Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Začasne odredbe za zavarovanje nedenarnih terjatev so zavarovalne in regulacijske. Materialnopravni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, pa so zakonsko in nezakonsko določeni. Splošni režim zavarovanja nedenarnih terjatev z začasno odredbo ureja Zakon o izvršbi in zavarovanju, ki pa instituta ne ureja celostno. Bistveno je vanj posegla odločba Ustavnega sodišča Up-275/97. Omogočila je izdajo regulacijskih začasnih odredb, tudi tistih, katerih zahtevek je identičen tožbenemu zahtevku. Za presojo obstoja pogojev je predpisalo restriktiven pristop. Prvi pogoj, ki ga predpisuje zakon in ga je vedno treba (s stopnjo verjetnosti) izkazati, je, da terjatev obstaja ali da še bo nastala. Izkazati je treba še eno izmed treh alternativno določenih predpostavk, ki jih zakon taksativno našteva. Predpostavke so: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali močno otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali težko nadomestljive škode, in da dolžnik z izdajo začasne odredbe, ki bi se izkazala za neupravičeno, ne bi utrpel večje škode od škode, ki bi zaradi neizdaje začasne odredbe nastala upniku. Nezakonski pogoji pa so reverzibilnost in nujnost da se zagotovi učinkovitost sodnega varstva. Poleg splošne ureditve institut ureja še vrsto posebnih področnih zakonov. Materialnopravne pogoje za izdajo začasnih odredb za zavarovanje pravic industrijske lastnine (patent, model, znamka, registrirana geografska označba) ureja Zakon o industrijski lastnini. Bistvena razlika je v tem, da mora predlagatelj za začasno zavarovanje pravic intelektualne lastnine izkazati, da je imetnik te pravice in je bila njegova pravica kršena ali pa grozi dejanska nevarnost, da bo kršena.
Ključne besede: začasna odredba, zavarovanje nedenarnih terjatev, regulacijska začasna odredba, pravice industrijske lastnine, materialnopravni pogoji
Objavljeno: 29.10.2019; Ogledov: 130; Prenosov: 8
Celotno besedilo (805,76 KB)

Opis: Diplomsko delo nosi naslov "Ali pravica do življenja vključuje tudi pravico umreti", kar nakazuje na vprašanje samovolje pacienta, ali mu pripada avtonomija tudi glede njegove smrti ali ne. Vsak posameznik ima ustavno zagotovljeno pravico do življenja, kar pomeni, da lahko s svojim življenjem počne, karkoli želi, vendar ni nikjer zapisana pravica umreti na takšen način, kakršnega si posameznik želi. V diplomskem delu je glavno zastavljeno vprašanje, ali pravica do življenja v sebi vključuje tudi pravico umreti. Pravica umreti namreč nakazuje na uporabo instituta evtanazije. Torej, če je evtanazija naša pravica, pomeni, da imamo tudi pravico umreti. Diplomsko delo se predvsem ukvarja z vprašanjem evtanazije in njeno dopustnostjo. Evtanazija je kljub razviti družbi še danes tabu tema marsikje po svetu. Večina držav se ne posveča evtanaziji, saj družba in prebivalci niso pripravljeni na korak proti legalizaciji le te. Če se osredotočimo zgolj na slovensko družbo, je pasivna evtanazija pod določenimi pogoji dopustna, vendar se v praksi redko oziroma nikoli ne izvaja, vse druge vrste evtanazije pa so prepovedane in celo kazensko preganjane. Slovenija se do zdaj še ni bila pripravljena soočiti z zelo zahtevnim vprašanjem legalizacije evtanazije.
Objavljeno: 29.10.2019; Ogledov: 138; Prenosov: 31
Celotno besedilo (821,37 KB)

