11. Kršenje ali zgolj omejevanje človekovih pravic v pandemiji : primerjava Slovenija – AvstrijaNina Umek, 2022, magistrsko delo Opis: Leto 2020 je zaznamovala pandemija smrtno nevarne in hudo nalezljive bolezni covid-19, v kateri se je znašel ves svet. Drţave so se spopadale z različnimi izzivi, a z istim namenom, da bi zaščitile ţivljenje in zdravje prebivalcev. Zatekale so se k različnim ukrepom, s katerimi so ţelele preprečiti širjenje nalezljive bolezni oziroma jo zajeziti. Ti ukrepi pa, kot se je izkazalo, niso bili vedno razumni, potrebni in zakoniti ali celo ustavni. Ne glede na to, da so ustavna sodišča opozarjala na to neustavnost in nezakonitost, je bilo v dveh letih, odkar traja širjenje te nalezljive bolezni, videti, da ne zakonodajalcu ne izvršilni oblasti ni do tega, da bi se kaj spremenilo, popravilo in izboljšalo. Ves svet se zanaša na prehitro razvito in s pogojnim dovoljenjem odobreno gensko terapijo, katere posledic in stranskih učinkov ne pozna še nihče. Obvezno nošenje mask, testiranje, kovidna potrdila in cepljenje, karantene, zapiranje gostinskih obratov, zapiranje javnega ţivljenja, vse to je postalo naš vsakdan, vendar še vedno ni videti ne konca pandemije in ne ukrepov. Človekove pravice so temelj vsake demokratične drţave. Večinoma so urejene ţe v ustavi, v kateri je tudi določeno njihovo uresničevanje in omejevanje. V pravni drţavi ima pomembno vlogo pri zagotavljanju in varovanju človekovih pravic sodna oblast, predvsem ustavna sodišča, ki zagotavljajo, da so zakoni in uredbe, ki jih izdajata zakonodajna in izvršilna oblast, v skladu z ustavo. Raziskava je pokazala, da se človekove pravice ne samo omejujejo, ampak se tudi kršijo tako v Sloveniji kot v Avstriji. Govori se o izrednih razmerah, uporabljajo se izredni predpisi, a izredno stanje ni bilo razglašeno ne v Sloveniji in prav tako ne v Avstriji, čeprav obe ustavi to predvidevata.
Ključne besede: človekove pravice, kršenje človekovih pravic, omejevanje človekovih pravic, uresničevanje človekovih pravic, izredno stanje, pogoj PCT, pogoj 3G
Objavljeno v ReVIS: 15.12.2022; Ogledov: 1675; Prenosov: 86
 Celotno besedilo (1,07 MB) |
12. Kodeksi etike pravnih poklicev : diplomsko deloŠpela Švabelj, 2022, diplomsko delo Opis: Etika in morala sta pogosto smatrani kot samoumevni zahtevi pri delovanju vseh posameznikov v sodobni družbi. Ko govorimo o etičnosti posameznika, se predvsem sprašujemo, ali deluje dobro ali deluje zlonamerno. Na podlagi tovrstnega vprašanja se razvija tudi moralnost posameznikovega obnašanja. Ko delujemo kot posamezniki ali kot del neke večje družbe, moramo upoštevati principe, ki nas vodijo v boljše odnose, boljše življenje in boljše življenje v družbi. Zavoljo tega pogosto priskočimo na pomoč ljudem v stiski, pomagamo starejšim pri opravljanju vsakodnevnih opravkov, ponudimo roko nekomu, svoj čas, voljo ali materialne dobrine, zato da bi nekdo lažje zaživel. Vse to delamo, ker smatramo, da je to etično in moralno od nas. Etično z vidika presoje, da želimo dobro, moralno kot skupek naših principov delovanja v dobri luči. Skozi čas so se principi moralnosti oblikovali paralelno z razvojem sodobne družbe. Pa vendar se ljudje pogosto znajdemo na razcepu, ko se vprašamo, ali bo naše dejanje dovolj dobro, če bo nekje pustilo slabe posledice, ali je morda bolje delovati drugače. Napisana in nenapisana pravila ne predvidevajo vseh potencialnih situacij, zaradi česar se zopet znajdemo pred etično dilemo, če želimo delovati dobro ali slabo, če želimo