Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


1 - 10 / 165
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Upravljanje i raspolaganje nekretninama u vlasništvu Republike Hrvatske : magistrsko delo
Marija Matun, 2024, magistrsko delo

Opis: Republika Hrvaška ima v lasti številne oblike lastnine, med najvrednejše pa lahko štejemo nepremičnine. Z upravljanjem in odlaganjem naj bo zgled drugim, saj lahko pametno gospodarjenje koristi celotni skupnosti. Upoštevajoč breme preteklosti, ki še danes vpliva na upravljanje in razpolaganje z nepremičninami, vidimo, da velikega napredka v učinkovitosti v preteklih letih ni bilo. Stroški upravljanja se iz dneva v dan povečujejo in ne moremo dohajati držav, ki so že izvedle reforme javnega sektorja in povečale učinkovitost, kar je prikazano v drugem delu prispevka, kjer je predstavljena analiza evropskih držav, ki so članice mreže PuRE-Net. organizacija je bila izvedena. Centralni register državnega premoženja še ni vzpostavljen, zato upravljanje vsega državnega premoženja ni centralizirano, pri reševanju problemov pa se še vedno ne moremo samozavestno zanesti na eno institucijo. Gospodarska kriza bi morala biti spodbuda za aktiviranje vseh nedelujočih nepremičnin in s tem pokazati znanje države v upravljanju in upravljanju. Poleg razlag osnovnih pojmov v zvezi z državnimi nepremičninami ter njihovim upravljanjem in razpolaganjem bodo v prispevku predstavljena ključna vprašanja sedanjega razvoja ter smernice, ki jih mora država voditi pri svoji upravljavski vlogi.
Objavljeno v ReVIS: 10.07.2024; Ogledov: 598; Prenosov: 9
.pdf Celotno besedilo (1,27 MB)

2.
Digitalizacija zemljišnih knjiga : magistarsko delo
Lea Borić, 2024, magistrsko delo

Opis: Skozi predmetno nalogo bo avtorica podala kronološki vpogled v analizo stanja v Republiki Hrvaški pred in po digitalizaciji zemljiških knjig. Glavni namen obravnavanega dela je podrobneje pogledati, kako je digitalizacija zemljiških knjig olajšala poslovanje in uskladila podatke zemljiške knjige in katastra, posledično pa sta glavna cilja dela raziskati, kako je uvedba digitalnega arhivov v Republiki Hrvaški prispeval k naprednejšemu poslovanju z uskladitvijo zemljiških knjig in katastra, vse z namenom prihrankov in zmanjšanja števila zaposlenih ter lažjega poslovanja ter raziskati, ali digitalizacija zemljiških knjig omogoča neomejen vpogled v podatke, pomembne za pravni promet z nepremičninami. Glede na to, da so se pred digitalizacijo zemljiških knjig podatki o nepremičninah vodili v katastrskih uradih in na zemljiškoknjižnih sodiščih, večina podatkov iz teh evidenc med seboj ni usklajena. Pomanjkanje ažurnosti podatkov iz omenjenih evidenc glede na dejansko stanje je povzročalo resne težave gospodarstvenikom in podjetnikom v poslovnem svetu, pa tudi državljanom v zasebnem življenju in drugim uporabnikom evidenc. knjiga. Dosedanja literatura na omenjeno tematiko podrobneje opisuje pojme zemljiške knjige, pravna varnost zemljiških knjig, neusklajeni podatki o nepremičninah, kataster, združitev katastra in zemljiške knjige, reforma »Urejena zemljišča« itd. v literaturi doslej niso bili poenoteni, raziskani vsi izrazi in omenjene možne spremembe, prednosti in slabosti, ki jih ustvarja digitalizacija zemljiških knjig. Rezultati predmetne raziskave bi lahko služili prihodnjim generacijam, ki bodo raziskovale na isto ali podobno temo. Glede na to, da bo to delo združilo najpomembnejše relevantne pojme, povezane z zemljiško knjigo in katastrom, bi lahko sama izdelava dela služila tudi tistim, ki obravnavane tematike ne poznajo, na način, da spoznajo najpomembnejša dejstva. o njem in se seznaniti z novo uvedenim načinom poslovanja, ki se ga morda niso zavedali, vedeli, da to omogoča današnja tehnologija. Prav tako bo to delo na svojevrsten način poskušalo ustvariti spodbudo za prihodnje reševanje povezave med zemljiško knjigo in katastrom, glede na to, da je vedno prostor za napredek tako v gospodarstvu kot v tehnologiji, ki postaja vse bolj napredna. čas.
Objavljeno v ReVIS: 21.05.2024; Ogledov: 492; Prenosov: 13
.pdf Celotno besedilo (1,75 MB)

