Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


31 - 40 / 203
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
31.
Vadba namenjena preprečevanju padcev pri starostnikih
Alma Isakoska Drole, 2023

Opis: Staranje je neizogiben fiziološki proces, ki ga opredeljuje postopno poslabšanje telesnih funkcij in upočasnitev različnih procesov. V procesu staranja se zmanjša delovanje različnih organskih sistemov, kar vodi v spremembe telesne sestave in upad telesnih dejavnosti. Najopaznejše spremembe se kažejo s slabšanjem gibljivosti sklepov, upadom mišične mase in mišične moči, zmanjšanjem trdnosti kosti, poslabšanjem refleksov ter počasnejšim premikanjem in hojo starostnikov. Slabše delovanje proprioceptivnega sistema otežuje zaznavanje položaja telesa in posledično vodi v padce. Padci predstavljajo enega izmed glavnih vzrokov obolevnosti in umrljivosti, ki se s starostjo stopnjujejo. Vsako leto kar tretjina ljudi starejših od 65 let in več, doživi vsaj en padec. Najpogostejši so med izvajanjem vsakodnevnih dejavnosti sklanjanja, vstajanja in hoje. Povzročajo številne poškodbe, med katerimi so najpogostejši zlomi kolka, mehkih tkiv, glave, in druge lažje poškodbe, kot so udarci, zvini in natrganine. V diplomski nalogi smo preučevali učinkovitost vadbenih programov, namenjenih preprečevanju padcev pri starostnikih. Pri izbiri študij smo se osredotočili na tiste, ki so raziskovale vpliv različnih vadbenih programov na padce. Po pregledu literature in 10 člankov smo ugotovili, da je vadba proti uporu ključna za izboljšanje ravnotežja, vzdržljivosti in gibljivosti starostnikov. Prav tako smo ugotovili, da vadbeni programi s poudarkom na ravnotežju vplivajo na zmanjšanje števila padcev ter z njimi povezanih zlomov in izboljšanje sposobnosti ravnotežja. Za izboljšanje ali ohranjanje telesne pripravljenosti starostnikov priporočamo večkomponentno vadbo, ki je poleg vadbe ravnotežja usmerjena tudi v vadbo proti uporu. Smernice, namenjene preprečevanju padcev, priporočajo vključitev vsaj treh vadbenih komponent, vzdržljivosti, gibljivosti, moči in ravnotežja, v trajanju 150 minut tedensko ali 30 minut vadbe na dan, petkrat na teden. Upoštevati je treba starostnikove omejitve in zmožnosti ter slediti načelu progresije oz. postopnosti povečanja obsega, intenzivnosti in zmožnosti vaj. Za učinkovitejšo vadbo sta pomembna redno izvajanje, pod nadzorom terapevta, in vključitev kognitivnega treninga, ki vsebuje informacije v povezavi s padci.
Ključne besede: padci, preventiva, starejši odrasli, vadba proti uporu, vadba ravnotežja, vadba vzdržljivosti
Objavljeno: 10.07.2023; Ogledov: 355; Prenosov: 53
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

32.
UČINKOVITOST ŽIVČNO-MIŠIČNE ELEKTRIČNE STIMULACIJE NA ZMOGLJIVOST KVADRICEPSA PO REKONSTRUKCIJI SPREDNJE KRIŽNE VEZI
Žan Antonio Gantar, 2023

