Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: POVZETEK Teoretična izhodišča: Paliativna oskrba predstavlja celosten in sistematičen pristop, ki se osredotoča na izboljšanje kakovosti življenja posameznikov s hudimi ter napredovalimi boleznimi – hkrati pa nudi tudi podporo njihovim družinam in bližnjim. V Sloveniji, podobno kot v drugih državah Evropske unije, je cilj paliativne oskrbe omiliti trpljenje s fizičnimi, čustvenimi, socialnimi in duhovnimi intervencijami. Kljub temu, da se področje razvija, se v slovenskem prostoru soočamo z velikimi izzivi. Težave v Sloveniji se znotraj tega področja pojavljajo predvsem skozi pomanjkanje ustrezne izobrazbe strokovnjakov, dostopnost storitev in pa razumevanje potreb pacientov in njihovih družin zaradi slabe komunikacije. Če gledamo Slovenijo v merilu primerjave z drugimi državami EU, obstajajo tako prednosti kot zaostanki. Namen diplomskega dela je s sistematičnim pregledom literature proučiti paliativno oskrbo v Sloveniji v primerjavi z državami Evropske unije ter izpostaviti tako izzive kot priložnosti, ki jih imamo. Metodologija: Podatke smo pridobili s pomočjo sistematičnega pregleda literature, jih analizirali, smiselno sintetizirali in povezali v poglavja. Uporabili smo tako domačo kot tujo literaturo, ki je usmerjena v paliativno oskrbo na Slovenskem ter v državah EU. Podatke smo pridobili s pomočjo virtualnih baz podatkov, in sicer PubMed, Cochrane, COBISS, DKUM in Google Učenjak, pri čemer smo vzpostavili temeljne vključitvene kriterije: leto objave literature med 2009 in 2023; dostopnost literature v angleškem ali slovenskem jeziku; literatura mora biti dostopna v celoti in recenzirana. Pri iskanju literature smo uporabili ključne iskalne besedne zveze v različnih kombinacijah, in sicer v slovenskem jeziku: »paliativna oskrba«, »zdravstvena nega«, »Slovenija«, »Evropa« ter v angleškem jeziku; »palliative care«, »nursing«, »Slovenia«, »Europe«). V virtualnih bazah podatkov smo ključne besede v istem vrstnem redu vpisovali v iskalnik ter jih povezali z »AND« in »OR«. Rezultati: Prvotno iskanje znanstvenih in strokovnih virov in literature je rezultiralo v 1186 zadetkih ob uporabi ključnih besed. Zavrgli smo tiste zadetke, ki niso bili relevantni za temo naše raziskave. Nato smo natančno preučili 12 zadetkov in jih vključili v razpravo. Ugotovili smo, da je v slovenskem prostoru na področju paliativne oskrbe ključnega pomena učinkovito usklajevanje in sodelovanje med različnimi strokovnjaki, kot so zdravniki različnih specialističnih usmeritev, medicinske sestre ter ostali zdravstveni delavci in sodelavci. Ti delujejo v okviru interdisciplinarnega zdravstvenega tima, kar zahteva dobro koordinacijo, da se zagotovi kontinuiteta obravnave in kakovostna izvedba storitev. Čeprav Slovenija na tem področju zaostaja za nekaterimi naprednejšimi evropskimi modeli, kjer je paliativna oskrba bolje integrirana in lažje dostopna, so vidni pozitivni premiki. V naprednejših sistemih je poudarek na tesnejšem sodelovanju med različnimi poklici ter na vzpostavitvi strukturirane sistemske podpore, kar omogoča večjo učinkovitost obravnave pacientov. Kljub temu ima Slovenija tudi svoje prednosti. Med njimi izstopata vse večja ozaveščenost