Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Otrokova pravica do zagovornika je ena izmed pravic, ki jo zagotavlja Konvencija o otrokovih pravicah. 12. člen Konvencije o otrokovih pravicah določa, da ima vsak otrok pravico izraziti svoje mnenje. To je med drugim naloga zagovornika, ki deluje kot glas otroka. Zagovorništvo otrok je relativno mlad institut s katerim se čedalje bolj zagotavlja varstvo otrokovih pravic. Normativna urejenost instituta je ključen element, ki zagotavlja učinkovitost uporabe instituta v praksi. Predstavljene so posebnosti in tehnike, ki se nanašajo izključno za uporabo instituta pri otrocih. Magistrsko delo obsega zgodovinski razvoj, varstvo otrokovih pravic in zagovorništva v Sloveniji in v svetu. Velik problem predstavlja varstvo otrok beguncev in vključenost otrok v oborožene spopade. Žal v svetu še vedno ne moremo preprečiti ukalupljenih vzorcev nasilja v družini, spolnih zlorab, prodaje otrok, otroške prostitucija in pornografije. Da bi se preprečila sekundarna viktimizacija otrok, stremimo k različnim oblikam varstva. V magistrskem delu je predstavljan koncept Barnahus oziroma Hiša za otroke, v sklopu katerega se izvaja forenzični intervju. Posebno poglavje je namenjeno primerjalno pravnem vidiku varstva otrokovih pravic v Republiki Sloveniji, Republiki Hrvaški, Republiki Avstriji, Zvezni republiki Nemčiji in Kraljevini Švedski. Predstavljene so prednosti in pomanjkljivosti normativne urejenosti institutov varstva otrokovih pravic ter vrzeli in predloge za izboljšavo institutov v praksi. Z magistrskim delom bomo ugotovili v kolikšni meri so kršene otrokove pravice oziroma ali države dovolj dobro poskrbijo za varstvo otrok.
Ključne besede: zagovorništvo otrok, otroci, otrokove pravice, varstvo otrokovih pravic, primerjalno pravni vidik, zagovorništvo otrok v praksi
Objavljeno: 09.10.2023; Ogledov: 107; Prenosov: 11
Celotno besedilo (1,51 MB)

Opis: V magistrskem delu bomo celostno obravnavali problematiko diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti pri posvojitvah pred ESČP. Ustvarili bomo prispevek, ki bo pripomogel k boljšemu razumevanju odločitev ESČP, njihove pomanjkljivosti ter sprememb mnenja sodišča na podlagi družbenega vpliva. Predstavili bomo, ne le, da je posvojitev istospolnih partnerjev družbeno sprejemljiva, vendar tudi, da je lahko moška in ženska vzgojna vloga nadomeščena. Z metodo opisovanja bomo obravnavali stanje in razvoj posvojitve v istospolnih partnerstvih pred ESČP. Z analitično metodo bomo delo razčlenili, predvsem pa bomo izpostavili in se osredotočil na sodno prakso ESČP. S primerjalno metodo bomo preučevali in primerjali pravne sisteme držav podpisnic EKČP ter njihov pristop do posvojitve istospolno usmerjenih. S sintetično metodo in metodo kompilacije bomo iz EKČP, sodne prakse ESČP ter drugih virov, izluščili vsebino, ki se nanaša na obravnavano tematiko. Z zgodovinsko metodo se bomo posvetili pregledu pravic istospolno usmerjenih do posvojitve po svetu in zgodovinskemu pregledu ureditve v Sloveniji. Namen magistrskega dela je prikazati, da se sodna praksa razvija hkrati z razvojem družbe. Cilj je, da prikažemo pomembnost otrokovega interesa in kako bi moral ta biti glavno vodilo pri odločanju o posvojitvah. Prikazano je bilo napredovanje v razmišljanju sodnikov, kljub temu pa se zazna zadržanost posameznih sodnikov, ki se oklepajo tradicionalnega razmišljanja. Analiza sodne prakse je pokazala, da ko gre za diskriminacijo, je posvojitev vendarle zajeta v 8. členu v povezavi s 14. členom. Skozi primere je zaznati pozitivno spremembo v razumevanju pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Rezultat raziskave je dejstvo, da ESČP uporablja evropski konsenz kot odločilni dejavnik za odločitev v primeru, kjer bi mu ta moral biti le v pomoč. Nedosledna uporaba konsenza prinaša spremenljivo sodno prakso. Analiza konsenza je instrument, preko katerega ESČP selektivno predstavlja resničnost, da doda težo svojemu moralnemu sklepanju. To je privedlo do tega, da je ESČP opustilo svojo vlogo zagovornika in zaščitnika človekovih pravic, zlasti ko gre za ranljive skupine. Rezultati bodo lahko služili kot popoln pregled primerov posvojitve istospolno usmerjenih pred ESČP. Primeri skupaj z družbenim okvirjem in analizo predstavljajo nazoren vpogled v spremembo družbene sprejemljivosti pravice do posvojitve istospolno usmerjenih skozi čas.