3.
Susjedska prava i uređenje međa : magistarsko delo
Ivana Dijanić Pavlović, 2024, magistrsko delo

Opis: Ne moremo govoriti o sosedskih pravicah, če oseba nima lastninske pravice. Zakon o lastnini in drugih stvarnih pravicah določa določbo o sosedski pravici v 1. odstavku 30. člena. Skozi prispevek bo prikazano, da lahko vsak s svojo lastnino dela, kar hoče, vendar pa obstajajo tudi številne omejitve kot varstvo zaradi kršitev sosedskih obveznosti. Sosedska pravica pravzaprav temelji na ideji obzirnega izvrševanja lastninske pravice in ohranjanja sosedske pravne skupnosti. V prispevku bodo podrobneje pojasnjene vrste sosedskih pravic, nekatere vrste pa bodo opremljene s primeri iz sodne prakse. Vrste sosedske pravice so: skupna ograja, lastna ograja, meja, drevo na meji, veje in korenine, dostop do tuje stvari, uporaba tuje stvari za opravljanje del, postavitev vodov in drugih naprav, spodkopavanje tuje lastnine, imisije, nevarnost porušitve objekta, prepoved spreminjanja naravnega toka vode in odvajanja meteorne vode s strehe. Prav tako je bila kot tema prispevka obdelana tematika določanja meje, torej predpostavke za ureditev, potek, stranke in problemi s katastrom in zemljiškimi knjigami. Zakon o lastninskih in drugih stvarnih pravicah pri vsaki vrsti sosedske pravice predpisuje pravice in obveznosti soseda, zato je najpomembneje, da se s sosedom dogovorimo in storimo vse, kar je dobro za sosedsko pravno skupnost. Cilj tega prispevka je razumeti vse vrste sosedskih pravic in vse omejitve, ki so zelo pomembne, da ohranimo skupnost, v kateri živimo in s katero si delimo dvorišče ali skupno pot v sožitju, torej da imamo sosedsko pravno skupnost brez težav. Dolžnost vsakega soseda je, da sprejme pooblastila, dolžnosti in prepovedi pri uveljavljanju lastninske pravice na svojih nepremičninah in da se vsakdo drži pravil, ki jih določa zakon o lastninskih in drugih stvarnih pravicah. Čisto na koncu tega dela bo opisano, kako se dejansko uresničujejo sosedske pravice. Namen prispevka je opozoriti, da mora vsakdo upoštevati določbe zakona o lastnini in drugih stvarnih pravicah, da ne moti miru, zdravja in nepremičnin sosedske skupnosti.
Objavljeno v ReVIS: 20.05.2024; Ogledov: 531; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (858,77 KB)

4.
Etažno vlasništvo u kontekstu zakonodavstva Republike Hrvatske u prošlosti i sadašnjici : magistrsko delo
Ivana Milković, 2024, magistrsko delo

Opis: U ovom radu za što bolje razumijevanje etažnog vlasništva definirat će se i pravo vlasništva te suvlasništva. Zakonom o vlasništvu i drugim stvarnim pravima uređeno je uspostavljanje vlasništva posebnog dijela nekretnine, odnosno etažno vlasništvo, koje proizlazi i ostaje neodvojivo povezano s odgovarajućim suvlasničkim dijelom nekretnine na kojem je uspostavljeno, što znači da je vlasnik posebnog dijela nekretnine ujedno i suvlasnik cijele te nekretnine. Vlasnik posebnim dijelom nekretnine izvršava vlasničke ovlasti i dužnosti kao da je taj posebni dio samo njegovo vlasništvo pa i može, ako nije drugačije određeno svakog drugog iz toga isključiti. Etažno vlasništvo ili vlasništvo posebnog dijela nekretnine može bit uspostavljeno na odgovarajućem suvlasničkom dijelu nekretnine koja se sastoji od zemljišta sa zgradom ili od prava građenja. Ono može biti uspostavljeno glede dijela nekretnine koji čini samostalnu cjelinu prikladnu za samostalno izvršavanje ovlasti kao što je stan ili neka druga samostalna prostorija. Cilj ovog rada je što bolje i detaljnije prikazati i pojasniti problematiku složenog pravnog instituta vlasništva posebnog dijela nekretnine, analizirajući koji dijelovi nekretnine mogu biti objekti etažnog vlasništva, zatim pojašnjavajući upis u zemljišne knjige te opisati izvršavanje ovlasti vlasnika.
Objavljeno v ReVIS: 22.03.2024; Ogledov: 573; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (1,00 MB)

5.
Prikrata vjerovnika (alienatio in fraudem creditorum) u europskoj pravnoj tradiciji i suvremenom hrvatskom pravu : doktorska disertacija
Jelena Uzelac, 2023, doktorska disertacija

