Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Magistrsko delo obravnava različne oblike izvajanja skupnega varstva in vzgoje otrok po razvezi zakonske zveze ali razpadu zunajzakonske skupnosti. S finalizacijo ločitve se bivšima zakoncema v prihajajočih letih postavljajo vprašanja, ki so logistične, finančne in čustvene narave. Po ločitvi je potrebno obravnavati posamezne medsebojno povezane dele življenja, kot so logistika (kdo kje živi), finance (kdo od staršev kaj plačuje in kako to počne) ter starševske skrbi (kdo od bivših zakoncev skrbi za otroke in kdaj to počne). Navedena vprašanja se razreši s sporazumom o prekinitvi zakonske zveze, a slednje v resničnem življenju za ločene zakonce največkrat ni lahka naloga. Namen magistrskega dela je predstaviti izvajanje skupnega starševstva kot inovativen koncept in optimalno rešitev v korist otroka, ki pride v poštev pri razvezanih zakoncih ali zunajzakonskih partnerjih z otroki. Pri takšnem konceptu se varstvo in vzgoja izvajata na način, da se ustvarja videz življenjske skupnosti staršev, ki se je ohranila, pri čemer je zaradi poglavitne vloge, ki jo ima načelo otrokove koristi, ustrezno, da naj bo takšen način primarna rešitev izvajanja varstva in vzgoje otrok v primeru ločitve staršev. Konsistentnost stikov z obema staršema omogoči zadovoljevanje največje otrokove koristi po ločitvi staršev, zato skupno varstvo in vzgoja ni več zgolj možnost v postopku odločanja o skrbništvu in stikih, temveč daje sodišče pri odločanju glede skrbi za otroke izvajanju skupnega varstva in vzgoje prednost. Ključni poudarek dela je analiza treh oblik skupnega varstva in vzgoje: oblika gnezda, kjer otrok ostaja v istem domu, starša pa se izmenjujeta; oblika nihala, pri kateri otrok prehaja med domovoma staršev v določenih intervalih; in rezidenčna oblika, kjer otrok večinoma prebiva pri enem od staršev, a drugi ohranja pomembno vlogo pri odločitvah. Raziskava temelji na pravni analizi, sodni praksi in empiričnih podatkih o vplivu različnih modelov na otrokovo psihosocialno dobrobit. Ugotovitve kažejo, da skupno varstvo in vzgoja pozitivno vplivata na otrokovo emocionalno stabilnost, socialni razvoj in akademske dosežke ter zmanjšujeta tveganje za vedenjske težave, anksioznost in depresijo. Delo ponuja tudi primerjalno analizo tujih ureditev in raziskuje pravne možnosti prilagajanja modelov v slovenskem pravnem sistemu.
Ključne besede: skupno starševstvo, skupno varstvo in vzgoja, modeli skrbništva, načelo največje koristi otroka, razveza zakonske zveze, starševska skrb, otrokov psihosocialni razvoj, center za socialno delo
Objavljeno v ReVIS: 10.07.2025; Ogledov: 50; Prenosov: 1
Celotno besedilo (1,22 MB)

Opis: V sodobni družbi so digitalne platforme postale ključni element poslovnega okolja – omogočajo inovativne poslovne modele in ustvarjajo gospodarsko vrednost, hkrati pa prinašajo nove izzive v smislu varstva potrošnikov in praks oglaševanja. S sprejetjem nove zakonodaje želi zakonodajalec okrepiti zaščito potrošnikov na digitalnih platformah, vključno z regulacijo oglaševanja. Pri pisanju sem si pomagala z deskriptivno metodo, primerjalno metodo, metodo kompilacije, pravno analizo oz. analitično metodo, metodo študije primerov, aksiološko metodo in deduktivno metodo. Namen magistrskega dela je celovito prikazati novo ureditev digitalnih platform, vključno z vidikom oglaševanja in zakonsko ureditev varstva potrošnikov po novem zakonu. Ugotovila sem, da novi Zakon o varstvu potrošnikov širi definicijo blaga na digitalne vsebine ter uvaja posebne zahteve za njihovo dobavo, kar povečuje zaščito potrošnikov in transparentnost v digitalnem prostoru. Akt o digitalnih storitvah bo v prihodnosti preoblikoval regulacijo digitalnih platform in oglaševanja, saj uvaja nove obveznosti glede varnosti in odgovornosti ter uporabnikom omogoča večji nadzor nad osebnimi podatki. Odločitve Sodišča EU v primerih Uber in Airbnb so prispevale k oblikovanju pravnega okvira za digitalne platforme, s čimer so okrepile regulacijo ekonomije delitve in izboljšale pravice potrošnikov, hkrati pa spodbudile poštene konkurenčne pogoje ter postavile temelje za prihodnje zakonodajne pobude v EU. Ugotovitve magistrskega dela poglabljajo razumevanje ureditev in zakonskih določb, ki se nanašajo na digitalne platforme in oglaševanje, kar je koristno tako za zakonodajalce kot tudi druge zainteresirane strani pri razvoju pravičnega in učinkovitega okvira za varstvo potrošnikov na digitalnih platformah.
