401. |
402. |
403. Vloga pomorskega agenta v logistiki pretovora blaga uvoznih zabojnikovTomaž Trošt, 2026, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu predstavljamo delo pomorskega agenta. V tem okolju ima pomorski agent poglavitno vlogo, ker je povezovalni člen med ladjo, ladjarjem, pristaniščem, oblastmi in špediterji. Njegovo delo povezuje administrativne, operativne ter koordinacijske naloge. Pomorski agent s pravilnim delovanjem vpliva na pretočnost logističnih verig, hitrost pretovora in skrajševanje ladijskih postankov. Delo postaja vedno bolj analitične narave, saj mora sproti odpravljati neskladnosti in optimizirati postopke.
Uvedba digitalnih sistemov je prinesla nove izzive, kot so izobraževanje kadrov, različni standardi med državami ter zahtevno uvajanje novih tehnologij. Učinkovitost pomorskega agenta se kaže predvsem v pravočasnem in kakovostnem posredovanju informacij. Zamude in neskladja v informacijah lahko povzročijo visoke stroške ter dodatne zamude v celotni logistični verigi.
V praktičnem delu prikazujemo potek vseh postopkov v Luki Koper. Od najave ladje, urejanja priveznih kapacitet, oddaje podatkov prek digitalnih platform do usklajevanja z oblastmi. Zaradi kompleksnosti postopkov se vloga pomorskega agenta vedno bolj povezuje z analitičnimi in koordinacijskimi nalogami. Diplomsko delo se osredotoča na preučitev, kako kakovostno delo vpliva na optimizacijo procesov v Luki Koper.
Ključne besede: pomorski agent, logistika, digitalizacija, Luka Koper, uvoz zabojnikov.
Objavljeno v ReVIS: 28.03.2026; Ogledov: 294; Prenosov: 3
 Celotno besedilo (3,06 MB) |
404. |
405. Sporazumna razveza zakonske zveze v okviru notarske storitve : magistrsko deloValentina Šegula, 2026, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo obravnava institut sporazumne razveze zakonske zveze pred notarjem, ki ga je uvedel Družinski zakonik leta 2019. Postopek je mogoč, kadar zakonca nimata skupnih mladoletnih otrok in sta dosegla soglasje o morebitnem preživljanju enega od njiju, razmerjih iz najemnih pogodb ter obsegu, deležih in razdelitvi skupnega premoženja. Ob izpolnitvi teh pogojev lahko razvezo opravita zunajsodno, v postopku, ki ga v celoti vodi notar kot oseba javnega zaupanja. Notar ima ključno vlogo pri zagotavljanju pravne varnosti, saj strokovno vodi postopek, nepristransko preveri pogoje, ugotovi resnično voljo zakoncev ter pojasni vse pravne posledice. Postopek je zasnovan kot hitrejša in manj formalna alternativa sodnemu postopku, ki razbremenjuje sodišča ter zakoncem omogoča celovito ureditev premoženjskih razmerij ob razvezi. Prednosti se kažejo v večji pravni varnosti zaradi notarske oblike, stroškovni učinkovitosti in diskretnosti postopka. Raziskava pa je pokazala tudi ključne pomanjkljivosti. Največje omejitve izvirajo iz dejstva, da notarji nimajo neposrednega vpogleda v matične in druge uradne evidence, zato je oteženo preverjanje izpolnjevanja vseh pogojev za razvezo, zlasti glede mladoletnih otrok. Rezultati potrjujejo, da postopek pred notarjem zagotavlja visoko stopnjo pravne varnosti in učinkovito razrešitev razveznih vprašanj. Primerjalna analiza kaže, da slovenska ureditev sledi sodobnim evropskim trendom, a bi jo bilo smiselno dopolniti glede čezmejnih primerov, tehnične podpore notarjem in jasnejše ločitve razveznega sporazuma od premoženjskega dogovora. Rezultati potrjujejo, da notar predstavlja ključnega garanta pravne varnosti v družinskem pravu.