Opis: V diplomskem delu smo predstavili Mednarodno kazensko sodišče (ICC), Mednarodno kazensko sodišče za območje bivše Jugoslavije (ICTY) in t. i. rezidualni mehanizem, ki je slednjega po prenehanju mandata nadomestil. Začeli smo s splošno predstavitvijo mednarodnega kazenskega prava in njegovega razvoja, ki je vodil najprej do ustanovitve Mednarodnega kazenskega sodišča za območje bivše Jugoslavije, kasneje pa do ustanovitve Mednarodnega kazenskega sodišča. Sodišči smo v nadaljevanju opisali in njuno delovanje v praksi ponazorili z analizo dveh sodb, in sicer sodbe v zadevi Bemba za Mednarodno kazensko sodišče in sodbe v zadevi Karadžić za Mednarodno kazensko sodišče za območje nekdanje Jugoslavije. Nadaljevali smo z opisom rezidualnega mehanizma in s ponazoritvijo delovanja z analizo sodbe v pritožbenem postopku v zadevi Karadžić, in nato ugotavljali ali je rezidualni mehanizem učinkovito nadomestil Mednarodno kazensko sodišče za območje nekdanje Jugoslavije. Diplomsko delo smo zaključili s primerjavo analiz obeh sodb in primerjavo Mednarodnega kazenskega sodišča ter rezidualnega mehanizma. V diplomskem delu je torej opisano delovanje treh sodnih institucij, ki delujejo na mednarodni ravni, delovanje v praksi pa je ponazorjeno z analizo sodb. Namen dela je ugotoviti neodvisnost njihovega delovanja in uspešnost nadomestitve specializiranih sodišč z rezidualnim mehanizmom. Potrditev slednjega in ugotovitev, da je primerjanje njihove neodvisnosti nesmiselno sta podani v zadnjih poglavjih diplomskega dela.
Ključne besede: kazniva dejanja, mednarodna kazenska sodišča, genocid, analiza sodb
Objavljeno: 29.10.2019; Ogledov: 96; Prenosov: 7
Celotno besedilo (635,12 KB)

Opis: Diplomska naloga obravnava pravno ureditev pravice do stavke policije in obseg dela policistov v času stavke. Naloga je zasnovano v dveh delih, teoretičnem in empiričnem. Teoretični del naloge zajema pravno ureditev pravice do stavke v mednarodnih aktih, Ustavi RS, zakonih in posebna določila, ki veljajo za javne uslužbence. V nadaljevanju je predstavljena pravna ureditev, ki ureja izključno področje pravice do stavke policistov. V empiričnem delu smo izvedli kvalitativno raziskavo, in sicer intervjuje. Intervjuvali smo tri policiste in predstavnika Policijskega sindikata Slovenije. Ugotovitve v empiričnem delu kažejo, da je pravica do stavke policije zelo omejena. Policisti v času stavke neprekinjeno zagotavljajo varnost države in državljanov. Njihove naloge v času stavke so določene z zakonom in morebitna kršitev je sankcionirana. Intervjuvanci so poudarili, da je omejevanje pravice do stavke v poklicu, kot je policija, nujno potrebno zaradi zagotavljanja reda in miru v državi. Ta morata biti zagotovljena neprekinjeno, kar pomeni, da policisti v času stavke dela ne prekinejo. Kljub temu pa policisti stavkajo, ne da bi s tem kršili zakon, z izdajo opozoril za manjše prekrške, s poostrenimi nadzori na mejah, itd. Pogajanj z vlado se udeležujejo sindikati s kredibilnimi in strokovno podkovanimi pogajalci, ki so sposobni predstavnikom delodajalca ustrezno predstaviti argumente za izpolnitev podanih zahtev.
Objavljeno: 29.10.2019; Ogledov: 96; Prenosov: 6
Celotno besedilo (424,08 KB)

Opis: Državljanstvo pomeni pravno vez med posameznikom in državo. Evropsko državljanstvo je bilo uvedeno leta 1992 z Maastrichtsko pogodbo, in sicer s takratnim 17. členom PES. Evropsko državljanstvo pomeni dopolnitev nacionalnega državljanstva, kateremu je evropsko akcesorno. Sodišče Evropske unije je v sodbi Grzelczyk povedalo, da evropsko državljanstvo pomeni temeljni status državljanov držav članic. Danes pravice državljanov ureja PDEU. Pravice evropskih državljanov so pravica do prostega gibanja in prebivanja, aktivna in pasivna volilna pravica, diplomatska in konzularna zaščita, komuniciranje z organi Evropske unije, prepoved neposredne in posredne diskriminacije. Velik vpliv na razvoj ima Sodišče Evropske unije s svojo sodno prakso. Najpomembnejša odločitev Sodišča Evropske unije na področju državljanstva je, da je določba, ki podeljuje pravico do prostega gibanja in prebivanja, neposredno uporabljiva. Brexit se je začel z referendumom 23. 6. 2019, ko se je večina Britancev odločila za izstop iz Unije. Britanska vlada je nato uradno sprožila 50. člen PEU. Med Združenim kraljestvom in Evropske unijo je bil sklenjen Ločitveni sporazum, ki so ga trikrat zavrnili v britanskem parlamentu. Posledično je britanska stran zaprosila za podaljšanje Brexita do 31. oktobra 2019. V primeru Brexita brez dogovora bodo trpele pravice državljanov, ki jih je potrebno zaščititi.
Objavljeno: 23.09.2019; Ogledov: 178; Prenosov: 24
Celotno besedilo (473,95 KB)