Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Desetletja nazaj ni bilo takšnega dostopa do tehnologije. Takrat so starši prosti čas z otroki preživljali drugače, otroci so se pogosto igrali na prostem, se gibali na svežem zraku, ustvarjali in preživljali kvaliteten čas skupaj. V današnjem svetu, kjer je digitalna tehnologija neizogiben del našega vsakdana, pa je tega vse manj. Otroci so na vsakem koraku obkroženi z pametnimi telefoni, tablicami, računalniki in drugimi sodobnimi napravami, ki jim zapolnijo prosti čas in nadomestijo prosto igro. Prosta igra, ki vključuje sproščeno in svobodno aktivnost, je izjemnega pomena za razvoj predšolskega otroka. Spodbuja otrokov razvoj socialnih veščin, kreativnosti in domišljije, prav tako pa pozitivno vpliva na kognitivni, telesni in čustveni razvoj. V empiričnem delu diplomske naloge nas je zanimalo, kakšne so značilnosti uporabe elektronskih naprav pri otrocih, kako starši zaznavajo posledice uporabe elektronskih naprav in kako vrednotijo otrokov prosti čas in prosto igro. Vzorčno skupino raziskave so sestavljali starši otrok med prvim in petim letom starosti, ki obiskujejo vrtec La coccinella in vrtec Mornarček v Občini Piran. V raziskavi je prostovoljno sodelovalo 65 staršev iste starostne skupina otroka v vrtcu. Ugotovili smo, da se otroci v povprečju vsakodnevno srečujejo z elektronskimi napravami. Največ otrok se je z njimi prvič srečalo med prvim in drugim letom starosti. Starši otroku najpogosteje omogočijo uporabo tehnologije, ko želijo otroka zaposliti zaradi svojih obveznosti. Največji negativni vpliv pri uporabi zaslonskih naprav starši opazijo pri fizičnem razvoju otroka. Večina si je enotna, da prosta igra pozitivno vpliva na celosten razvoj otroka. Na podlagi ugotovitev raziskave predlagamo, da se izdelajo brošure in oblikujejo preventivni programi, ki bi starše ozaveščali o negativnih vplivih elektronskih naprav na otrokov celostni razvoj.
Ključne besede: elektronske naprave, predšolski otroci, prosti čas, igra, starši
Objavljeno v ReVIS: 16.09.2025; Ogledov: 6; Prenosov: 0
Celotno besedilo (11,40 MB)

Opis: CP je najpogostejši razlog za gibalno oviranost otrok. Je nevrološka motnja, ki močno vpliva na gibanje in telesno držo, in je posledica poškodbe razvijajočih se možganov, kot je intrakranialna krvavitev ali pomankanje kisika v možganih. Pri otrocih s CP starši opažajo ne-doseganje razvojnih mejnikov, kot je osvojitev prevalitve ali plazenje, diagnoza pa je potrjena z magnetno resonanco. Za določitev oblike CP in stopnje okvare poznamo velik nabor ocenjevalnih instrumentov, ki se lahko uporabljajo za vse nevrološke in razvojne motnje, ter ocenjevalne instrumente specifične za CP. Funkcionalni ocenjevalni instrumenti pogosto vključujejo vidike grobe motorike (sedenje, stoja, hoja) in fine motorike (doseganj, prijemanje). Ker je CP neozdravljiva je naloga terapevtske skupine, da skozi rehabilitacijo otrok doseže in zadrži željeno telesno, senzorno, psihološko in socialno funkcijo. Glede na stopnjo, poda terapevtska obravnava otroku orodja, za karseda uspešno in samostojno življenje. Terapevtski programi osredotočeni na specifične naloge vsakdanjega življenja in doseganje specifičnih ciljev, ki so postavljeni v vsakdanje okolje, pokažejo najboljše rezultate za doseganje funkcionalnosti otroka. Za otroke z višjo stopnjo prizadetosti, ki ne hodijo, je za vadbo potrebno izbrati druge medije (voda ali terapija s konjem) ali prilagoditve obstoječih vadb (vadba na tekaški progi s podprto telesno težo). Vsak vadbeni program ni primeren za vse otroke s CP, zato mora biti vadbeni program sestavljen po posameznikovih zmožnostih in ciljih. Komunikacija med družino in terapevtsko skupino mora biti odprta, saj starši poročajo o otrokovem napredku ali možnih težavah in skrbeh. Dobro počutje, samostojnost, integracija v skupnost in sodelovanje so osnovni cilji, h katerim moramo stremeti.
