Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Poškodba SKV ni le mehanska poškodba mišično skeletnega sistema temveč je tudi kompleksna nevrofiziološka disfunkcija. Poleg znanih dejavnikov tveganje obstajajo tudi nevrološki biomarkerji za poškodbo SKV. Poleg dejavnikov tveganja se po poškodbi SKV, začnejo odvijati nevroplastične spremembe v centralnem živčnem sistemu. Sprva se te spremembe pojavijo na ravni hrbtenjače znotraj refleksnih poti, kasneje pa se začnejo pojavljati višje v CŽS na ravni možganov. Sprememba refleksnih poti vodi v tako imenovano artrogeno mišično inhibicijo, ki povzroči šibkost sprednjih stegenskih mišic. Nevroplastične spremembe CŽS pa se kažejo kot zmanjšana vzdražnost motoričnega korteksa in spremenjeno ponderiranje somatosenzoričnih in vidnih informacij. Te spremembe so lahko vzrok za neuspele rehabilitacije ter velik delež ponovnih poškodb. Prav zaradi tega je pomembno apliciranje principov motoričnega učenja v rehabilitacijo s tem pa omejimo nastanek nevroplastičnih sprememb.
Ključne besede: Poškodba SKV, živčno-mišične spremembe po poškodbi SKV, senzomotorične spremembe po poškodbi SKV, nevroplastičnost po poškodbi SKV, motorično učenje po poškodbi SKV, živčno-mišični trening in rehabilitacija po poškodbi SKV
Objavljeno v ReVIS: 21.05.2024; Ogledov: 1080; Prenosov: 48
Celotno besedilo (586,61 KB)

Opis: Uvod in namen: V magistrski nalogi predstavljamo pomen telesne aktivnosti za duševno zdravje, zlasti v kontekstu pandemije Covid-19. Namen je bil proučiti učinke telesne aktivnosti na telo in duševno zdravje ter oceniti vpliv pandemije. Cilj magistrske naloge je potrditi povezavo med telesno aktivnostjo in duševnim zdravjem ter vpliv pandemije na njiju. Metode: Uporabljen je anonimni anketni vprašalnik, sestavljen iz 28-ih vprašanj, ki je vseboval demografske podatke, dva standardizirana vprašalnika (Mednarodni vprašalnik telesne dejavnosti – IPAQ-SF in Vprašalnik duševnega zdravja – MHC-SF) ter vprašanja, ki se nanašajo na objektivno doživljanje razmer med Covid-19. Povezavo z vprašalnikom smo anketirancem poslali na njihove elektronske naslove. Rezultati: Telesna aktivnost ni statistično pomembno vplivala na duševno zdravje študentov. Prav tako ni statistično pomembnih razlik v telesni pripravljenosti in stopnji telesne aktivnosti pred in med pandemijo. Anketiranci občutenje stresa in kakovost življenja ocenjujejo v enaki meri kot pred pandemijo. Uporabnost: Rezultate raziskave lahko uporabimo kot ključen argument za implementacijo telesne aktivnosti vsakdana študentov in splošne populacije. Ukrepi za zdrav življenjski slog so še posebej pomembni v kriznih situacijah, kot je bila pandemija Covid-19. Omejitve: Majhen vzorec anketirancev in možna pristranskost. Raziskava je bila opravljena v času normaliziranja Covid-19 situacije.
Ključne besede: Telesna aktivnost, vadba, duševno zdravje, fizioterapija, Covid-19.