javnosti o pomenu paliativne oskrbe ter naraščajoče število usposobljenih strokovnjakov na tem področju. Te pozitivne trende je mogoče nadgraditi z reševanjem ključnih izzivov, kot so izboljšanje dostopnosti virov, dodatno izobraževanje in usposabljanje zaposlenih ter boljša integracija paliativne oskrbe v zdravstveni sistem. Sistemski razvoj in trajnostna podpora bosta omogočila odpravo obstoječih slabosti ter vzpostavitev bolj kakovostnega in dostopnega sistema paliativne oskrbe v Sloveniji. Razprava: Teorija paliativne oskrbe poudarja ključni pomen prilagajanja strategij oskrbe individualnim potrebam pacientov. Ta pristop omogoča aktivno vključevanje pacientov v proces oskrbe, kar krepi njihovo avtonomijo in prispeva k boljši kakovosti življenja. Kljub napredkom se Slovenija na tem področju še vedno sooča z izzivi, kot sta pomanjkanje izobraženega zdravstvenega osebja, kar omejuje strokovno izvedbo paliativne oskrbe, in neenaka dostopnost storitev, ki je posledica pomanjkanja enotne sistemske podpore in geografske razpršenosti virov. Te pomanjkljivosti zmanjšujejo učinkovitost paliativne oskrbe v primerjavi z evropskim povprečjem, ki ga Slovenija želi preseči, obenem pa primeri dobrih praks iz drugih držav EU ponujajo številne priložnosti za izboljšave. Med ključnimi koraki so vlaganje v dodatno izobraževanje in usposabljanje strokovnega kadra, povečanje dostopnosti storitev na nacionalni ravni in dvig ozaveščenosti javnosti o pomenu paliativne oskrbe. Uresničitev teh izboljšav bi lahko temeljno vplivala na kakovost življenja pacientov, zadovoljila njihove potrebe in hkrati prispevala k večji prepoznavnosti paliativne oskrbe na ravni celotne družbe.
Ključne besede: Paliativna oskrba, zdravstvena nega, Slovenija, Evropa
Objavljeno v ReVIS: 06.02.2025; Ogledov: 458; Prenosov: 38
Celotno besedilo (2,17 MB)

Opis: Izhodišča: Demenca je progresivna bolezen, ki zelo vpliva na sposobnost pacientov za verbalno in neverbalno komunikacijo, kar predstavlja velik izziv za zdravstvene delavce. Ti se pogosto soočajo s težavami pri razumevanju potreb in izražanja pacientov, kar zahteva uporabo prilagojenih strategij za izboljšanje komunikacije. Namen diplomske naloge je raziskati komunikacijske izzive, s katerimi se srečujejo zdravstveni delavci pri delu s pacienti, ki trpijo za demenco. Metode: Raziskava je temeljila na kvantitativnem raziskovalnem pristopu z deskriptivno metodo. Z anketnim vprašalnikom smo pridobili primarne podatke. Vključili smo 100 zdravstvenih delavcev. Kot vir za sekundarno pridobivanje podatkov smo uporabili bibliografske baze (Google Učenjak, PubMed, Cobiss). Rezultati: Komunikacijske težave v zdravstvenem okolju se najpogosteje kažejo kot ponavljanje istih besed, nerazumevanje pomena besed in iskanje ustreznih izrazov. Respondenti za premagovanje teh ovir najpogosteje uporabljajo prijazen ton in besedni izbor (84,3 %), razumevanje in potrpežljivost (66,3 %) ter fizično bližino (48,2 %). Zdravstveni delavci komunikacijske težave rešujejo predvsem z verbalnimi strategijami, pri čemer je ponavljanje navodil, kadar pacient ne razume (M = 4,8), najpogostejša metoda. Med oblikami neverbalne komunikacije pa je najpogostejši očesni stik (M = 4,5). Organizacijski dejavniki, ki