Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Tehnološki napredek je s sabo vedno prinesel velike spremembe v človeški družbi. Le redkokatera nova tehnologija pa je tako hitro in temeljito spremenila vsakdanje življenje v tolikšni meri in na toliko področjih, kot ga je spremenil izum svetovnega spleta. Svetovni splet je leta 1989 izumila Evropska organizacija za jedrske raziskave – CERN. V manj kot desetih letih je splet izvedel prehod od omejene uporabe v znanstvenih raziskovalnih središčih do statusa vodilnega globalnega komunikacijskega sredstva. Z globalno razširjenostjo spleta in vse večjo odvisnostjo delovanja sodobne družbe od te nove vrste informacijske tehnologije se je hkrati pojavila nujna potreba po čimprejšnji zakonski regulaciji spleta. Sprejemanje zakonodaje s strani vsake države posebej se je zaradi mednarodne narave spleta kmalu izkazala za neučinkovito. Najbolj učinkovit ukrep proti zlorabam, povezanih s spletom, je bilo zato sprejetje Konvencije o kibernetski kriminaliteti leta 2001, poznane tudi pod imenom Budimpeška konvencija, ki jo je do leta 2023 ratificiralo 68 držav po vsem svetu. Konvencija je bila prvi mednarodni vir prava, ki je poskušal na globalni ravni urediti najbolj nevarni vidik spleta, kibernetsko kriminaliteto. A od sprejetja Budimpeške konvencije je minilo že več kot dvajset let, sprejemanje mednarodne spletne zakonodaje pa se je od tedaj drastično upočasnilo. Splet se je skozi leta razvil v nepričakovane smeri, ki so jasno pokazale pomanjkljivosti in omejitve konvencije. Države podpisnice konvencije so se osredotočile le na učinkovit pregon kiberkriminalitete in niso poskušale sprejeti zakonodaje, ki bi regulirala vse vidike spleta. Sodobna mednarodna spletna zakonodaja zato vsebuje številne pravne praznine. Težave pri izsleditvi in identifikaciji storilcev kibernetskih napadov, nevtralnost interneta in pravna dilema, ali naj se pravica dostopa do spleta šteje za eno izmed človekovih pravic, so le nekatera od ključnih pravnih vprašanj, na katera bo moralo mednarodno pravo v bližnji prihodnosti podati dokončen odgovor
Ključne besede: Budimpeška konvencija, informacijska družba, kibernetska kriminaliteta, spletno pravo, svetovni splet, svetovni splet, digitalni razkorak
Objavljeno v ReVIS: 17.05.2024; Ogledov: 1146; Prenosov: 23
Celotno besedilo (692,12 KB)

Opis: V doktorski disertaciji so predstavljene pravne podlage, na katerih je utemeljena državna ureditev sodnega varstva pravic v zdravstvu in kritični pogled na normativno ureditev. Izpostavljene so ugotovljene pomanjkljivosti uresničevanja pravic pacientov in pojasnjen je njihov pomen pri uresničevanju sodnega varstva pravic v zdravstvu v Republiki Sloveniji. V okviru vsebinske utemeljitve ureditve sodnega varstva pravic v zdravstvu v Republiki Sloveniji so oblikovana merila za ravnanje v postopkih odločanja o neposlovni odškodninski odgovornosti in utemeljeni mehanizmi za varovanje pravic pacientov. Postavljena so izhodišča za določanje meril za vzpostavitev odgovornosti v zdravstvu. Pričujoča disertacija ponuja drugačen pogled k pomenu pravičnega zadoščenja v zdravstvu, kar izhaja iz pregleda številnih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, Sodišča Evropske unije in nacionalnih sodišč Republike Slovenije. Razpravlja o razumevanju instituta pravičnega zadoščenja, kadar je oškodovanec žrtev kršitve pravic po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) in njenih protokolih ter upravičen do pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Uresničevanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne zagotavlja posebnih zakonskih določb, na podlagi katerih bi pacient, ki je prizadet v svojih pravicah, lahko uveljavljal pravico do pravičnega zadoščenja na podlagi 41. člena EKČP. Kar pa ne pomeni, da pravno priznana pravica do sojenja v razumnem roku v našem pravnem redu ni urejena. Zastavlja se zgolj vprašanje, ali je pravno urejena v zadostni meri. Iz raziskovalnih ugotovitev te disertacije izhaja, da obstoječa pravna ureditev v Republiki Sloveniji v celoti ne zagotavlja učinkovitega sredstva za uresničevanje sodnega varstva pravic pacientov. Le-to ni zagotovljeno v času trajanja kršitve in vse do odprave njenih posledic.
