1. Izvajanje strukturnih sprememb v Sloveniji ter pripravljenost na novo gospodarsko krizoNataša Majcen, 2020 Opis: Slovenija je zadnjo gospodarsko krizo občutila močneje kot večina držav članic Evropske unije. Namen magistrskega dela je bil preveriti, v kakšnem stanju je Slovenija izšla iz te krize, in na podlagi sekundarnih virov ugotoviti današnji položaj. Slovenijo smo primerjali s sedmimi državami članicami EU iz Srednje in Vzhodne Evrope (SVE), ki so nam po nekdanjem političnem in gospodarskem sistemu najbolj podobne, Evropski uniji pa so se pridružile istega leta kot Slovenija (Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Poljska in Slovaška). Analizirali smo ključne družbenoekonomske vidike razvoja ter na podlagi teh pripravili zaključke in smernice za razvoj Slovenije. Podrobneje smo preučili področje inovacij in tehnološkega razvoja Slovenije, saj sta oba ključna akterja tako gospodarskega kot tudi socialnega razvoja države. S pomočjo kazalnikov mednarodnih statističnih baz in podatkov mednarodnih raziskav smo ugotavljali, v kakšnem položaju je danes Slovenija, kar smo primerjali z državami članicami EU iz SVE kot tudi povprečjem EU-28. Ugotovili smo, da na večini področij, kljub pretekli pospešeni gospodarski rasti, Slovenija v petletnem obdobju ni uspela odpraviti večine strukturnih pomanjkljivosti in makroekonomskih neravnovesij. V zaključku smo ugotovili, da je Slovenija ob nadpovprečni rasti BDP-ja, spodbujene predvsem s povečanim povpraševanjem iz tujine, pozabila, da so ekspanzije gospodarstva in krize cikličen pojav, zato ji bo za strukturne spremembe, ki prispevajo k dolgotrajni in stabilni gospodarski rasti, zmanjkalo časa. Zavedati se moramo, da je Slovenija danes, zaradi visokega javnega dolga, v precej slabšem položaju, kot je bila leta 2008, to je pred začetkom zadnje gospodarske krize pri nas.
Objavljeno: 11.12.2020; Ogledov: 56; Prenosov: 9
 Celotno besedilo (2,39 MB) |
2. Solidarnost kot temelj in sredstvo evropskega integracijskega procesaIgor Senčar, 2020 Opis: Preučevanje solidarnosti v Evropski uniji (EU) temelji na predpostavki, da je solidarnost temelj in sredstvo evropskega integracijskega procesa ter da je bila na njegovem začetku njegov nosilni koncept. Grška, ukrajinska in migracijska kriza predstavljajo preizkus, ali je še vedno tako. Preučevanje začetka evropskega povezovanja, njegovih kulturnozgodovinskih in idejnopolitičnih osnov omogoči ugotoviti značilnosti izhodiščnega koncepta solidarnosti. Na podlagi preučevanja antropoloških osnov za njeno normativnost je opredeljen teoretski koncept solidarnosti. Analizirana je artikulacija solidarnosti v temeljnih pogodbah o EU. Kot študije primera pa so obravnavane tri krizne situacije. Raziskava potrdi izhodiščno predpostavko, za katero opredeli tudi potrebne in zadostne pogoje. Pokaže negativne učinke nelojalnega delovanja na krizno situacijo in za solidarnostno ukrepanje. Spoznanje sistemske razsežnosti krize je motiviralo k usklajenejšemu ukrepanju, pri katerem je bilo mogoče najmočneje izkušati instrumentalno solidarnost. V primerjavi s konceptom solidarnosti na začetku evropskega povezovanja, ki je bil usmerjen v oblikovanje prihodnosti v zavesti skupne usode, izkazujejo protikrizni odzivi osredotočenost na transakcijske in redistribucijske plati odnosov ter poudarjanje odgovornosti. Zaznavna je transformacija koncepta solidarnosti v pogojevano solidarnost. Zlasti v primeru grške krize ni mogoče potrditi, da je solidarnost še vedno nosilni koncept integracijskega procesa, ki bi nudil trdno oporo za njegovo nadaljevanje. Za učinkovito soočanje z velikimi izzivi je potrebno lojalno sodelovanje, ki presega transakcijske odnose. Nujna pri tem je normativna, ne zgolj instrumentalna solidarnost. Izvirnost raziskave je boljša teoretična artikulacija pojma solidarnosti v kontekstu EU. Uporabna je kot študijsko gradivo in predstavlja praktični odgovor na izzive EU na ekonomskem, varnostnem in političnem področju.