otežujejo učinkovito komunikacijo, vključujejo nezadostno število zaposlenih in preobremenjenost delovnega okolja. Pri delu z dementnimi pacienti skoraj polovica respondentov (48,5 %) ne zaznava vpliva na svoje delo, medtem ko je za dobro četrtino respondentov ta vpliv pozitiven (27,3 %). Sklep: Rezultati raziskave kažejo, da se zdravstveni delavci pri delu z dementnimi pacienti pogosto soočajo s ponavljajočimi se komunikacijskimi ovirami, kot so ponavljanje besed, nerazumevanje pomena in iskanje ustreznih izrazov. Ugotovljeno je bilo, da se ovire najpogosteje premagujejo z uporabo verbalne komunikacije, kot je ponavljanje navodil, in neverbalne komunikacije, na primer vzpostavljanje očesnega stika. Organizacijski dejavniki, kot sta pomanjkanje osebja in preobremenjenost delovnega okolja, dodatno otežujejo učinkovitost komunikacije. Kljub tem izzivom večina zdravstvenih delavcev delo z dementnimi pacienti ocenjuje kot nevtralno ali celo pozitivno. Raziskava poudarja nujnost kontinuiranega izobraževanja in dodatnega usposabljanja zdravstvenih delavcev za izboljšanje komunikacijskih veščin pri delu z dementnimi pacienti. Prav tako je ključnega pomena izboljšanje organizacijskih pogojev dela, kar bi lahko pozitivno vplivalo na kakovost oskrbe pacientov in dobrobit zaposlenih. Nadaljnje raziskave bi lahko poglobile razumevanje komunikacijskih izzivov, proučile učinkovitost specifičnih pristopov in identificirale inovativne strategije za izboljšanje komunikacije v praksi.
Ključne besede: pacienti z demenco, komunikacija pri demenci, komunikacijske ovire, zdravstveni delavci, strategije komunikacije.
Objavljeno v ReVIS: 06.02.2025; Ogledov: 530; Prenosov: 41
Celotno besedilo (1,26 MB)

Opis: Naloga Komuniciranje in krizno upravljanje se osredotoča na to, kako se komuniciranje razlikuje od kriznega komuniciranja, kako poteka med krizo, kako poteka krizno upravljanje in katere so strukture, nujne za krizno upravljanje. Opisani so procesi in odločanja pri organiziranju na splošno in v kriznih razmerah. Gre za kvalitativno raziskavo, saj so bili rezultati pridobljeni z intervjuji. Prav tako so bili pri pisanju uporabljeni primarni in sekundarni viri. Iz odgovorov raziskav komuniciranja komunikacijskih kampanj so bile ugotovljene razlike v dojemanju med vodji komunikacijskih kampanj ter študenti in zaposlenimi. V nalogi je zajeta tudi primerjava upravljanja komunikacijskih kampanj in upravljanja krize žledu. Razvidno je, da se tako komuniciranje kot upravljanje kriz razlikujeta. Vsem krizam je skupna časovna omejenost v posebnih okoliščinah. Razlikujejo pa se v načinu poročanja in obveščanja ter v strukturah, ki so nujne za obvladovanje krize. V mednarodni primerjavi kriznega komuniciranja in kriznega upravljanja so bile narejene primerjave struktur in načinov komuniciranja v državah, kot so Švedska, Švica, Združene države Amerike in Italija, in sicer v primerjavi s Slovenijo. Ugotovljeno je bilo, da so v formalnem smislu organiziranosti nekatere razlike, saj so bile v primerjavo vključene države, ki se med seboj razlikujejo po zgodovinski, kulturni in politični preteklosti. Za Italijo pa je bilo predstavljeno tudi krizno komuniciranje in upravljanje katastrofalnega potresa v Aquili leta 2009.
