Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


81 - 90 / 2084
Na začetekNa prejšnjo stran567891011121314Na naslednjo stranNa konec
81.
Pravna ureditev svetovnega spleta v mednarodnem pravu : diplomsko delo
Klemen Terčič, 2024, diplomsko delo

Opis: Tehnološki napredek je s sabo vedno prinesel velike spremembe v človeški družbi. Le redkokatera nova tehnologija pa je tako hitro in temeljito spremenila vsakdanje življenje v tolikšni meri in na toliko področjih, kot ga je spremenil izum svetovnega spleta. Svetovni splet je leta 1989 izumila Evropska organizacija za jedrske raziskave – CERN. V manj kot desetih letih je splet izvedel prehod od omejene uporabe v znanstvenih raziskovalnih središčih do statusa vodilnega globalnega komunikacijskega sredstva. Z globalno razširjenostjo spleta in vse večjo odvisnostjo delovanja sodobne družbe od te nove vrste informacijske tehnologije se je hkrati pojavila nujna potreba po čimprejšnji zakonski regulaciji spleta. Sprejemanje zakonodaje s strani vsake države posebej se je zaradi mednarodne narave spleta kmalu izkazala za neučinkovito. Najbolj učinkovit ukrep proti zlorabam, povezanih s spletom, je bilo zato sprejetje Konvencije o kibernetski kriminaliteti leta 2001, poznane tudi pod imenom Budimpeška konvencija, ki jo je do leta 2023 ratificiralo 68 držav po vsem svetu. Konvencija je bila prvi mednarodni vir prava, ki je poskušal na globalni ravni urediti najbolj nevarni vidik spleta, kibernetsko kriminaliteto. A od sprejetja Budimpeške konvencije je minilo že več kot dvajset let, sprejemanje mednarodne spletne zakonodaje pa se je od tedaj drastično upočasnilo. Splet se je skozi leta razvil v nepričakovane smeri, ki so jasno pokazale pomanjkljivosti in omejitve konvencije. Države podpisnice konvencije so se osredotočile le na učinkovit pregon kiberkriminalitete in niso poskušale sprejeti zakonodaje, ki bi regulirala vse vidike spleta. Sodobna mednarodna spletna zakonodaja zato vsebuje številne pravne praznine. Težave pri izsleditvi in identifikaciji storilcev kibernetskih napadov, nevtralnost interneta in pravna dilema, ali naj se pravica dostopa do spleta šteje za eno izmed človekovih pravic, so le nekatera od ključnih pravnih vprašanj, na katera bo moralo mednarodno pravo v bližnji prihodnosti podati dokončen odgovor
Ključne besede: Budimpeška konvencija, informacijska družba, kibernetska kriminaliteta, spletno pravo, svetovni splet, svetovni splet, digitalni razkorak
Objavljeno v ReVIS: 17.05.2024; Ogledov: 1146; Prenosov: 23
.pdf Celotno besedilo (692,12 KB)

82.
Vpliv dednopravnih pogodb na vrednost zapuščine : diplomsko delo
Alja Kočevar, 2024, diplomsko delo

Opis: Na obseg zapuščine pomembno vplivajo nekatere pogodbe, ki jih posameznik sklepa za čas življenja. Pogodbe, s katerimi se posameznik zavezuje glede premoženja za primer smrti ali pogodbe, pri katerih kdo razpolaga s pričakovano dediščino, so po našem pravu neveljavne. Izjema je sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju, ki se lahko sklepa med posameznikom in njegovimi potomci ali zakoncem. Posameznik pa za čas življenja lahko razpolaga s trenutnim premoženjem. Pomembne pogodbe, ki imajo pri tem vpliv na zapuščino, so izročilna pogodba, pogodba o dosmrtnem preživljanju in pogodba o preužitku. Vse pogodbe morajo biti sklenjene v obliki notarskega zapisa. Izročilna pogodba je lahko odplačna ali neodplačna, odplačnost pa ni bistvena sestavina. Sklepa se lahko samo med izročiteljem in njegovimi potomci, pri tem pa je lahko upoštevan tudi zakonec izročitelja. Za veljavno sklenitev so obvezne stranke pogodbe potomci izročitelja, ki morajo podati soglasje. S soglasjem potomcev izročeno premoženje ni del zapuščine, potomci pa po podanem soglasju ne morejo več uveljavljati zahtevkov, vezanih na pogodbeno premoženje. Pogodba o dosmrtnem preživljanju in pogodba o preužitku sta odplačni pogodbi, zato za veljavno sklenitev niso zahtevana soglasja ali sorodstveno razmerje pogodbenikov. Bistveni element teh dveh pogodb je poleg odplačnosti aleatornost, tj. tveganost in nedoločljivost prevzetih obveznosti. V kolikor sta elementa izpolnjena, ob smrti zapustnika pogodbeno premoženje ne spada v njegovo zapuščino.
Ključne besede: dedovanje, zapuščina, dednopravne pogodbe, sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju, izročilna pogodba, pogodba o dosmrtnem preživljanju, pogodba o preužitku, razpolaganje s premoženjem
Objavljeno v ReVIS: 17.05.2024; Ogledov: 1091; Prenosov: 21
.pdf Celotno besedilo (409,09 KB)

