Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Ključne besede: radio environment, wireless technologies, machine learning, channel state information, doctoral dissertations
Objavljeno v ReVIS: 06.05.2026; Ogledov: 341; Prenosov: 2
Celotno besedilo (13,05 MB)

Opis: Magistrska naloga obravnava problem ohranjanja osebnega digitalnega gradiva v okoliščinah, ko se vse več vsebin ustvarja, shranjuje in uporablja izključno v digitalni obliki, razpršeni med različnimi napravami in spletnimi storitvami. Namen naloge je raziskati navade posameznikov pri ravnanju z osebnim digitalnim gradivom ter na tej podlagi oblikovati razumljiv model priprave osebnega digitalnega arhiva, ki omogoča dolgoročno ohranitev najpomembnejših vsebin in načrtovanje digitalne zapuščine. V teoretičnem delu so predstavljeni temeljni pojmi digitalnega gradiva, zasebnih, osebnih in družinskih arhivov, tveganja in ogroženost digitalnih vsebin ter ključne mednarodne pobude in smernice za osebno digitalno arhiviranje. Empirični del temelji na spletni anketi, ki je preučevala, katere vrste digitalnega gradiva anketiranci štejejo za najpomembnejše, kje in kako jih ustvarjajo in shranjujejo, v kolikšni meri gradivo urejajo, varnostno kopirajo ter kako razmišljajo o dostopu naslednikov in digitalni zapuščini. Rezultati razkrivajo izrazit razkorak med visoko zaznano vrednostjo gradiva (zlasti fotografij in dokumentov) ter nizko stopnjo sistematične skrbi zanj, saj so varnostne kopije pogosto neredne ali omejene na en sam nosilec, veliko gradiva pa je razpršenega po napravah in oblačnih storitvah brez celovitega pregleda. Na podlagi teoretičnih izhodišč, mednarodnih priporočil in ugotovitev raziskave naloga v aplikativnem delu predstavi model priprave osebnega digitalnega arhiva, ki vključuje korake zbiranja, vrednotenja, organizacije, shranjevanja, varnostnega kopiranja in dolgoročnega upravljanja gradiva ter pripravo dokumentacije za naslednike. S tem prispeva k razumevanju osebnega digitalnega arhiviranja v slovenskem prostoru in ponuja praktično podlago za prihodnje priročnike ter svetovalne in izobraževalne aktivnosti na to temo.
Ključne besede: osebni digitalni arhiv, osebno digitalno arhiviranje, dolgoročna hramba digitalnega gradiva, digitalna zapuščina, strategije varnostnega kopiranja
Objavljeno v ReVIS: 06.05.2026; Ogledov: 348; Prenosov: 14
Celotno besedilo (3,07 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Ključne besede: otroške melodije, informacijska dinamika, dojemanje glasbe, zaznavanje glasbene fraze v melodiji, računalniško modeliranje, informacijska dinamika, zaznavanje
Objavljeno v ReVIS: 06.05.2026; Ogledov: 289; Prenosov: 1
Celotno besedilo (19,41 MB)

Opis: V središču raziskovalnega zanimanja doktorske disertacije sta spominjanje na generala Rudolfa Maistra kot na pomembno slovensko vojaško in družbeno vplivno osebnost s preloma iz 19. v 20. stoletje ter širše družbeno priznavanje njegovega vojaškega in državotvornega delovanja. Najprej so predstavljeni njegova življenjska pot in vojaška kariera v luči slovenskega narodnega vprašanja, prevzem oblasti v Mariboru v slovenske roke, obvarovanje meje na Štajerskem ter boj za slovensko Koroško in njena izguba na plebiscitu leta 1920. Sledi analiza Maistrovih domoljubnih dejanj in značajskih potez znotraj definicij junaštva ter klasifikacij različnih tipov junakov. Raziskovalni del disertacije je v celoti posvečen razčlembi javnih oblik spominjanja na generala Rudolfa Maistra v različnih zgodovinskih obdobjih: v času njegovega življenja, v obdobju od njegove smrti do konca druge svetovne vojne, v obdobju do slovenske osamosvojitve in v samostojni Sloveniji. Ikonografija javnih spomenikov, simbolika slovesnosti ob državnem prazniku, javnih govorov in drugih ritualnih dogodkov, poimenovanje ulic in ustanov, Maistrova podoba kot glavnega lika v literarnih delih za odrasle in mladino, njegova pojavnost v filmski in glasbeni umetnosti, vstop »blagovne znamke« z njegovim imenom in podobo v svet prodaje ter tudi v besednjak različnih organiziranih družbenih skupin so glavne teme raziskave. Na tej podlagi sta utemeljena razprava in sklep o prepoznavnosti generala Rudolfa Maistra v slovenski družbi, priznavanju njegovega statusa in razsežnostih tega dejstva.