Opis: Izterjava upnikov je eden najstarejših pravnih institutov, mnogi pa ga imajo za enega najzanimivejših zaradi svoje pravne narave, ki je prežeta s človekovo naravo in njenimi stranpoti. Inštitut je tisti, ki poskuša uskladiti dva pogosto nasprotujoča si interesa, in sicer interes upnika, da dolžnik izpolni obveznost, torej ravna v skladu s temeljnim načelom obveznega prava, ki je pacta sunt servanda, in na drugi strani, interes dolžnika, da se mu poskuša izogniti in obdržati svojo lastninsko pravico. Ta institut, čeprav že stoletja navdušuje številne pravne strokovnjake in praktike, v praksi še vedno ni ustrezno razumljen in prihaja do številnih nedoslednosti v njegovi razlagi in uporabi, ki žal prepogosto vodijo v zelo nevarno pravno negotovost. Ko govorimo o pojmu rubeža upnika ter ob upoštevanju njegove vsebine in pomena, najprej pride na misel povezovanje tega pojma z določeno obliko goljufivega ravnanja. Včasih namerno, včasih nenamerno, včasih celo zlonamerno. Goljufivo vedenje je bilo vedno predmet pravnih, filozofskih in socioloških razprav, ker je globoko zakoreninjeno v človeški naravi. Prav zaradi tega je bilo že od samega začetka razvoja prava pomembno vzpostaviti mehanizem za zaščito tistih, ki so vestni in zvesti pravni normi in pogodbi. V najstarejših pravnih redih so upnikov interes skušali zaščititi s fizičnim sankcioniranjem dolžnika, sčasoma pa so fizične sankcije opustili in jih nadomestile premoženjske sankcije, kjer je dolžnikovo premoženje edino, kar upniku zagotavlja izpolnitev njegovih obveznosti. zahtevek. V prispevku je avtor poskušal prikazati zgodovinski razvoj instituta rubeža upnikov v evropski pravni tradiciji, od najstarejših časov, pa vse do sodobnega prava Republike Hrvaške in Republike Slovenije ter do izpostaviti razliko med izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj, ki so privedla do rubeža upnikov v stečaju in izven stečaja, pri čemer je največji poudarek v prispevku namenjen prav izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj izven stečaja. Dosedanje raziskave, ki so obravnavale in se v nekaterih delih dotikajo tematike upniškega rubeža, so pretežno starejšega datuma (začenši z deli avtorjev iz 19. stoletja) in večinoma obravnavajo kakšno drugo sorodno tematiko, zato so v določenih delih samo na kratko pregledano o alienatio in fraudem creditorum. Prav tako je treba poudariti, da se vprašanja rubeža upnikov le redko lotevajo s civilnopravnega vidika, torej avtorji to problematiko obravnavajo bolj stečajnopravno in celo kazensko v smislu goljufivega ravnanja dolžnika, ki ima znake kaznivega dejanja. V rimskem pravu je po ukinitvi osebne usmrtitve leta 326 pr. pr.n.št., je bil institut fraus creditorum izjemno dobro razvit v smislu civilnega delikta pretorskega prava. Rimsko pravo je dalo upniku možnost, da izterja premoženje, s katerim je dolžnik razpolagal, ne le zaradi varstva upnikovih pravic, ampak tudi zaradi varstva javnega interesa, ki je bil s preprečitvijo izpolnitve dolžnosti oškodovan. Upnik je lahko uveljavljal svojo pravico na več pravnih sredstev. Najprej z interdiktom (interdictum fraudatorium), nato s tožbo (ki se je šele v Justinijanovem času imenovala actio Pauliana), z možnostjo vrnitve v prejšnje stanje (in integrum restitutio ob fraudem) in nazadnje na podlagi določil oz. zakon Lex Aelia Sentia, ki je prepovedoval osvoboditev dolžnikovih sužnjev v škodo upnika. V Justinijanovem času je actio Pauliana postala edino pravno sredstvo za zaščito upnika pred neugodnimi razpolaganji njegovih dolžnikov. Od Justinijanovih časov, preko srednjega veka in vse do 19. stoletja, ko so nastale prve prave večje evropske kodifikacije civilnega prava, je bil institut rubeža upnikov v pravni znanosti in pravni praksi zakoreninjen na rimskopravnih temeljih, tj. po vsebini in načinu uporabe enaka, kot je bila tudi v rimskih časih. Pravni duh 19. stoletja je prevzel institut actio Pauliana, ga vnesel v vsebino omenjenih kodifikacij in tako je drugi del rimske pravne tradicije postal vir prava in sredstvo, s katerim sodobni pravniki delno rešujejo problem izterjave terjatev, rubeža upnikov in ravnanja v nasprotju z načelom pact sunt servanda. Hrvaški zakon o obveznih razmerjih ni izjema. Da bi torej lahko v celoti razumeli vsebino pravnega varstva, ki ga upnikom ponujajo sodobne pravne rešitve, in da bi lahko predvideli njegov morebitni razvoj v prihodnjih časih, je treba pristopiti k študiju rimskopravnih temeljev. Podrobno. Sedanjost in prihodnost določenega pravnega instituta lahko razumemo le, če poznamo njegovo zgodovinsko razvojno pot. Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v pravnem redu Republike Hrvaške urejajo določbe 66. do 71. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. V navedenih členih so posebej urejeni splošno pravilo izpodbojnosti, domneve izpodbojnosti, izključitev izpodbojnosti, izpodbojna sredstva, učinek izpodbojnosti in rok za vložitev tožbe, o čemer bomo podrobneje govorili v nadaljevanju prispevka. Prav tako imata pravna znanost in sodna praksa kot posredna vira poseben pomen, čeprav ju ne uvrščamo med neposredne pravne vire. Pravna veda (ki deluje izključno z močjo argumentov in avtoritete), ker gre za eno od pravnih vprašanj, ki so v pravni teoriji razmeroma dobro raziskana, sodna praksa pa, ker dejansko sodne odločbe (še posebej pa odločbe Vrhovnega sodišča RS Republika Hrvaška) imajo v našem pravnem sistemu (čeprav ne gre za precedencialno pravo) posebej velik pomen, ki ga je včasih mogoče primerjati ne samo z močjo zakona, temveč imajo te odločbe v razmerju do zakona včasih prioriteta. Vsekakor pa sodna praksa ne deluje le z močjo argumentov, ampak tudi z argumentom moči, ki je še toliko močnejši, če gre za višjo sodno stopnjo. Temeljna določba iz razmerja med upnikom in dolžnikom, ki jo vsebuje ZOO, je tista, po kateri je upnik v obligacijskem razmerju pooblaščen zahtevati izpolnitev obveznosti od dolžnika, dolžnik pa je dolžan izpolniti obveznost natanko tako, kot se glasi. Splošne predpostavke za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj izven stečaja so vsebovane v 66. členu Obligacijskega zakona in morajo biti, kot je navedeno zgoraj, izpolnjene kumulativno, in so: - zapadlost terjatve, - tožba dolžnika, - škoda na strani upnika, - in vzročno-posledično razmerje. Za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj se ne šteje, da je upnikova terjatev ugotovljena s pravnomočno sodbo, temveč da je terjatev zapadla in da je bilo pravno dejanje opravljeno v upnikovo škodo. Po eni delitvi, predstavljeni v domači literaturi, obstajajo štiri splošne predpostavke za izpodbijanje dolžnikovega pravnega dejanja, in sicer: a) zapadlost upnikove terjatve, b) plačilna nesposobnost dolžnika:, c) dolžnikovo pravno dejanje:, d) obstoj dolžnikovega pravnega dejanja. oškodovanje upnika. Poleg vseh splošnih predpostavk je potrebno izpolnjevati tudi eno izmed posebnih predpostavk, kot tudi to, da imajo vse stranke v postopku ustrezno procesno identifikacijo (pasivno ali aktivno, odvisno od vloge). Zdaj veljavni obligacijski zakon v 