83.
Državna ureditev sodnega varstva pravic v zdravstvu v Republiki Sloveniji : doktorska disertacija
Anka Mohorič Kenda, 2024, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji so predstavljene pravne podlage, na katerih je utemeljena državna ureditev sodnega varstva pravic v zdravstvu in kritični pogled na normativno ureditev. Izpostavljene so ugotovljene pomanjkljivosti uresničevanja pravic pacientov in pojasnjen je njihov pomen pri uresničevanju sodnega varstva pravic v zdravstvu v Republiki Sloveniji. V okviru vsebinske utemeljitve ureditve sodnega varstva pravic v zdravstvu v Republiki Sloveniji so oblikovana merila za ravnanje v postopkih odločanja o neposlovni odškodninski odgovornosti in utemeljeni mehanizmi za varovanje pravic pacientov. Postavljena so izhodišča za določanje meril za vzpostavitev odgovornosti v zdravstvu. Pričujoča disertacija ponuja drugačen pogled k pomenu pravičnega zadoščenja v zdravstvu, kar izhaja iz pregleda številnih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, Sodišča Evropske unije in nacionalnih sodišč Republike Slovenije. Razpravlja o razumevanju instituta pravičnega zadoščenja, kadar je oškodovanec žrtev kršitve pravic po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) in njenih protokolih ter upravičen do pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Uresničevanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne zagotavlja posebnih zakonskih določb, na podlagi katerih bi pacient, ki je prizadet v svojih pravicah, lahko uveljavljal pravico do pravičnega zadoščenja na podlagi 41. člena EKČP. Kar pa ne pomeni, da pravno priznana pravica do sojenja v razumnem roku v našem pravnem redu ni urejena. Zastavlja se zgolj vprašanje, ali je pravno urejena v zadostni meri. Iz raziskovalnih ugotovitev te disertacije izhaja, da obstoječa pravna ureditev v Republiki Sloveniji v celoti ne zagotavlja učinkovitega sredstva za uresničevanje sodnega varstva pravic pacientov. Le-to ni zagotovljeno v času trajanja kršitve in vse do odprave njenih posledic.
Ključne besede: pravica do sodnega varstva v zdravstvu, pravično zadoščenje, nepremoženjska škoda, merila nepremoženjske škode, žrtev v zdravstvu, odgovornost za zdravniške napake
Objavljeno v ReVIS: 15.05.2024; Ogledov: 989; Prenosov: 35
.pdf Celotno besedilo (2,29 MB)

