Search the repository

A+ | A- | | SLO | ENG

Abstract: Magistrsko delo obravnava pravico do socialne varnosti kot ene od temeljnih človekovih pravic, ki posamezniku zagotavlja zaščito pred socialnimi tveganji in možnost dostojnega življenja. Analiza je usmerjena v slovenski pravni red, s posebnim poudarkom na vsebini materialnih pravic, ki izhajajo iz pravnega instituta socialne varnosti, ter na temeljnih načelih, ki usmerjajo njegovo delovanje. V uvodnem delu je predstavljen zgodovinski razvoj socialne varnosti kot koncepta, ki se je iz tradicionalnih oblik dobrodelnosti postopoma razvijal v sodobno, pravno urejeno pravico. Posebej so obravnavane razlike med pojmoma socialna varnost in socialno varstvo ter natančno pojasnjeni ključni pravni pojmi, bistveni za razumevanje instituta. Osrednji del predstavlja poglobljeno analizo obveznih oblik socialnega zavarovanja v Sloveniji, kot so pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti, zavarovanje za starševsko varstvo in ureditev dolgotrajne oskrbe. Obravnavani sta tudi področji družinskih prejemkov in socialnega varstva. Delo vključuje pregled nacionalnih, evropskih in mednarodnih pravnih virov ter osrednje ustavnopravne določbe, to je 50. člena Ustave RS. Z analizo sodne prakse nacionalnih in nadnacionalnih sodišč, katerih odločitev je zavezujoča za države članice, so izpostavljena temeljna načela pravičnosti, sorazmernosti in varstva človekovega dostojanstva kot vsebinska opora pravnemu sistemu. Ugotovljeno je, da je pravica do socialne varnosti v Sloveniji pravno celovito in vsebinsko sistematično urejena, pri čemer se posamezne nejasnosti pojavljajo predvsem pri dolgotrajni oskrbi. Posebej je poudarjena razpršenost zakonskega urejanja materialnih pravic na področju socialnega varstva, kar zmanjšuje preglednost in otežuje razumevanje pravic za posameznika. Kljub temu pa sistem v času socialne ogroženosti posamezniku zagotavlja osnovno varnost in potrjuje zavezanost države k spoštovanju ustavne in socialne funkcije pravne države.
Keywords: socialna varnost, socialno varstvo, človekove pravice, pravni viri, sodna praksa
Published in ReVIS: 17.12.2025; Views: 336; Downloads: 10
Full text (1,20 MB)

Abstract: Magistrsko delo analizira pravne modele regulacije konoplje z vidika mednarodnega, evropskega in nacionalnega prava. Teoretični del vključuje pregled značilnosti konoplje, njeno medicinsko in rekreativno uporabo ter zgodovinski razvoj njenega pravnega statusa. Obravnavane so ključne mednarodne konvencije in evropski pravni akti, ki določajo minimalne standarde za regulacijo drog. Poglobljeno so predstavljeni zakonodajni modeli sedmih evropskih držav (Nemčija, Malta, Luksemburg, Nizozemska, Španija, Portugalska, in Slovenija), kar omogoča izvedbo natančne primerjalnopravne analize. Raziskava temelji na zgodovinski, analitični, primerjalnopravni, normativni metodi in metodi sinteze. Rezultati potrjujejo, da mednarodni pravni okvirji znatno omejujejo avtonomno ureditev konoplje na nacionalni ravni. Kljub temu so nekatere države, kot so Nemčija, Malta in Luksemburg, uspešno uskladile svoje zakonodaje z mednarodnimi zahtevami. Primerjalnopravna analiza razkriva ključne razlike in podobnosti med pravnimi modeli legalizacije, dekriminalizacije, kazenskega pregona in regulacije medicinske konoplje, zlasti glede dostopnosti, predpisovanja in gojenja. Posebna pozornost je namenjena razlikam med zakonskimi določbami (de iure) in njihovo izvedbo v praksi (de facto), kar je ključno za oceno učinkovitosti regulacije. Na podlagi ugotovitev so oblikovane smernice za reformo slovenske zakonodaje, ki vključujejo celovito regulacijo medicinske uporabe, postopno dekriminalizacijo ter nadzorovano legalizacijo rekreativne uporabe. Raziskava ponuja zakonodajalcem uporabne in prilagodljive predloge, skladne z mednarodnimi in evropskimi pravnimi standardi, hkrati pa upošteva slovenske nacionalne potrebe. Z vidika pravne znanosti raziskava pomembno prispeva k razumevanju pravnih in družbenih izzivov regulacije ter ponuja trdno podlago za nadaljnje zakonodajne reforme.
Keywords: regulacija konoplje, legalizacija, dekriminalizacija, medicinska konoplja, mednarodno pravo, evropski pravni okvir, primerjalnopravna analiza, reforma zakonodaje
Published in ReVIS: 20.10.2025; Views: 629; Downloads: 16
Full text (1,98 MB)

