Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Diplomsko delo podrobno opisuje institut posvojitve, ki ga uvrščamo na področje družinskega prava. Natančno opredeli postopek za ugotavljanje pogojev posvojitve v Sloveniji, ki je primerjan tudi s postopkom posvojitve na Hrvaškem, ki je prav tako članica Evropske unije. Posvojitev je ena najbolj znanih oblik socialnega starševstva in je zelo tesno povezana z družbenimi normami, moralo in osebnimi prepričanji o dobrem starševstvu, materinstvu in očetovstvu, ki se kažejo preko nacionalne in mednarodne zakonodaje. S pravnega vidika je posvojitev temeljni pravni institut družinskega prava, ki ga ureja Družinski zakonik, ter mednarodne pogodbe, katere podpisnica je tudi Republika Slovenija. S tega vidika je to posebna oblika varstva otrok, ki niso dopolnili osemnajst let ali nimajo staršev. Tako med posvojitelji in otroki nastane enako razmerje, kakršno je med biološkimi starši in njihovimi otroki. Podrobno so opredeljeni pogoji, ki so pomembni za postopek posvojitve v Sloveniji, kjer ima center za socialno delo ključno vlogo za ugotavljanje primernosti prijavitelja, o katerem se pripravi strokovno mnenje, ki se ga pred posvojitvijo preveri. Postopek za posvojitev po Družinskem zakoniku je sestavljen iz dveh faz. V zadnjih letih je prišlo do spremembe Družinskega zakonika, ki je prinesla novost, da je danes v Sloveniji posvojitev otrok omogočena istospolnim partnerjem, saj se po novem za zakonsko zvezo oziroma zunajzakonsko zvezo smatra življenjska skupnost dveh oseb, ne glede na spol. Ustavno sodišče je sprejelo dve novi odločbi, saj je presodilo, da dosedanja ureditev zakonske zveze in skupne posvojitve diskriminira istospolne pare. Poleg teoretičnega dela je sestavni del tega diplomskega dela tudi intervju s pristojno osebo, ki je zaposlena na Centru za socialno delo Ljubljana. Tako je teoretični del povezan tudi s prakso.
Ključne besede: institut posvojitve, posvojitev, posvojenec, posvojitelj, Družinski zakonik, istospolni partnerji, center za socialno delo
Objavljeno: 19.02.2024; Ogledov: 136; Prenosov: 15
Celotno besedilo (835,98 KB)

Opis: V diplomskem delu skušamo z opisno metodo predstaviti samo funkcijo predsednika Republike Slovenije in razčleniti njegove pristojnosti, ki jih ima na podlagi tega položaja. Vlogo predsednika lahko v najbolj splošnem pomenu opredelimo kot predstavnika Republike Slovenije. Funkcija predsednika republike spada v okvir izvršilne oblasti, a je kljub temu bolj reprezentativna. Njegove funkcije lahko razvrstimo na formalne in neformalne. Izvajanje funkcij predsednika republike se udejanjajo tudi skozi njegove kadrovske pristojnosti, te so v slovenski ustavi izrecno določene, in sicer so naslednje: predlog kandidata za predsednika vlade, predlog petih članov Sodnega sveta, predlog kandidatov za sodnike Ustavnega sodišča, imenovanje državnih funkcionarjev ter postavljanje in odpoklic veleposlanikov in poslanikov. Poleg z ustavo navedenih kadrovskih pristojnosti predsednik republike opravlja še dodatne kadrovske pristojnosti določene s posameznimi zakoni, te so: imenovanje treh članov Uradniškega sveta, predlog kandidata za predsednika Računskega sodišča, predlog kandidata za varuha človekovih pravic, predlog kandidata za guvernerja Banke Slovenije, predlog kandidata za informacijskega pooblaščenca, predlog kandidatov za sodnike mednarodnih sodišč, imenovanje predsednika komisije za preprečevanje korupcije ter imenovanje člana Sveta RTV Slovenija. Te kadrovske pristojnosti so ustavno sporne, saj niso neposredno navedene v ustavi. Glede na to, da so pristojnosti predsednika republike v ustavi izrecno navedene, bi s posameznimi zakoni navedene pristojnosti le podrobneje opredelili in dodatno razložili. Za razliko od tega pa so s posameznimi zakoni predsedniku republike naložene dodatne pristojnosti, ki v ustavi niso opredeljene. Tako protiustavno stanje bi bilo potrebno odpraviti sistematično s spremembo ustave. Pomembna tema diplomske naloge je predlagana ustavna sprememba, s katero bi se pristojnost imenovanja sodnikov prenesla z državnega zbora na predsednika republike, s čimer bi se omejil političen vpliv na ta postopek. V diplomski nalogi je izveden natančen opis same spremembe in posledic, ki bi jih ta prinesla v primeru, da bi bila sprejeta, ter primerjava razlik imenovanja sodnikov v nekaterih drugih članicah EU.