84.
Obvezna mediacija : magistrsko delo
Lucija Osim, 2024, magistrsko delo

Opis: Mediacijo se, kot eno izmed oblik alternativnega reševanja sporov, obravnava kot prostovoljni postopek. Načelo prostovoljnosti velja v vseh fazah, kar pomeni, da se postopek začne, teče in konča ob soglasju strank. Omenjeno načelo spada med redke kogentne norme Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah in predstavlja bistveno značilnost mediacije. Kljub temu načelo prostovoljnosti ni absolutno, saj v slovenskem pravnem prostoru obstajajo zakonske izjeme. Te zakonske izjeme uvajajo in določajo institut obvezne mediacije, ki omejuje, če ne celo izključuje, načelo prostovoljnosti in dopušča prekinitev sodnega postopka za maksimalen čas treh mesecev. Med vsemi zakoni izstopa Zakon o brezplačni pravni pomoči, ki je uvedel obvezno mediacijo za upravičenca brezplačne pravne pomoči. V tem primeru zakon določa obveznost soglašanja in sodelovanja v postopku. Glede na zakonsko dikcijo, načelo prostovoljnosti v primeru Zakona o brezplačni pomoči ni več relevantno. Prav tako pod vprašaj postavlja uresničevanje ustavnega načela enakopravnosti, ki naj bi ga prav ta zakon uresničeval. Skozi analizo pravnih predpisov in sodne prakse, ter na podlagi statističnih podatkov uspešnosti mediacijskih postopkov, bodo podani odgovori na vprašanja, ki se postavljajo pri institutu obvezne mediacije. Namen magistrskega dela je ugotoviti, ali je obvezna mediacija skladna s temeljnim načelom prostovoljnosti in pravico do poštenega sojenja, ki jo določa Evropska konvencija o človekovih pravicah, ter ali je ureditev v Zakonu o brezplačni pravni pomoči v dopustnih mejah ustavne pravice do sodnega varstva in načela enakopravnosti.
Ključne besede: obvezna mediacija, pravica do sodnega varstva, načelo enakopravnosti, pravica do poštenega sojenja, brezplačna pravna pomoč, načelo prostovoljnosti
Objavljeno v ReVIS: 16.04.2024; Ogledov: 1249; Prenosov: 172
.pdf Celotno besedilo (1,13 MB)

85.
Arbitraža kot sredstvo mirnega reševanja delovnih sporov : magistrsko delo
Tamara Mijanović, 2024, magistrsko delo

Opis: Pravzaprav so medčloveški odnosi nekaj, s čimer se srečujemo vsakodnevno na vseh področjih življenja. Še posebej takrat, ko se zaostrijo do konfliktov, je potrebno preventivno preprečevanje in razreševanje tovrstnih konfliktov, zlasti v delovnem okolju. Prav zaradi tega so delovni spori oz. konflikti zaradi svoje pravne narave in razmerij, tj. med delavci in delodajalci na individualni kot tudi na kolektivni ravni, upoštevaje predvsem relativno trajnost delovnega razmerja, potrebni mirnega reševanja tovrstnih sporov. Arbitraža kot sredstvo mirnega reševanja delovnih sporov je ena izmed oblik izvensodnega reševanja delovnih sporov, pri čemer je sicer po svoji naravi nekako najbolj podobna sodnemu odločanju (v primerjavi z drugimi oblikami alternativnega reševanja delovnih sporov), saj pri arbitraži tretja nevtralna oseba avtoritativno odloči o sporu, kar zavezuje stranki. Kljub temu pa imajo stranke v arbitraži bistveno večje možnosti prilagajanja celotnega mehanizma odločanja svojim željam in potrebam v primerjavi s sodnimi postopki. V magistrskem delu so bile uporabljene naslednje raziskovalne metode: zgodovinska metoda, normativna, dogmatična, deskriptivna (opisna), analitična, aksiološka in primerjalna metoda, na koncu pa še sintetična metoda, pri čemer je bil uporabljen induktivni in deduktivni pristop pri obdelavi pojmov ter izpeljavi vseh omenjenih in uporabljenih raziskovalnih metod. Namen in cilj magistrskega dela je podrobno preučiti alternativne načine reševanja sporov, zlasti arbitražo, na nacionalni ravni kot sredstvo za reševanje delovnih sporov s pregledom strokovne literature, pravnih virov, spletnih virov in analizo sodne prakse, nato pa ugotovitve primerjati še na mednarodnem nivoju.
Ključne besede: arbitraža, delovni spor, arbitražni postopek, delovna razmerja, alternativno reševanje sporov
Objavljeno v ReVIS: 16.04.2024; Ogledov: 972; Prenosov: 34
.pdf Celotno besedilo (861,37 KB)

86.
Sekundarna viktimizacija v R Sloveniji z vidika Evropske direktive o pravicah žrtev kaznivih dejanj : diplomsko delo
Viviana Ganzitti, 2024, diplomsko delo

