Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


81 - 90 / 1426
Na začetekNa prejšnjo stran567891011121314Na naslednjo stranNa konec
81.
82.
Predporočna pogodba v Sloveniji in Ameriki ter krivda za ločitev
Urška Ratajc Punčuh, 2019

Opis: Od 15. aprila 2019 je tudi v Sloveniji mogoče skleniti predporočno pogodbo, kar pomeni večjo avtonomijo za državljane in pomemben korak za naše družinsko pravo. Namen diplomske naloge je bil predvsem ugotoviti, kako je predporočna pogodba urejena v Sloveniji in v Ameriki ter kakšne so razlike med obema sistemoma, s poudarkom na krivdi za razvezo zakonske zveze. V Sloveniji sicer krivde za razvezo ne upoštevamo, z anketo pa smo ugotavljali, ali so Slovenci sploh naklonjeni sklepanju predporočnih pogodb in ali si želijo, da bi se tudi pri nas lahko upoštevala krivda za razvezo zakonske zveze. Pri tem smo upoštevali tudi dejavnike, ki vplivajo na odnos do predporočne pogodbe, kot sta starost in spol anketirancev. Čeprav gre za novost, s katero še niso dovolj seznanjeni, so Slovenci predporočni pogodbi v glavnem naklonjeni. Starost ni dejavnik, ki bi vplival na odnos do predporočne pogodbe, zanimivo pa je, da so moški do pogodbe bolj zadržani. Tudi upoštevanje krivde za razvezo zakonske zveze se Slovencem zdi dobra ideja. Kar 67 % jih je mnenja, da je ameriški sistem, ki krivdo upošteva, boljši od slovenskega in bi si želeli, da se krivda upošteva tudi pri nas. V zvezi s predporočno pogodbo v Sloveniji še ni dosti sodne prakse, vendar pa se bo sčasoma tudi ta oblikovala. Z razvojem prava v smeri večje avtonomije je torej čisto mogoče, da bo v prihodnosti tudi slovenski zakonodajalec razmislil o možnosti upoštevanja krivde za razvezo zakonske zveze.
Objavljeno: 30.10.2019; Ogledov: 129; Prenosov: 25
.pdf Celotno besedilo (342,42 KB)

83.
Strokovni svet za policijsko pravo in policijska pooblastila - problem razlaganja prava
Klara Podnar, 2019

Opis: Diplomsko delo obravnava dve različni tematiki in ju medsebojno povezuje. Prva je teorija prava v delu, ki se nanaša na razlaganje prava. V teoretičnem delu diplomskega dela so tako poleg osnovnih pojmov obravnavani tudi razlagalni argumenti. Druga tematika pa je Strokovni svet za policijsko pravo in policijska pooblastila. Svet je organ znotraj policije, ki skrbi za poenotenje policijskih postopkov in razreševanje vprašanj s področja policijskega prava, ki se pojavijo v operativi ali sistemu samem. Prvi cilj diplomskega dela je pregledati literaturo s področja policijskega prava, policijskih pooblastil in teorije prava v delčku, ki se nanaša na razlaganje pravnih aktov. Drugi cilj diplomskega dela je spoznati, kako Svet deluje, načine, na katerih temeljita njegovo delovanje in odločanje, ter se seznaniti s konkretnim delom oziroma primeri, ki so bili naslovljeni na Svet. Ugotovili smo, da Svet lahko razlaga normativne pravne akte, vendar te razlage nimajo obvezujoče moči. Svet je namreč le posvetovalno telo in tako njegova mnenja ne morejo biti obvezujoča. Zastavljen namen ni bil v celoti izpolnjen, saj je presegal obseg diplomskega dela. Tako smo lahko samo za en primer opredelili, katere vrste razlagalnih argumentov so v njem uporabljene. Izkazalo se je, da gre za jezikovno, logično in namensko razlago.
Objavljeno: 29.10.2019; Ogledov: 103; Prenosov: 10
.pdf Celotno besedilo (1,23 MB)