delovati po določenih načelih, kot so na primer krščanska, ali pa enostavno delujemo po prvotnem impulzivnem instinktu, ker se nam to v tistem momentu zdi pravilna odločitev. S tovrstnimi vprašanji se srečujemo tudi pri opravljanju svoje službe, kjer je naše delovanje pogosto pod drobnogledom drugih. Delovno mesto je prostor, kjer se od nas pričakuje ugledno, profesionalno, spoštljivo in vzorno vedenje, zato se naše obnašanje tam prilagodi okolju in družbi in je morda drugačno, kot bi bilo v našem prostem času. Vendar ali bi se obnašali povsem tako, če bi bilo naše delovno mesto v pravnem poklicu, kjer bi se od nas pričakovalo drugačno obnašanje že zaradi določene medijske izpostavljenosti, varovanja uglednosti, kot tudi zaradi zaupanja ljudstva v naše pravično delo? V slednjem primeru so v pomoč kodeksi etike, kateri zajemajo posamezna načela obnašanja pravnih poklicev med opravljanjem njihovega dela kot tudi v zasebnem času, zavoljo varovanja ugleda in ohranjanju zaupanja ljudstva.
Ključne besede: posameznik, etika, pravila, obnašanje, odločanje
Objavljeno v ReVIS: 22.11.2022; Ogledov: 1557; Prenosov: 58
Celotno besedilo (587,58 KB) |
13. Obsoletni predpisi in njihove ustavne posledice : doktorska disertacijaBlaž Marinčič, 2022, doktorska disertacija Opis: Doktorska disertacija obravnava obsoletne predpise in njihove ustavne posledice. S pomočjo obstoječih ustavnopravnih pojmov se je v doktorski disertaciji zamejilo področje, ki ga zajema obsoletnost predpisa. Po primerjalnopravni metodi se je analiziralo dvainšestdeset držav, vključno s Slovenijo in eno supranacionalno organizacijo ter bilo ugotovljeno, na katerih področjih se pojavljajo obsoletni predpisi, kakšne ustavne posledice imajo, na kakšen način se države soočajo z obsoletnimi predpisi in katere ukrepe uporabljajo. Analizirale so se sodne odločbe najvišjih sodišč glede zadev, kjer so bili posredi obsoletni predpisi. Na podlagi opravljene analize sodnih odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Zveznega ustavnega sodišča Nemčije, Evropskega sodišča za človekove pravice, Sodišča Evropske unije, Vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike, Vrhovnega sodišča Republike Palav in Vrhovnega sodišča Indije je bilo ugotovljeno, da obstajajo štirje pristopi, ki jih sodišča uporabljajo pri odločanju v zadevah, kjer se pojavijo obsoletni predpisi. Navedeni štirje pristopi, ki so pokazali, da obstajajo ponavljajoči se vzorci identičnih načinov obrazložitev sodb v omenjenih primerih, so služili kot podlaga za oblikovanje de lege ferenda predlogov. S pomočjo rezultatov opravljene raziskave je doktorska disertacija potrdila, da je pojem obsoletnosti potreben v teoriji prava in ustavnopravni teoriji ter da je ohranjanje obsoletnih predpisov v pravnem sistemu v nasprotju z načeli pravne države in je zato tak predpis tudi v nasprotju z ustavo. Rezultati analize sodnih odločb so pokazali, da lahko tako ustavno sodišče kot tudi zakonodajalec odpravita obsoletni predpis, doktorska disertacija pa je glede navedenega izoblikovala dva specifična ex ante in ex post načina soočanja z obsoletnimi predpisi, kar ustreza rezultatom raziskave. Doktorska disertacija je skozi interpretacijo rezultatov analize več kot dvainsedemdeset primerov, zajetih v oseminšestdesetih sodnih odločbah potrdila, da so učinki obsoletnih predpisov in njihova uporaba protiustavni, ob tem pa se posameznik lahko sklicuje tudi na kršitev človekovih pravic, če se njegovo ravnanje presoja po obsoletnem predpisu.