Ključne besede: general Maister, javne oblike uporabe spomina, javni spomeniki, literarna dela, junaštvo
Objavljeno v ReVIS: 05.05.2026; Ogledov: 321; Prenosov: 19
Celotno besedilo (6,61 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Doktorska disertacija obravnava žargon v odnosu do terminologije, in sicer na področju fizioterapije. Osredinja se torej na poimenovalne enote, ki se pojavljajo v sporazumevanju med strokovnjaki, ko je sporazumevanje načeloma vezano na govorni prenosnik. Žargon (ki ga razumemo kot nabor poimenovanj, z osnovno poimenovalno enoto žargonizmom) v položajih z znižano stopnjo formalnosti opravlja enako funkcijo, kot jo sicer terminologija. Izhodišče obravnave žargona je terminološka veda, ki preučuje in ureja poimenovanja posameznih strokovnih področij, in s tem povezan pojmovni pristop; terminologija (in žargon) označuje miselne enote posameznega področja, pri terminološkem delu se izhaja od pojmov. Doktorska disertacija je razdeljena na dva dela. V prvem delu je predstavljeno teoretično ozadje žargona v povezavi s terminologijo, ki se naslanja na razpoložljivo literaturo o splošnem jeziku, terminološko literaturo, prispevke o žargonu, splošne jezikovne priročnike in terminološke slovarje. V drugem delu so predstavljeni fizioterapevtski žargonizmi in splošnejše tipi žargonskih poimenovanj. Žargon se preučuje kot del strokovnega jezika, torej tistega dela jezika, ki ga povezujemo s strokovnim sporazumevanjem in se od splošnega jezika loči zlasti po rabi terminologije. Upoštevano je ločevanje med žargonizmi, ki so kot poimenovalne enote del strokovnega jezika, ter pogovornimi besedami, ki so del splošnega jezika. Tako kot so si lahko med seboj podobni termini in leksemi, so si lahko podobni tudi žargonizmi in leksemi, pri čemer je ključna zamejenost s strokovnim področjem, uporabniki (ki so strokovnjaki) in okoliščinami sporazumevanja. Sporazumevalni položaji, v katerih se žargon pojavlja, so opredeljeni kot polformalni. Eno od glavnih terminoloških načel je načelo ustaljenosti, po katerem ima prednost termin, ki se najpogosteje uporablja. Ustaljenost je tista, ki zagotavlja stabilnost terminološkega sistema in omogoča učinkovito sporazumevanje. Dolgi, opisni termini, ki niso v skladu s terminološkim načelom gospodarnosti (ki daje prednost krajšim terminom pred daljšimi), so podvrženi nastanku terminoloških variant. Dolgi in opisni termini pa prav tako lahko dobijo svoj žargonizem. Žargonizmi, kot oznake za pojme, na račun praktičnosti in kratkosti izkazujejo odmik od ustaljenih poimenovanj za te pojme – ki so navadno termini. Žargon ni prepoznan kot del neustaljene(ponekod se omenja nestandardna) terminologije, ki se jo razume predvsem kot terminološke variante (različice osnovnih terminov) oz. poimenovanja, ki jih neka stroka ne prepoznava kot ustaljena, ker se ne pojavljajo dovolj pogosto ali pa so s kakršnega koli vidika neustrezna. Pri žargonizmih ne gre za neustaljenost, niti neustreznost, saj ti učinkovito opravljajo svojo vlogo v pol formalnih govornih situacijah, za formalne govorne položaje pa niso primerni (zamejuje jih torej prenosnik in stopnja formalnosti). Meje med terminološkimi variantami in žargonizmi niso vedno povsem jasne, kar je bilo videti v primeru žargonizmov, ki so nastali z izpustom ene sestavine termina. Žargon v slovenski jezikoslovni literaturi do sedaj še ni bil sistematično raziskan, obravnavan je bil zlasti v okviru socialne zvrstnosti kot del interesnih govoric, skupaj s slengom in argojem. Mogoče je opaziti pojmovno zmedo, termin žargon ni vedno nedvoumno definiran in tako ni jasno, na kaj se pravzaprav nanaša. K žargonu se včasih prištevajo tudi slengizmi in pogovorne besede splošnega jezika. Avtorji, ki so o njem pisali, ga sicer povezujejo s strokovnim jezikom, poleg tega pa ga pripisujejo tudi nekaterim drugim (nestrokovnim) skupinam. V doktorski disertaciji je žargon razumljen kot poimenovalne enote, ki jih uporabljajo strokovnjaki določenega strokovnega področja ali poklica za oznako pojmov, ki so del pojmovnega sistema te stroke, ne pa pripadniki katere koli skupine (npr. študenti, gangsterji ipd., kot se pogosto navaja). V starejših slovenskih terminoloških slovarjih se pojavlja označevalnik žargonsko, pri čemer pa njegova raba ni utemeljena na jasnih načelih. Označevalnik bodisi ni pojasnjen ali pa je pojasnilo podobno drugim označevalnikom v slovarju. Natančnih meril, po