84.
Zastavna pravica v rimskem pravu in pravu Republike Slovenije
Žiga Omejec, 2019

Opis: Diplomsko delo predstavlja primerjalno analizo dveh vrst stvarnopravnih zavarovanj terjatev in sicer ročno zastavno pravico in neposestno zastavno pravico (hipoteko) med antičnim rimskim pravom in pravom Republike Slovenije. Ročna zastava je oblika stvarnopravnega zavarovanja, kjer zastavitelj izroči predmet zastave v posest zastavnemu upniku. Tudi hipoteka je vrsta stvarnopravnega zavarovanja, vendar pa pri njej zastavitelj obdrži posest nad predmetom zastave. Sprva so Rimljani uporabljali le ročno zastavo kot način stvarnopravnega zavarovanja terjatev. Ta način je do določene mere pomanjkljiv, saj mora zastavitelj predmet zastave izročiti zastavnemu upniku, torej ga ne more več uporabljati. To lahko na njegovi strani povzroči mnogo težav, še posebej, če zastavljeno stvar uporablja za pridobivanje dohodkov. Podobno pomanjkljivost najdemo tudi pri fiduciarni odsvojitvi. Postopoma so Rimljani iznašli bolj prefinjen način stvarnopravnega zavarovanja, poimenovali pa so ga hipoteka. Pri hipoteki predmet zastave ostane v posesti zastavitelja, zastavitelj pa je dolžan zastavljeni predmet izročiti zastavnemu upniku pod pogojem, če dolga do zapadlosti ne bi poplačal. Z uporabo opisne in primerjalne metode poskušamo izpostaviti bistvene razlike in podobnosti med ročno zastavo in hipoteko tako z zgodovinskega kot tudi modernega vidika.
Objavljeno: 29.10.2019; Ogledov: 82; Prenosov: 10
.pdf Celotno besedilo (764,48 KB)

85.
Varnost v mednarodnem in domačem zračnem prostoru
Ljubica Nikolić-Marić, 2019

Opis: Letalstvo in varnost sta nerazdružljiva. Zračni promet se brez strogih pravil, ki zagotavljajo visoko raven varnosti, ne bi mogel razviti. Varnost v zračnem prometu in mednarodno sodelovanje spadata torej skupaj. Minimalne varnostne standarde, na svetovni ravni, določa Mednarodna organizacija civilnega letalstva (ICAO). Lahko rečemo, da razvoj civilnega letalstva sega že v 9. stoletje, ko so na Kitajskem iznašli krila za letenje. V 17. stoletju se srečamo z zametki aeronautike in s prvimi prevoznimi letečimi baloni v Franciji. Leta 1855 se začneta že uporabljati besedi letalstvo in letalo. Razvoj letalstva sega v obdobje 1. in 2. svetovne vojne. Nagel razvoj komercialnega letalstva pa je sledil po 2. svetovni vojni. V Evropi je oblikovanje skupnega trga zračnega prevoza zahtevalo, da se potniku zagotovi enotna in visoka raven varnosti, ne glede na to, kjer v Evropski uniji leti. Nacionalne predpise so torej nadomestili skupni predpisi, katerih izvajanje je obvezno. Skupni predpisi o varnosti v civilnem letalstvu sledijo standardom in priporočilom, ki jih je sprejela ICAO, pogosto pa so tudi strožji. Njihov splošen namen je preprečevanje nesreč, čim više v verigi. Temeljijo pa na odgovornosti pristojnih deležnikov in nadzoru nad njimi. Sledi nastanek Mednarodnega združenja letalskih prevoznikov (IATA ).V nalogi bo predstavljen sam pojem zračnega prometa in zagotavljanje njegove varnosti, predstavljena bo politika in zakonodaja na področju upravljanja zračnega prometa ter analiza podatkov (količina zračnega prometa, varnost v zračnem prometu, učinkovitost upravljanja zračnega prometa).
Objavljeno: 29.10.2019; Ogledov: 102; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (2,14 MB)

86.
Mednarodnopravni status t. i. mini držav v OZN
Nena Križman, 2019

Opis: Status Andore, Liechtensteina, Monaka, San Marina in Vatikana, evropskih t.i. mini držav je bistvo obravnavane vsebine tega diplomskega dela. Ker se te države po svojem opisu razlikujejo od drugih držav, dobimo o njihovem statusu zapisanih kar nekaj različnih mnenj. Da po svoji velikosti spadajo med najmanjše države sveta, je edino skupno strinjanje, ki ga je mogoče na prvo oko zaslediti. S primerjalno metodo različnih definicij teoretikov lahko ugotovimo, da kljub nekaterim zanikanjem lahko te mini države tretiramo kot suverene in neodvisne države. Neko skupno stališče o nastanku države, kot osebe mednarodnega prava, je podala že Konvencija iz Montevidea, ki določa štiri pogoje, kateri morajo biti izpolnjeni, zato da lahko neko tvorbo imenujemo država. Te bi lahko razdelili na dva dela, kjer prvi del, ki je sestavljen iz prvih treh točk člena, ponazarja dejanski nastanek države in na drugi del, ki je sestavljen iz samo ene, četrte točke, ki poudarja zmožnost sklepanja odnosov med državami. Sposobnost sodelovanja pa podaja državi neko priznanje, da je enakopravna članica v mednarodnem svetu oz. da je pridobila statusu subjekta mednarodnega prava, kar pomeni da je sprejeta kot suverena in neodvisna članica mednarodne skupnosti. Mednarodno sodelovanje teh držav se kaže v članstvu različnih mednarodnih organizacij. V tem primeru je opisana OZN, v kateri imajo status držav članic vse državice, razen Vatikana, ki je s pomočjo Svetega sedeža pridobil status stalnega opazovalca. Po UL OZN imajo vse države status enakopravnih članic.
Objavljeno: 29.10.2019; Ogledov: 120; Prenosov: 12
.pdf Celotno besedilo (447,35 KB)