66. členu določa, da lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnika. Čeprav zakon v okviru splošnih predpostavk za izpodbojnost pojma zapadlosti ne opredeljuje, temveč uporablja izraz "terjatev zapadla v plačilo", ga je treba razlagati kot zapadlost terjatve, to je trenutek, od katerega je upnik zapadel. je pooblaščen zahtevati plačilo svoje terjatve s prisilnim sredstvom, to je od trenutka, ko se šteje, da je dolžnik zapadel v zamudo. Pojem pravno dejanje predstavlja vse, kar je dejanje ali opustitev in ima določen pravni učinek. Vendar ni vsak pravni postopek predmet izpodbijanja. Možnost izpodbijanja dolžnikovega pravnega dejanja je odvisna prav od njegovega učinka. Pri tem bo upošteval, da lahko upnik izpodbija le tisto pravno dejanje, ki ima za posledico oškodovanje ali oviranje upnika. Gre torej za takšno pravno dejanje, zaradi katerega se dolžnikovo premoženje zmanjša v korist tretje osebe, ne upnika, ali zaradi katerega je upnik v slabšem položaju glede poravnave svojega zahtevek. Lahko gre za aktivna ali pasivna ravnanja ali opustitve, za enostavna in zapletena ravnanja, za ravnanja, ki so ali niso v javni domeni, za ravnanja, ki so vsebinsko pravna, pa tudi za tista, ki so procesne narave. Pojem škode v okviru splošnih izpodbojnih predpostavk je treba razumeti ožje, to pomeni, da je treba škodo razlagati le kot škodo, ki pomeni nezmožnost izpolnitve upnikove terjatve zaradi opravljenega pravnega dejanja. Sem pa seveda ni všteta škoda, ki jo utrpi upnik zaradi neizpolnitve. Takšna škoda se ne odpravlja z izpodbojnim zahtevkom, temveč s posebnim odškodninskim zahtevkom, če so izpolnjene potrebne predpostavke za nastanek škodnega razmerja. Pri izpodbojni pravici se zahteva vzročno-posledična zveza med dejanjem dolžnika in nastalimi škodljivimi posledicami, kar pa bo včasih precej težko dokazljivo, zlasti če je bilo dejanj več zaporednih in so povzročila takšen učinek. v celoti (ni dovolj sredstev), do česar ne bi prišlo zaradi katerega (samega) od teh dejanj. Seveda je dokazno breme na upniku – tožniku. V sodobni pravni teoriji je pavlejska tožba opredeljena kot tožba zaradi rubeža upnika, to je tožba, s katero ima upnik, čigar terjatev je zapadla in poplačana, pravico izpodbijati dolžnikova pravna dejanja, ki so privedla do zmanjšanja. dolžnikovega premoženja (njegovo osiromašenje) do te mere, da dolžnik ne more izpolniti vaše obveznosti do upnika. Kot je bilo že večkrat poudarjeno v prejšnjih delih prispevka, ima pavlianska tožba korenine v rimskem pravu, kjer je predstavljala pravno sredstvo, s katerim je imel pretor pravico ugotavljati stanje dolžnikovega premoženja, kot da nič ni bilo odtujen. Po določbi 69. člena obligacijskega zakona se izpodbojna tožba (Pavlovska tožba) vloži proti dolžniku, pa tudi proti tretji osebi, ki je imela korist ali v čigar korist je bilo opravljeno pravno dejanje, ki se izpodbija, torej zoper njegove pravne naslednike. Če je kdo tretji odtujil korist, pridobljeno z odsvojitvijo, ki je sporna, se sme vložiti tožba zoper pridobitelja le, če je ta vedel, da je pridobitev njegovih prednikov lahko izpodbijana, in če je to korist odtujil z brezplačnim delom, tožba se lahko vloži zoper pridobitelja, čeprav tega ni vedel, toženec pa se lahko izogne izpodbijanju, če izpolni dolžnikovo obveznost. Ta zakonski člen ureja tri zelo pomembna vprašanja: - način izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj; - pasivna identifikacija v primeru zavrnitve; - in možnosti, da se toženec izogne izpodbijanju. Izpodbijanje se praviloma opravi s tožbo v pravdnem postopku, upnik kot aktivna stranka, torej aktivno legitimiran, pa lahko vloži eno od tožb, o katerih bo podrobneje govora v nadaljevanju prispevka, če so izpolnjene z zakonom določene predpostavke. Pasivno legitimirana stranka je dolžnik, hkrati pa tudi tretja oseba, v korist katere je bilo opravljeno izpodbijano pravno dejanje. Tovrstna pravna ureditev novega zakona o obligacijskih razmerjih predstavlja bistveno spremembo v primerjavi z zakonom iz leta 1978, saj se je razširil krog pasivno legitimiranih oseb. Pravni teoretiki in praktiki menijo, da je bilo to podaljšanje nujno, ker je bilo vodenje postopka med upnikom in tretjo osebo problematično, saj odločitev v tem postopku ne bi imela pravnega učinka proti dolžniku. V pavlijskih tožbah se s tožbenim zahtevkom zahteva, da se v postopku ugotovi, da je določeno pravno dejanje dolžnika brez pravnega učinka proti upniku. Tako v sodobnem civilnem pravu Republike Hrvaške ločimo štiri pavlijske tožbe: - domnevna pavlianska tožba (Actio Pauliana Dolosa); - Actio Pauliana Culposa; - družinska pavlianska tožba (Actio Pauliana Familiaria) - in kvazipavlovska tožba (Actio Quasi Pauliana). Zoper dolžnikova izterjavna pravna dejanja se vloži formalna pavlovska tožba, posebna predpostavka za vložitev te tožbe pa je dolžnikov namen, da z opravljenim dejanjem oškoduje upnika. Ta tožba se v praksi redko uporablja, ker je pogosto problem dokazati, da je dolžnik ravnal naklepno (zavestno in naklepno). Krivdna tožba se vloži, kadar dolžnik ni vedel, bi pa lahko vedel, ko je opravil izpodbijano pravno dejanje, da oškoduje upnika. To so pravzaprav vse tiste situacije, ko dolžnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo. Tudi ta je, tako kot domnevna pavlovska tožba, namenjena izpodbijanju izterjavnih pravnih dejanj dolžnika. Družinska pavlianska tožba je namenjena situacijam, ko dolžnik stori kakšno pravno dejanje v korist zakonca, potomca ali drugega sorodnika v škodo upnika. Rok za vložitev v tej zadevi je tri leta, torej dlje kot pri prejšnjih dveh tožbah, ker se domneva, da je zakonec ali drug sorodnik, v korist katerega je bila vložena tožba, vedel za njeno škodljivost. V tem primeru je domneva oškodovanja izpodbojna, kar pomeni, da ima toženec pravico dokazati nasprotno. Služi za zavrnitev inkaso pravnih tožb. Kvazipavlovska tožba je namenjena ovrženju brezplačnega odvetniškega dela in dejanj, namenjenih oškodovanju upnika. Tudi rok za njeno vložitev je 3 leta od izvedbe izpodbijanega dejanja, razlog za daljši rok pa je dejstvo brezplačne pridobitve. Pravna narava pavlijskih tožb je taka, da v primeru uspeha v pravdi s takšno tožbo pravno sredstvo ni nično, ampak le izgubi učinek, ne proti vsem, ampak samo proti tožniku (upniku) in le kolikor da je to potrebno za poravnavo njegovih terjatev. Avtor prispevka je ob prebiranju razpoložljive literature in primerjanju pravnih stališč obravnavanih avtorjev dobil vtis, da se je treba proučevanja instituta rubeža upnika lotiti ne le s pravnoteoretičnega vidika, temveč tudi z analizo sodne prakse. Avtor verjame, da bo analiza sodne prakse pripeljala do boljšega razumevanja tega pravnega instituta, zapolnitve pravnih praznin, poenotenja sodne prakse in odprave pravne negotovosti, ki se pogosto pojavlja pri njegovi uporabi.
Ključne besede: fraus, izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, splošne izpodbojne predpostavke, posebne izpodbojne predpostavke, pavlovske tožbe
Objavljeno v ReVIS: 12.12.2023; Ogledov: 888; Prenosov: 26
.pdf Celotno besedilo (1,10 MB)