Ključne besede: predsednik republike, izvršilna oblast, zastopanje države, kadrovske pristojnosti predsednika republike, ustavna sprememba imenovanja sodnikov
Objavljeno: 13.02.2024; Ogledov: 149; Prenosov: 12
Celotno besedilo (450,79 KB)

Opis: Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) na podlagi Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) omogoča posameznikom, da uveljavljajo varstvo človekovih pravic na nadnacionalnem nivoju, vendar jih pri tem omejujejo stroga merila, na podlagi katerih se presoja dopustnost njihovih vlog oziroma pritožb. Ker je za nedopustno razglašenih kar 90 odstotkov individualnih evropskih pritožb, je cilj magistrskega dela predstavitev meril dopustnosti. Z metodo analize praktičnega primera individualne evropske pritožbe, ki je bila razglašena za nedopustno, se v magistrskem delu ugotavlja razloge za nedopustnost v povezavi z uporabo pogojev dopustnosti, vezanih na očitek kršitve 1. odstavka 6. člena EKČP, ki je naveden v pritožbi. 6. člen EKČP določa pravico do poštenega sojenja, očitek njegove kršitve pa je v državah članicah Sveta Evrope oziroma podpisnicah EKČP najpogostejši vzrok za vlaganje individualnih evropskih pritožb. V analizi je izpostavljen pomemben vidik nepristojnosti ratione materiae, ki je t. i. doktrina četrte instance, ki je implicirana v 1. odstavek 3. točke 35. člena EKČP, ki je kot razlog za nedopustnost pritožbe v sodni praksi ESČP pogosto uporabljena določba, saj se nanaša na utemeljenost pritožbe. Namreč vse prepogost problem vlagateljev je, da si, ko v pritožbi zatrjujejo kršitev 6. člena EKČP, napačno predpostavljajo, da pojem poštenega sojenja implicira pravilno meritorno sodno odločitev na podlagi nacionalnega prava. Zato bo uporaba rezultatov raziskave v magistrskem delu v pomoč zainteresiranemu vlagatelju pri presoji o smiselnosti vlaganja tovrstnih pritožb. Razprava o ločnici med t. i. doktrino četrte instance in obstojem kršitve 6. člena EKČP, ki jo predmetni pritožnik zatrjuje v pritožbi, pa je z oblikovanjem pregleda in ocene obravnavanega področja doprinesla izvirni prispevek k znanosti in stroki s tem, da se je ugotavljala praktična slika vsebinske meje med nepomembnimi oziroma nedopustnimi pritožbami in tistimi, ki si v povezavi s 6. členom EKČP zaslužijo obravnavo pred ESČP.
