije v prihodnosti. Primerjalno-pravni vidik vključuje štiri države: Slovenijo, Nemčijo, ZDA in Kitajsko. Delo temelji na kvalitativnih metodah. Uporabljene so bile metoda analize dokumentov in literature, metoda kompilacije, komparativna metoda, deduktivna metoda, primerjalno-pravna in analiza. Izvedena je bila analiza spletnih strani, ki ponujajo storitve spletne mediacije. Tako analiza zakonodaje kot analiza spletnih strani prinašata podobne ugotovitve, da je spletna mediacija v Nemčiji, ZDA in Kitajskem že razvita in razširjena, medtem ko Slovenija na tem področju sicer že kaže interes in razvoj, vendar zaenkrat še zaostaja. Analiza spletnih strani je pokazala, da večina spletnih strani izrecno navaja, da nudijo spletno mediacijo, a so informacije o pravni podlagi, temeljnih načelih in posledicah mediacije lahko pomanjkljive. Uporaba umetne inteligence pri mediaciji se ocenjuje kot pozitivna, saj lahko pospešuje postopek in zbira podatke, vendar pa se kaže ugotovitev, da je pomembno ohraniti človeški element v procesu mediacije. Magistrsko delo opozarja na pravne izzive, ki jih prinaša mediacija v digitalnem svetu, kot so varstvo osebnih podatkov, zaupnost in enakopravnost strank. Predlaga se, da bi se zakonodaja dopolnila s smernicami, ki bi urejale spletno mediacijo, tudi z namenom pospeševanja njene uporabe. Poudarek na izobraževanju mediatorjev na področju uporabe spletnih orodij bi lahko zagotovilo ohranitev kakovosti in učinkovitosti mediacije tudi v spletnem okolju.
Keywords: mediacija, spletna mediacija, digitalizacija, umetna inteligenca, pravni okvir, varstvo osebnih podatkov, zaupnost, Slovenija, Nemčija, ZDA, Kitajska
Published in ReVIS: 26.06.2025; Views: 120; Downloads: 3
Full text (1,71 MB)

Abstract: Notariat je v slovenskem pravosodnem sistemu ponovno prisoten od leta 1994, kar pomeni, da predstavlja pretežno novo institucijo. V okviru magistrskega dela pa smo kljub temu uspeli dokazati, da je ta institucija učinkovito integrirana v pravni okvir, pri čemer je skozi leta mogoče zaznati pozitiven trend njenega poslovanja. Družba se nenehno sooča z različnimi spremembami – družbenimi, gospodarskimi in tehnološkimi, kar zahteva prilagodljivost institucij, zato ni presenetljivo, da tudi notariat potrebuje prilagajanje svojih funkcij in pristojnosti spremembam. Bistvo magistrskega dela je predstaviti vlogo notarja na področju dednega prava. Najprej je opisana funkcija notariata in notarskega poklica, nato pa se delo osredotoča na opredelitev notarjevih že obstoječih pristojnosti v okviru dednopravnega področja. Notar ima že danes precej širok spekter pristojnosti, ki se večinoma izvajajo v preventivnem smislu, torej v obliki predhodnega urejanja premoženjskih razmerij zapustnika. Notarju kot osebi javnega zaupanja pripada pristojnost, da v obliki notarskega zapisa sestavi pogodbe z dednopravnimi posledicami in oporoke, kar prispeva k večji pravni varnosti. Namen magistrskega dela je spodbuditi razmišljanje o možnosti širjenja pristojnosti notarjev, saj v večini držav notarji že imajo širšo vlogo na področju dednega prava, kjer veljajo za glavne akterje tudi v zapuščinskih postopkih. Analizirane so prednosti in slabosti takšne ureditve ter podrobneje proučene specifičnosti pravnih sistemov Avstrije, Hrvaške in Madžarske, kjer je takšen pristop uveljavljen že nekaj časa. Magistrsko delo združuje teoretične in praktične vidike, ki so podprti s statističnimi podatki in sodno prakso, s čimer ponuja celostno sliko obravnavane tematike.