Ključne besede: sporazumna razveza pred notarjem, notar, notarski zapis, premoženjska razmerja zakoncev, pravna varnost zakoncev
Objavljeno v ReVIS: 27.03.2026; Ogledov: 358; Prenosov: 63
Celotno besedilo (1,45 MB) |
406. Projektni management obnove in revitalizacije območja Tobačna Ljubljana : magistrsko deloLucija Zorman, 2026, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo obravnava uporabo metod projektnega managementa pri načrtovanju in izvedbi obnove ter revitalizacije območja nekdanje Tobačne v Ljubljani, z doslednim upoštevanjem omejitev varstva kulturne dediščine. Teoretični del povzema okvir PMBOK® Guide in ključna področja znanja (integracija, obseg, čas, stroški, kakovost, človeški viri, komuniciranje, tveganja, nabave in deležniki) ter pokaže njihovo prilagoditev posegom v kulturno in industrijsko dediščino. Empirični del temelji na simulaciji projektnega procesa s strukturo razčlenitve dela, terminskimi načrti, ključnimi kazalniki uspešnosti in scenariji izvedbe. Oblikovani sta dve hipotezi: (H1) časovne omejitve, izhajajoče iz zakonodaje o varstvu kulturne dediščine, vplivajo na dinamiko izvedbe; (H2) isti regulativni okvir pomembno sooblikuje proračun in terminski plan projekta. Analiza vhodnih dokumentov (Gradbeni zakon, Zakon o varstvu kulturne dediščine, prostorska zakonodaja, konservatorske smernice) in modeliranje vplivov potrjujeta obe hipotezi. Rezultati kažejo, da zgodnje vključevanje deležnikov in konservatorjev, kakovosten načrt komuniciranja ter integrirano upravljanje sprememb zmanjšujejo tveganja, pospešujejo postopke in povečujejo predvidljivost stroškov. Delo predlaga praktične smernice: fazno financiranje, strukturirano obvladovanje tveganj, opredelitev meril kakovosti ter uporabo metod vrednosti pridobljenega dela za usklajeno spremljanje časa in stroškov. Revitalizacija je obravnavana kot priložnost za združevanje dediščinskih vrednot s sodobnimi urbanimi funkcijami (stanovanjski in poslovni program, kulturne vsebine, javni prostori) ter trajnostnimi rešitvami (zelene površine, aktivna mobilnost, energetska učinkovitost). Prispevek naloge je dvojni: znanstveno nudi empirično podprto aplikacijo PMBOK® v kontekstu industrijske dediščine; praktično pa prinaša uporaben model za načrtovanje podobnih projektov v Sloveniji in širše, s poudarkom na usklajevanju interesov, pravni skladnosti in dolgoročni vrednosti za mesto in skupnost.
Ključne besede: projektni management, kulturna dediščina, revitalizacija, PMBOK metodologija, simulacija projekta
Objavljeno v ReVIS: 27.03.2026; Ogledov: 278; Prenosov: 15
Celotno besedilo (2,08 MB) |
407. Dovzetnost slovenskega pravnega reda do sodobnih modelov skupnega starševstva : diplomsko deloIlhana Sukanović, 2026, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo obravnava dovzetnost slovenskega pravnega reda do sodobnih modelov skupnega starševstva po razpadu partnerske skupnosti staršev, pri čemer je v ospredju načelo največje koristi otroka kot temeljno vodilo družinskega prava. Namen raziskave je ugotoviti, ali slovenska zakonodaja in sodna praksa ne le formalno, temveč tudi vsebinsko omogočata in uresničujeta sodobne oblike skupnega starševstva, kot sta skupno in izmenično varstvo, ter pod katerimi pogoji se ti modeli uveljavljajo v praksi. Raziskava temelji na analizi veljavne zakonodaje, zlasti Družinskega zakonika, relevantnih mednarodnih in evropskih pravnih aktov ter analizi sodne prakse slovenskih višjih sodišč po uveljavitvi DZ-1. Uporabljene so bile metode normativne analize, analize sodne prakse in primerjalnopravne metode, pri čemer je bila slovenska ureditev primerjana z ureditvami v Franciji, Nemčiji, na Nizozemskem in v Belgiji. Ključne ugotovitve kažejo, da je slovenski pravni red normativno odprt za sodobne modele skupnega starševstva, vendar se ti v sodni praksi uveljavljajo selektivno in individualizirano, predvsem glede na stopnjo sodelovanja med staršema, otrokovo stabilnost in odsotnost ogroženosti. Analiza sodne prakse potrjuje, da sodišča skupno ali izmenično varstvo vse pogosteje določajo tudi brez soglasja staršev, kadar presodijo, da takšna ureditev najbolj varuje otrokovo korist, hkrati pa ohranjajo rezidenčni model v okoliščinah visoke konfliktne dinamike ali posebnih potreb otroka. Ugotovitve prispevajo k razumevanju razvoja slovenskega družinskega prava in potrjujejo trend postopnega, a previdnega približevanja sodobnim modelom skupnega starševstva.