Ključne besede: varstvo potrošnikov, oglaševanje, digitalna platforma, digitalna storitev, Akt o digitalnih storitvah
Objavljeno v ReVIS: 10.07.2025; Ogledov: 52; Prenosov: 0
Celotno besedilo (1,03 MB)

Opis: Posvojitev kot institut družinskega prava pomeni eno izmed oblik varstva otrok v slovenskem pravnem redu. Posvojeni otrok se s posvojitvijo v celoti integrira v družino posvojitelja, pri čemer se med njima vzpostavi razmerje, ki je iz pravnega vidika enako razmerju med staršem in otrokom. Zaradi pravnih posledic in narave razmerja posvojitve, posvojitelju in otroku pripadajo enake pravice in obveznosti kot staršem in otrokom. Med drugim pa je zaradi drugačnega dejanskega stanja mogoče sklepati, da posvojitelju in otroku pripadajo tudi dodatne pravice in obveznosti. Te so opredeljene v številnih nacionalnih in nadnacionalnih pravnih virih. Nacionalni pravni viri zajemajo URS, DZ in druge področne zakone, ki določajo pogoje ali ostale vidike posvojitev in obravnavajo pravice in obveznosti udeležencev v razmerju posvojitve. Najpomembnejši nadnacionalni vir pa predstavlja KOP. Določbe v omenjenih aktih sledijo načelu največje koristi otroka, ki mora biti vodilo za odločitve, vezane na otroka. Ustavno varstvo otrok je zagotovljeno v 56. členu URS, posebno varstvo pa se zagotavlja otrokom, za katere starši iz določenih razlogov ne skrbijo. Zaradi posebnega varstva otrok so njihove pravice bolj poudarjene, medtem ko so pri staršu in posvojitelju bolj poudarjene obveznosti zaradi izvrševanja starševske skrbi. Slovenski pravni red in tuje pravne ureditve celovito urejajo pravice in obveznosti posvojiteljev in otrok, pri čemer so si v nekaterih vidikih podobne, v drugih pa se bistveno razlikujejo. Ker je posvojitev redko pravno razmerje, je sodna praksa na tem področju omejena in zajema zgolj posamezne pravice in obveznosti (ali njihove vidike) posvojiteljev in otrok.
Ključne besede: posvojitev, posvojitelj, otrok, pravice, obveznosti, družinsko pravo, slovensko pravo
Objavljeno v ReVIS: 10.07.2025; Ogledov: 61; Prenosov: 2
Celotno besedilo (1,62 MB)

Opis: Mediacija je postopek, v katerem tretja oseba pomaga dvema ali več strankam preprečiti, upravljati ali razrešiti njihov konflikt s tem, da jim pomaga pri doseganju vzajemno sprejemljivega dogovora.2 V kolikor se izvaja v okviru sodišč, jo imenujemo sodišču pridružena mediacija. Sodišču pridružena mediacija je v slovenskem pravnem sistemu relativno mlad procesni institut. Je s strani sodišča spodbujena, podprta in usmerjena mediacija.3 V slovenski pravni sistem je bila normativno uvrščena leta 2010 in je doslej prinesla veliko koristnega celotnemu sodnemu sistemu. Kljub začetni uspešnosti pa so se začele v teoriji in praksi na več področjih pojavljati kritike, ki izpostavljajo pomanjkljivosti njene zakonske ureditve in posledično njenega izvajanja v praksi. Problemi, s katerimi se bo ukvarjala disertacija, kažejo, da v praksi stranke posredno ali neposredno pri izvajanju sodišču pridružene mediacije niso obravnave enako, da se zakonodaja v določenih delih v praksi sploh ne izvaja in da država postopkov alternativnega reševanja sporov ne spodbuja v zadostni meri, kljub temu, da je k temu formalno zavezana. Posledično lahko pri dostopu do sodišču pridružene mediacije prihaja do kršitev ustavnih pravic strank. Cilj, ki ga bomo zasledovali, je čim večje število ponujenih mediacij s strani sodišč; čim nižja stopnja zavrnitev s strani strank; čim večje število uspešno izvedenih mediacij in znižanje vpliva subjektivnih dejavnikov pravnih akterjev, ki imajo na stranke in njihovo udeležbo v mediaciji nemalokrat ključni vpliv. Pri tem bomo zasledovali načelo primarnosti mirnega reševanja sporov in skušali dvigniti splošni nivo kulture reševanja sporov. V slovenskem prostoru je bila mediacija teoretično obravnavana že s številnih strokovnih vidikov (pravnega, psihološkega itd.). Predmetna disertacija bo civilno procesno ureditev sodišču pridružene mediacije ocenjevala z ustavnopravnega vidika in tako njeno zakonodajno umestitev kot praktično izvajanje preverjala skozi prizmo temeljnih ustavnih načel, predvsem načela enakosti pred zakonom oziroma iz njega izvirajočega načela enakega varstva pravic. Ocenjujemo, da so ustavna načela najvišji standard, skozi katerega se presoja pozitivna zakonodaja in njeno izvajanje v praksi. Pričujoče delo je nastalo kot analiza in sinteza 15-letnih (na nekaterih sodiščih pa tudi 20-letnih) izkušenj praktičnega izvajanja sodišču pridružene mediacije v slovenskem pravosodju.