Ključne besede: ESČP, EKČP, posvojitev, istospolna usmerjenost, diskriminacija, družina, evropski konsenz, polje proste presoje
Objavljeno: 09.10.2023; Ogledov: 94; Prenosov: 12
Celotno besedilo (1,18 MB)

Opis: Otrok se v okoliščinah družinskega nasilja znajde v vlogi posredne žrtve zaradi več različnih dejavnikov tveganja, ki vplivajo na odrasle osebe. Težke življenjske situacije in stiske bodo pri odrasli osebi vzpodbudile nasilniško vedenje različnih intenzitet. Čeprav odrasla oseba v določeni življenjski situaciji ne bo namerno želela nasilnega ravnanja obračati proti otroku, bo otrok kot razumsko še nerazvita oseba (lahko) nasilno situacijo razumel drugače in se bo počutil ogroženega. Navedeno bo pri otroku glede na posamezne razvojne faze povzročilo nekatera vprašanja o njegovi lastni vrednosti in skladno s tem tudi hude posledice, ki jih bo utrpel v svojem razvoju. Slovenski zakonodajalec je zato otroka tudi za primere situacij, ki ga orišejo kot posredno žrtev družinskega nasilja, posebej zavaroval, in sicer je otrok oziroma njegov psihofizični razvoj varovan v 192. členu Kazenskega zakonika. Vzvode in vzroke nasilnega ravnanja staršev spoznamo preko različnih teorij, ki razložijo, kako se agresivno vedenje prenaša iz generacije v generacijo. Navedeno pojmujemo krog nasilja. Kazenskopravna izhodišča ne omogočajo vseh odgovorov na pestrost vprašanj, ki se ponujajo pri obravnavani tematiki. Ta presega kazenskopravni okvir in je zato za reševanje spornih vprašanj treba upoštevati tudi spoznanja psihološke, sociološke, družinske, medicinske, policijske in drugih strok. Ključnega pomena je, da se pri odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini uporabi sistemski pristop, ki pomeni usklajen odziv pristojnih institucij. Z nepravilnim odzivanjem na primarno viktimiziranost otroka bo otrok podoživljal travmatiziranost oziroma se bo ta še stopnjevala. Tako ravnanje opredelimo kot sekundarno viktimizacijo otroka. Preprečevanje slednje je temeljna naloga pristojnih organov, pri čemer je za uspešnost v praksi njihovo sodelovanje pričakovano, celo nujno.
Ključne besede: nasilje v družini, kaznivo dejanje, prekršek, nasilje nad otrokom, otrok kot posredna žrtev, otrok kot priča, odkrivanje in intervencija, sistemsko obravnavanje, preprečevanje sekundarne viktimizacije, ukrepi za varstvo koristi otroka
Objavljeno: 19.09.2023; Ogledov: 150; Prenosov: 27
Celotno besedilo (1,13 MB)

Opis: Nakup in prodaja nepremičnine predstavljata za posameznika velik zalogaj, tako finančni kot psihološki, saj sta navedena postopka navadno v povprečju v Sloveniji enkratni dejanji v življenju posameznika. Pri nakupu in prodaji nepremičnin se soočamo z vplivom trenutnih razmer na trgu in čustvi posameznika, kar prinaša velika tveganja tako za kupca kot prodajalca. Nepoznavanje postopkov lahko vodi v težave, ki imajo lahko nepopravljive posledice. Da bi se zaščitili v tem procesu, je ključno, da dobro razumemo postopke, pasti in zakonodajo, ki omejuje tveganja pri nakupu in prodaji nepremičnin. V naši raziskavi smo preučili, kako kupci in prodajalci obvladujejo postopke, izbiro strokovnjakov in celoten sistem nepremičnin, ter pregledali obstoječo zakonodajo, ki ureja promet z nepremičninami. Ugotovili smo, da je za uspešen postopek nakupa ali prodaje nepremičnine nujno poznavanje različnih zakonov, kar kaže na to, da večina potrošnikov nima potrebnega znanja za varen prenos lastninske pravice nepremičnin, kot smo ugotovili z anketiranjem. Presenetljivo je, da kljub pomanjkanju znanja o postopkih, vezanih na nepremičnine, večina potrošnikov ne poišče strokovne pomoči, kar najpogosteje pripisujejo visokim stroškom. V našem delu smo ugotovili, da je zakonodaja v Republiki Sloveniji ustrezna za zaščito kupcev in prodajalcev pri nakupu ali prodaji nepremičnine. Vendar je težava v tem, da je zakonodaja razdrobljena in kompleksna, kar povprečnemu udeležencu v postopkih otežuje njeno razumevanje. Glede na naše ugotovitve, ki kažejo na pomanjkljivo ozaveščenost o tveganjih v zvezi z nepremičninami, menimo, da bi moralo biti obvezno angažiranje strokovnjakov, kadar kupec ali prodajalec nima zadostnega znanja za samostojno izvedbo posla.