Ključne besede: skupno starševstvo, največja korist otroka, Družinski zakonik, sodna praksa, izmenično varstvo, starševska skrb, mediacija
Objavljeno v ReVIS: 27.03.2026; Ogledov: 293; Prenosov: 8
Celotno besedilo (862,84 KB) |
408. Rehabilitacija in resocializacija obsojencev v kazenskem pravu : magistrsko deloEva Heberle, 2025, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu obravnavamo rehabilitacijo in resocializacijo obsojencev, tematiko, ki je v družbi pogosto zanemarjena, in zato potrebuje dodatno raziskavo. Zaporski sistem se zdi zanimiv, predvsem način življenja obsojencev v zaporu, zanima nas njihova priprava na življenje po prestani kazni, zato smo se odločili raziskati rehabilitacijo in resocializacijo obsojencev. Opredelili bomo pomen ključnih pojmov in raziskali načine njihovega izvajanja v slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora. Pri tem bomo izpostavili tudi vprašanje njihove učinkovitosti in na podlagi raziskav predlagali izboljšave. Želja po pisanju magistrskega dela s tega področja izhaja iz dveh obiskov zaporov, ogled katerih nam je na dodiplomskem študiju omogočila fakulteta. Raziskava temelji na različnih metodoloških pristopih: normativno dogmatična metoda analizira pravne norme, kompilativna metoda povezuje obstoječa teoretična spoznanja, primerjalna metoda proučuje razlike med pravnimi sistemi, sociološko-pravna metoda obravnava vpliv stigmatizacije na obsojence, empirična metoda preverja učinkovitost resocializacijskih programov, analitična metoda vrednoti zakonodajne rešitve, kvalitativna metoda pa vključuje intervjuje z obsojenci za vpogled v njihove osebne izkušnje. Naš namen je raziskati vpliv rehabilitacije in resocializacije na obsojence po prestani kazni s poudarkom na vedenjskih spremembah in procesu ponovne vključitve v družbo. Cilj je okrepiti pomen teh procesov, analizirati obstoječe programe in predstaviti primere dobrih praks, ki bi lahko izboljšale slovenski kazenski sistem. Pozornost je namenjena tudi vplivu bližine družinskih članov in izzivom, kot je digitalna izključenost obsojencev. Izvirnost dela se kaže v primerjalni analizi s sistemom ZDA, kar bi lahko prispevalo k morebitnemu mednarodnemu sodelovanju in izboljšavam v slovenskem kazenskem pravu.
Ključne besede: rehabilitacija, resocializacija, recidivizem, kaznovanje, življenje obsojenca po prestani kazni
Objavljeno v ReVIS: 27.03.2026; Ogledov: 299; Prenosov: 15
Celotno besedilo (1001,01 KB) |
409. Pravna ureditev (fotonapetostnih) energetskih skupnosti v Sloveniji : magistrsko deloAnja Vuherer, 2025, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo obravnava pravno ureditev energetskih skupnosti v Sloveniji, s posebnim poudarkom na skupnostnih modelih oskrbe z električno energijo iz sončnih elektrarn. Izhodišče raziskave predstavlja analiza evropskega pravnega okvirja na področju spodbujanja rabe obnovljivih virov energije ter prenosa teh usmeritev v slovenski pravni red. Namen naloge je bil analizirati aktualno zakonodajo, ki ureja področje (fotonapetostnih) energetskih skupnosti, ugotoviti ključne pravne in organizacijske izzive ter presoditi, v kolikšni meri obstoječi predpisi dejansko omogočajo razvoj tovrstnih skupnosti. Raziskava temelji na deskriptivni in komparativni metodi, pravni analizi ter na izvedbi intervjujev z deležniki, ki sodelujejo pri pripravi in izvedbi projektov energetskih skupnosti, predvsem skupnostnih samooskrb. Ugotovitve kažejo, da se je slovenski pravni okvir v zadnjih letih večkrat spremenil, kar pri investitorjih in potencialnih članih skupnosti pogosto povzroča negotovost. Med ključne omejitve sodijo pomanjkljiva sistemska podpora, kompleksni postopki ter odsotnost enotne pravne ureditve energetskih skupnosti. Analiza potrjuje, da je sicer nujna prevetritev energetske zakonodaje s sabo prinesla spremembe, ki ne vplivajo na zagotavljanje celovitega in stabilnega okvira za dolgoročno delovanje. So pa novele zakonov uvedle možnost širšega vključevanja deležnikov. Izvirnost naloge je v celostnem pravnem pregledu področja v slovenskem pravnem redu in povezavi zakonodajnih izhodišč s praktičnimi primeri, kar doslej še ni bilo sistematično raziskano. Rezultati so uporabni tako za odločevalce pri oblikovanju politik kot za potencialne investitorje in člane skupnosti, ki razmišljajo o vzpostavitvi lastnih energetskih projektov.