Objavljeno v ReVIS: 10.05.2024; Ogledov: 1042; Prenosov: 46
Celotno besedilo (1,34 MB)

Opis: Okluzijska terapija postaja vse pomembnejši del ortopedske rehabilitacije, saj obeta fizične izboljšave mišic in pospeševanje okrevanja okončin po poškodbah in ortopedskih operacijah. Okluzijska terapija je povezana s funkcionalnimi, fizioloških in celičnimi funkcijami, ki imajo vpliv na mišice, podobno kot pri treningu moči proti uporu s težkimi obremenitvami. Ugotovili so, da kombinacija okluzijske terapije in treninga moči proti uporu z nizkimi obremenitvami omogoča večje ali enake učinke kot trening s težkimi obremenitvami. Možnost treniranja z nizkimi obremenitvami dovoljuje izvajanje rehabilitacijskega protokola skoraj vsakemu posamezniku. Govorimo o obremenitvah, ki predstavljajo 30 procentov enega maksimalnega dviga, ki ga premore posameznik. S takšno obremenitvijo kasneje izvajamo vadbeni protokol s 3. serijami po 15 ponovitev in zadnjo serijo s 30. ponovitvami ali celo do mišične odpovedi. Vadbeni protokol lahko zajema samo eno vajo ali je sestavljen iz več njih. Protokole uresničujemo z vajami v zaprti kinetični verigi na trenažerjih, kjer lahko zelo preprosto nadziramo velikosti obremenitve. Treniranje v varnem območju daje pacientom občutek zaupanja in dodatno motivacijo, saj rehabilitacija poteka bolj tekoče in brez neprijetnih zapletov. Prav tako se terapevt lažje osredotoča na pravilnost izvajanja vadbenega protokola in mu omogoča hitrejše napredovanje na kompleksnejše vaje v odprti kinetični verigi. Pogost primer, s katerim se srečamo v času rehabilitacije, je prekomerna bolečina in prisotnost otekline, kar podaljša potek in hitrost rehabilitacije. Z dodano okluzijsko terapijo dosežemo izboljšanje stanja. Učinki so opazni hitro in ponekod so jih zabeležili že po eni sami intervenciji. Za doseganje optimalnih rezultatov se priporoča trajanje rehabilitacijskega protokola med 6 in 8 tedni, z 2 krat tedensko intervencijo. Tak način treniranja dovoljuje, da ima telo zadosten čas za regeneracijo in večji izkoristek terapije za doseganje mišične hipertrofije. Največje razlike smo opazili pri starejših pacientih in v zgodnji rehabilitaciji, ko je bil trening proti uporu s težkimi obremenitvami neizvedljiv. Ugodne učinke terapije z okluzijsko terapijo smo opazili tudi pri zelo treniranih športnikih v primerjavi s tradicionalno rehabilitacijo. Točen mehanizem delovanja okluzijske terapije še ni popolnoma raziskan. Potrebe po individualizaciji programa vsakemu posamezniku niso jasno zastavljene v rehabilitacijskem protokolu, zapisane so samo smernice obremenitve, število ponovitev in trajanje protokola. Kljub temu je okluzijska terapija metoda, uporabna za širok spekter poškodb in po operacijah spodnjih okončin. Marsikdo se je spraševal po varnostnih pogojih in preventivnih ukrepih te metode. Varnost je zagotovljena z uporabo Dopplerjevega ultrazvoka, ki je v novejših aparaturah za ustvarjanje okluzijske terapije prisoten in konstantno spremlja arterijski pritisk, saj s pomočjo tega nadzoruje in spreminja velikost okluzijskega pritiska. Z implementacijo okluzijske terapije v fizioterapevtske obravnave, bi lahko dosegali hitrejše rezultate rehabilitacije in s tem hitrejšo vrnitev v aktiven vsakdan. Z odkrivanjem novih metod terapije in izpopolnjevanjem obstoječih rehabilitacijskih praks, razvijamo fizioterapevtsko stroko in omogočamo novim generacijam večje razumevanje procesov rehabilitacije in jim ponujamo nova orodja za celostno obravnavanje pacientov.