Ključne besede: mediacija, sodna mediacija, sodišču pridružena mediacija, sodno reševanje sporov, obvezna mediacija, informativni naroki o mediaciji, napotitev na mediacijo, ustavna načela s poudarkom na načelu enakega varstva pravic in pravici do sodnega varstva
Objavljeno v ReVIS: 26.06.2025; Ogledov: 119; Prenosov: 4
Celotno besedilo (9,36 MB)

Opis: Spletno nakupovanje je prineslo številne koristi, a hkrati tudi kompleksne izzive v zvezi z varstvom potrošnikov. Spletni nakupi so v svojem bistvu pogodbe, sklenjene na daljavo, ki jih ureja že klasično pravo varstva potrošnikov. Z razvojem novih načinov in oblik spletnega nakupovanja pa se je tudi samo spletno nakupovanje razvilo do te mere, da zahteva dodatno, posebno obravnavo, obenem pa tudi širšo navezavo na pravna področja, ki sicer niso tako značilno vpeta v pravo varstva potrošnikov, a postajajo bistvenega pomena za potrošnike v digitalnem svetu, to je predvsem varstvo osebnih podatkov. Namen raziskave je analizirati, kako se klasična načela varstva potrošnikov prenašajo na nakupovanje v digitalnem okolju ter kakšni so izzivi in priložnosti za izboljšanje varstva potrošnikov v tem kontekstu. Skozi teoretično analizo in empirične primere delo prispeva k boljšemu razumevanju tega kompleksnega problema – od tradicionalnega teoretičnega okvira prava varstva potrošnikov v Sloveniji in Evropski uniji do posameznih vidikov tveganja za potrošnika na področju spletnega nakupovanja. Magistrsko delo izpostavlja pravico do odstopa od pogodbe, uveljavljanje stvarnih napak, garancijo ter stroške, ki v teh primerih lahko bremenijo potrošnika, reševanje sporov, informiranost potrošnikov in nepoštene poslovne prakse. Obravnava tudi varstvo potrošnikovih osebnih podatkov in nevarnosti spletnih transakcij. Nazadnje razišče najnovejše razvojne trende na področju spletnega nakupovanja in tehnologije, ki bi utegnile v bližnji prihodnosti pomembneje vplivati na digitalno okolje, predvsem razvoj umetne inteligence in interneta stvari, pri čemer se izkaže, da je Evropska unija gonilna sila pri razvoju novega prava varstva potrošnikov v Evropi. Delo na razumljiv način ponudi oris potrošniškega prava v digitalnem svetu kot posebni sferi, ki se je oblikovala znotraj tradicionalnega potrošniškega prava. S tem spodbuja nadaljnjo strokovno razpravo in zavedanje, da bomo morali pri razvijanju novih rešitev začeti izhajati primarno iz digitalnega sveta in ne zgolj iskati analognih rešitev, ki že delujejo v fizičnem svetu. Prav tako tudi laični javnosti ponudi celovit pregled tematike in nek
Ključne besede: spletno nakupovanje, potrošniško pravo, digitalni svet, umetna inteligenca, internet stvari, osebni podatki, nepoštena poslovna praksa, reševanje sporov
Objavljeno v ReVIS: 26.06.2025; Ogledov: 121; Prenosov: 3
Celotno besedilo (2,80 MB)