Ključne besede: energetska skupnost, samooskrba, skupnostna samooskrba, skupnost OVE, proizvodna naprava, energetika, sončna elektrarna, fotonapetostni moduli, poslovni modeli
Objavljeno v ReVIS: 27.03.2026; Ogledov: 280; Prenosov: 7
Celotno besedilo (1,88 MB) |
410. Vatikan kot suverena entiteta : magistrsko deloValerija Šavle, 2025, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu sem raziskovala poloţaj Svetega sedeţa, kot posebne entitete v mednarodnem pravu, ki predstavlja enega najbolj netipičnih in hkrati najvplivnejših subjektov globalne politike. Namen naloge je bil analizirati zgodovinski razvoj njegove suverenosti, pravne instrumente, ki mu omogočajo obstoj, in sodobne izzive, s katerimi se sooča. Poseben poudarek sem namenila razmerju med Svetim sedeţem in Drţavo mesta Vatikan, ki je nastala z Lateransko pogodbo leta 1929 in zagotavlja materialno osnovo njegove neodvisnosti. Pri raziskavi sem uporabila kombinacijo zgodovinske, pravno-analitične in primerjalne metode. Na podlagi zgodovinskih virov sem osvetlila razvoj od Milanskega edikta do rešitve »rimskega vprašanja«. S pravno analitično metodo sem proučila Lateransko pogodbo, konkordate in druge mednarodne sporazume, ki utrjujejo poloţaj Svetega sedeţa kot subjekta mednarodnega prava. S primerjalno metodo pa sem analizirala razlike med Svetim sedeţem, mikrodrţavami (Monako, San Marino, Lihtenštajn) in Suverenim malteškim redom kot entiteto sui generis. Rezultati raziskave so pokazali, da je Sveti sedeţ uspel ohraniti svojo suverenost predvsem zaradi posebnega pravnega statusa, ki presega klasične kriterije drţavnosti. Konkordati se izkazujejo kot ključni instrument njegove pravne kontinuitete. Analiza je pokazala tudi, da se Sveti sedeţ bistveno razlikuje od mikrodrţav, saj njegova moč ne temelji na ozemlju ali prebivalstvu, temveč na moralni avtoriteti, politični nevtralnosti in globalni diplomatski mreţi. Ugotovila sem, da sodobni izzivi, kot so sekularizacija, finančna transparentnost in migracijska vprašanja, ne ogroţajo njegovega poloţaja, temveč ga krepijo, saj ga postavljajo v središče globalnih razprav o miru, pravičnosti in solidarnosti. Izvirnost raziskave je v tem, da sem celovito povezala pravno, politično in zgodovinsko dimenzijo Svetega sedeţa, kar v dosedanjih študijah pogosto manjka. Ugotovitve so uporabne tako za znanost kot prakso: prispevajo k razvoju teorije mednarodnega prava in hkrati nudijo smernice pravnikom, diplomatom in oblikovalcem politik. Omejitve raziskave so povezane z omejenim dostopom do notranjih virov in osredotočenostjo na pravno-politični vidik, vendar prav to odpira moţnosti za prihodnje interdisciplinarne študije.
Ključne besede: Sveti sedež, Vatikan, sui generis, diplomacija, mednarodni odnosi, konkordati, Lateranska pogodba
Objavljeno v ReVIS: 27.03.2026; Ogledov: 266; Prenosov: 5
Celotno besedilo (677,52 KB) |