Ključne besede: pravica do sodnega varstva v zdravstvu, pravično zadoščenje, nepremoženjska škoda, merila nepremoženjske škode, žrtev v zdravstvu, odgovornost za zdravniške napake
Objavljeno v ReVIS: 15.05.2024; Ogledov: 989; Prenosov: 35
Celotno besedilo (2,29 MB)

Opis: Pravzaprav so medčloveški odnosi nekaj, s čimer se srečujemo vsakodnevno na vseh področjih življenja. Še posebej takrat, ko se zaostrijo do konfliktov, je potrebno preventivno preprečevanje in razreševanje tovrstnih konfliktov, zlasti v delovnem okolju. Prav zaradi tega so delovni spori oz. konflikti zaradi svoje pravne narave in razmerij, tj. med delavci in delodajalci na individualni kot tudi na kolektivni ravni, upoštevaje predvsem relativno trajnost delovnega razmerja, potrebni mirnega reševanja tovrstnih sporov. Arbitraža kot sredstvo mirnega reševanja delovnih sporov je ena izmed oblik izvensodnega reševanja delovnih sporov, pri čemer je sicer po svoji naravi nekako najbolj podobna sodnemu odločanju (v primerjavi z drugimi oblikami alternativnega reševanja delovnih sporov), saj pri arbitraži tretja nevtralna oseba avtoritativno odloči o sporu, kar zavezuje stranki. Kljub temu pa imajo stranke v arbitraži bistveno večje možnosti prilagajanja celotnega mehanizma odločanja svojim željam in potrebam v primerjavi s sodnimi postopki. V magistrskem delu so bile uporabljene naslednje raziskovalne metode: zgodovinska metoda, normativna, dogmatična, deskriptivna (opisna), analitična, aksiološka in primerjalna metoda, na koncu pa še sintetična metoda, pri čemer je bil uporabljen induktivni in deduktivni pristop pri obdelavi pojmov ter izpeljavi vseh omenjenih in uporabljenih raziskovalnih metod. Namen in cilj magistrskega dela je podrobno preučiti alternativne načine reševanja sporov, zlasti arbitražo, na nacionalni ravni kot sredstvo za reševanje delovnih sporov s pregledom strokovne literature, pravnih virov, spletnih virov in analizo sodne prakse, nato pa ugotovitve primerjati še na mednarodnem nivoju.
Ključne besede: arbitraža, delovni spor, arbitražni postopek, delovna razmerja, alternativno reševanje sporov
Objavljeno v ReVIS: 16.04.2024; Ogledov: 972; Prenosov: 34
Celotno besedilo (861,37 KB)

Opis: V magistrskem delu smo predstavili in analizirali pravno podlago za vrednotenje nepremičnin v Sloveniji ter naredili primerjavo vrednotenja nepremičnin z določenimi izbranimi evropskimi državami (Velika Britanija, Irska, Avstrija, Nemčija, Švedska, Italija, Hrvaška). Prav tako smo analizirali cene in njihovo gibanje v Sloveniji v primerjavi z zgoraj izbranimi evropskimi državami. Vrednost nepremičnine je dokaj abstrakten pojem, vse dokler ne določimo namena, katero vrednost nepremičnine točno iščemo. Največkrat govorimo o tržni vrednosti, ki je po Mednarodnem standardu ocenjevanja vrednosti definirana kot ocenjeni znesek, za katerega naj bi zainteresirani kupec in zainteresirani prodajalec zamenjala sredstvo ali obveznost. Iz raziskave smo ugotovili, da vsaka od izbranih držav uporablja svojo specifično metodologijo. V Sloveniji tržno vrednost nepremičnin ocenjujejo izvedenci, ki uporabljajo mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti (MSOV). To lahko uporabimo kot podlago za individualno vrednotenje nepremičnin, kar so potrdili tudi odgovori nepremičninskih cenilcev in posrednikov iz raziskave. Z množičnim vrednotenjem nepremičnin lahko pregledneje spremljamo in analiziramo trg nepremičnin in ga lahko uporabimo kot podlago za individualno vrednotenje. Naša raziskava je pokazala, da vrednotenje nepremičnin v Sloveniji ne odraža realne tržne vrednosti nepremičnin.
