| Opis: | Sindrom gerastenije je povezan s številnimi vidiki staranja – fizičnimi, psihološkimi, čustvenimi in socialnimi – ter zahteva integrirane pristope, ki vključujejo zdravstveno in socialno oskrbo ter prilagoditve bivalnega okolja. Glavni dejavniki, kot so zmanjšana mišična masa, moč in koordinacija, povečujejo tveganje za padce, zlasti če starejše osebe živijo v neprilagojenih razmerah. Zato je potrebna celovita, multidisciplinarna strategija, ki vključuje zdravstveno varstvo, socialne storitve, urbanistično načrtovanje in stanovanjske prilagoditve. Raziskave so pokazale, da prilagoditev bivalnega prostora, omogočanje mobilnosti in odstranjevanje arhitekturnih ovir pomembno zmanjšujejo pogostost padcev ter hkrati povečujejo varnost, samostojnost in družbeno vključenost starejših oseb. Starejši so še posebej občutljivi na prostorske ovire, kar dodatno poudarja pomen varnih, dostopnih in funkcionalnih stanovanjskih rešitev. Ekonomska študija potrjuje, da prilagojeno bivališče pomeni znatne prihranke v javni porabi, zlasti glede stroškov hospitalizacij, rehabilitacij in dolgotrajne oskrbe po padcih. Doktorska disertacija razvija aktuarski model za merjenje družbene vrednosti, ki jo ustvarjajo starejši, ki živijo v upokojenskih skupnostih. To je bila prva disertacija na svetu, ki je predstavila model za merjenje družbene vrednosti kot zmanjšanje javne porabe za zdravstveno in dolgotrajno oskrbo, ki izhaja iz bivanja starejših v takšnih skupnostih. Model omogoča kvantificiranje zmanjšanja javnih izdatkov s preprečevanjem zdravstvenih težav in poškodb zaradi padcev. Vloga socialnega gerontologa je v tem kontekstu razvoj multimodalnih intervencij, ki vključujejo biološke, vedenjske in okoljske dejavnike, s čimer se prispeva k ustvarjanju varnega, dostopnega in vključujočega okolja za starejše ter večji vzdržnosti socialnega in zdravstvenega sistema.The syndrome of gerasthenia is associated with various aspects of aging—physical, psychological, emotional, and social—and requires integrated approaches that encompass healthcare, social care, and adaptations of the living environment. Key factors such as reduced muscle mass, strength, and coordination increase the risk of falls, especially when older individuals live in environments that are not properly adapted. Therefore, a comprehensive, multidisciplinary strategy is needed, involving healthcare services, social support, urban planning, and housing. Research has shown that adapting living spaces, ensuring mobility, and removing architectural barriers significantly reduces the frequency of falls while simultaneously increasing safety, independence, and social inclusion for older adults. Older individuals are particularly sensitive to spatial obstacles, further emphasizing the importance of safe, accessible, and functional housing solutions. An economic study confirms that adapted housing leads to significant public spending savings, particularly in hospitalization, rehabilitation, and long-term care costs following falls. A doctoral dissertation has developed an actuarial model for measuring the social value generated by older people living in retirement communities. This dissertation was the first in the world to offer a model for quantifying social value as a reduction in public expenditure on healthcare and long-term care resulting from older adults living in such communities. The model allows for the quantification of reduced public costs through the prevention of health problems and fall-related injuries. In this context, the role of the social gerontologist is to develop multimodal interventions that integrate biological, behavioral, and environmental factors, thereby contributing to the creation of a safe, accessible, and inclusive environment for older people and enhancing the sustainability of social and healthcare systems. |
|---|