katerih se poimenovalne enote presojajo, slovarji ne podajajo. Sodobni terminološki slovarji žargonizmov načeloma ne vključujejo. Terminološki kandidati se navadno pridobivajo iz pisnih besedil, kjer pa se žargonizmi praviloma ne pojavljajo. Doktorska disertacija v drugem delu prinaša analizo avtentičnega gradiva, ki je bilo pridobljeno v raziskavah na terenu, na strokovnih sestankih, kjer je šlo za nepripravljen govor fizioterapevtov. V raziskavi so sodelovale tri različne zdravstvene ustanove in trije različni kolektivi fizioterapevtov ,ki tudi sicer delajo skupaj, kar je bil pogoj za znižano stopnjo formalnosti pogovorov. Raziskava seje osredotočala na poimenovalne enote, ki v fizioterapiji označujejo posamezne pojme. S pomočjo strokovnjakov (fizioterapevtov) ter relevantnih pisnih besedil s tega področja je bila posamezna enoto presojana v razmerju do termina, ki označuje isti pojem. Namen je bil ugotoviti, ali gre pri posameznem poimenovanju res za žargonizem ali morda za neprednostni sinonim nekega ustaljenega termina. Na ta način je bilo pridobljenih 127 žargonizmov, ki se, glede na skupne značilnosti, razvrščajo v enajst skupin. V dvanajsto skupino, ki v statistično analizo ni bila všteta, se uvršča enajst poimenovanj, ki sicer odstopajo od ostalih žargonizmov, imajo pa njim podobno funkcijo. Oblikovala se je tipologija žargona, ki sicer prikazuje stanje na področju fizioterapevtske terminologije, vseeno pa ima splošno vrednost, ki bi jo bilo mogoče prenesti tudi na druga strokovna področja. Enajst skupin, v katere so razvrščeni posamezni žargonizmi, je poimenovanih: lastnoimenski žargonizmi, izpustni žargonizmi, posamostaljeni žargonizmi, žargonizmi – opravkarji, metonimični žargonizmi, manjšalniški žargonizmi, žargonizmi – okrnjenke, kratični žargonizmi, žargonizmi – simboli, iztujejezični žargonizmi ter metaforično motivirani žargonizmi. Dvanajsta skupina je poimenovana navidezni žargonizmi. Na osnovi zbranega gradiva je videti, da je najštevilčnejša skupina lastnoimenskih žargonizmov, najmanjša pa je skupina metaforično motiviranih žargonizmov. Nekatere primere bi potencialno lahko uvrstili v različne skupine. Fizioterapevtski termini, ki imajo svoj žargonizem, ga navadno dobijo zaradi praktičnosti in gospodarnosti. Opazna je zlasti težnja po krajšem in preprostejšem poimenovanju nekega fizioterapevtskega pojma, ki omogoča hitro predajanje strokovne informacije. Poimenovanja tako lahko izgubijo natančnost pri oznaki vsebine. Ugotovljeno je bilo, da so žargonizmi, v primerjavi s termini, lahko odvisni od konteksta. Ker mora tudi žargon zagotoviti učinkovito sporazumevanje brez komunikacijskih šumov, strokovnjaki včasih s pomočjo sobesedila prepoznajo pojem, na katerega se žargonizem nanaša. Enoumnost se torej ne doseže nujno samo s poimenovanjem. Žargonizem in termin, ki označujeta isti pojem, med sabo nista v sinonimnem razmerju. Ne moremo govoriti o njuni zamenljivosti v besedilu, saj se pojavljata v situacijah z različno stopnjo formalnosti, poleg tega pa je žargonizem relativno omejen z govornim prenosnikom. Termini se pojavljajo v zapisanih in govorjenih besedilih. Terminologija kot veda je sicer opisovalna in predpisovalna. Predpisovalni vidik se kaže v določitvi prednostnih terminov, kar je nujno za poenoteno terminologijo. Z normativnimi odločitvami se ureja sinonimija. Žargonizme bi se, kot poimenovalne enote, moralo izločiti že pred terminološkim dogovorom, saj ne gre za sinonime, temveč za poimenovalne enote, ki so učinkovite in prepoznane kot primerne le v polformalnih govornih situacijah. Da poimenovalno enoto opredelimo kot žargonizem, mora zanj obstajati neko nevtralno poimenovanje, ki označuje isti pojem. To nevtralno poimenovanje je lahko termin, kombinacija dveh terminov ali pa termin s kakšnim dodatnim pojasnilom, torej daljše opisno poimenovanje, kije pravzaprav velikokrat tudi razlog, da žargonizem sploh nastane. Doktorska disertacija prinaša novo teoretično opredelitev žargona in njegovo tipologijo, ki temeljina obstoječih jezikoslovnih ugotovitvah ter novih dognanjih, preverjenih na avtentičnem gradivu. Prinaša nekatere smernice, kako prepoznati žargonizem kot poimenovalno enoto, kar bo uporabno zlasti pri terminološkem in terminografskem delu.
Ključne besede: žargon, terminologija, žargonizem, ustaljenost, gospodarnost, polformalnost
Objavljeno v ReVIS: 03.05.2026; Ogledov: 342; Prenosov: 20
Celotno besedilo (3,32 MB)