Ključne besede: Okluzijska terapija, rehabilitacija, kolenski sklep
Objavljeno v ReVIS: 23.04.2024; Ogledov: 930; Prenosov: 26
Celotno besedilo (1,50 MB)

Opis: Kronična BvK je ena najpogostejših zdravstvenih težav v razvitem svetu. Poleg zdravstvenih težav se pacienti s kronično BvK srečujejo tudi s socialno-ekonomsko izključenostjo, kar negativno vpliva na njihovo duševno stanje in počutje. Kronična BvK je glavni razlog za odsotnost z dela in eden od glavnih razlogov za obisk pri zdravniku. Pri sestavi vadbenega programa za paciente s kronično BvK je zato potrebna kar se da celostna obravnava. Poleg njihovega zdravstvenega stanja je treba upoštevati njihov poklic, dnevne navade, psihično stanje ter športno dejavnost, če se z njo ukvarjajo. Bistveno premalo pozornosti je namenjeno preventivi pri BvK. Z osnovnim preventivnim izobraževanjem o zdravi hrbtenici ter učenjem aktivacije stabilizatorjev trupa bi morali začeti že pri otrocih v osnovni šoli, takrat se namreč začne dolgotrajno nezdravo sedenje. Zaradi vse večje odsotnosti iz službe zaradi kronične BvK bi bilo smiselno tudi zaposlene izobraziti o preventivnih korakih za preprečevanje BvK in s tem razbremeniti zdravstveni sistem. Veliko pacientov trpi za kronično BvK, ki je posledica raznih biopsihosocialnih dejavnikov. Fizioterapevtska obravnava kronične BvK zajema različne metode, najpomembnejša med njimi pa je uporaba vadbe. V zadnjih letih se pogosto uporabljajo vaje za stabilizacijo trupa, zato smo želeli z diplomsko nalogo preveriti njihovo učinkovitost glede na ostale vrste vadb, ki se še uporabljajo pri zmanjševanju kronične BvK. Pregled literature je pokazal, da so tako vaje za stabilizacijo trupa kot ostale vadbe enako učinkovite srednjeročno in dolgoročno. Vaje za stabilizacijo trupa pa so bolj učinkovite pri zmanjšanju bolečine ter izboljšanju funkcionalnega statusa kratkoročno. Zato je uporaba vaj za stabilizacijo trupa smiselna v prvi fazi rehabilitacije, kjer paciente naučimo aktivacije globokih mišic trupa. Nejasni dokazi o učinkovitosti vaj za stabilizacijo trupa so predvsem posledica pomanjkanja standardiziranih vadbenih programov ter premajhnega števila dolgoročnih raziskav. Pregled literature je pokazal, da je potreba po standardiziranih programih vadbe za paciente s kronično BvK velika. Pomembna je celostna obravnava pacientov za preprečevanje kronične BvK. V prihodnje bi bilo smiselno to področje podrobneje raziskati in s tem prispevati k še kakovostnejši fizioterapevtski obravnavi pacientov s kronično BvK ter pripraviti standardizirane vadbene programe, ki bi bili v pomoč tako stroki kot pacientom.
Ključne besede: kronična, bolečina, križ, vaje, stabilizacija
Objavljeno v ReVIS: 20.02.2024; Ogledov: 1247; Prenosov: 94
Celotno besedilo (2,39 MB)

Opis: Urogenitalna atrofija je le ena izmed mnogih sprememb, ki doletijo ženske v času pomenopavze. Pojavi se ob prvih znakih pomanjkanja estrogena. Urogenitalne spremembe ob nastopu prizadenejo zunanje spolovilo, nožnico in vse mišične strukture medeničnega dna. Občutljivost, srbečica, pekoč občutek, suhost, disparevnija, vse to so značilni znaki in simptomi urogenitalne atrofije, ki v času menopavze doleti kar 60 odstotkov žensk in vpliva na kakovost njihovega življenja. Pomembno je pomoč poiskati že ob prvem pojavu simptomov. V zgodnji fazi zdravljenje v večini primerov poteka konzervativno, in sicer z vajami za krepitev mišic medeničnega dna, ki se lahko izvajajo s pomočjo pripomočkov ali brez njih. Če se ta oblika zdravljenja ne izkaže za dovolj učinkovito, poizkusijo z zdravljenjem z estrogeni. V diplomskem delu smo predstavili optimalen trening mišic medeničnega dna, pridruženega z različnimi fizioterapevtskimi metodami in tehnikami, ki lahko pripomorejo k boljšemu zavedanju in delovanju mišic medeničnega dna in tako tudi k izboljšanju simptomov UA. Za učenje pravilne kontrakcije mišic se lahko poslužujemo uporabe različnih metod in tehnik. Ena izmed teh je tudi biološka povratna zveza (biofeedback), ki jo lahko uporabimo kot dodatek k vadbi, pod nadzorom fizioterapevta. Pri izvajanju terapije je na začetku izrednega pomena vloga fizioterapevta, da pacienta nauči pravilne aktivacije mišic ter določi smernice fizioterapevtske obravnave, ki jih lahko med obravnavo prilagaja glede na pacientove zmožnosti in cilje.
Ključne besede: Urogenitalna atrofija, mišice medeničnega dna, trening mišic medeničnega dna, fizioterapija.
Objavljeno v ReVIS: 15.02.2024; Ogledov: 1177; Prenosov: 49
Celotno besedilo (4,47 MB)