Abstract: V današnjem času si je težko predstavljati svet brez človekovih pravic in temeljnih svoboščin, a temu ni bilo vedno tako. Gre za temeljna pravna načela tako EU, kot tudi vsake sodobne države danes. Kršitve, kot so se dogajale med II. svetovno vojno, so razlog, da imamo danes vrsto mednarodnih dokumentov, ki zagotavljajo spoštovanje človekovih pravic. Trdimo lahko, da je ravno II. svetovna vojna podlaga za sprejetje mednarodnega pravnega akta Splošne deklaracije človekovih pravic in posledično vseh nadaljnjih kodifikacij z dotičnega področja. Sprejetje Deklaracije nedvomno predstavlja bolj usklajeno ter organizirano borbo za človekove pravice. Človekove pravice so danes univerzalne in pripadajo vsakomur, ne glede na osebnostne okoliščine. To dejstvo je sicer znano slehernemu posamezniku, a kljub temu v praksi še vedno prihaja do kršitev le-teh. Ena izmed značilnosti človekovih pravic je tudi v tem, kakšna je obveznost države glede njene implementacije in spoštovanja, na tem mestu govorimo o pozitivnem in negativnem vidiku človekovih pravic. Človekove pravice danes praviloma niso absolutne. Ena izmed temeljnih konstitutivnih pravic, ki jih mora zagotavljati vsaka demokratična in pravna država, je pravica do svobode izražanja. Gre za pravico, ki je zagotovljena tako na mednarodnopravni ravni, kot tudi na evropski ter nacionalni. Zapisana je v Listini EU in prav tako v Evropski konvenciji za človekove pravice, saj le-ta sodi med najpomembnejše stebre svobodne demokratične družbe. Čeprav sama pravica praviloma ni absolutna, pa ima v sodni praksi pogosto prednost pred drugimi pravicami. Slovenska Ustava se tukaj razlikuje od drugih evropskih ustav, saj ureja dotično pravico v dveh ustavnih določilih, medtem ko večina ustav le-to ureja v enem. Sodna praksa, ki se navezuje na svobodo izražanja je zelo pestra, saj v praksi še vedno prihaja do kršitev in zlorab pravice, tako da je obravnavana tema magistrskega dela tudi pregled pilotnih in aktualnih sodb tako ESČP kot USRS.
Keywords: človekove pravice, Evropska unija, svoboda izražanja, Ustava RS, ESČP
Published in ReVIS: 19.05.2025; Views: 971; Downloads: 36
Full text (1,36 MB)