6.
Pravna ureditev zdravstvenih napak v primerjalnem pravu skozi prizmo ustreznosti varovanja pacientovih pravic : doktorska disertacija
Andreja Strnad, 2023, doktorska disertacija

Opis: Nemalokrat slišimo, da je zdravje največje bogastvo, kar se zavedamo šele, ko zbolimo in potrebujemo zdravniško oskrbo. Že od pradavnine se je zdravljenju posvečalo posebno pozornost. Res, da so bolezen pripisovali različnim vzrokom, vendar se je z razvojem zgodovine tudi razvijala medicina in ostale z medicino povezane vede. Zdravnik je imel v vsej svoji zgodovini poseben in privilegiran položaj, vendar, če je bil pri zdravljenju malomaren in neuspešen, so zanj veljala stroga napisana pravila. Skozi zgodovino se je razvila skrb za pacienta. Tudi danes je skrb za pacienta ključnega pomena in je del medicinske oskrbe. Izredno pomembno je, da se bolniku zagotovi celostna oskrba, ki vključuje zagotavljanje ustrezne celovite oskrbe. Vedno, ko človek zboli, postane odvisen od zdravnikov in zdravstvenega osebja. Vendar ne v celoti, kajti pacient pri zdravljenju lahko sodeluje in tako pripomore na več načinov k učinkovitejšemu zdravljenju. Naloga zdravstvenih delavcev je, da pacienta obravnava celovito in popolno, kar pomeni, da ne obravnavajo le simptome, ampak s pomočjo popolne anamneze pridobijo vse podatke za celotno sliko pacientovega zdravstvenega stanja. S takšno obravnavo je pacientu zagotovljena najboljša možna zdravstvena oskrba. Pri poteku zdravljenja različni dejavniki vplivajo na potek zdravljenja, zato se lahko pojavijo različne nesreče oziroma komplikacije. Na eni strani se pacienti različno odzovejo na način zdravljenja, po drugi strani pa imajo tudi zdravstveni delavci različno znanje in izkušnje. Vse skupaj lahko privede do neželenih učinkov in celo do napak pri zdravljenju. Zato je pomembno, da je leta 2008 stopil v veljavo Zakon o pacientovih pravicah, ki jasneje ureja obravnavano področje. Sama tematika doktorske disertacije je usmerjena na pravno ureditev pacientovih pravic in njegovo varovanje pred zdravniškimi napakami v slovenskem pravnem sistemu glede na primerjalno ureditev v nekaterih drugih državah.
Ključne besede: pravice, pacient, zdravnik, zdravstveno osebje, napake, malomarnost, zaplet, pravo, medicina
Objavljeno v ReVIS: 28.11.2023; Ogledov: 818; Prenosov: 30
.pdf Celotno besedilo (2,25 MB)

