Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Ankilozirajoči spondilitis (AS) je kronična vnetna bolezen, ki prizadene hrbtenico in sakroiliakalne sklepe, lahko pa tudi periferne sklepe in se običajno pojavi pred tridesetim letom. Bolezen je posledica interakcij genetskih in okoljskih dejavnikov. Večina pacientov z AS je nosilcev HLA B27. Simptomi vključujejo bolečine v spodnjem delu hrbtenice, lahko se pojavi bolečina v prsnem kosˇu, boleči sklepi udov, pljučne in srčne težave. Diagnoza se postavi z rentgenskim slikanjem, zdravljenje je farmakolosˇko in nefarmakolosˇko. Namen diplomske naloge je pregledati literaturo o učinkovitosti fizioterapevtske obravnave pacientov z AS. Rezultati kažejo, da je fizioterapevtska obravnava učinkovita pri zdravljenju pacientov z AS.
Ključne besede: ankilozirajoči spondilitis, rehabilitacija, fizioterapija, obravnava, vaje
Objavljeno v ReVIS: 10.12.2024; Ogledov: 51; Prenosov: 0
Celotno besedilo (1,39 MB)

Opis: Teoretično izhodišče: Nateg zadnje stegenske mišice je relativno pogosta poškodba pri športnikih. Večkrat se zgodi pri športih, ki vsebujejo hiter tek s spremembami smeri, brcanje in kombinacijo fleksije kolka in ekstenzije kolena. Vzrokov za nastanek poškodbe je veliko, visok pa je tudi rizik za ponovitev. Poškodbo prepoznamo po oteženi hoji in nezmožnosti prenosa teže na poškodovano nogo, po nezmožnosti popolno iztegniti nogo, po težkem upogibu noge, ekhimozi in hematomu. Namen: S pregledom literature ugotoviti in predstaviti fizioterapevtske metode in tehnike, ki se jih uporablja pri nategu zadnjih stegenskih mišic, ter ugotoviti, kako lahko fizioterapevt oceni, kdaj je primeren čas za vrnitev v šport po nategu zadnjih stegenskih mišic, in sicer z minimalnim tveganjem za ponovno poškodbo. Metode dela: V diplomski nalogi smo uporabili kvalitativno raziskovalno metodo. Literaturo smo poiskali preko podatkovnih baz: PEDro, PubMed, ResearchGate, Google Učenjak in COBISS. Članke smo iskali s pomočjo ključnih besed: hamstring strain injury, physiotherapy, rehabilitation, return to sport. V pregled literature smo vključili 8 člankov, ki so mlajši od 10 let. Rezultati: Po pregledu literature smo ugotovili, da večina avtorjev navaja podoben kriterij za povratek v šport in večina tudi podobno obravnava samo poškodbo. Razprava: S pregledom literature smo ugotovili, da sta težavnost poškodbe in čas vrnitve v šport sorazmerno povezana, torej težja poškodba pomeni kasnejšo vrnitev v šport. Ekscentrična vadba za zadnje stegenske mišice zmanjšuje rizik za ponovno poškodbo. Rehabilitacija, ki je ne spremlja bolečina, je hitrejša od rehabilitacije, ki jo spremlja bolečina. Fizioterapevti večinoma odobrijo povratek v šport ko je športnik brez bolečin, ko pridobi zadostno ekscentrično moč in zadostno gibljivost.
Ključne besede: nateg zadnje stegenske mišice, fizioterapija, rehabilitacija, povratek v šport
Objavljeno v ReVIS: 26.11.2024; Ogledov: 133; Prenosov: 0
Celotno besedilo (1,49 MB)

Opis: Adhezivni kapsulitis oziroma sindrom zamrznjene rame je pogosta samoomejujoča patologija ramenskega sklepa, za katero so značilne bolečina, togost in progresivna izguba tako pasivnega kot aktivnega obsega gibljivosti v ramenskem sklepu. Kljub novejšim raziskavam, s katerimi se je izboljšalo razumevanje zamrznjene rame, je natančen patofiziološki proces še vedno slabo definiran, večina raziskav pa je enotnih, da gre za kapsularno vnetje s kasnejšo fibrozo. Dejavniki tveganja so poškodba rotatorne manšete, diabetes, bolezni ščitnice, miokardni infarkt, možganska kap in različne avtoimunske bolezni. V večini primerov je diagnoza klinična, slikovna diagnostika pa se uporablja predvsem za izločanje drugih stanj. Zaradi dokaj slabega razumevanja patološkega stanja in pomanjkanja raziskav pogosto predstavlja izziv pri postavljanju diagnoze, kot tudi pri samem zdravljenju. Bolezen je pogosto samoomejujoča, vendar lahko traja več let, v nekaterih primerih pa simptomi nikoli ne prenehajo v celoti. Z namenom izboljšanja stanja je najpogosteje predpisana oblika zdravljenja fizioterapija, katere cilj je zmanjšati bolečino in prizadetost, izboljšati gibljivost ramenskega sklepa ter izboljšati kakovost življenja. V diplomskem delu so podrobno predstavljene anatomija ramenskega sklepa, patologija adhezivnega kapsulitisa, njegova klinična slika, diagnoza ter fizioterapevtske metode, tehnike in njihova učinkovitost pri zdravljenju. Zaradi slabega razumevanja patološkega stanja priporočamo izvedbo nadaljnjih obsežnih raziskav na področju patofiziologije, etiologije, diagnoze in zdravljenja adhezivnega kapsulitisa. Analiza najnovešje znanstvene in strokovne literature je pokazala pomembne kratkoročne in dolgoročne učinke kombiniranja različnih tehnik manualne terapije, kinezioterapije in fizikalnih modalitet na zmanjšanje bolečine, prizadetosti ter povečanje aktivnega in pasivnega obsega gibljivosti glenohumeralnega sklepa pri bolnikih z adhezivnim kapsulitisom rame. Če si prizadevamo v prihodnosti določiti smernice oziroma najučinkovitejše protokole fizioterapevtske obravnave pri zdravljenju zamrznjene rame, bo potrebno izvesti dodatne visokokakovostne študije, osredotočene na učinkovitost posamezne fizioterapevtske metode oziroma tehnike.
Ključne besede: adhezivni kapsulitis, zamrznjena rama, zdravljenje, fizioterapija
Objavljeno v ReVIS: 25.09.2024; Ogledov: 245; Prenosov: 46
Celotno besedilo (882,81 KB)

