Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Magistrsko delo obravnava nadzor delodajalcev v zasebnem sektorju nad zaposlenimi v smislu varovanja poslovnih interesov gospodarske družbe, ko zaposleni kršijo notranja pravila in hkratnega spoštovanja temeljnih človekovih pravic. Z metodo analize strokovnih znanstvenih del in sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice ter slovenske sodne prakse smo preučili posege v pravico do zasebnosti predvsem iz vidika spoštovanja 8. člena EKČP in 35. ter 38. člena URS. Ugotovili smo legitimne razloge za zagotavljanje poslovne dejavnosti in nadzora nad spoštovanjem delovnih sredstev in predmetov v lasti delodajalca. Raziskali smo potrebo po uravnoteženju med pravicami delodajalca in zasebnostjo zaposlenega v smislu varovanja poslovne dejavnosti. Ugotovili smo, da so gospodarske družbe v Sloveniji, odgovorne za spoštovanje človekovih pravic, ne glede družbeno politični sistem. Pri varovanju poslovne dejavnosti ne smejo posegati v človekove pravice. Mednarodni dokumenti in nacionalna zakonodaja ter aktivni državni ukrepi izpostavljajo pomen varovanja človekovih pravic v gospodarstvu. Evropsko sodišče za človekove pravice skozi svojo sodno prakso zahteva konkretne ukrepe za zaščito človekovih pravic. Gospodarske družbe v Sloveniji niso bile obravnavane pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, kar pomeni, da se v Sloveniji spoštujejo človekove pravice. Na podlagi magistrskega dela želimo poudariti pomen spoštovanja človekovih pravic v gospodarstvu pred nezakonitimi posegi v pravico do zasebnosti, ob varovanju poslovne dejavnosti in je zato treba pred izvedbo ukrepov natančno preučiti dopustnost in zakonitost ukrepov. Pri tem je pomembno, da je izvajanje nadzora nad zaposlenimi v skladu z načeloma transparentnosti in sorazmernosti. Z delom želimo k znanosti dodati spoznanja, ki jih ponujajo različne oblike platformnega dela, in uporabo različnih aplikativnih rešitev, ki predstavljajo pripomočke pri izvajanju gospodarske dejavnosti in s tem tudi povečano možnost zlorabe.
Ključne besede: človekove pravice, načelo sorazmernosti, nadzor nad zaposlenim, osebnostne pravice, pravica do zasebnosti, spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu, zasebni sektor
Objavljeno v ReVIS: 04.12.2024; Ogledov: 485; Prenosov: 18
Celotno besedilo (1,10 MB)

Opis: Brez svobode izražanja in svobodnih medijev ni demokracije. Naloga medijev je informirati javnost. Javnost pa ima pravico biti obveščena. Svoboda izražanja je ena najpomembnejših osebnostnih pravic. Pri tej pomembni ustavni pravici pa pogosto prihaja do kolizije z ravno tako pomembno pravico, pravico do zasebnosti in temeljno predpostavko poštenega sojenja domneve nedolžnosti. Ustavno načelo "In dubio pro reo" pravi, da vsakdo velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Obdolženec pa je lahko pasiven in ga nihče ne sili k izpovedi zoper sebe. Domneva nedolžnosti torej lahko "pade" šele s pravnomočno odločitvijo. Mediji pogosto poročajo o kazenskih zadevah že v predkazenskem postopku. Obveščajo javnost o kaznivem dejanju in obdolžencu, pravzaprav že takrat, ko še nihče ni obsojen. Pomembno pa je dejstvo, da je oseba v postopku še vedno obdolženec in še vedno velja domneva nedolžnosti, torej je še vedno nedolžna. Med naslovi in pasicami novic pa tudi med vrsticami in načinu poročanja novinarjev javnost pogosto ne razume, da je oseba o kateri novinar poroča še vedno nedolžna, dokler ji krivda ni dokazana. Javnosti je obdolženec pogosto predstavljen kot bi bil že obsojen, torej je v očeh javnosti kriv. Še več, poročanju novinarja velikokrat sledi še število let, ki jih bo "obsojeni" moral "odsedeti". Javnost običajno takšno poročanje razume, kot "kriv je" in "kaznovan bo". Tudi kamere pogosto posnamejo hišne preiskave, kjer je obdolženec vklenjen v lisice. Ti posnetki pa se predvajajo v najbolj odmevnih informativnih oddajah z visoko gledanostjo.
Ključne besede: svoboda izražanja, mediji, javnost, osebnostne pravice, domneva nedolžnosti
Objavljeno v ReVIS: 29.06.2021; Ogledov: 2278; Prenosov: 0