7.
Pravne napake pri delovanju spletnih trgovin v Republiki Sloveniji : magistrsko delo
Maša Tomažič, 2023, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obdela pravne vidike, ki morajo biti upoštevani pri delovanju spletnih trgovin v Republiki Sloveniji. V nalogi je opredeljena regulativa, ki jo morajo lastniki spletnih trgovin pri njihovem delovanju upoštevati s poudarkom na varstvu osebnih podatkov uporabnikov v spletnih trgovinah. V praktičnem delu magistrskega dela je izvedena primerjalna analiza petih spletnih trgovin, ki delujejo na področju Republike Slovenije. Analiza zajema oceno skladnosti spletnih trgovin z veljavnimi zakoni in predpisi, ki urejajo varstvo osebnih podatkov in njihove politike zasebnosti, načine zbiranja in obdelave osebnih podatkov, ukrepe za varstvo teh podatkov ter informiranje uporabnikov o svojih pravicah in obveznostih v zvezi z obdelavo osebnih podatkov. Ugotovila sem, da spletne trgovine zelo dobro skrbijo za skladnost politike zasebnosti z zakonskimi in podzakonskimi akti Republike Slovenije in regulativo Evropske unije, zatakne pa se pri piškotkih (ki jih GDPR sicer prav tako pojmuje kot osebne podatke), ki jih spletne trgovine zbirajo. Slednje pripisujem tehnično zahtevnim rešitvam, ki jih marsikateri lastnik spletne trgovine sam (brez pomoči oseb z obsežnim znanjem programiranja) ne zna rešiti. Prav tako lahko opazimo precej odstopanja pri pravilnem prikazovanju cen. Tudi tukaj gre za tehnično rešitev, ki jo je v spletno trgovino treba implementirati.
Ključne besede: spletna trgovina, GDPR, ZVOP-2, varstvo osebnih podatkov, varstvo potrošnikov
Objavljeno v ReVIS: 09.10.2023; Ogledov: 823; Prenosov: 41
.pdf Celotno besedilo (556,64 KB)

