Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Uvod in namen: Sposobnost opravljanja več opravil hkrati je bistvena v vsakdanjem življenju. Opravljanje dvojne naloge je pri starejših bolj zahtevno. Imajo več težav pri ravnotežju, ker se hkrati osredotočijo na nekaj drugega. Za preprečevanje dejavnikov tveganj za padce je dobro vključiti trening dvojne naloge za izboljšanje njihovih sposobnosti pri hoji in ravnotežju. Namen je proučiti učinke treninga dvojne naloge, in to na zmogljivost hoje in ravnotežja. Metode: Uporabili smo opisno metodo, s proučitvijo literature v angleškem jeziku, objavljeno med letoma 2012 in 2023. Rezultati: Trening dvojne naloge se izkazuje za bolj učinkovitega kot standardne terapevtske vaje, izboljša njihovo ravnotežje in zmogljivost hoje. Delno se strinjamo s tem, da trening dvojne naloge zmanjša pojavnost padcev. Uporabnost: Pridobljeni rezultati kažejo, da je trening dvojne naloge dosti bolj učinkovit v primerjavi s tradicionalnimi terapevtskimi vajami, saj pomembno prispeva k izboljšanju ravnotežja in hoje pri starejših. Za optimizacijo rehabilitacijskih izidov pri tej populaciji ali kot del preventivnih programov, priporočamo integracijo vadbenih programov, ki združujejo motorične in kognitivne dvojne naloge. Takšen pristop ne le da izboljšuje funkcionalne sposobnosti, ampak tudi pozitivno vpliva na kognitivne funkcije, vključno s pozornostjo. Omejitve: Potrebno bi bilo opraviti raziskave s podobnim številom preiskovancev in v podobnih bivalnih okoljih, ki bi vključevale po zaključku intervencije daljše obdobje spremljanja.
Ključne besede: Trening dvojne naloge, starostniki, statično ravnotežje, dinamično ravnotežje, hoja, padci.
Objavljeno v ReVIS: 11.06.2024; Ogledov: 221; Prenosov: 8
Celotno besedilo (1,52 MB)

Opis: Okluzijska terapija postaja vse pomembnejši del ortopedske rehabilitacije, saj obeta fizične izboljšave mišic in pospeševanje okrevanja okončin po poškodbah in ortopedskih operacijah. Okluzijska terapija je povezana s funkcionalnimi, fizioloških in celičnimi funkcijami, ki imajo vpliv na mišice, podobno kot pri treningu moči proti uporu s težkimi obremenitvami. Ugotovili so, da kombinacija okluzijske terapije in treninga moči proti uporu z nizkimi obremenitvami omogoča večje ali enake učinke kot trening s težkimi obremenitvami. Možnost treniranja z nizkimi obremenitvami dovoljuje izvajanje rehabilitacijskega protokola skoraj vsakemu posamezniku. Govorimo o obremenitvah, ki predstavljajo 30 procentov enega maksimalnega dviga, ki ga premore posameznik. S takšno obremenitvijo kasneje izvajamo vadbeni protokol s 3. serijami po 15 ponovitev in zadnjo serijo s 30. ponovitvami ali celo do mišične odpovedi. Vadbeni protokol lahko zajema samo eno vajo ali je sestavljen iz več njih. Protokole uresničujemo z vajami v zaprti kinetični verigi na trenažerjih, kjer lahko zelo preprosto nadziramo velikosti obremenitve. Treniranje v varnem območju daje pacientom občutek zaupanja in dodatno motivacijo, saj rehabilitacija poteka bolj tekoče in brez neprijetnih zapletov. Prav tako se terapevt lažje osredotoča na pravilnost izvajanja vadbenega protokola in mu omogoča hitrejše