Ključne besede: komuniciranje, strateško komuniciranje, krizno komuniciranje, krizno upravljanje, procesi odločanja, komunikacijske kampanje
Objavljeno v ReVIS: 06.02.2025; Ogledov: 486; Prenosov: 51
Celotno besedilo (2,75 MB)

Opis: Predsednik republike je v Sloveniji formalno šef države, kar bi za nepoučenega zlahka pomenilo, da odloča o vsem ali vsaj o večini zadev, pomembnih za državo. Toda v Sloveniji velja načelo delitve oblasti, kar pomeni, da se oblast deli na tri veje: zakonodajno, sodno in izvršilno. Vse tri se izvajajo neodvisno druga od druge, a se med seboj bolj ali manj učinkovito omejujejo in nadzorujejo s pomočjo mehanizmov zavor in ravnovesij. Zakonodajna pristojnost je v Sloveniji rezervirana predvsem za državni zbor, ki ga sestavljajo poslanci, izvoljeni neposredno s strani državljanov. Načelo delitve oblasti pa ni strogo ločeno. Tako ima predsednik republike poleg svojih klasičnih pristojnosti, kot sta predstavljanje države in vrhovno poveljstvo nad oboroženimi silami, pristojnosti tako na izvršilnem področju kot na zakonodajnem področju. V okviru zakonodajnih pristojnosti lahko izreče mnenje o posameznem zakonskem vprašanju, razglaša zakone, razpiše volitve v državni zbor, ga skliče ali razpusti, državnemu zboru v izvolitev predlaga sodnike ustavnega sodišča, pet članov sodnega sveta, varuha človekovih pravic, v imenovanje pa jim predlaga guvernerja, viceguvernerje, člane računskega sodišča in pooblaščenca za dostop do informacij javnega značaja. Magistrska naloga poleg zakonodajnih pristojnosti predsednika Republike Slovenije analizira tudi zakonodajne pristojnosti predsednikov Italije, Nemčije, Ukrajine, Egipta, Južne Afrike, Turčije, Kitajske in Brazilije.
Ključne besede: predsednik republike, zakonodajna pristojnost, zakonodaja, ustava, parlament
Objavljeno v ReVIS: 06.02.2025; Ogledov: 443; Prenosov: 36
Celotno besedilo (1,14 MB)

Opis: Zdravstvena vzgoja je pomembna veja zdravstvenega sistema. Vključuje celotno populacijo od rojstva do smrti v vseh življenjskih obdobjih. Izvajalci zdravstvene nege so strokovnjaki na svojem področju in so kompetentni za izvajanje zdravstvene vzgoje. Poklici v zdravstveni negi spadajo med ene najbolj stresnih poklicev v svetu. Skrb za obolele, od zdravstvenih delavcev zahteva veliko strokovnega znanja, sposobnosti in empatije. Med dejavnike tveganja za zdravje na delovnem mestu med izvajalci zdravstvene nege štejemo izmensko delo, stresne situacije, visoke dnevne obremenitve na delovnem mestu, dežurstva, kompetence, ki vodijo v dilemo in izpolnjevanje zahtev ob vedno večji stiski s časom in pomanjkanjem kadra. Namen raziskave je bil preučiti pomen zdravstvene vzgoje v namen zmanjševanja bolniških odsotnosti med izvajalci zdravstvene nege. Iz rezultatov raziskave, v kateri je sodelovalo 111 anketirancev zaposlenih v zdravstveni negi, je zaključiti, da je za izvajalce zdravstvene nege najbolj obremenjujoče izmensko delo, predvsem nočne izmene, pomanjkanje časa in energije za telesno aktivnost in pripravljanje kvalitetnih raznovrstnih obrokov. Bremenijo jih tudi odnosi v samem kolektivu, kot tudi odnosi s pacienti in njihovimi svojci. Ugotovili smo, da je izvajanje zdravstvene vzgoje med izvajalci zdravstvene nege v namen preprečevanja bolniških odsotnosti pomembno. Ob opravljanju stresnega poklica, je pomembno, da znajo poskrbeti za ohranjanje in krepitev svojega psihofizičnega zdravja.
Ključne besede: zdravstvena vzgoja, kronične bolezni, dejavniki tveganja za zdravje, medicinske sestre, obremenitev medicinskih sester, bolniške odsotnosti, izmensko delo
Objavljeno v ReVIS: 01.02.2025; Ogledov: 421; Prenosov: 12
Celotno besedilo (1,37 MB)