Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: V magistrskem delu smo preučevali etični vidik daril javnim uslužbencem ter analizirali obstoječo zakonodajo. Osredotočili smo se na vpliv sprejemanja in dajanja daril, na nepristranskost, integriteto in zaupanje v javne institucije. V raziskavi smo obravnavali potrebo po seznanitvi in boljšem ozaveščanju zaposlenih o etičnih načelih ter vzpostavitvi učinkovitega nadzora in sankcij. Kot primer dobre prakse smo analizirali Dansko, ki velja za najmanj koruptivno državo, ter raziskali dejavnike njenega uspeha. Uporabljene raziskovalne metode vključujejo opisno, razlagalno, normativno, primerjalno in sociološko metodo. Ključne ugotovitve kažejo, da trenutna zakonodaja sicer opredeljuje jasna pravila. Ozaveščenost javnih uslužbencev o teh pravilih ni zadostna, kar potrjuje potrebo po dodatnem izobraževanju in ozaveščanju. Pogosto se tudi uslužbenci sklicujejo na vodstvo – zakaj bi se sami držali pravil glede »malenkosti«, če tudi zadeve v vodstvu niso obravnavane in so pogosto prikrite? To kaže na nujnost, da vodstvo prevzame odgovornost in postavi jasen zgled z doslednim etičnim ravnanjem, saj bo le tako lahko ustvarilo kulturo integritete, ki se bo prenesla na vse ravni organizacije. Na podlagi analize danskega sistema predlagamo vzpostavitev jasnih smernic, sistematičnega izobraževanja, obveščanja ter učinkovitega nadzora in ustrezne sankcije. Začeti se mora pri vrhu, pri vodstvu, ki ima ključno vlogo pri oblikovanju kulture vrednot znotraj javnega sektorja. Vodstvo bi moralo biti zgled integritete, transparentnosti in etičnega ravnanja. Z vzpostavitvijo jasnih smernic in doslednim upoštevanjem etičnih načel lahko vodstvo spodbudi enake vrednote med zaposlenimi. Le z jasno opredeljenimi vrednotami in odgovornim vodenjem lahko učinkovito vzpostavimo kulturo, ki se uspešno bori proti neetičnosti in krepi zaupanje javnosti.
Ključne besede: etika, javni uslužbenci, darila, korupcija, nepristranskost
Objavljeno v ReVIS: 15.04.2025; Ogledov: 417; Prenosov: 37
Celotno besedilo (522,25 KB)

Opis: Diplomsko delo obravnava Kodeks sodniške etike. Namen dela je pregled etičnih zapovedi, po katerih se ravnajo sodniki in so zapisane v Kodeksu sodniške etike. Za primerjavo, kako Kodeks sodniške etike živi v vsakdanjem delu in življenju sodnikov v njihovem poklicnem in zasebnem življenju, so navedena načelna mnenja Komisije za etiko in integriteto. Načelna mnenja so povezana s primeri iz odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice in z določbami Ustave Republike Slovenije. Pri vsakem načelnem mnenju so navedeni odzivi medijev, če je zadeva prišla v javnost in se je o njej pisalo v medijih. Z analitično metodo načelnih mnenj Komisije za etiko in integriteto v letih od 2015 do 2024 je bilo raziskano, da je Komisija za etiko in integriteto izdala 26 načelnih mnenj in štiri smernice za ravnanje sodnikov. V 15 obravnavanih primerih ravnanje sodnika ni bilo v skladu z načeli, zapisanimi v Kodeksu sodniške etike, v 11 obravnavanih primerih pa je Komisija za etiko in integriteto ugotovila, da bi ravnanje sodnika poseglo v posamezno načelo. Ravnanje sodnika najpogosteje ni bilo v sladu z načeloma IX (odnos) in X (ugled). To diplomsko delo bo doprineslo k lažjemu razumevanju Kodeksa sodniške etike in z njim povezane funkcije sodnika v vsakdanjem življenju in delu. Etika je veda, ki usmerja človekovo vedenje v družbi, zasebnem in poslovnem življenju. Določa, kaj je prav in kaj narobe, ter se prilagaja geografskim in situacijskim spremembam, obenem je osebno prepričanje, ki ga pridobimo skozi vzgojo in izobraževanje ter ga nadgrajujemo skozi življenje. Etika se razlikuje od prava, saj je bolj prožna in emocionalna, medtem ko pravo temelji na razumskih pravilih. Etika se spreminja glede na kulturne in verske norme različnih družb, zato je pomembno razumeti etična pravila drugih kultur. Pomembna je tudi v različnih poklicih, kjer se povezuje z integriteto, spoštovanjem in odgovornostjo. Posebej pomembna je za sodnike, ki morajo delovati v skladu z etičnimi načeli, da zagotavljajo pravičnost in človečnost v svojih odločitvah.