Opis: Sprednja križna vez (v nadaljevanju: ACL) je eden izmed štirih ključnih ligamentov, ki zagotavlja pasivno stabilnost kolenskega sklepa. Poškodba ACL je ena izmed najpogostejših poškodb kolena tako v primeru splošne populacije kot med športniki, za katero je značilna dolga rehabilitacija. Najpogosteje nastane kot posledica preobremenitve v primeru vsakodnevnih ali športnih aktivnosti, kot so prisilni zasuk, padec ali udarec v koleno. Posameznik ob pretrganju ACL zasliši ali občuti pok, kasneje se pojavi oteklina, bolečina in omejena gibljivost kolena. Moč kvadricepsa se lahko v takem primeru močno zmanjša, postopoma pa se pojavi tudi izguba mišične mase. Obvezna je postavitev diagnoze, s katero ugotovimo, ali bo potrebno samo konzervativno zdravljenje ali operativna rekonstrukcija ACL. V primeru rekonstrukcije ACL je pomembna predoperativna rehabilitacija, po operaciji pa postoperativna rehabilitacija, ki traja do 24 tednov po operaciji. V prvih tednih skrbimo za zmanjševanje bolečine in za aktivacijo mišic, kasneje pa s ciljanimi vajami obremenimo in poskrbimo za izboljšanje gibalnih vzorcev, mišično asimetrijo, pridobivanje mišične moči ter povrnitev zmogljivosti kvadricepsa. Z uporabo živčno-mišične električne stimulacije (v nadaljevanju: NMES) pri rehabilitaciji po rekonstrukciji ACL pripomoremo k bistveno hitrejši krepitvi mišic, povečanju mišične mase in preprečevanju mišične atrofije. NMES naj bi v obdobju imobilizacije prav tako pomagala pri hitrejšem povečanju moči in zmogljivosti kvadricepsa. Raziskovalne študije se v zadnjem času pogosto ukvarjajo z obravnavo rehabilitacije na podlagi načrtovanega programa po rekonstrukciji ACL. Prav tako jih zanima učinkovitost in souporaba NMES pri povečanju moči kvadricepsa ter hitrejšem ponovnem obsegu gibanja in vrnitvi k aktivnostim. Rezultati so pokazali, da ima zdravljenje z NMES kot dodatna podpora pri rehabilitaciji v prvih 4 tednih po operaciji bistveno boljše rezultate pri aktivaciji, moči in zmanjšanju atrofije mišic. Glavni cilj rehabilitacije po rekonstrukciji ACL je povrnitev gibanja na prejšnjo raven. Uporaba kombinacije vadbe in NMES je pokazala večje izboljšanje moči in zmogljivost kvadricepsa. Posledično tudi funkcionalnost gibanja v prvih 4 tednih po operaciji, kar kaže na kakovostno rešitev v primeru učinkovite rekonstrukcije ACL.
Ključne besede: rekonstrukcija ACL, živčno-mišična električna stimulacija, kvadriceps, klinične raziskave
Objavljeno: 07.07.2023; Ogledov: 302; Prenosov: 36
.pdf Celotno besedilo (1,18 MB)

33.
Pomen hidroterapije pri totalni endoprotezi kolčnega sklepa
Nejc Jelen, 2023

Opis: Vstavitev totalne endoproteze kolčnega sklepa je pogost in uspešen ortopedski poseg, ki ima visoko stopnjo zadovoljstva med pacienti. Z naraščanjem števila degenerativnih bolezni pri starejši populaciji, aktivni življenjski slog in posledičnimi poškodbami pa narašča tudi število vstavljenih kolčnih endoprotez. V diplomskem delu smo predstavili totalno endoprotezo kolka kot operativni poseg in opisali funkcionalno stanje pacienta pred ter po njem. Glede na zdravnisˇko pooperativno oceno in dejavnike tveganja se pacienta vključi v program rehabilitacije, ki mu omogoča najbolj optimalen napredek v procesu okrevanja po vstavitvi TEP kolka. V diplomski nalogi smo tako predstavili pooperativno rehabilitacijo, ki je ključen vidik procesa okrevanja po operaciji TEP kolka. Hidroterapija se marsikje že uporablja kot oblika fizioterapevtske obravnave, vendar na tem področju še ni dovolj raziskav, ki bi zagotovile hidroterapiji mesto med najbolj uporabljenimi fizioterapevtskimi metodami pri rehabilitaciji pacienta. Raziskavo smo izvedli v Zdravilišču Laško, kjer smo izbrali 40 sodelujočih. Pri pacientih s totalno endoprotezo kolka smo preučevali pomen proste vadbe v vodi in uporabe podvodnih naprav kot oblike fizioterapevtske obravnave na obseg gibljivosti in stopnje bolečine v primerjavi z kinezioterapevtskimi metodami in tehnikami na suhem. Potrebnih je več visokokakovostnih študij z večjim vzorcem in daljšim časom spremljanja, da bi dosegli natančnejše in dolgoročnejše učinke. Prišli smo do ugotovitve, da je hidroterapija učinkovita pri povečanju obsega gibljivosti v kolčnem sklepu, zmanjšanju bolečine in izboljšanju funkcionalnosti v pooperativni fazi rehabilitacije pri bolnikih s totalno endoprotezo kolka. Vendar pa je zaradi številnih kontraindikacij ne morejo prejeti številni pacienti. Zdravilišče Laško je edino zdravilišče v Sloveniji, ki se že vrsto let poslužuje vadbe s podvodnimi napravami. Opravljena raziskava naj bo vzpodbuda tudi ostalim ustanovam o umestitvi te metode v rehabilitacijski proces.
Ključne besede: Vodni fitnes, hidroterapija, rehabilitacija kolčne endoproteze, fizioterapija.
Objavljeno: 04.07.2023; Ogledov: 380; Prenosov: 41
.pdf Celotno besedilo (1,25 MB)