8.
Vloga gradbenega dnevnika in popisa del v gradbeni pogodbi : magistrsko delo
Nina Podobnik, 2023, magistrsko delo

Opis: Gradbena pogodba je zelo kompleksna pogodba, saj gre običajno za velike pogodbene vrednosti, izvajanje del poteka v daljšem časovnem obdobju, pri gradnji pa do nesporazumov in napak, ki se odkrijejo bodisi že med samo gradnjo bodisi šele po zaključku del. Na začetku zaključnega dela smo uporabili deskriptivno, analitično, komparativno in aksiološko metodo. Nato smo v empiričnem delu uporabili aksiološko in induktivno-deduktivno metodo, ključne ugotovitve pa strnili s sintetično metodo. Rezultat magistrskega dela je dognanje, kako pomembno vlogo imata popis del in gradbeni dnevnik v gradbeni pogodbi. Iz tega dognanja sledijo priporočila pogodbenim strankam, kakšne določbe naj gradbena pogodba vsebuje in na kaj naj bodo pri sklepanju gradbenih pogodb posebej pozorne, ter splošno opozorilo na stopnjo doslednosti pri vodenju evidenc. Cilj je s takšnimi priporočili in opozorili podati rešitve, ki bi lahko pripomogle k zmanjšanju števila sporov na tem področju. Ker magistrsko delo zajema tudi priporočila glede ravnanja, ki se navezujejo na ukrepe vlade in na Zakon o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19, prav tako pa v njem opozarjamo pogodbene stranke, na kaj je treba biti pozoren pri spremembi roka, ki bo posledica stanja, v katerem smo se znašli zaradi razglasitve epidemije in sprejetja številnih ukrepov, se bistveno razlikuje od dosedanjih raziskav. Dve bistveni ugotovitvi, do katerih pridemo sta, da vodenje gradbenega dnevnika predstavlja ključni dokaz v sporih, enako pa velja tudi za kvalitetno pripravljen popis del. Obe vrsti dokumentacije imata pomembno vlogo pri pogodbenem roku in ceni, na sam predmet pogodbe pa neposredno ne vplivata.
Ključne besede: bistvena sestavina, rok, cena, popis del, gradbeni dnevnik
Objavljeno v ReVIS: 19.09.2023; Ogledov: 860; Prenosov: 27
.pdf Celotno besedilo (1,17 MB)

9.
Odškodninska odgovornost za zdravniške napake s pregledom sodne prakse : magistrsko delo
Edi Babić, 2023, magistrsko delo