Ključne besede: nakup in prodaja nepremičnin, pasti, zakonodaja, strokovnjaki, pomoč, trg nepremičnin, izpeljava poslov
Objavljeno: 19.09.2023; Ogledov: 137; Prenosov: 14
Celotno besedilo (960,77 KB)

Opis: Po katastrofalnih posledicah 2. svetovne vojne si je mednarodna skupnost postavila cilj zagotoviti mir in preprečiti, da bi se vsesplošna morija ponovila v prihodnosti. Velika teža je bila dana človekovim pravicam in v sklopu tega tudi pravicam narodnih manjšin. Po novem razmejevanju držav je namreč veliko skupin evropskega prebivalstva prešlo pod suverenost različnih držav. Tako je bilo pravo manjšin v prvi vrsti namenjeno ohranitvi novih državnih meja. To je poskušalo doseči tako, da je zagotavljalo minimalni katalog manjšinskih pravic, ki naj bi preprečeval konflikte med narodnimi manjšinami in večinskim prebivalstvom držav. Ta katalog minimalnih pravic je bil namenjen zaščiti zgodovinskih oziroma avtohtonih narodnih manjšin. Zaradi različnih pojavnih oblik manjšin in različnih interesov držav je bilo težko sprejemati kakršnekoli jasne, pravno zadovoljive definicije, ki bi jasno označevale subjekte oziroma nosilce teh pravic. Kljub vsemu pa je mednarodna skupnost prišla do neke splošne definicije, ki je bila vsaj na načelni ravni nekako najbolj sprejemljiva. Nemčija je podala predlog, da bi morale biti narodne manjšine opredeljene kot ločene in drugačne skupine prebivalstva, ki so jasno definirane in avtohtone. Pri tem je izrazito pomembna vpeljava elementa avtohtonosti. Za subjekte manjšinskih pravic je namreč ravno element avtohtonosti tisti, od katerega je v večini primerov odvisno njihovo uživanje manjšinskih pravic. V zadnjih letih so vse glasnejše tudi zahteve po priznanju novodobnih manjšin, nastajajo pa tudi nekatere drugačne ideje, ki nasprotujejo stari ureditvi mednarodnega normativnega sistema. Z deskriptivno, analitično in metodo kompilacije bomo poskušali razjasniti pojem narodna manjšina in manjšinske pravice, v tem kontekstu bomo nato poskušali pojasniti pojem avtohtonost, za kar bomo uporabili metodo deskripcije ter metodo komparacije. Na koncu bomo s pomočjo induktivno deduktivne in analitične metode poskušali priti do ugotovitve, ali je res element avtohtonosti tisti, ki je pri manjšinski problematiki najpomembnejši, oziroma ali so avtohtone manjšine upravičeno tiste, ki jim je za ohranjanje mednarodnega miru potrebno posvečati največjo pozornost. Ugotovitve bodo pripomogle k boljšemu razumevanju pomembnosti zaščite narodnih manjšin ne le z vidika človekovih pravic, ampak tudi z vidika ohranjanja mednarodnega miru. Poleg tega ugotovitve v tem delu odpirajo vprašanja o učinkovitosti mednarodnega prava, pri čemer nakazujejo smernice za njegov nadaljnji razvoj.
Ključne besede: narodne manjšine, avtohtonost, manjšinske pravice, tradicionalne manjšine, novodobne manjšine
Objavljeno: 29.08.2023; Ogledov: 178; Prenosov: 27
Celotno besedilo (1,15 MB)