Ključne besede: cerebralna paraliza, vadba, mišična moč, nadzor drže, Rehabilitacija, zdravljenje spastičnosti, multidisciplinarni pristop
Objavljeno v ReVIS: 16.09.2025; Ogledov: 15; Prenosov: 0
Celotno besedilo (872,42 KB)

Opis: Teoretična izhodišča:. Prehabilitacija je proces v kontinuumu oskrbe raka, ki poteka med diagnozo raka in začetkom akutnega zdravljenja ter vključuje telesne in psihološke ocene. Namen diplomskega dela je raziskati, ugotoviti in predstaviti metode in tehnike, s katerimi fizioterapevt sodeluje v procesu prehabilitacije pri kolonorektalnem raku in njihovo učinkovitost na bolnikovo funkcionalno stanje. Metode: Na podlagi pregleda literature smo iz osmih člankov izvedli vsebinsko analizo spoznanj avtorjev. Članke smo iskali v internetnih podatkovnih bazah: Google Učenjak, PEDro in Pubmed, s ključnimi besedami in besednimi zvezami: »prehabilitation«, »phisyotherapy«, »exercise«, »colonorectal cancer«, »pre-operative«, ki so bili objavljeni v časovnem obdobju med letoma 2012 in 2023. Kakovost člankov smo določili s pomočjo ocenjevalne lestvice »PEDro«. Rezultati: Od 42 primernih člankov, smo jih za končno analizo izbrali 8. Te smo razvrstili glede na njihove glavne značilnosti – leto nastanka, vrsta študije, namen in vzorec ter ključna spoznanja avtorjev. Ker nas je zanimalo na kakšen način so v izbranih študijah fizioterapevti sodelovali v procesu prehabilitacije in ali so izbrane metode in tehnike bile učinkovite, smo študije nadaljnjo razvrstili še glede na: čas trajanja intervencije, frekvenco intervencije, natančen opis intervencije, merjene spremenljivke in rezultate merjenih spremenljivk. Razprava: Rezultati so pokazali, da s telesno aktivnostjo, ki jo izvajamo pred pričakovano operacijo, torej s prehabilitacijo, lahko vplivamo na funkcionalni status oziroma fizično delovanje pacienta, v smislu njegove telesne pripravljenosti in zmogljivosti, ter jo tudi izboljšamo. Edina metoda, s katero so fizioterapevti sodelovali v procesu prehabilitacije je bila kinezioterapija.