Ključne besede: vrednotenje nepremičnin, lastninska pravica, metode vrednotenja, nepremičninski cenilec, nepremičninski posrednik, cene nepremičnin
Objavljeno v ReVIS: 16.04.2024; Ogledov: 1154; Prenosov: 23
Celotno besedilo (1,19 MB)

Opis: Deset let po sprejemu ključnih predpisov s področja izvensodnega reševanja potrošniških sporov na ravni Evropske unije lahko s tega področja podamo nekaj ključnih ugotovitev o uporabi v praksi. V razmerju do ponudnika je potrošnik, v okviru svobodnega tržnega gospodarstva, šibkejša stranka ter v podrejenem položaju na ekonomskem, strokovnem in pravnem področju. Poseben položaj potrošnika se kaže tudi v reševanju sporov. Kot odgovor na neustrezno reševanje takšnih sporov preko tradicionalnih sodnih postopkov so se izoblikovali mehanizmi izvensodnega in spletnega reševanja potrošniških sporov. Slednji so za potrošnika bolj prijazni, finančno bolj dostopni ter za uporabo bolj preprosti in hitri. Pri pregledu slovenskih izvajalcev izvensodnih postopkov lahko sklenemo, da nudijo potrošnikom strokovne, kakovostne in hitre postopke, da celostno pokrivajo sektorska področja delovanja ter da je njihovo poslovanje pregledno. Kljub prednostim uporaba izvensodnih postopkov v praksi še ni zaživela kot bi lahko. Izpostavljajo se predvsem razlogi slabše obveščenosti potrošnikov o samih mehanizmih ter neobveznost sodelovanja ponudnikov v postopkih. Pri spodbujanju uporabe mehanizmov je potrebno pristopiti celostno. Če izpostavimo področja v Sloveniji, kjer je sodelovanje ponudnikov obvezno, vidimo, da so potrošniki pri vlaganju pobud aktivni in so torej o teh možnostih seznanjeni. Na vseh preostalih sektorjih pa se izvensodni postopki skorajda ne izvajajo. Razlog seveda ni le v neobveščenosti potrošnikov. Temelji predvsem na prostovoljnosti sodelovanja ponudnikov, saj jim zakonodaja omogoča pasivnost, sami pa v resnici niso motivirani za sodelovanje. Le uvedba zakonske zahteve po sodelovanju se ne zdi smiselna, saj količinsko več začetih postopkov nikakor ne pomeni tudi kvalitetnega postopka. Uporabe izvensodnih mehanizmov ne gre razumeti le kot enkratno dejanje, temveč kot prehod v nov način postopanja pri reševanju potrošniških sporov. Posledično bo potrebno s še bolj usmerjenim obveščanjem, finančnimi spodbudami in mehkejšimi ukrepi spodbujati ponudnike k sodelovanju. Tako bo vsakokratna pozitivna izkušnja z izvensodnim reševanjem sporov na dolgi rok doprinesla k spreminjanju tradicije k bolj primernim načinom reševanja potrošniških sporov.
Ključne besede: posebno varstvo potrošniških pravic, podrejen položaj potrošnika, izvensodno in spletno reševanje sporov, izvajalci IRPS, ozaveščenost potrošnikov, prostovoljno sodelovanje ponudnikov
Objavljeno v ReVIS: 09.04.2024; Ogledov: 1538; Prenosov: 44
Celotno besedilo (1,01 MB)