Ključne besede: etika, sodniška etika, kodeks sodniške etike, sodnik, Komisija za etiko in integriteto, načelno mnenje, smernice
Objavljeno v ReVIS: 26.02.2025; Ogledov: 368; Prenosov: 24
Celotno besedilo (1,28 MB)

Opis: V Sloveniji imamo dva medija, ki sta nosilca javne službe na medijskem področju. Poleg STA, ki ima predvsem informacijsko vlogo, je eden od teh tudi Radiotelevizija Slovenija. Javna RTV opravlja tudi druge naloge v javnem interesu, saj je kot javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena odgovorna tudi za izvirno avdiovizualno produkcijo, izobraževalne vsebine, otroški in mladinski program ter za medijsko vzgojo. V diplomski nalogi se osredotočamo prav na ta javni servis, torej Radiotelevizijo Slovenija. Tema naloge je Zakon o Radioteleviziji Slovenija, glavni poudarek pa na RTV kot javnem servisu. Diplomska naloga temelji na analizi zakonodajnih sprememb in primerjavi javnih servisov po Evropi in svetu. Opisali smo štiri javne servise, in sicer hrvaški HRT, italijanski Rai, kanadski CBC in japonski HNK. Osredotočamo se tudi na Zakon o Radioteleviziji Slovenija, katerih sprememb je bil deležen, in predstavimo vladno novelo zakona. Izvedli pa smo tudi krajši pregled zgodovine tega javnega servisa. V okviru naloge je uporabljen večplasten metodološki pristop. Osrednji del predstavlja temeljit pregled obstoječe literature in raziskav, ki obravnavajo področje RTV. Dodatno je izvedena še empirična raziskava v obliki kratke ankete, ki naslavlja gledalce in poslušalce RTV. Po zbiranju podatkov pa sledi še analitična faza, v kateri so vsi zbrani podatki iz literature in rezultati ankete sistematično primerjani in analizirani. Ključne ugotovitve so predvsem, da imajo javne radiotelevizije ključno vlogo pri zagotavljanju kakovostnih, nepristranskih in kulturno relevantnih programov, hkrati pa se soočajo z izzivi, povezanimi s financiranjem in političnimi vplivi. Celotna zakonodajna struktura, ki vključuje Zakon o medijih, Zakon o zavodih, Statut RTV Slovenija, programske standarde in etična merila, sestavlja trden okvir za delovanje javnih medijev v Sloveniji, hkrati pa zagotavlja ravnotežje med svobodo izražanja, etičnimi standardi in varovanjem javnega interesa.
Ključne besede: Radiotelevizija Slovenija, javni servis, financiranje, prispevek, zakon.
Objavljeno v ReVIS: 11.06.2024; Ogledov: 1097; Prenosov: 17
Celotno besedilo (916,70 KB)

Opis: V magistrskem delu je predstavljen pojem umetne inteligence in njegov pozitiven ali negativen vpliv na različne stroke. Magistrsko delo je osredotočeno na možnost uporabe umetne inteligence v pravosodnem sistemu. Umetna inteligenca vstopa v naš vsakdan vedno hitreje in vedno pogosteje. Slovenski pravosodni sistem med prebivalci Republike Slovenije ne uživa visokega zaupanja, eden od razlogov za to so tudi zaostanki v sodnih postopkih. Umetna inteligenca v mnogih državah, kot je na primer Estonija, izboljšuje sistem pravosodja, na način da avtomatizira določene postopke, ki posamezniku vzamejo veliko časa in zbranosti, medtem ko lahko umetna inteligenca tako delo opravi hitro in z zmanjšanim procentom človeških napak. Skozi magistrsko delo je analizirana pravna regulacija umetna inteligence tako v Republiki Sloveniji kot tudi v tujini. Obravnavani so vidiki učinkovitosti, hitrosti in kakovosti umetne inteligence, kot tudi vprašanje etičnosti in odgovornosti v primeru storjene napake. Prav tako je del magistrske naloge namenjen možnosti vpliva umetne inteligence na pravosodne poklice, na odvetništvo, sodništvo in tožilstvo. Pripravljena je tudi primerjalna analiza med državami, ki so umetno inteligenco že implementirale v določene dele pravosodnega procesa, kot so Kanada, Ljudska Demokratična Republika Kitajska, Kolumbija, Združene države Amerike ter tudi nekatere države Evropske Unije. V zadnjih poglavjih se magistrsko delo ukvarja z usposabljanjem za delo z umetno inteligenco in s trendi in napovedmi za prihodnost. V zaključku so analizirani vsi cilji, ki so bili zastavljeni v uvodnem delu ter odgovori na hipoteze, do katerih je delo prišlo s pomočjo različnih metod.