napredovanje na kompleksnejše vaje v odprti kinetični verigi. Pogost primer, s katerim se srečamo v času rehabilitacije, je prekomerna bolečina in prisotnost otekline, kar podaljša potek in hitrost rehabilitacije. Z dodano okluzijsko terapijo dosežemo izboljšanje stanja. Učinki so opazni hitro in ponekod so jih zabeležili že po eni sami intervenciji. Za doseganje optimalnih rezultatov se priporoča trajanje rehabilitacijskega protokola med 6 in 8 tedni, z 2 krat tedensko intervencijo. Tak način treniranja dovoljuje, da ima telo zadosten čas za regeneracijo in večji izkoristek terapije za doseganje mišične hipertrofije. Največje razlike smo opazili pri starejših pacientih in v zgodnji rehabilitaciji, ko je bil trening proti uporu s težkimi obremenitvami neizvedljiv. Ugodne učinke terapije z okluzijsko terapijo smo opazili tudi pri zelo treniranih športnikih v primerjavi s tradicionalno rehabilitacijo. Točen mehanizem delovanja okluzijske terapije še ni popolnoma raziskan. Potrebe po individualizaciji programa vsakemu posamezniku niso jasno zastavljene v rehabilitacijskem protokolu, zapisane so samo smernice obremenitve, število ponovitev in trajanje protokola. Kljub temu je okluzijska terapija metoda, uporabna za širok spekter poškodb in po operacijah spodnjih okončin. Marsikdo se je spraševal po varnostnih pogojih in preventivnih ukrepih te metode. Varnost je zagotovljena z uporabo Dopplerjevega ultrazvoka, ki je v novejših aparaturah za ustvarjanje okluzijske terapije prisoten in konstantno spremlja arterijski pritisk, saj s pomočjo tega nadzoruje in spreminja velikost okluzijskega pritiska. Z implementacijo okluzijske terapije v fizioterapevtske obravnave, bi lahko dosegali hitrejše rezultate rehabilitacije in s tem hitrejšo vrnitev v aktiven vsakdan. Z odkrivanjem novih metod terapije in izpopolnjevanjem obstoječih rehabilitacijskih praks, razvijamo fizioterapevtsko stroko in omogočamo novim generacijam večje razumevanje procesov rehabilitacije in jim ponujamo nova orodja za celostno obravnavanje pacientov.
Ključne besede: Okluzijska terapija, rehabilitacija, kolenski sklep
Objavljeno v ReVIS: 23.04.2024; Ogledov: 284; Prenosov: 8
Celotno besedilo (1,50 MB)

Opis: Ramenski obroč je zelo kompleksna mišično-skeletna enota, ki zahteva usklajeno aktivacijo mišic, ki se raztezajo od prsnega koša do komolca. Glenohumeralni sklep ima značilnosti aktivnega sklepa, ki ne nosi teže, kar vodi do velikih kostnih in mišičnih sprememb ter pogoste preobremenitve kit. Nadzor glenohumeralne stabilnosti se doseže s kompleksno interakcijo med statičnimi in dinamičnimi stabilizatorji. Napetost tetive dolge glave bicepsa ima kompleksen učinek na delovanje ramenskega sklepa. Opis delovanja bicepsove tetive samo v anatomskem položaju ne zadostuje, ker je njeno delovanje močno odvisno od položaja glenohumeralnega sklepa. Namen diplomske naloge je na podlagi literature ugotoviti vpliv dolge glave biceps brachii na kinematiko, stabilnost, biomehaniko in propriocepcijo glenohumeralnega sklepa.
Ključne besede: anatomija, biceps brachii, dolga glava bicepsa, tetiva, rama, glenohumeralna stabilnost, funkcija, palpacija, ocenjevanje.