Opis: Postati žrtev kaznivega dejanja pomeni za prizadeto osebo in njene bližnje nepravičen in nasilen poseg zoper osnovne zaščitene dobrine. Ta sporna dejanja lahko za seboj pustijo težke poledice, zato je za vsako skupnost, ki naj bi temeljila na socialnem in pravnem sistemu, pomembno, da se primerno odzove na stiske in potrebe prizadetih ljudi in tako poskusi ponovno vzpostaviti porušeno pravičnost. Potreba po pravičnosti in socialni podpori sta eni izmed osnovnih človeških potreb, zato je lahko pomanjkanje primernega odziva za človeka travmatično. Takšni napačni reakciji zato rečemo sekundarna viktimizacija. Takšni zgrešeni odzivi so lahko posledica pomanjkanja spoznanj ali motivacije posameznikov iz okolice ter neprimerno zastavljenih politik in postopkov pri obravnavi žrtev. Direktiva 2012/29/EU se posveča preprečevanju teh napačnih odzivov do žrtev kaznivih dejanj na ozemlju Evropske unije. Republika Slovenija je imela 3 leta časa prenesti direktivo v svoje notranje pravo z namenom doseganja zastavljenih ciljev, ki bodo izboljšali položaj obravnavanih žrtev. V preverbo prisotnosti sekundarne viktimizacije so se izvedli in analizirali intervjuji z žrtvami kaznivih dejanj. Analiza teh intervjujev je potrdila ugotovitve Evropske komisije iz leta 2022, da je izvajanje direktive prispevalo k izboljšanju položaja žrtev v Sloveniji, a je treba izboljšati zlasti ozaveščanje teh, ki žrtve obravnavajo, in informiranje žrtev, saj sta zavedanje o pravicah in razumevanje fenomena žrtve ključna za zmanjševanje tveganj sekundarne viktimizacije. Poročanje žrtev pa je pokazalo na pasivnost države ob kršenju zakonodaje, namenjene zaščiti žrtev. Za državo bo torej pomembno evalvirati in nadgraditi delovanje in doseganje ciljev direktive v praksi.
Ključne besede: sekundarna viktimizacija, žrtev, Evropska direktiva, pravice žrtev, viktimologija
Objavljeno v ReVIS: 16.04.2024; Ogledov: 1077; Prenosov: 27
.pdf Celotno besedilo (585,87 KB)

87.
Vrednotenje nepremičnin – primerjalno pravni vidik : magistrsko delo
Borut Klemenčič Hočevar, 2024, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo predstavili in analizirali pravno podlago za vrednotenje nepremičnin v Sloveniji ter naredili primerjavo vrednotenja nepremičnin z določenimi izbranimi evropskimi državami (Velika Britanija, Irska, Avstrija, Nemčija, Švedska, Italija, Hrvaška). Prav tako smo analizirali cene in njihovo gibanje v Sloveniji v primerjavi z zgoraj izbranimi evropskimi državami. Vrednost nepremičnine je dokaj abstrakten pojem, vse dokler ne določimo namena, katero vrednost nepremičnine točno iščemo. Največkrat govorimo o tržni vrednosti, ki je po Mednarodnem standardu ocenjevanja vrednosti definirana kot ocenjeni znesek, za katerega naj bi zainteresirani kupec in zainteresirani prodajalec zamenjala sredstvo ali obveznost. Iz raziskave smo ugotovili, da vsaka od izbranih držav uporablja svojo specifično metodologijo. V Sloveniji tržno vrednost nepremičnin ocenjujejo izvedenci, ki uporabljajo mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti (MSOV). To lahko uporabimo kot podlago za individualno vrednotenje nepremičnin, kar so potrdili tudi odgovori nepremičninskih cenilcev in posrednikov iz raziskave. Z množičnim vrednotenjem nepremičnin lahko pregledneje spremljamo in analiziramo trg nepremičnin in ga lahko uporabimo kot podlago za individualno vrednotenje. Naša raziskava je pokazala, da vrednotenje nepremičnin v Sloveniji ne odraža realne tržne vrednosti nepremičnin.
Ključne besede: vrednotenje nepremičnin, lastninska pravica, metode vrednotenja, nepremičninski cenilec, nepremičninski posrednik, cene nepremičnin
Objavljeno v ReVIS: 16.04.2024; Ogledov: 1154; Prenosov: 23
.pdf Celotno besedilo (1,19 MB)

88.
Mednarodnopravni položaj žensk med vojno in kršitve njihovih pravic : diplomsko delo
Jana Kožman, 2024, diplomsko delo

