Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Različne življenjske izkušnje, načini dojemanja in karakterji ljudi so razlog, da se v času življenja nihče ne more izogniti konfliktom. Sprte stranke imajo na voljo sodno reševanje spora ali pa različne metode alternativnega reševanja sporov. V vsaki družbi se izoblikujejo drugačni izvensodni načini reševanja sporov, prilagojeni trenutnim družbenim razmeram, miselnosti in organiziranosti družbe. 1 Poravnalni sveti v krajevnih skupnostih so bili neke vrste predhodniki mediacije v lokalni skupnosti, saj je ta prevzela njihovo nalogo v današnjem svetu. Kasneje se je razširila mediacija. Pomen in vlogo krajevnih skupnosti so pri nas prevzele občine kot %temeljna lokalna samoupravna skupnost%. Mediacija v lokalni skupnosti omogoča, da lokalno prebivalstvo svoja nesoglasja rešuje na konstruktiven način in ohranja dobre medosebne odnose, kar je bistveno za uspešno (so)delovanje in razvoj lokalne skupnosti. Spodbuja tudi družabnost, saj s tem, ko odpira prostor interakciji in soočenju, omogoča oživljanje komunikacije med posamezniki in skupinami, ki sestavljajo lokalno skupnost.2 Pri obeh obravnavanih oblikah alternativnega reševanja sporov veliko oviro predstavlja slaba obveščenost ljudi o prednostih teh postopkov. S primerjavo in kritično oceno smo uspeli povezati razloge za dolgoročen neuspeh poravnalnih svetov s trenutnimi ovirami pri implementaciji mediacije v lokalno skupnost. Ugotovitve opozarjajo na to, da gre mediacija v lokalni skupnosti v veliki meri po poti, ki so jo tlakovali poravnalni sveti, zato bo potrebno, da bi se izognili ponovnemu neuspehu, za dolgoročen uspeh pri implementaciji in vpeljavi med lokalno prebivalstvo narediti korak naprej v smislu promocije, izobraževanja ljudi in zagotavljanja strokovnosti mediatorjev ter poskrbeti za pravno regulacijo bistvenih elementov
Ključne besede: poravnalni sveti, krajevna skupnost, mediacija v lokalni skupnosti, lokalna samouprava, spor
Objavljeno v ReVIS: 23.07.2021; Ogledov: 3080; Prenosov: 148
Celotno besedilo (1,71 MB)

Opis: V diplomskem delu je predstavljen institut strahu kot oblika pravno priznane nepremoženjske škode. Strah je močna negativna čustvena reakcija na določeno zunanjo nevarnost. Pravo strah definira kot afekt oziroma kratkotrajno in intenzivno čustveno stanje, ki ga spremljajo različni pojavi. Deli ga na primarni in sekundarni strah. Primarni strah se pojavi ob telesni poškodbi, kadar je človekova celovitost ogrožena, medtem ko sekundarni strah izvira iz telesne ali duševne poškodbe, kar pomeni, če telesne ali duševne poškodbe ni, tudi ni sekundarnega strahu. Njegova vsebina je načeloma strah pred izidom zdravljenja, pred bolečinami med zdravljenjem itd. Pomembno je tudi vprašanje, kako pravo obravnava pravico do odškodnine posrednih oškodovancev. Če okoliščine primera, zlasti stopnja in trajanje strahu, to opravičujejo, je oškodovanec upravičen tudi do pravične denarne odškodnine za strah, katere pravica izhaja iz 179. člena Obligacijskega zakonika. Pojem pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je pravni standard. Tehtanje, kateri znesek ustreza pravični denarni odškodnini v konkretnem primeru, je opredelitev tega pravnega standarda. Tisti, ki o tem odloča, pravzaprav ustvarja pravo za konkreten primer. Na takšen način je omogočena kar največja individualizacija prava, saj vsebina pravnega standarda ni vsebovana v pravni normi, temveč se oblikuje v vsakem obravnavanem primeru posebej. Z denarno odškodnino naj bi se posamezniku zagotovilo zadoščenje (satisfakcija), ki ustreza teži in obsegu pretrpljene škode.
Ključne besede: strah, nepremoženjska škoda, primarni strah, sekundarni strah, pravična denarna odškodnina za strah
Objavljeno v ReVIS: 09.03.2021; Ogledov: 4009; Prenosov: 319
Celotno besedilo (741,44 KB)