Ključne besede: predpisi, obsoletnost, zastarelost, človekove pravice, ustavna načela
Objavljeno v ReVIS: 19.10.2022; Ogledov: 1788; Prenosov: 89
Celotno besedilo (3,11 MB) |
14. Kršitev ustavne pravice do dedovanja : študija primeraMojca Kovačič, 2021, magistrsko delo Opis: Pravica do dedovanja je ena izmed temeljnih človekovih pravic. Ustava RS jo določa v 33. členu, ki pravi, da je v Republiki Sloveniji zagotovljena pravica do zasebne lastnine in dedovanja. Pravica ima negativen status, kar pomeni, da država brez ustavno dopustnega cilja vanjo ne sme posegati, vsak zakonodajalčev poseg pa mora biti v sladu z načelom sorazmernosti. Država uresničuje pravico do dedovanja predvsem preko Zakona o dedovanju, ki je bil sprejet leta 1976, in od takrat naprej je doživel le malo sprememb. Posamezniku pa pravica v Republiki Sloveniji pripada v trenutku smrti zapustnika. V celotnem postopku dedovanja je vpletenih nekaj institucij. Glavne so upravne enote in sodišča, ki s svojim delom omogočijo, da do dediščine pridejo vsi upravičenci, da prejmejo dediščino v obsegu, ki jim pripada, in v razumnem roku. V magistrskem delu sem preučila študij primera, kjer je bila osebi kršena pravica do dedovanja. Skozi normativno-dogmatično metodo sem prišla do ugotovitve, da sam Zakon o dedovanju ni bil zakonito uporabljen, saj sodišče ni poiskalo vseh dedičev, kot mu nalaga 162. člen Zakona o dedovanju. Uporabnost raziskave je v tem, da sodišča spremenijo svoj način iskanja svojcev zapustnika in vzpostavijo sistem, kjer ne bo več prihajalo do nepravilnosti.
Ključne besede: razvrednotena območja, dedovanje, pravica do dedovanja, Zakon o dedovanju, Ustava, človekove pravice
Objavljeno v ReVIS: 09.09.2022; Ogledov: 1744; Prenosov: 63
Celotno besedilo (886,25 KB) |
15. |
16. Pravna ureditev pravic živali : diplomsko deloŠpela Budič, 2021, diplomsko delo Opis: Naš svet pestijo številni resni problemi, ki si zaslužijo našo pozornost. Eden od njih je krutost do živali. Menim, da bi se morali vsi ljudje zavzeti za prenehanje zlorabljanja živali kadar koli in kjer koli lahko. V današnjem svetu ob skoraj neomejenih možnostih je izkoriščanje živali preprosto nesprejemljivo. Lahko dobro jemo, se izobražujemo, oblečemo in se zabavamo, ne da bi mučili in ubijali živali. Več sto tisoč živali je dnevno podvrženih najrazličnejšim načinom izkoriščanja, mučenja in ubijanja. Glavna dva vzroka sta množična industrijska reja živali za prehrano in poskusi na živalih v znanstvene namene. Stanje se sicer izboljšuje s sprejemanjem zakonodaje, ki ureja njihove pravice, ampak brez ustreznega nadzora upoštevanja teh zakonov in ob prenizkih sankcijah za kršitve ostaja ureditev živalskih pravic le mrtva črka na papirju. Dejstvo je, da živali, enako kakor mi, čutijo strah, bolečino in veselje, zato smo mi tisti, ki se moramo zavzemati za njihove pravice in iskati načine, kako živeti, ne da bi jih zlorabljali. Naš odnos do živali vpliva na naša življenja in prihodnost, zato ne smemo sprejemati zakonov, ki pod pretvezo zaščite živali bolj ščitijo interese ljudi.