Opis: Uvod in namen: Poškodbe kolenskega sklepa so vse bolj pogoste. Ena izmed njih je poškodba meniskusa. Do poškodbe lahko pride zaradi prevelike zunanje sile ali nekoordiniranih gibov ali pa gre za poškodbo, ki spremlja kompleksnejše poškodbe kolena. Meniskus je hrustančno fibrozna ploščica v obliki črke C, ki ščiti sklepni hrustanec pred velikimi obremenitvami. Zdravljenje zajema predvsem konzervativno možnost fizikalne terapije. Če ta metoda ne privede do izboljšanja, se svetuje kirurško zdravljenje. Učinkovite metode in tehnike zdravljenja so terapija TECAR, ultrazvok, laser, manualna terapija, hlajenje in funkcijska vadba. Namen diplomske naloge je pregled strokovne literature o rehabilitaciji po artroskopiji kolena. Zanimalo nas je, ali je treba z vajami pričeti takoj po posegu. Želeli smo tudi ugotoviti, ali so rezultati zgodnje postoperativne rehabilitacije uspešnejši, če pacient poleg fizioterapevtske obravnave opravlja samostojno vaje tudi doma. Metode: Sistematični pregled literature o učinkovitosti fizioterapevtske obravnave pri pacientih s poškodbo meniskusa s pomočjo elektronskih baz podatkov PubMed, Cochraine Library in PEDro. Rezultati: V diplomski nalogi smo s pregledom desetih strokovnih člankov analizirali različne metode in tehnike za zdravljenje poškodbe meniskusa. Uporabnost: Predstavitev najnovejših pristopov fizioterapevtske obravnave pacienta s poškodbo meniskusa na podlagi strokovne in znanstvene literature. Omejitve: Majhno število visokokakovostnih študij in majhni vzorci preiskovancev. Ključne besede: meniskus, koleno, fizioterapija, rehabilitacija, artroskopija kolena, kirurški poseg, bolečina.
Ključne besede: meniskus, koleno, fizioterapija, rehabilitacija, artroskopija kolena, kirurški poseg, bolečina
Objavljeno v ReVIS: 24.09.2024; Ogledov: 327; Prenosov: 22
Celotno besedilo (1,48 MB)

Opis: Poškodba sprednje križne vezi (v nadaljevanju: ACL) spada med najpogostejše športne poškodbe. Najpogosteje se pojavi pri športih, ki vključujejo hitre spremembe smeri gibanja, skoke in doskoke. Povzroči lahko bolečino, oteklino, mišično oslabelost, nestabilnost v kolenu, spremenjen obseg gibanja ter spremenjeno mehaniko gibanja. Za diagnosticiranje poškodbe se uporabljajo testi kot so Lachmanov, Pivot – shift in sprednji predalčni test, za potrditev diagnoze pa se opravi magnetna resonanca. Zdravljenje poteka konzervativno ali operativno. Športniki se pogosto odločijo za operativno zdravljenje, ki vključuje odstranitev pretrganega ligamenta ter zamenjavo s kitnim presadkom. Po operaciji bolnik potrebuje rehabilitacijo, ki traja od 6 do 9 mesecv. Ta vključuje zmanjšanje otekline, bolečine, čimprejšno popolno ekstenzijo kolena, krepitev mišic ter izboljšanje mehanike gibanja in živčno – mišičnega nadzora. Izguba propriocepcije je ena izmed glavnih težav po rekonstrukciji ACL, zato je proprioceptivna vadba ključnega pomena, saj omogoča boljše rezultate ter zmanjša tveganje za ponovne poškodbe. Pomembna je za nadzor mišic, ohranjanje dinamične stabilnosti kolena ter za izboljšanje živčno – mišičnega nadzora. Z analizo člankov smo ugotovili, da je proprioceptivna vadba pomembna ne le za izboljšanje ravnotežja, ampak tudi za izboljšanje mišične moči, kinematike gibanja, funkcije kolena, zaznavanja položaja sklepov in gibanja ter sklepnih kotov. Za uspešno zdravljenje je potrebna individualna in celostna obravnava pacienta, saj omogoča izboljšanje bolnikovega stanja ter čimprejšno vrnitev na stopnjo aktivnosti kot je bila pred poškodbo.
Ključne besede: Sprednja križna vez, rehabilitacija, propriocepcija, fizioterapija
Objavljeno v ReVIS: 02.07.2024; Ogledov: 457; Prenosov: 24
Celotno besedilo (2,47 MB)