87.
88.
Molk upravnega organa
Petra Kovic, 2019

Opis: Osrednja tematika tega diplomskega dela je molk organa v upravnem postopku. Pisanje se osredotoča predvsem na to, kaj lahko oseba kot stranka v upravnem postopku stori, če na odgovor s strani organa čaka dlje od predvidenega. Izvorna ideja molka organa temelji predvsem na zahtevi, da mora biti zagotovljeno pravno sredstvo, ki ga lahko stranke (v našem primeru udeleženci upravnopravnih razmerij) uporabijo ter tako varujejo in uresničujejo svoje pravice. Če stranka s strani pristojnega organa v predpisanem roku ne dobi odgovora, se mora v postopku aktivirati sama. To lahko stori po zakonsko urejeni podlagi, ki molčečnost organa sanira s fikcijo negativne odločbe. S pomočjo zbiranja literature, ki je bila doslej napisana na temo molka organa, deskriptivno in nato z združevanjem bistvenega za stranko, ki se v postopku sreča z molkom, v celovito sliko, so predstavljeni koraki, ki jim stranka v postopku pred upravnim organom lahko sledi, kadar pride do neodzivnosti organa, in sicer od molka na prvi stopnji do možnosti upravnega spora, če je to potrebno. Čas je nezanemarljiv dejavnik, še toliko pomembnejši, ko gre za varovanje pravic posameznikov ter javnih koristi, saj so posledice zamud lahko precejšnje. Zato je usmerjanje k odločitvam v razumnem časovnem okviru pomembna težnja, ki zagotavlja učinkovitejše varstvo pravic strank v postopkih ob dejstvu, da je za aktiviranje razpoložljivih mehanizmov potrebna angažiranost stranke same.
Objavljeno: 29.10.2019; Ogledov: 131; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (272,64 KB)

89.
Zaščita blagovne znamke z namenom združitve lokalnih proizvajalcev
Tina Jerman, 2019

Objavljeno: 29.10.2019; Ogledov: 102; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (1,14 MB)

90.
Vloga zastopnikov pacientovih pravic
Andreja Friškovec, 2019

Opis: Institut zastopnika pacientovih pravic je bil uveden z Zakonom o pacientovih pravicah (ZPacP), ki je začel veljati 26. 8. 2008. Gre za zakon, katerega besedilo je ministrstvo pripravljajo več let in je omogočil enakopravno, primerno, kakovostno in varno zdravstveno preskrbo pacientov. ZPacP zadeva tako paciente kot tudi izvajalce zdravstvenih storitev, zdravnike ter druge zdravstvene delavce in zdravstvene sodelavce. Leta 2017 je bila uvedena novela ZPacP-A, ki je uvedla pomembne spremembe tudi na področju zastopnika pacientovih pravic. Na njegovo oblikovanje je posredno vplival tudi varuh bolnikovih pravic. Tako je vlada do konca leta 2009 imenovala prvih dvanajst zastopnikov, ki se na podlagi zakonskega pooblastila lahko vključujejo v posamezne postopke in zastopajo posamezne paciente pri uveljavljanju domnevnih kršitev njihovih pravic iz 5. člena ZPacP na temelju pooblastitve s strani pacienta. Zavodi za zdravstveno varstvo jim zagotavljajo ekspertno in upravno-tehnično pomoč. Zastopnika določi predstavniški organ pokrajine na podlagi javnega poziva. Njegova mandatna doba je pet let, z možnostjo ponovnega imenovanja. Zastopnik je pristojen, da pacientu daje temeljne informacije, strokovno pomoč in natančne usmeritve tudi pri uveljavljanju pravic s področja zdravstvenega varstva, zdravstvenega zavarovanja in izvajanja zdravstvene dejavnosti. Poleg zastopnika pacientovih pravic na področju varovanja pacientovih pravic delujejo tudi varuh za človekove pravice, varuh bolnikovih pravic, zastopnik osebe na področju duševnega zdravja, mediator in v nekaterih državah članicah Evropske unije tudi ombudsman.
Objavljeno: 29.10.2019; Ogledov: 128; Prenosov: 18
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

Iskanje izvedeno v 0 sek.
Na vrh