Abstract: Magistrsko delo Razvoj ustavnosti v Republiki Albaniji bo predstavilo ustave v tej državi od njenega nastanka, tj. leta 1912. V delu bo predstavljeno tudi bogato obče pravo, kjer bo poudarek na treh zakonikih, od katerih dva nosita ime po dveh albanskih herojih, in sicer Lekë Dukagjiniju in Gjergj Kastriotiju Skenderbegu. Sprva bo predstavljeno obče pravo, nato pa bo delo predstavilo ustave v obdobju od nastanka države in vse do konca druge svetovne vojne. Videli bomo, da je Albanija v tem času imela kar štiri ustave, pri čemer je bila prva plod mednarodnih sil. Nadalje bo delo predstavilo obdobje po drugi svetovni vojni, ko na oblast pride Enver Hoxha in z njim komunizem. V tem obdobju je Albanija imela tri ustave, pri čemer je bila zadnja iz leta 1976 najbolj rigorozna. Po padcu komunizma se je nato soočala z novimi izzivi, kateri ji do tedaj niso bili znani, saj je več kot 40 let preživela v izolaciji, odrezana od sveta. V začetku ’90 let sprejme ustavni zakon, ki je bil v veljavi do leta 1998, ko je bila sprejeta ustava. Delo bo predstavilo ta ustavni zakon in odločbe Ustavnega sodišča v tem času, tj. od 1992 do 1996. Slednje z namenom, da vidimo, kako so tedaj razmišljali ustavni sodniki. Nadalje bo delo predstavilo ustavo iz leta 1998 in pa zelo zanimivo ter odmevno reformo pravosodja iz leta 2015, ki je bila zahtevana s strani EU kot pogoj za začetek pristopnih pogajanj.
Keywords: Albanija, ustava, obče pravo, Enver Hoxha, komunizem, demokracija
Published in ReVIS: 14.04.2025; Views: 890; Downloads: 18
Full text (1,63 MB)

Abstract: Migracije, kot so preseljevanje – priseljevanje in izseljevanje ljudi – so stalnica skozi stoletja. Poznamo več oblik migracij, ki potekajo med državami: svobodne, regularne migracije posameznikov, ki državo svojega bivanja spremenijo v okviru obstoječe zakonodaje in po lastni volji; migracije zaradi prisile – ko ljudje bežijo ali ko posamezniki zaradi upravičene bojazni pred preganjanjem ali ko v strahu množično bežijo pred kolektivnimi kršitvami humanitarnega prava ali osnovnih človekovih pravic in drugih okoliščin predvsem zaradi različnih katastrof in konfliktov; migracije, ki so nezakonite in ki zadevajo nedovoljene, ilegalne prehode meja in bivanje v tuji držav brez ustreznega dovoljenja. Za razliko od socialnih in ekonomskih migracij ter priseljevanja gre pri azilu za univerzalno človekovo pravico posameznika, ki je zapustil svojo matično državo, da bi se izognil političnemu, rasnemu, verskemu, narodnostnemu ali katerikoli drugi obliki preganjanja. Azil je eno izmed razmerij, ki ureja vez med posameznikom in državo, je pa tudi hkrati oblika zaščite, ki preprečuje preganjanje, in jo podeli ciljna država osebi, ki vstopi na njeno ozemlje in ki ni zmožna poiskati ali pridobiti zaščite v državi izvora. Zakon o mednarodni zaščiti definira prosilca za mednarodno zaščito kot osebo, državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji podal ustrezno prošnjo za azil. Begunci pa imajo tudi dolžnosti. Njihove dolžnosti zajemajo dolžnost spoštovanja ustavne ureditve, zakonov, predpisov in drugih splošnih aktov Republike Slovenije. Včasih pa begunci te dolžnosti tudi kršijo ali pa se jim izogibajo, kar vodi do potrebnih ukrepov; eden izmed ukrepov je tudi omejitev gibanja beguncev. Svoboda gibanja je ena od temeljnih človekovih pravic in države, ki so članice EU, lahko le-to omejijo pod zakonsko strogo določenimi pogoji predvsem zaradi varovanja javne varnosti, varovanja javnega reda, varovanja javnega zdravstva ter nujnih razlogov v javnem interesu. Pri omejitvi gibanja beguncem je potrebno le-to zakonsko dosledno spoštovati, saj v nasprotnem primeru pride do kršitve človekovih osnovnih pravic. V primeru pritožb zaradi omejitve gibanja obstajajo različne sodne prakse in različni pogledi na zakone, kar pa gre predvsem na račun neusklajenih nacionalnih zakonodaj na območju Evropske unije.
Keywords: omejitev gibanja, prosilci za mednarodno zaščito, begunci, azil, človekove pravice, svoboda gibanja
Published in ReVIS: 15.01.2025; Views: 1181; Downloads: 46
Full text (1,16 MB)