Objavljeno v ReVIS: 28.11.2023; Ogledov: 393; Prenosov: 58
Celotno besedilo (664,95 KB)

Opis: Telesno gibanje je ena izmed osnovnih življenjskih funkcij vsakega posameznika in zaradi odsotnosti ali pomanjkanja le-teh človek težje izvaja vsakodnevne aktivnosti, potrebne za življenje. Bolezni kopičenja železa v možganih so skupina nevrodegenerativnih bolezni, pri katerih se železo kopiči v bazalnih ganglijih in drugih delih možganov, kar povzroča motnje delovanja osrednega živčnega sistema. Pričujoča diplomska naloga temelji na pregledu obstoječe literature. Uporabili smo sekundarno raziskavo že obstoječih virov (metoda deskripcije, metoda kompilacije: povzemanje stališč, spoznanj in sklepov različnih avtorjev, metoda komparacije: primerjava fizioterapevtskih obravnav različnih študij ter metoda klasifikacije s podajanjem definicij). Prikazali smo 7 rezultatov pregleda literature za preučevanje prve hipoteze, ki trdi, da je po fizioterapevtski obravnavi oseba z nevrodegeneracijo asociirano s pantotenat kinazo zaradi večje samostojnosti bolj sposobna izvajati vsakodnevne aktivnosti, prav tako pa smo prikazali 5 rezultatov pregleda literature za drugo hipotezo, ki predpostavlja, da uporaba fizioterapevtskih pripomočkov dodatno prispeva k funkcionalnosti življena osebe z nevrodegeneracijo asociirano s pantotenat kinazo. Tako smo s pregledom literature ugotovili, da je po fizioterapevtski obravnavi oseba z nevrodegeneracijo asociirano s pantotenat kinazo zaradi večje samostojnosti bolj sposobna izvajati vsakodnevne aktivnosti ter da uporaba fizioterapevtskih pripomočkov dodatno prispeva k funkcionalnosti življena osebe z nevrodegeneracijo, asociirano s pantotenat kinazo. V diplomski nalogi smo prikazali, da je pomembna obravnava otroka z dedno nevrološko boleznijo kopičenja železa v možganih.
Ključne besede: rast in razvoj, delovanje možganov, NAPK, motorične sposobnosti, rehabilitacija in NAPK
Objavljeno v ReVIS: 03.10.2023; Ogledov: 563; Prenosov: 37
Celotno besedilo (1,40 MB)

Opis: Vstavitev totalne endoproteze kolčnega sklepa je pogost in uspešen ortopedski poseg, ki ima visoko stopnjo zadovoljstva med pacienti. Z naraščanjem števila degenerativnih bolezni pri starejši populaciji, aktivni življenjski slog in posledičnimi poškodbami pa narašča tudi število vstavljenih kolčnih endoprotez. V diplomskem delu smo predstavili totalno endoprotezo kolka kot operativni poseg in opisali funkcionalno stanje pacienta pred ter po njem. Glede na zdravnisˇko pooperativno oceno in dejavnike tveganja se pacienta vključi v program rehabilitacije, ki mu omogoča najbolj optimalen napredek v procesu okrevanja po vstavitvi TEP kolka. V diplomski nalogi smo tako predstavili pooperativno rehabilitacijo, ki je ključen vidik procesa okrevanja po operaciji TEP kolka. Hidroterapija se marsikje že uporablja kot oblika fizioterapevtske obravnave, vendar na tem področju še ni dovolj raziskav, ki bi zagotovile hidroterapiji mesto med najbolj uporabljenimi fizioterapevtskimi metodami pri rehabilitaciji pacienta. Raziskavo smo izvedli v Zdravilišču Laško, kjer smo izbrali 40 sodelujočih. Pri pacientih s totalno endoprotezo kolka smo preučevali pomen proste vadbe v vodi in uporabe podvodnih naprav kot oblike fizioterapevtske obravnave na obseg gibljivosti in stopnje bolečine v primerjavi z kinezioterapevtskimi metodami in tehnikami na suhem. Potrebnih je več visokokakovostnih študij z večjim vzorcem in daljšim časom spremljanja, da bi dosegli natančnejše in dolgoročnejše učinke. Prišli smo do ugotovitve, da je hidroterapija učinkovita pri povečanju obsega gibljivosti v kolčnem sklepu, zmanjšanju bolečine in izboljšanju funkcionalnosti v pooperativni fazi rehabilitacije pri bolnikih s totalno endoprotezo kolka. Vendar pa je zaradi številnih kontraindikacij ne morejo prejeti številni pacienti. Zdravilišče Laško je edino zdravilišče v Sloveniji, ki se že vrsto let poslužuje vadbe s podvodnimi napravami. Opravljena raziskava naj bo vzpodbuda tudi ostalim ustanovam o umestitvi te metode v rehabilitacijski proces.
Ključne besede: Vodni fitnes, hidroterapija, rehabilitacija kolčne endoproteze, fizioterapija.
Objavljeno v ReVIS: 04.07.2023; Ogledov: 623; Prenosov: 58
Celotno besedilo (1,25 MB)