34.
Pomen fizioterapevtske obravnave za ohranjanje kakovosti življenja pacientov z amiotrofično lateralno sklerozo
Tina Bahar, 2023

Opis: Amiotrofična lateralna skleroza je nevrodegenerativna, progresivna, neozdravljiva in smrtna bolezen. V ospredju obravnave pacientov je reševanje težav motenj dihanja, gibanja, hranjenja, govora in požiranja. V multidisciplinarnem zdravstvenem timu ima fizioterapija ključno vlogo pri celostnem zdravljenju pacientov z ALS. Fizioterapevtska obravnava vpliva na funkcionalni status pacienta, bolečino in gibljivost pacienta z ALS in preko tega na kakovost njegovega življenja. Izbor vaj obsega: raztezne vaje, vaje za izboljšanje gibljivosti in mobilizacijo sklepov, vaje za ravnotežje, vaje za moč neprizadetih mišic, vaje za moč prizadetih mišic ter aerobno aktivnost. Kombinirani program aerobne vadbe, vaj za moč in standardne rehabilitacije ima največji vpliv na izboljšanje kakovosti življenja in zmanjšanje utrujenosti pri pacientih z ALS. Vse oblike vadbe so za paciente varne, če se izvajajo prilagojeno stanju, z vsemi previdnostnimi ukrepi in preventivo padcev. Terapevtska telesna vadba pripomore k upočasnitvi propadanja mišic in funkcionalnosti pacientov z ALS in jim tako olajša opravljanje vsakodnevnih življenjskih aktivnosti, četudi ne podaljša preživetja. Vaje inspiratornih in ekspiratornih mišic vodijo v izboljšanje funkcije respiratornih mišic, a kljub kljub temu preživetja pacientov ne podaljšajo, izboljša se kakovost življenja do konca bolezni. Zaenkrat veljavna priporočila za vadbo pacientov z ALS so: 20 do 60 minut aerobne aktivnosti, 3 do 5 dni v tednu, z intenziteto 40 do 85 odstotkov maksimalne srčne frekvence. Vaje za moč naj pacienti izvajajo dvakrat tedensko, zmerne intenzitete. Visoko intenzivni trening priporočila odsvetujejo. Pacienti z ALS so deležni različne podporne terapije. NIV najbolj pripomore k podaljšanju preživetja in večji kakovosti življenja. Zdravljenje sialoreje z botulinskim toksinom izboljša kakovost življenja pacientov z ALS. Hranjenje po gastrostomi izboljša tako preživetje kot kakovost življenja. Izjemnega pomena je uvedba nadomestne komunikacije. Zdravljenje psiholoških težav, anksioznosti in depresije s pomočjo VKT, psihoterapije in zdravil močno izboljšajo kakovost življenja pacientov z ALS. Kakovost življenja pacienta z ALS je povezana z individualnim dojemanjem samega sebe, le to pa je kljub različnim oblikam pomoči slabo, zaradi same narave in napredovanja bolezni.
Ključne besede: amiotrofična lateralna skleroza, fizioterapevtska obravnava, kakovost življenja
Objavljeno: 04.07.2023; Ogledov: 460; Prenosov: 62
.pdf Celotno besedilo (547,06 KB)