Opis: Temeljna značilnost medicine je varstvo zdravja in življenja pacientov, kar je mogoče zagotoviti le s kakovostno zdravstveno oskrbo, z upoštevanjem in uporabo najsodobnejših dognanj zdravstvene stroke ter ravnanjem zdravnika v skladu s pravili stroke in izkazovanjem visoke stopnje skrbnosti, ki se pri opravljanju zdravniškega poklica zahteva in utemeljeno pričakuje. Do strokovnih napak prihaja pri opravljanju vsakega poklica in v zdravstvu ni nič drugače. Nedvomno pa so strokovne napake v tem primeru najbolj nezaželene in včasih celo usodne. Temeljni namen magistrskega dela je celovito obravnavati problematiko odškodninske odgovornosti v primeru zdravniških napak, pri čemer dognanja teorije dopolnjujemo s stališči sodne prakse. Skladno z namenom magistrskega dela so cilji usmerjeni v analizo normativne ureditve odškodninske odgovornosti pri nas, preučitev razmerja zdravnik – pacient z vidika odgovornosti za zdravniško napako, analizo sodne prakse in predstavitev značilnosti nekrivdnega sistema odškodninske odgovornosti ter izzivov, ki jih prinaša razvoj umetne inteligence v zdravstvo na področju odškodninske odgovornosti. Skozi izčrpno predstavitev t. i. klasičnega sistema odškodninske odgovornosti za zdravniške napake, kot ga poznamo pri nas in ki je prevladujoč tudi v primerjalnem pravu, smo predstavili nekrivdni sistem odškodninske odgovornosti, ki pomeni odmik od klasičnih mehanizmov odškodninske odgovornosti. Primerjali smo značilnosti obeh sistemov odškodninske odgovornosti, njune prednosti in pomanjkljivosti ter opozorili na izzive, s katerimi se bodo klasični sistemi odškodninske odgovornosti soočali v zvezi z uvajanjem sistemov umetne inteligence v zdravstvo. Ugotavljamo, da bodo pravne reforme nujne in neizogibne ter da bodo odškodninski sistemi morali slediti razvoju digitalne tehnologije in uravnotežiti procesnopravni položaj strank s ciljem zaščititi pravice oškodovanca kot šibkejše stranke, saj bi v nasprotnem primeru lahko prihajalo tudi do situacij, ko bi oškodovanec, ki je škodo v posledici delovanja sistema umetne inteligence dejansko utrpel, ostal brez ustreznega nadomestila za tako nastalo škodo, kar pa je pravno nedopustno.
Ključne besede: odgovornost, zdravniška napaka, klasični sistem krivdne odškodninske odgovornosti, sistem nekrivdne odškodninske odgovornosti, sistemi umetne inteligence v zdravstvu
Objavljeno v ReVIS: 25.05.2023; Ogledov: 951; Prenosov: 88
.pdf Celotno besedilo (723,21 KB)

10.
Zahteve sodobnih pogodb za storitve v oblaku in druge digitalne storitve : magistrsko delo
Anja Bricelj, 2022, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu raziskujem obligacijsko–pravne vidike digitalnih storitev v oblaku v današnjem času, njihov pomen in tehnično strukturo, ki je pomembna za nadaljnje razumevanje tveganj, ki iz njih izhajajo, pri tem pa skozi smernice in različne standarde raziskujem način priprave in odziva organizacij na pravna tveganja pri oddajanju svojih dejavnosti v zunanje izvajanje ponudnikom storitev v oblaku. Raziskujem, na kaj morajo biti pozorne pri ponudnikih storitev, kako analizirajo potencialne ponudnike storitev v oblaku, pri tem pa želim opredeliti pomen ocenitve najpogostejših tveganj, ki izhajajo iz takšne pogodbe. Pri raziskovanju omenjene teme sem uporabila pravno,teoretično, empirično, primerjalno, interdisciplinarno in zgodovinsko raziskovalno metodo. Namen magistrskega dela je bil čim bolj celovito raziskati področje digitalnih storitev v oblaku, glavni cilj pa priprava dokumenta, v katerem bodo strnjene pomembne informacije kot pomoč organizacijam pri pripravah pred sklepanjem pogodb s ponudniki storitev v oblaku. Ugotovitve v magistrskem delu imajo kot informativne smernice pomemben prispevek za organizacije, ki se odločajo za izbiro ponudnika storitev v oblaku. Omejitve, ki so bile prepoznane ob pisanju magistrskega dela, so predvsem pomanjkanje strokovne literature v slovenskem prostoru, kar številnim organizacijam otežuje seznanjanje z možnimi izzivi digitalnih storitev v oblaku in učinkovitim odzivom nanje.
Ključne besede: digitalne storitve v oblaku, zunanje izvajanje, pogodba, varstvo podatkov, obligacijsko razmerje
Objavljeno v ReVIS: 26.01.2023; Ogledov: 1047; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (1,05 MB)

Iskanje izvedeno v 0.33 sek.
Na vrh