Keywords: notariat, notarska listina, dedno pravo, pogodbe z dednopravnimi posledicami, oporoka, zapuščinski postopek, pristojnosti notarjev, preventivna funkcija, pravna varnost
Published in ReVIS: 19.05.2025; Views: 402; Downloads: 35
Full text (825,49 KB)

Abstract: Prisilno delo predstavlja hud poseg v človekovo dostojanstvo, a kljub temu ostaja zelo razširjena praksa v svetovnem gospodarstvu. Eden od glavnih akterjev pri tem vprašanju so transnacionalne korporacije, katerih globalno poslovanje pogosto presega meje držav, zaradi česar je težko določiti njihovo odgovornost. Evropska unija (EU) ima pomembno vlogo pri reševanju tega razširjenega problema kot velika gospodarska sila ter zagovornica človekovih pravic in dostojnega dela po svetu. V magistrskem delu je bila poglavitno uporabljena analiza relevantnih pravnih aktov. Študija primera je bila uporabljena na primeru Kitajske in Bangladeša z namenom boljšega razumevanja vzrokov prisilnega dela, vloge korporacij in vloge EU pri njegovem odpravljanju. V zaključku je bila pri podaji odgovorov na raziskovalna vprašanja uporabljena sinteza. Namen magistrskega dela je bil analizirati učinkovitost zakonodaje in zunanje politike EU pri reševanju problematike prisilnega dela v globalnih dobavnih verigah. Ugotovitve raziskovanja kažejo, da se prisilno delo pojavlja zaradi kumulacije vzrokov, kot so revščina, diskriminacija, neformalne oblike dela, migracije, nizki delovni standardi, kršenje pravic delavcev in izkoriščanje korporacij. Pomankanje odgovornosti gospodarskih družb za kršenje človekovih pravic vsekakor pripomore k obstoju prisilnega dela v svetovnih dobavnih verigah. EU uporablja številna sredstva zunanje, trgovinske in razvojne politike z namenom odpravljanja prisilnega dela v tretjih državah, njihova učinkovitost pa je odvisna od specifičnega odnosa z državo, v kateri EU želi spodbuditi spoštovanje človekovih pravic. Nova Uredba o prisilnem delu in Direktiva o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnosti postavljata nove standarde v boju proti prisilnem delu v globalnih dobavnih verigah, vendar se postavljajo dvomi o njunem kakovostnem izvajanju v praksi. Hkrati obstaja bojazen, da bi nove zahteve lahko ogrozile konkurenčnost evropskih podjetij v svetovnem gospodarstvu. Delo bo pripomoglo k boljšemu razumevanju priložnosti in izzivov, s katerimi se EU srečuje pri svojih prizadevanjih za odpravo prisilnega dela v državah globalnega juga. Kot tako bo uporabno za raziskovalce, ki se ukvarjajo s področjem varstva človekovih pravic zunaj meja EU.