Ključne besede: živali, pravice, pravna ureditev, zloraba, mučenje, zakon, izkoriščanje, specizem, animalizem, gibanja za pravice živali, odnos do živali, zaščita živali
Objavljeno v ReVIS: 14.06.2022; Ogledov: 2239; Prenosov: 102
Celotno besedilo (874,49 KB) |
17. Ustavni sodnik kot moralni zakonodajalec : diplomsko deloSebastjan Svete, 2021, diplomsko delo Opis: Ustavni sodnik kot moralni zakonodajalec je diplomsko delo, v katerem predstavljamo povezavo med moralo in pravom. Dokazujemo, da ta povezava ni naključna, temveč temeljna. Pri tem se naslanjamo na zglede naravnopravne teorije in kot relevantna sprejemamo razmišljanja Ronalda Dworkina. V pričujočem delu iščemo predvsem odgovor na vprašanje, na kakšen način vstopa morala različnih razsežnosti v ustavnosodno odločanje. V delu najprej analiziramo pomen naslovnih pojmov, sledi deduktivna predstavitev povezave morale in prava, načela delitve oblasti, oblikovanje splošne in sodnikove morale, razmerja med razlago in aktivizmom ter kratka predstavitev slovenskega ustavnosodnega sistema. Z analizo konkretnih primerov ustavnosodnega odločanja o pomembnih ustavnopravnih vprašanjih s pomočjo induktivne metode posamezne ugotovitve iz primerov posplošimo in na podlagi teoretičnih spoznanj oblikujemo v končno sintezo odgovorov na zastavljena problemska vprašanja. Sinteza je pokazala, da je morala pravu ne le materialni vir, temveč tudi usmerjevalni impulz v miselnem procesu in korektiv kolegialne korekcije. Razjasnili smo, da moralnega občutka za pravičnost ne moremo razumeti kot spremenljivke v enačbi ustavnosodnega odločanja, temveč kot mesto izhodišča. Pokazali smo, da sodnik pri odločanju ni vrednostno in miselno prazen, ampak sledi notranjemu moralnemu občutku za pravičnost in oblikuje intimno presojo, ki jo, če naj ravna pravično, sooči z enakovrstnimi presojami in argumenti drugih ustavnih sodnikov, da bi se tako skupna presoja obrusila do končne pravične odločitve. Sledenje notranjemu moralnemu občutku, medsebojno brušenje stališč in ustavnoskladna razlaga v besedilnem okviru Ustave pa delajo ustavnega sodnika moralnega zakonodajalca.
Ključne besede: morala, razlaga, pravičnost, sodnik, ustava
Objavljeno v ReVIS: 08.06.2022; Ogledov: 1520; Prenosov: 68
Celotno besedilo (929,35 KB) |
18. Reprezentativnost sindikatov v luči odločbe Ustavnega sodišča U-I-249/10 : diplomsko deloVladimir Lazić, 2021, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu so predstavljene ključne težave, s katerimi so soočeni socialni partnerji v javnem sektorju pri sklepanju kolektivnih pogodb dejavnosti ali višje ravni. Težave se kažejo tako pri pridobivanju statusa reprezentativnosti, s katerim lahko sindikat sklene kolektivno pogodbo, kot pri zakonski določitvi ustreznega kvoruma števila sindikatov, ki je potreben, da se Kolektivna pogodba za javni sektor oz. njeni aneksi štejejo za veljavno sklenjene. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-249/10 z dne 15. 3. 2012 naložilo zakonodajalcu, da ugotovljeno neskladnost zakona z Ustavo RS odpravi v roku dveh let, kar se še vedno ni zgodilo. Osrednji problem je, da je Republika Slovenija, ki je sicer stranka Kolektivne pogodbe za javni sektor, med pogajanji za sklenitev aneksa k le-tej v vlogi zakonodajalca spremenila »pravila igre« (kvorum), da bi lažje sklenila aneks. Sindikati, ki jih je država (vlada) na ta način želela zaobiti, so zato zahtevali oceno ustavnosti te zakonske spremembe in bili na ustavnem sodišču uspešni. Ustavno sodišče je svojo odločbo obrazložilo tako, da se je zakonodajalec znašel pred težko nalogo, kako zakon spremeniti, da bo skladen z Ustavo RS. Namen tega diplomskega dela je poiskati možno rešitev, npr. da bi zakon predpisal, da je za sklenitev Kolektivne pogodbe za javni sektor oz. aneksa k njej potrebno soglasje vseh sindikatov, vendar bi to praktično onemogočilo sklepanje kolektivne pogodbe oz. aneksov. S tem bi kaj kmalu ponovno prišli v neustavno stanje zaradi kršitve načel prava, saj kolektivne pogodbe ne bi bilo več mogoče spreminjati in prilagajati novim družbenim okoliščinam.