35.
Fizioterapevtska obravnava pacienta s sindromom mišice piriformis
Iva Golob, 2023

Opis: Mišica piriformis je ploščata mišica hruškaste oblike, ki leži v globokem glutealnem predelu neposredno pod veliko zadnjično mišico, sindrom mišice piriformis pa je klinično stanje, za katerega so značilni simptomi, ki so posledica stiskanja oziroma draženja ishiadičnega živca zaradi mišice piriformis. Simptomi, ki se pojavijo pri pacientih s sindromom mišice piriformis, so predvsem bolečina v zadnjici, ki seva v kolk, zadnjo stran stegna in zgornji del spodnjega dela noge. Sindrom mišice piriformis je treba vključiti v diferencialno diagnozo pri vseh pacientih z bolečino v glutealnem predelu, predvsem kadar diagnostične preiskave ne potrdijo patologij ledvene hrbtenice in kolčnega sklepa. Diagnosticiranje sindroma mišice piriformis je zaradi njegove nejasnosti težko in temelji predvsem na anamnezi in kliničnem pregledu, na koncu pa se, če je to le mogoče, izvedejo diagnostične preiskave, kot so CT, MRI, ultrazvok in EMG. K zdravljenju sindroma mišice piriformis prištevamo predvsem konzervativne možnosti fizikalne terapije, uporabo protivnetnih sredstev, injekcije lokalnih anestetikov in kortikosteroidov ter novejšo metodo zdravljenja z injekcijo botulinskega nevrotoksina. Če nobena od naštetih metod zdravljenja ni uspešna, se svetuje kirurško zdravljenje. Najpogosteje uporabljeni fizioterapevtski postopki pri zdravljenju sindroma mišice piriformis so ultrazvočna terapija, manualna terapija mehkih tkiv, raztezanje, hlajenje, površinsko segrevanje ter funkcionalna vadba. V diplomskem delu smo s pregledom literature uspešno predstavili fizioterapevtsko obravnavo pacienta s sindromom mišice piriformis in s pomočjo raziskav, ki kažejo dobre rezultate, dokazali, da so predstavljene metode in tehnike učinkovite pri zdravljenju sindroma mišice piriformis.
Ključne besede: Mišica piriformis, piriformis sindrom, fizioterapija, rehabilitacija, obravnava.
Objavljeno: 04.07.2023; Ogledov: 559; Prenosov: 135
.pdf Celotno besedilo (812,37 KB)

36.
Telesna dejavnost in prehranska podpora pri fizioterapevtski obravnavi krhkosti
Nika Pelc, 2023

Opis: Krhkost predstavlja velik sodobni problem, s katerim se sooča svetovno zdravstvo. Število starostnikov s krhkostjo se povečuje z višjo starostjo in je večji pri ženskah. Za krhkost je značilna izguba telesne teže, utrujenost, slabša telesna dejavnost, težave z ravnotežjem, nepokretnost, slabša možnost hoje ter vstajanja. Poleg krhkosti se v mnogih primerih pojavi tudi sarkopenija, neznatna izguba mišične mase kot posledica staranja celic. Pri tem je pomembno ohranjanje telesne teže ter telesna dejavnost, ki temelji na treningu proti uporu. V diplomski nalogi smo se usmerili na pomen prehranske podpore na področju krhkosti in upadu mišične moči. Želeli smo proučiti pomen vloge fizioterapevta pri obravnavi bolnikov s sarkopenijo in krhkostjo, pri tem pa ugotoviti, kateri program je najbolj učinkovit. Razvoj krhkosti lahko preventivno upočasnimo z uravnoteženo prehrano, ki je obogatena z beljakovinami, osnovni gradniki za ohranjanje mišičnega volumna. Stroka priporoča mediteransko prehrano, saj temelji na sveži in ekološki zelenjavi ter sadju. Velik poudarek daje na hrano, polno z vlakninami in obogateno z beljakovinami. Ključ do preprečevanja krhkosti in sarkopenije pa predstavlja redna telesna dejavnost. Stroka priporoča vadbo od 3- do 5-krat tedensko, pri čemer naj bi jo stopnjevali primerno starostnikovi fizični pripravljenosti. S tem naj bi starostnik krepil svojo telesno zmogljivost in moč, telesna dejavnost pa prav tako prispeva pri ohranjanju gibljivosti hrbtenice, zmanjšuje simptome obrabe sklepov, odpravlja anksioznost, krepi imunski sistem, izboljšuje spomin, zmanjšuje utrujenost ter povečuje mišično maso. Ključ do zdrave in vitalne starosti je tako skupek različnih komponent, kot so zdrav način življenja, redna telesna dejavnost in uravnotežena prehrana.
Ključne besede: fizioterapevtska obravnava, krhkost, prehrana, sarkopenija
Objavljeno: 15.06.2023; Ogledov: 400; Prenosov: 46
.pdf Celotno besedilo (1,40 MB)