Ključne besede: prehabilitacija, rak debelega črevesa, fizioterapija, vadba, kolonorektalni rak
Objavljeno v ReVIS: 16.09.2025; Ogledov: 29; Prenosov: 0
Celotno besedilo (2,29 MB)

Opis: Teoretično izhodišče: Patelofemoralni bolečinski sindrom predstavlja bolečino okoli kolena, ki se pojavi zaradi nepravilnosti v kolenskem sklepu. Gre za kronično bolezen, ki nima prisotno travmatsko stanje in ga zdravimo konzervativno. Pomembno je poznati vse simptome patelofemoralnega bolečinskega sindroma, da ga lahko strokovnjaki in bolniki razlikujejo in ne enačijo z ostalimi sindromi kolenskega sklepa. Namen diplomskega dela je bil na osnovi pregleda strokovne in znanstvene literature opisati in predstaviti pomen in vpliv fizioterapevtske obravnave za zmanjšanje bolečine in izboljšanje telesne funkcije pri posameznikih s patelofemoralnim bolečinskim sindromom. Metoda: Pri diplomskem delu gre za kvalitativni raziskovalni pristop. Postopek zbiranja podatkov je potekal s pomočjo uporabe podatkovnih baz, kot so PubMed, Google učenjak, Cobiss, Proquest, PEDro ter Science Direct. Pri iskanju literature so bile v pomoč ključne besede in besedne zveze v angleškem jeziku »patellofemoral pain syndrome«, »physiotherapy«, »prevention« in »treatment«. Obdelava podatkov je potekala s kvalitativno analizo strokovnih in znanstvenih prispevkov. Pri zožitvi izbire člankov so bili v pomoč tudi vključitveni in izključitveni kriteriji. Rezultati: V končno analizo je bilo vključenih 7 raziskav, ki so bile izbrane v podatkovnih bazah. S pomočjo teh raziskav sem odgovoril na zastavljeno glavno raziskovalno vprašanje in zastavljene štiri hipoteze. Razprava in zaključek: Iz študij je bilo ugotovljeno, da se avtorji večinoma navezujejo na vadbeno terapijo, predvsem stegenskih mišic, pri tem pa poročajo tudi o učinkih impulznega elektromagnetnega polja, živčno-mišične olajšave, raztezanja ter posturalne stabilizacije. Veliko študij poroča tudi o učinku terapije lepljenja kinezioloških trakov v področju kolena, ki zmanjšujejo bolečino. V študijah so avtorji ugotovili, da so manualna terapija hrbtenice, visoko intenzivni vodni trening ter mobilizacija kolenskega sklepa močno izboljšale stanje patelofemoralnega sindroma.
Ključne besede: patelofemoralni bolečinski sindrom, fizioterapija, preventiva, zdravljenje
Objavljeno v ReVIS: 16.09.2025; Ogledov: 29; Prenosov: 0
Celotno besedilo (1,21 MB)

Opis: Uvod: Motnja avtističnega spektra (MAS) je kompleksna nevrološko-razvojna motnja, ki se običajno začne kazati že pred tretjim letom starosti. Zgodnje prepoznavanje znakov je ključno za pravočasno vključitev otrok v obravnavo, kar lahko pomembno vpliva na njihov razvoj socialnih, komunikacijskih in vedenjskih spretnosti. Namen raziskave je bil pregledati aktualna spoznanja o avtizmu pri predšolskih otrocih ter izpostaviti pomen zgodnje diagnostike in intervencij. Metodologija: Raziskava temelji na sistematičnem pregledu znanstvene literature, objavljene med letoma 2013 in 2023. Vključenih je bilo 23 recenziranih člankov iz baz podatkov PubMed, Scopus in ScienceDirect. Vključitveni kriteriji so obsegali študije o značilnostih, prepoznavanju in obravnavi avtizma pri otrocih, starih od 2 do 6 let. Analiza se je osredotočila na zgodnje znake avtizma, diagnostične pristope ter učinkovitost zgodnjih intervencij. Rezultati: Najpogostejši zgodnji znaki MAS so motnje v očesnem stiku, omejena socialna komunikacija, zakasnjen govor in ponavljajoče se vedenje. Raziskave poudarjajo pomen presejanja v vrtcih in pri pediatrih. Učinkovite so se izkazale vedenjske terapije ( npr. ABA), logopedska pomoč in vključevanje v strukturirana učna okolja. Razprava: Zgodnje prepoznavanje MAS je ključno, vendar se pogosto pojavljajo zamude pri diagnozi zaradi pomanjkanja usposobljenega kadra in ozaveščenosti. Potrebno je okrepiti izobraževanje strokovnjakov, povečati dostop do programov ter spodbujati sodelovanje med starši, vrtcem in zdravstvom.
Ključne besede: avtizem, predšolski otroci, starši, komunikacija, diagnoza
Objavljeno v ReVIS: 15.09.2025; Ogledov: 53; Prenosov: 1
Celotno besedilo (1,63 MB)