Opis: Dejstvo je, da vsaka vojna oziroma oboroženi spopad pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic. Ženske so kot ena izmed posebej ranljivih skupin še posebej izpostavljene različnim oblikam nasilja, zlasti spolnega. Če je bilo do konca druge svetovne vojne kršitvam pravic žensk v času oboroženih spopadov namenjene bolj malo pozornosti in skladno s tem tudi minimalna zaščita, se je to s sprejetjem Ženevskih konvencij in kasneje s prvimi primeri obsodb posameznikov pred mednarodnimi kazenskimi sodišči za spolne zločine, storjene nad ženskami, precej spremenilo. Danes je okvir mednarodnopravne zaščite žensk v času konfliktnih situacij precej obsežen, največjo zaščito nudijo pravni instrumenti mednarodnega humanitarnega prava s prepletanjem pravil in standardov prava človekovih pravic. Pričujoča diplomska naloga sprva na splošno opredeljuje mednarodna hudodelstva, v nadaljevanju se osredotoča predvsem na posamezne kršitve pravic žensk v času oboroženih spopadov, zgodovinski razvoj mednarodnopravne zaščite za ženske ter vzporedno s tem tudi preganjanje in kaznovanje zagrešenih grozodejstev nad ženskami. V sklepnem delu preide na razpravo in hkrati odgovori na zastavljena raziskovalna vprašanja glede ustreznosti in zadostnosti zaščite žensk s strani mednarodnopravnih instrumentov in organov, ki se ukvarjajo s to problematiko. Ključna je ugotovitev, da je zaščita tako splošna kakor tudi posebna, ki se osredotoča predvsem na ženske, v veliki meri zadovoljiva ter primerna, potrebna pa so nadaljnja prizadevanja predvsem v smeri kakovostnega izvajanja sprejetih aktov, da ne ostajajo ti zgolj mrtva črka na papirju.
Ključne besede: oboroženi spopad, vojna, mednarodno humanitarno pravo, spolno nasilje, kršitev pravic žensk, mednarodna kazenska sodišča
Objavljeno v ReVIS: 09.04.2024; Ogledov: 1099; Prenosov: 30
.pdf Celotno besedilo (614,41 KB)

89.
Analiza izvensodnega reševanja potrošniških sporov : diplomsko delo
Maja Madalena Lenardič, 2024, diplomsko delo

Opis: Deset let po sprejemu ključnih predpisov s področja izvensodnega reševanja potrošniških sporov na ravni Evropske unije lahko s tega področja podamo nekaj ključnih ugotovitev o uporabi v praksi. V razmerju do ponudnika je potrošnik, v okviru svobodnega tržnega gospodarstva, šibkejša stranka ter v podrejenem položaju na ekonomskem, strokovnem in pravnem področju. Poseben položaj potrošnika se kaže tudi v reševanju sporov. Kot odgovor na neustrezno reševanje takšnih sporov preko tradicionalnih sodnih postopkov so se izoblikovali mehanizmi izvensodnega in spletnega reševanja potrošniških sporov. Slednji so za potrošnika bolj prijazni, finančno bolj dostopni ter za uporabo bolj preprosti in hitri. Pri pregledu slovenskih izvajalcev izvensodnih postopkov lahko sklenemo, da nudijo potrošnikom strokovne, kakovostne in hitre postopke, da celostno pokrivajo sektorska področja delovanja ter da je njihovo poslovanje pregledno. Kljub prednostim uporaba izvensodnih postopkov v praksi še ni zaživela kot bi lahko. Izpostavljajo se predvsem razlogi slabše obveščenosti potrošnikov o samih mehanizmih ter neobveznost sodelovanja ponudnikov v postopkih. Pri spodbujanju uporabe mehanizmov je potrebno pristopiti celostno. Če izpostavimo področja v Sloveniji, kjer je sodelovanje ponudnikov obvezno, vidimo, da so potrošniki pri vlaganju pobud aktivni in so torej o teh možnostih seznanjeni. Na vseh preostalih sektorjih pa se izvensodni postopki skorajda ne izvajajo. Razlog seveda ni le v neobveščenosti potrošnikov. Temelji predvsem na prostovoljnosti sodelovanja ponudnikov, saj jim zakonodaja omogoča pasivnost, sami pa v resnici niso motivirani za sodelovanje. Le uvedba zakonske zahteve po sodelovanju se ne zdi smiselna, saj količinsko več začetih postopkov nikakor ne pomeni tudi kvalitetnega postopka. Uporabe izvensodnih mehanizmov ne gre razumeti le kot enkratno dejanje, temveč kot prehod v nov način postopanja pri reševanju potrošniških sporov. Posledično bo potrebno s še bolj usmerjenim obveščanjem, finančnimi spodbudami in mehkejšimi ukrepi spodbujati ponudnike k sodelovanju. Tako bo vsakokratna pozitivna izkušnja z izvensodnim reševanjem sporov na dolgi rok doprinesla k spreminjanju tradicije k bolj primernim načinom reševanja potrošniških sporov.
Ključne besede: posebno varstvo potrošniških pravic, podrejen položaj potrošnika, izvensodno in spletno reševanje sporov, izvajalci IRPS, ozaveščenost potrošnikov, prostovoljno sodelovanje ponudnikov
Objavljeno v ReVIS: 09.04.2024; Ogledov: 1538; Prenosov: 44
.pdf Celotno besedilo (1,01 MB)

