Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Izpis gradiva
A+ | A- | SLO | ENG

Naslov:V tujini pridobljeni dokazi in njihova uporaba v kazenskem postopku v Sloveniji
Avtorji:Dolinar, Peter (Avtor)
Erbežnik, Anže (Mentor) Več o soavtorju... Novo okno
Jezik:Slovenski jezik
Vrsta gradiva:Magistrsko delo/naloga
Tipologija:2.09 - Magistrsko delo
Organizacija:EVRO-PF - Nova Univerza - Evropska pravna fakulteta
Opis:Učinkovit pregon in preprečevanje kaznivih dejanj z mednarodnim elementom postavljata pred sodišča, tožilstvo ter organe pregona zahtevno nalogo, da učinkovito vodijo postopek v okviru ustavnosti in zakonitosti. Nujni predpogoj za pravilno sodno odločbo so dopustni in zakoniti dokazi. Dokazna moč dokazov iz tujine je enakovredna dokazom, ki so zbrani v domači državi. Pridobivanje dokazov iz tujine lahko poteka na podlagi medsebojnega sodelovanja večih držav ali pa dokaze v tujini pridobijo tuji preiskovalni organi brez sodelovanja države prosilke. Sodišča morajo dokaze obravnavati enakovredno, ne glede na to, kdo jih je pridobil. Pri tem preverijo, ali so dokazi iz tujine dopustni in zakoniti. V prvi fazi se preveri, ali so bili dokazi pridobljeni v skladu s kazenskoprocesno zakonodajo tuje države, v drugem delu pa se izvede test, ali so obdolžencem pri pridobivanju dokazov zagotovili človekove pravice in svoboščine, ki jim jih zagotavljajo minimum Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), standardi EU (kot skupni %federalni% standardi) in Ustava RS. V okviru testa varovanja človekovih pravic obdolžencev v postopku pridobivanja dokazov sodi tudi nadzor, na podlagi katerega dokaznega standarda so bili pridobljeni dokazi v tujini ter kateri pravosodni organ je preiskovalne ukrepe odredil. Veliko dilemo predstavlja praksa, da je tožilec hkrati tisti organ, ki odreja preiskovalna dejanja, obenem pa je tudi garant varovanja človekovih pravic obdolžencev v postopku. Države članice EU so za sodelovanje v kazenskih zadevah sprejele posebno Konvencijo o medsebojni pomoči v kazenskih zadevah (%mutual legal assistance%) iz leta 2000, ki jo zamenjuje Direktiva 2014/41/EU o evropskem preiskovalnem nalogu. Ta konvencija dopolnjuje istoimensko konvencijo Sveta Evrope iz leta 1959. Z 22. majem 2017 so na ravni 26 držav EU uvedli paradigmo vzajemnega priznavanja zahtev za preiskovalna dejanja v kazenskem postopku, ki so jo implementirali s sprejemom Direktive 2014/41/EU o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah. Šele sodna praksa bo pokazala, kako bo pravilo vzajemnega priznavanja dokazov zaživelo v praksi, saj imajo države članice različne (ustavne) standarde za določene posege v človekove pravice v okviru pridobivanja dokazov. Sodišča posamezne države bodo še vedno tehtala dopustnost in zakonitost dokazov, pridobljenih v drugi državi. Pri tehtanju v tujini pridobljenih dokazov se tako pojavlja vprašanje, katera merila naj upoštevajo slovenska sodišča, in sicer, kot že navedeno zgoraj, zgolj minimum EKČP, merila EU (v primeru dokazov iz drugih držav članic) ali pa tudi osrednje ustavne standarde kot nekakšno jedro lastne ustavne identitete. Prav na ta vprašanja skuša odgovoriti ta magistrska naloga. Ključne besede: dokazi iz tujine, človekove pravice in svoboščine, dokazni standardi, dopustnost in zakonitost dokazov.
Ključne besede:dokazi iz tujine, človekove pravice, dokazni stardardi, zakonitost dokazov, kazenski postopek, kazensko procesno pravo
Leto izida:2018
Založnik:[P. Dolinar]
Izvor:Ljubljana
UDK:343.14(043.2)
COBISS_ID:2053255606 Povezava se odpre v novem oknu
Opomba:Mag. delo 2. stopnje bolonjskega študija;
Število ogledov:2602
Število prenosov:215
Datoteke:.pdf RAZ_Dolinar_Peter_i2018.pdf (1,18 MB)
 
Metapodatki:XML RDF-CHPDL DC-XML DC-RDF
  
Skupna ocena:(0 glasov)
Vaša ocena:Ocenjevanje je dovoljeno samo prijavljenim uporabnikom.

Postavite miškin kazalec na naslov za izpis povzetka. Klik na naslov izpiše podrobnosti ali sproži prenos.

Nazaj