2.
Medijsko poročanje v kazenskih postopkih, meje svobode izražanja in domneva nedolžnostiDanijela Mitrović, 2020
Opis: Brez svobode izražanja in svobodnih medijev ni demokracije. Naloga medijev je informirati javnost. Javnost pa ima pravico biti obveščena. Svoboda izražanja je ena najpomembnejših osebnostnih pravic. Pri tej pomembni ustavni pravici pa pogosto prihaja do kolizije z ravno tako pomembno pravico, pravico do zasebnosti in temeljno predpostavko poštenega sojenja domneve nedolžnosti. Ustavno načelo "In dubio pro reo" pravi, da vsakdo velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Obdolženec pa je lahko pasiven in ga nihče ne sili k izpovedi zoper sebe. Domneva nedolžnosti torej lahko "pade" šele s pravnomočno odločitvijo. Mediji pogosto poročajo o kazenskih zadevah že v predkazenskem postopku. Obveščajo javnost o kaznivem dejanju in obdolžencu, pravzaprav že takrat, ko še nihče ni obsojen. Pomembno pa je dejstvo, da je oseba v postopku še vedno obdolženec in še vedno velja domneva nedolžnosti, torej je še vedno nedolžna. Med naslovi in pasicami novic pa tudi med vrsticami in načinu poročanja novinarjev javnost pogosto ne razume, da je oseba o kateri novinar poroča še vedno nedolžna, dokler ji krivda ni dokazana. Javnosti je obdolženec pogosto predstavljen kot bi bil že obsojen, torej je v očeh javnosti kriv. Še več, poročanju novinarja velikokrat sledi še število let, ki jih bo "obsojeni" moral "odsedeti". Javnost običajno takšno poročanje razume, kot "kriv je" in "kaznovan bo". Tudi kamere pogosto posnamejo hišne preiskave, kjer je obdolženec vklenjen v lisice. Ti posnetki pa se predvajajo v najbolj odmevnih informativnih oddajah z visoko gledanostjo.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: svoboda izražanja, mediji, javnost, osebnostne pravice, domneva nedolžnosti
Objavljeno: 29.06.2021; Ogledov: 853; Prenosov: 0