Ključne besede: sindikat, reprezentativnost sindikatov, kolektivna pogodba, kvorum, ustavno sodišče
Objavljeno v ReVIS: 30.12.2021; Ogledov: 2338; Prenosov: 88
Celotno besedilo (454,38 KB) |
19. Evolucija pokojninskega zavarovanja na slovenskih tleh : diplomska naloga visokošolskega univerzitetnega študijskega programa prve stopnjeKatarina Žohar, 2016, diplomsko delo Opis: Slovenija se tako kot večina drugih evropskih držav že nekaj časa ukvarja z vse večjim problemom staranja prebivalstva. Demografske spremembe so eden glavnih vzrokov, ki kličejo k vse večjemu sprejemanju izzivov medgeneracijskega sodelovanja. Evropski parlament je leto 2012 poimenoval kot evropsko leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti. Zdi se, da je bil prav zaradi tega konec leta 2012 sprejet tudi zadnji veljavni zakon pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZPIZ-2). Z njegovim sprejetjem in uveljavitvijo pa se v resnici nadaljuje pokojninska reforma, ki je začela potekati že s prejšnjim zakonom, sprejetim konec leta 1999 (ZPIZ-1). Tako se v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja že 15 let uzakonjajo korenite spremembe; posega se v temeljne gradnike obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in hkrati oblikuje mreža obveznih in prostovoljnih dodatnih zavarovanj z upoštevanjem priporočene kombinacije javnega in zasebnega pokojninskega zavarovanja, vse z namenom preprečiti finančni zlom obstoječega pokojninskega sistema.
Diplomska naloga ob opisu zgodovine slovenskega pokojninskega zavarovanja spremlja oblikovanje in razvoj pravne ureditve pokojninskega sistema v samostojni državi Sloveniji z vsemi njenimi popravki oziroma reformami. Hkrati predvideva prihodnji razplet prilagoditev, ki bodo morale odgovoriti spremenjenim ekonomskim in socialnopolitičnim okoliščinam in ki naj bi se obrestovale v nadaljevanju solidarnosti in sodelovanja med generacijami. Spremembe niso nujne samo v zakonodaji, ampak tudi v miselnosti vseh nas.
Ključne besede: pokojninski sistemi, pokojninske reforme, pokojninska doba, pokojnine, diplomske naloge
Objavljeno v ReVIS: 29.07.2021; Ogledov: 1371; Prenosov: 10
 Celotno besedilo (242,34 KB) |
20. Spodbujanje socialnega podjetništva : magistrska naloga študijskega programa druge stopnjeUrška Kavčič, 2014, magistrsko delo Opis: V magistrski nalogi ugotavljamo, kateri dejavniki vplivajo na spodbujanje socialnega
podjetništva v Sloveniji. V prvem delu se osredotočamo na teoretične opredelitve socialnega
podjetništva, socialnega podjetnika in socialnega podjetja. Opisujemo socialno podjetništvo
po svetu in v Sloveniji ter pregledamo obstoječe pobude za spodbujanje socialnega
podjetništva v Sloveniji. Temu sledi opis največkrat omenjenih spodbud, ki vplivajo na razvoj
socialnega podjetništva. V nadaljevanju, na podlagi kvalitativne analize, prikažemo možnosti
za spodbujanje socialnega podjetništva v Sloveniji in podamo naša priporočila.
Ključne besede: spodbujanje socialnega podjetništv, finančne spodbude, občine, lokalne skupnosti, vloga občin in lokalnih skupnosti, manjša stopnja brezposelnosti, družbenokoristni cilji
Objavljeno v ReVIS: 27.07.2021; Ogledov: 1625; Prenosov: 53
Celotno besedilo (1,57 MB) |