Keywords: prisilno delo, globalne dobavne verige, človekove pravice v gospodarstvu, skrbni pregled, Evropska unija, Uredba o prisilnem delu
Published in ReVIS: 19.05.2025; Views: 366; Downloads: 10
Full text (1,64 MB)

Abstract: V magistrskem delu so obravnavane pravice proizvajalcev fonogramov. Zastavljeni sta bili dve raziskovalni vprašanji: prvič, katere vidike teh pravic je Sodišče Evropske unije (EU) največkrat obravnavalo in ali slovenska sodna praksa sledi njegovim smernicam, ter drugič, ali se pri obravnavi navedene tematike odločitve slovenskih in tujih sodišč razhajajo. Sodna praksa je pokazatelj, kje vsakokratna ureditev potrebuje natančnejšo razlago določb pravnih virov in praks ali pa drugačne rešitve. Zato je namen magistrskega dela raziskati pravice proizvajalcev fonogramov v sodni praksi z njihovim razvojem do današnje ureditve. Z zgodovinsko, normativno-dogmatično, deskriptivno, kvalitativno, primerjalno, analitično in sintetično raziskovalno metodo se je raziskalo zgodovino navedenih pravic, preučeni so bili mednarodni, evropski in nacionalni pravni viri, temeljni pojmi, zbrana, analizirana in primerjana je bila tudi sodna praksa. Ugotovljeno je bilo, da je Sodišče EU v svoji sodni praksi na obravnavanem področju največkrat razlagalo pojem »priobčitev javnosti« iz prvega odstavka 3. člena Direktive 2001/29/ES, slovenska sodišča pa sledijo razlagam le-tega ter se nanje v obrazložitvah sklicujejo, v nekaterih primerih pa so podala enako oziroma podobno odločitev kot Sodišče EU že leta pred odločitvijo slednjega. Ugotovljeno je bilo tudi, da so se nacionalna sodišča drugih držav članic EU prav tako v večji meri soočala z vprašanji v zvezi s priobčitvijo javnosti. V primerjavi s sodno prakso slovenskih sodišč je bilo možno ugotoviti tudi razhajanja v odločitvah slovenskih in tujih sodišč. Nadalje se je uporaba »primernega« in »pravičnega« nadomestila v ZASP izkazala za nedosledno, v nekaterih primerih pa niti ne sledi uradnim slovenskim prevodom določb pravnih virov EU, ki so implementirane v ZASP. Pri pregledu literature, pravnih virov in sodne prakse pa se je pokazalo tudi nekaj neenotnosti v mnenjih oziroma stališčih teorije oziroma sodne prakse, kar pomeni odprta vprašanja za nadaljnji razvoj pravic proizvajalcev fonogramov.
Keywords: sorodne pravice, proizvajalec fonogramov, fonogram, nadomestilo, sodna praksa, priobčitev javnosti, Sodišče Evropske unije
Published in ReVIS: 19.05.2025; Views: 335; Downloads: 11
Full text (1,64 MB)

Abstract: Tekstilna industrija, s poudarkom na industriji hitre mode, je ena večjih onesnaževalcev na svetu. Ker je področje tekstilne industrije zelo obsežno in zakonodajni okvir zelo širok, se v magistrskem delu osredotočam na tekstilne odpadke, in sicer kako EU rešuje težave naraščajočega obsega odpadkov. Potrošnja tekstilnih izdelkov ima dva glavna vidika, ki vplivata na okolje: porabljanje naravnih virov ter onesnaževanje in kopičenje odpadkov, ki nastanejo tako med proizvodno fazo kot med potrošnjo izdelkov. V okviru Evropskega zelenega dogovora in Novega akcijskega načrta za krožno gospodarstvo si je EU zadala cilj prehoda na trajnostno in krožno tekstilno industrijo, ki služi kot izhodišče za nastajajoče uredbe in direktive, ki se postopoma vpeljujejo na področju tekstila. V magistrskem delu analiziram učinkovitost zakonodaje pri doseganju zastavljenih ciljev. V zaključku ugotavljam, da ni ene same rešitve, ki bi preprečila nastajanje ogromnih količin zavrženega tekstila, ampak je potrebna celostna obravnava problematike in regulacija področja od zasnove izdelka do končnega ravnanja s tekstilnimi odpadki, pri čemer bi bilo treba večji poudarek nameniti zmanjšanju obsega proizvodnje ter večjemu ozaveščanju potrošnikov, saj imata največji vpliv na generiranje odpadkov.
Keywords: tekstilni odpadki, ločeno zbiranje tekstila, razširjena odgovornost proizvajalca, Okvirna direktiva o odpadkih
Published in ReVIS: 15.04.2025; Views: 365; Downloads: 23
Full text (1,15 MB)