Opis: Magistrsko delo predstavlja opredelitev instituta avtentične razlage zakona. Namen magistrskega dela je bil prikazati in raziskati probleme, ki jih v praksi povzroča institut avtentične razlage. Na neustavnost instituta avtentične razlage že nekaj let opozarjajo nekateri ustavni sodniki in drugi pravni strokovnjaki, zato sem želela v magistrskem delu raziskati, ali so navedene trditve utemeljene. Analizirala sem postopek sprejema avtentične razlage in razloge, ki so jih predlagatelji navajali za njen sprejem. Raziskala sem tudi, kakšno je stališče Ustavnega sodišča RS glede instituta avtentične razlage. Predstavila sem zgodovinski in primerjalni vidik avtentične razlage zakona. Izdelana je analiza izbranih primerov, kjer sem ugotovila, da je bil sprejem avtentične razlage nepotreben, saj je zakonodajalec npr. zelo jasno določbo zakona interpretiral po svoje in jo razširil preko zakonskih okvirjev. V magistrskem delu sem tudi prikazala, da je avtentična razlaga zakona v okviru kaznovalnega prava nesmiselna in neustavna. Ugotovila sem, da zakonodajna veja oblasti z institutom avtentične razlage posega v sodno vejo oblasti. Obravnavana tema je tako predstavljena in analizirana na enem mestu. Na podlagi dosedanjih raziskovanj sem predstavila pomisleke, na katere že več let opozarjajo pravni strokovnjaki, in jih povezala v celoto. Navedbe sem nadgradila še z analizo statističnih podatkov glede števila sprejetih avtentičnih razlag v Državnem zboru od leta 2000 do leta 2018. Nadalje sem na izbranih primerih analizirala sprejeto besedilo avtentične razlage zakona in poskušala ugotoviti, ali je bil institut avtentične razlage uporabljen pravilno. Na podlagi te analize in ugotovitev sem odgovorila na raziskovalno vprašanje.
Objavljeno v ReVIS: 02.04.2020; Ogledov: 3483; Prenosov: 246
Celotno besedilo (1,59 MB)

Ključne besede: odporniške organizacije, narodnoosvobodilne organizacije, pravo Kraljevine Jugoslavije, Anton Krošl
Objavljeno v ReVIS: 06.01.2020; Ogledov: 2777; Prenosov: 135
Celotno besedilo (3,47 MB)

Opis: V doktorski disertaciji obravnavamo stanje pravne kulture v slovenskih osnovnih šolah, predvsem na podlagi praktičnega dela z akterji šolskega življenja: strokovnimi delavci v šolah, učenci in starši, saj doslej ni bilo poglobljenih raziskav s tega področja prava v Sloveniji. Preverjamo hipoteze, da je pravna kultura v slovenskih osnovnih šolah slaba zaradi nepoznavanja in ignorance prava, nezakonitosti splošnih pravnih aktov avtonomnega prava, kršitev človekovih pravic, medvrstniškega nasilja, slabe komunikacije med akterji in zlorabe anonimnih prijav. Definiramo pravno kulturo in jo preslikamo na področje šolskega prava. Uporabimo naslednje metode raziskovanja: analizo in interpretacijo, induktivno-deduktivno metodo, metodo deskripcije, komparativno metodo, normativno metodo, metodo ankete, metodo kompilacije, sintetično, dogmatično, aksiološko, sociološko, zgodovinskopravno, in primerjalnopravno metodo. Opišemo projekte, s katerimi želi avtorica aktivno vplivati na izboljšanje pravne kulture v slovenskih osnovnih šolah. Raziščemo tudi problematiko zlorabe instituta anonimnih prijav, otrok s posebnimi potrebami in medvrstniškega nasilja, še posebej spletnega, ki v času vse dostopnejše tehnologije stalno narašča. Posebej poudarimo pomen mirnega reševanja sporov, zlasti se posvetimo vrstniški in šolski mediaciji, ki ju avtorica skuša z aktivnim delovanjem približati slovenskim osnovnim šolam. Vpeljemo pojem zunanje šolske mediacije, s katero se avtorica ukvarja kot mediatorka. Opišemo pozitivne učinke šolske in vrstniške mediacije in raziščemo vpliv mediacije na oblikovanje pravne kulture posameznika in družbe. Pri pisanju disertacije se je avtorica morala zanašati predvsem na lastno raziskovalno delo, saj v slovenskem prostoru obstaja le peščica del na obravnavano temo, pa še ta jo pokrivajo le delno.
Objavljeno v ReVIS: 16.07.2019; Ogledov: 3978; Prenosov: 269
Celotno besedilo (5,70 MB)