Ključne besede: skupno dobro, soodvisnost, skupni interes, odgovornost, Evropska unija
Objavljeno: 11.12.2020; Ogledov: 38; Prenosov: 9
Celotno besedilo (16,76 MB) |
3. Predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unijeMateja Marolt, 2019 Opis: Republika Slovenije je bila prva med novimi državami članicami Evropske unije, ki je prevzela predsedovanje Svetu Evropske unije. To je bil zanjo kot mlado in majhno državo velik in odgovoren izziv nacionalnega pomena. V podobni vlogi se bo znašla tudi v letu 2021. Magistrsko delo obravnava glavne vidike predsedovanja Republike Slovenije Svetu Evropske unije v prvi polovici leta 2008 v povezavi s pripravami, izvedbo in uspešnostjo uresničitve prednostnih nalog ter trenutno znanih dejstev z vidika priprav za prihajajoče predsedujoče polletje, tj. v drugi polovici leta 2021. V korelaciji z raziskano literaturo in viri ter uporabo znanstvenoraziskovalne metodologije magistrsko delo raziskuje in opredeljuje predstavitev Republike Slovenije kot kompetentne, zaupanja vredne in sposobne države v vlogi predsedujoče Svetu Evropske unije. Obenem opredeljuje tudi morebitne stične točke in razlike med obema predsedovanjema in podaja izhodišča za spremembe ter izboljšave v času prihajajočega mandata v letu 2021. V zvezi z vlogo Republike Slovenije pri predsedovanju Svetu Evropske unije magistrsko delo nadalje ugotavlja, ali majhnost Slovenije v smislu števila prebivalcev ter nizkega BDP-ja oziroma nižjih finančnih sredstev predstavlja prednost ali slabost, ter odgovarja, kako je Slovenija delovala kot organizatorka številnih dogodkov in kakšna država je izpadla v očeh ostalih držav oziroma drugih Evropejcev. Magistrsko delo ugotavlja, da se je pot v evropsko elito uglednih držav še bolj odprla, čeprav jo pri tem čaka še precej dela.
Objavljeno: 11.12.2020; Ogledov: 61; Prenosov: 5
Celotno besedilo (1,86 MB) |
4. Sistem zagotavljanja kakovosti v Natovih Centrih odličnostiDušan Jager, 2020 Opis: Zagotavljanje in ohranjanje ustrezne kakovosti storitev in produktov je predpogoj uspešnega delovanja sleherne organizacije. Slednje prav gotovo velja tudi za ustanove, ki se ukvarjajo z izvajanjem izobraževanja in usposabljanja. Eden od temeljnih gradnikov in predpogojev za uspeh in splošno napredovanje družbe kot tudi slehernega posameznika je prav gotovo izobraževanje, zato je njegova kakovost še toliko pomembnejša.Tega se zaveda tudi zveza Nato. Zavezništvo izobražuje ter usposablja z razlogom, da bi krepilo odnose tako znotraj zavezništva kot tudi širše, z drugimi partnerskimi državami. Magistrsko delo na celovit način predstavlja standarde sistema zagotavljanja kakovosti, ki so uveljavljeni v zavezništvu in določajo pravila vsem ustanovam, ki ponujajo izobraževalne rešitve za potrebe Nata. Pričujoče magistrsko delo v svojem raziskovalnem delu na primerih postopka institucionalne akreditacije posameznih Natovih Centrov odličnosti dokazuje dobro prepletanje teoretičnih izhodišč ter interpretacijo vseh določenih standardov kakovosti v konkretne rešitve. Pri tem ugotovitve kažejo, da implementacija standardov kakovosti narekuje ustrezno kakovost ustanovi, ne le v delu, ki se ukvarja z izvajanjem izobraževanja, temveč zagotavlja kakovost celotne organizacijske strukture Centra odličnosti. Prav tako raziskava potrjuje, da je za zagotavljanje kakovosti potrebna ustrezna odgovornost ter vzgojeno prepričanje vseh zaposlenih.Sistem obvladovanja kakovosti pa ne govori zgolj o zagotavljanju in ohranjanju kakovosti, temveč tudi o njegovem nadgrajevanju. Rezultati analize kažejo, da imajo ključno vlogo v tem procesu zbiranje povratnih informacij, evalvacija in metoda učenja iz izkušenj. Zaokroženo celoto navedenemu procesu pa dajeta povezovanje in sodelovanje vsebinsko sorodnih interesnih skupnosti, kjer se izmenjujejo dobra praksa, aktualne ugotovitve, rešitve in smernice nadaljnjega razvoja.
Ključne besede: Natovi sistemi zagotavljanja kakovosti, akreditacija, evalvacija, metode učenja iz izkušenj, sistemski pristop k usposabljanju, Natov Center odličnosti
Objavljeno: 30.11.2020; Ogledov: 67; Prenosov: 19
Celotno besedilo (2,59 MB) |
5. |
6. |
7. |
8. |
9. |
10. |