37.
Nevrofizioterapija pri prezgodaj rojenih otrocih
Eva Jurančič, 2023

Opis: Namen diplomske naloge je bil ugotoviti vpliv nevrofizioterapije na prezgodaj rojene otroke s pregledom obstoječe literature. Pridobiti smo želeli nove podatke in znanja, ki bi še dodatno pripomogli k boljšemu učinku na motorični razvoj nedonošenčkov. Opazovali smo razlike v gibanju le-teh in primerjali z razvojem otrok s polno gestacijsko starostjo. Želeli smo ugotoviti vpliv zgodnje nevrofizioterapevtske obravnave. Ugotovili smo, da nevrofizioterapevtska obravnava pozitivno vpliva na razvoj fine in grobe motorike pri prezgodaj rojenih otrocih. Prav tako pa so študije potrdile, da so dojenčki, rojeni s polno gestacijsko dobo, mišično bolj podprti in hitreje ter pravilnejše dosegajo razvojne gibalne mejnike. Največja razlika je opazna pri zelo prezgodaj rojenih otrocih in otrocih, ki so se rodili s polno gestacijsko dobo.
Ključne besede: Fizioterapevtska obravnava, nedonošenček, nevrofizioterapija, motorični razvoj otroka.
Objavljeno: 15.06.2023; Ogledov: 389; Prenosov: 193
.pdf Celotno besedilo (1,44 MB)

38.
Učinkovitost fizioterapevtske obravnave pri pacientu z lateralnim epikondilitisom
Andrej Kumin, 2023

Opis: Uvod in namen: Za lateralni epikondilitis (LE) je značilna bolečina in/ali pekoč občutek na lateralnem epikondilu ob iztegu zapestja proti uporu. Bolečina se pojavi predvsem zaradi dinamične stabilizacije zapestja in ponavljajočih se obremenitev tetive. Zaradi pogoste spontane ozdravitve je prva izbira zdravljenja konservativna terapija, pod katero spada tudi fizioterapevtska obravnava. Namen diplomske naloge je pregled literature o učinkovitosti fizioterapevtskih metod in tehnik pri obravnavi pacientov z LE. Metode: Sistematični pregled literature, pridobljene s pomočjo elektronskih baz podatkov PubMed, PEDro in Cochrane library. Rezultati: V analizo smo vključili 38 študij. Rezultati kažejo, da zanesljivih dokazov o učinkovitosti fizioterapevtskih metod in tehnik pri obravnavi pacienta z LE ni. Kljub temu se pri obravnavi pacienta z LE priporoča kinezioterapija, opornica, mobilizacija, laserska terapija, terapija s kineziološkimi trakovi in lokalna uporaba NSAID. Pri kroničnem LE in pri pacientih, ki se na ostale konservativne tehnike zdravljenja ne odzivajo, se priporoča terapija z globinskimi udarnimi valovi in PRP terapija. Uporabnost: Izsledki diplomske naloge so uporabni v vsakodnevni fizioterapevtski praksi. Omejitve: Majhno število visokokakovostnih študij in majhni vzorci preiskovancev.
Ključne besede: Lateralni epikondilitis, fizioterapevtska obravnava, zdravljenje
Objavljeno: 15.06.2023; Ogledov: 423; Prenosov: 53
.pdf Celotno besedilo (1,30 MB)

39.
PREPREČEVANJE IN ZDRAVLJENJE RAZMIKA PREME TREBUŠNE MIŠICE V NOSEČNOSTI S FIZIOTERAPEVTSKO OBRAVNAVO
Zala Cerar, 2023