90.
Odgovornost Evropske centralne banke v luči sodnega prava EU : primerjalni vidik
Teja Križan, 2024, magistrsko delo

Opis: Evropska centralna banka na podlagi podeljenih pristojnosti oblikuje in izvršuje monetarno politiko, ki obsega različne ukrepe centralne banke, s katerimi naslavlja makrobonitetno stabilnost evropskega območja. Poleg monetarne politike ECB nad bančnimi institucijami izvaja bonitetni nadzor, s pomočjo katerega obvladuje tveganja, ki jih zadevna institucija lahko predstavlja za finančno-ekonomski prostor EU. ECB nosi ključno vlogo in odgovornost pri razvoju EU. Magistrsko delo posledično odgovarja na vprašanje obstoja in obsega (ne)odgovornosti ECB skozi prizmo sodne prakse Sodišča Evropske unije. (Ne)odgovornost je predmet analize skozi obravnavo primarnega in sekundarnega prava Evropske unije, relevantne sodne prakse Sodišča Evropske unije in strokovne literature, pri čemer delo uporablja deskriptivno, normativno in analitično metodo, nadalje tudi zgodovinsko in komparativno metodo in nazadnje še induktivno metodo in metodo sinteze. Zaradi vseobsegajočega vpliva monetarne politike je tema (ne)odgovornosti ECB najmanj pomembna, če ne vitalna. Primarno magistrsko delo opredeljuje pravno (ne)odgovornost ECB. Izvedeno raziskuje še, kakšna je vloga ter kako vpliva sodna praksa Sodišča Evropske unije na status in odgovornost ECB, kateri so vzroki za zadržano presojo Sodišča v zadevah, povezanih z mandatom ECB, in hkrati ali je takšna presoja upravičena, kakšen je pomen Protokola št. 7 za odgovornost ECB in Unijo nasploh in ali takšen trend nujno vodi v spreminjanje narave EU in s tem njenih temeljnih pogodb. Glede na namen, zastavljene cilje ter hipoteze delo omogoča opredelitev pojma odgovornosti ECB ter ga napolnjuje z dejansko vsebino. Dodatno, magistrsko delo jasno opredeljuje, kakšni so vloga Sodišča Evropske unije in njegov vpliv ter njegova dopustnost na vlogo in odgovornost ECB. Magistrsko delo pojasnjuje sicer ozko strokovno področje, ki do sedaj v slovenskem jeziku ni bilo analizirano na enem mestu na način, da se s tem lahko seznani ne le strokovna, temveč tudi laična javnost. Ob tem delo ostaja omejeno na pravne vidike odgovornosti in ne obravnava finančno-ekonomskih stališč, ki so pri iskanju odgovora na vprašanje (ne)odgovornosti Evropske centralne banke enako pomembna.
Ključne besede: Evropska centralna banka, odgovornost, bonitetni nadzor, Sodišče Evropske unije, monetarna politika
Objavljeno v ReVIS: 02.04.2024; Ogledov: 1167; Prenosov: 60
.pdf Celotno besedilo (838,58 KB)

Iskanje izvedeno v 0.56 sek.
Na vrh