Ključne besede: Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, evropski nadzorni mehanizem varstva človekovih pravic, merila dopustnosti v pritožbenem postopku, nedopustnost pritožbe na ESČP, doktrina četrte instance
Objavljeno: 13.02.2024; Ogledov: 158; Prenosov: 10
Celotno besedilo (2,63 MB)

Opis: Magistrsko delo se osredotoča na oblikovanje procesov projektnega managementa kot odziv na izzive, ki sledijo po pandemiji. Glavni poudarek je na učinkovitem obvladovanju stroškov izvedbe projekta in obvladovanju tveganj v negotovem poslovnem okolju. V današnjem hitro spreminjajočem se poslovnem svetu se podjetja soočajo z vedno večjimi izzivi pri izvajanju projektov, še posebej po nepredvidljivih dogodkih, kot je pandemija. Ključno vprašanje, ki se postavlja, je, kako lahko podjetja ustrezno prilagodijo svoje procese projektnega managementa, da se lahko spopadejo s tovrstnimi izzivi. Rezultati raziskave kažejo, da imajo dobro pripravljeni in prilagodljivi procesi ključno vlogo pri obvladovanju stroškov in tveganj v projektih, izvedenih v negotovih razmerah. Študija primera po pandemiji je razkrila, da so podjetja, ki so že imela vnaprej pripravljene prilagodljive procese, lažje ohranjala kontrolo nad stroški in tveganji. Komunikacija med člani projektnega tima in deležniki je ključnega pomena, saj omogoča pravočasno prilagajanje spremembam in usklajevanje med vsemi vpletenimi. Pomembno je tudi poudariti, da procesi projektnega managementa niso statični, temveč se nenehno prilagajajo glede na novonastale razmere. Učenje iz izkušenj je ključnega pomena za izboljšanje procesov in doseganje boljših rezultatov v prihodnjih projektih. Poleg tega so rezultati potrdili hipotezi, da bolj strukturirani procesi vodijo do boljšega obvladovanja stroškov in tveganj v projektnem okolju, ki ga zaznamujejo negotovost in spremembe. V sklepni fazi magistrskega dela smo prišli do zaključka, da je prilagodljivost ključnega pomena za učinkovito projektno upravljanje v negotovih časih po pandemiji. Podjetja morajo nenehno preučevati in izboljševati svoje procese, da ostanejo konkurenčna. To delo poudarja pomen agilnega pristopa k projektnemu managementu in vsebuje smernice, ki bodo podjetjem pomagale bolje obvladovati stroške, tveganja ter uspešno izvajati projekte v novih, dinamičnih okoliščinah.
Ključne besede: prilagodljivost, stroškovno obvladovanje, tveganja, projektni management, pandemija
Objavljeno: 29.01.2024; Ogledov: 200; Prenosov: 13
Celotno besedilo (820,15 KB)

Opis: Postopek osebnega stečaja imenujemo tudi postopek generalne izvršbe nad premoženjem neke fizične osebe, ki se je znašla v položaju, ko daljši čas ni sposobna plačevati vseh svojih zapadlih obveznosti v določenem časovnem obdobju, ali je na dolgi rok postala plačilno nesposobna, kar pomeni, da so njene zapadle obveznosti višje od vrednosti njenega premoženja. Glavni namen postopka osebnega stečaja je omogočiti poplačilo upnikov v največji možni meri. Do poplačila upnikov pride s prodajo premoženja, ki je vključeno v stečajno maso in se med stečajnim postopkom prodaja. V okviru stečajnega postopka lahko dolžnik zaprosi za odpust svojih dolgov. Postopek se imenuje postopek odpusta obveznosti. Sodišče določi t. i. preizkusno obdobje, v katerem dolžnik poskuša dokazati, da je upravičen do odpusta dolgov. Dolžnik mora ves čas tega obdobja izpolnjevati svoje obveznosti, določene v zakonu, medtem ko stečajni upravitelj nadzoruje njegovo ravnanje. Cilj postopka osebnega stečaja je zadovoljiti upnike v največji možni meri, pri čemer so terjatve upnikov izplačane sočasno in sorazmerno. Dolžnik si v tem postopku prizadeva doseči odpust svojih obstoječih dolgov, da bi si omogočil svež začetek brez bremena dolgov. Stečajno maso sestavlja premoženje, ki ga ima stečajni dolžnik v lasti, ko se začne postopek osebnega stečaja, in tudi premoženje, ki ga med postopkom pridobi stečajni dolžnik, na primer s prejemanjem dediščine.
Ključne besede: osebni stečaj, stečajna masa, unovčevanje stečajne mase, stečajni dolžnik, odpust obveznosti
Objavljeno: 29.01.2024; Ogledov: 199; Prenosov: 11
Celotno besedilo (606,20 KB)