Ključne besede: umetna inteligenca, pravosodni sistem, digitalizacija, sodna analitika, avtomatizacija
Objavljeno v ReVIS: 05.01.2024; Ogledov: 1478; Prenosov: 124
Celotno besedilo (671,52 KB)

Opis: Relativnost argumentacije v pravu je magistrsko delo, v katerem predstavljamo povezavo med argumentacijo v obrazložitvah posamičnih oblastnih aktov in naslovniki, ki jim je ta argumentacija namenjena. Dokazujemo, da odnos med tistim, ki argumentira, in naslovnikom pravne odločitve in argumentacije, ki jo utemeljuje, ni postransko, temveč ključno vprašanje za razumevanje in sprejemanje pravne odločitve in njene utemeljitve. Pri tem se naslanjamo na zglede klasične retorike in kot relevantna sprejemamo razmišljanja Chaima Perelmana. Namen pričujočega dela je oblikovanje tehnike ali metode, ki bi tistemu, ki argumentira, omogočila argumentiranje na način, ki bi bil prilagojen več različnim skupinam naslovnikov tako, da bi jo vsi razumeli in tako mogli sprejeti. V delu sta tako najprej analizirana statičen in dinamičen pogled na pravno argumentacijo, ki jima sledi pregled ravni pravne argumentacije. Med različnimi mogočimi bralci pravne argumentacije so izbrani in opredeljeni naslovniki, ki jih razvrščamo v skupine glede na temeljne skupne lastnosti. Analiziran je vpliv različnih ravni pravne argumentacije na različne skupine naslovnikov, oblikovano polje razumevanja posamezne skupine in skupno polje razumevanja štirih ključnih skupin naslovnikov. Podana je tudi analiza normativnega okvirja pravne argumentacije, ki ji sledi oblikovanje predloga modularnega modela pravne argumentacije. Raziskava je pokazala, da je z razdelitvijo naslovnikov v posamezne skupine način argumentiranja in izbor argumentov treba in mogoče prilagoditi naslovnikom. Analiza vplivov posameznih ravni pravne argumentacije je pokazala, da je to mogoče v določenem zaporedju podati tako, da je razumljiva za vse skupine naslovnikov, ki jih odločevalec želi prepričati oz. nanje vplivati. Oblikovani predlog modularnega modela pravne argumentacije izhaja iz ideje zaporedne uporabe modulov prilagojene pravne argumentacije skupinam naslovnikov, ki se nadgrajujejo tako, da vsak naslednji dogradi, kar je dodatno potrebno. Predlog je oblikovan tako, da se moduli nadgrajujejo od naslovnikov najpreprostejše ravni pravnega razumevanja do najkompleksnejših. Raziskava ostaja v mejah racionalnega in prikazuje, kako lahko z uporabo vseh treh ravni pravne argumentacije – logične dialektične in retorične – povečamo možnost razumevanja in sprejemanje pravne odločitve. Sodna odločitev se razglasi javno in njena obrazložitev je njena javna utemeljitev. Prav je, da poskrbimo, da jo razumejo vsaj vsi tisti, na katere želimo z njo vplivati.
Ključne besede: argumentacija, naslovnik, razumevanje, relativnost, sprejemanje
Objavljeno v ReVIS: 25.05.2023; Ogledov: 1481; Prenosov: 165
Celotno besedilo (621,64 KB)