Opis: Nosečnost je pomembno obdobje v življenju ženske, ko se zgodijo mnoge fiziološke spremembe, tudi hormonske. Zelo postanejo obremenjene trebušne mišice, še posebej prema trebušna mišica, dokaj pogosto pride do njenega čezmernega razmika (RPTM). Različni avtorji navajajo različne dejavnike tveganja za RPTM v nosečnosti. Ti so lahko večplodna nosečnost, druga ali naslednje nosečnosti, šibke ali zelo močne trebušne mišice, nepravilne in/ali pretežke vaje za trebušne mišice, prirojena slabost vezivnega tkiva, višja starost nosečnice, težji plod, več pridobljene telesne teže v nosečnosti, porod s carskim rezom idr. Različni avtorji navajajo tudi različne posledice za ženske: bolečine v križu, urinsko inkontinenco, nepravilno telesno držo, trebušno kilo in težave pri potiskanju pri porodu, dihanju, kašljanju, iztrebljanju in upogibanju trupa, slabšo zaščito ploda v trebušni votlini, estetski problem zaradi raztegnjene, brazdaste in viseče kože idr. Telesna vadba pred nosečnostjo in v nosečnosti lahko zmanjša tveganje za nastanek RPTM v nosečnosti, včasih se po porodu lahko spontano zmanjša. Strokovnjaki svetujejo ozaveščanje o RPTM v nosečnosti žensk ter zdravstvenih in športnih delavcev, ki prihajajo z njimi v stik. Poudarjajo, da je RPTM pomembno pravočasno ugotoviti in določiti primerno fizioterapevtsko obravnavo, fizioterapija je namreč prva izbira zdravljenja RPTM v nosečnosti. O učinkovitosti metod zdravljenja je sicer še veliko nejasnega, med strokovnjaki so mnenja deljena. Najpogosteje se uporabljajo vaje za krepitev trebušnih mišic in mišic telesa, strokovnjaki pa raziskujejo tudi druge metode.
Ključne besede: Razmik preme trebušne mišice, telesna pripravljenost, predporodno obdobje, poporodno obdobje, vadba, nosečnost.
Objavljeno: 17.05.2023; Ogledov: 381; Prenosov: 35
.pdf Celotno besedilo (791,38 KB)

40.
FIZIOTERAPEVTSKA OBRAVNAVA PACIENTA PO OPERACIJI ROTATORNE MANŠETE
Jan Justin, 2023

Opis: Poškodba rotatorne manšete (v nadaljevanju: RM) je glavni razlog za bolečino in disfunkcijo v rami. Najpogosteje se pojavi v dominantni roki. Lahko se pojavi pri ponavljajočih se gibih nad glavo v športih, kot so plavanje, tenis, dvigovanje uteži, ali pri poklicih, ki so nagnjeni ponavljajočim se gibom, kot sta pleskanje in gradbeništvo. S starostjo pogostost poškodbe RM narašča. Simptomi so bolečina, izguba moči in omejitev gibljivosti. Težavno postane opravljanje vsakodnevnih opravil. Diagnozo postavimo z natančno anamnezo, ki ji sledi klinični pregled s testi, s katerimi lahko odkrijemo, katera izmed mišic RM je poškodovana. Diagnozo potrdimo z magnetno resonanco, ki je najnatančnejša preiskava za odkrivanje ruptur rotatorne manšete. Pokaže nam tudi debelino in velikost rupture. Zdravljenje ruptur RM je konzervativno ali operativno. Za zdravljenje ruptur RM se uporabljajo tri operativne tehnike, in sicer odprta, minimalno invazivna in artroskopska. Izbira operativne tehnike je odvisna od izkušenosti kirurga z določeno tehniko, velikosti rupture, kakovosti tkiva in bolnikovih potreb. Po operaciji potrebuje pacient natančno določeno in strokovno vodeno rehabilitacijo, ki traja več mesecev. Z analizo člankov smo ugotovili, da takojšna mobilizacija po operaciji ne da boljših končnih rezultatov rehabilitacije, temveč le boljše vmesne rezultate obsega gibljivosti pri poteku rehabilitacije. Prve tedne po operaciji se priporoča imobilizacija, šele po četrtem tednu se začne pasivna mobilizacija. Po sedmem tednu začnemo tudi aktivno mobilizacijo in pridobivanje mišične moči. Celotna rehabilitacija traja od šest do devet mesecev.
Ključne besede: rotatorna manšeta, ramenski sklep, rehabilitacija, fizioterapija
Objavljeno: 12.05.2023; Ogledov: 452; Prenosov: 72
.pdf Celotno besedilo (2,23 MB)

Iskanje izvedeno v 0 sek.
Na vrh