Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Teoretična izhodišča: Teorija Dorothee Orem o samooskrbi je zaradi svoje uporabnosti in univerzalnosti ena najpomembnejših in najbolj razširjenih teorij v zdravstveni negi. Temelji na predpostavki, da se mora človek za ohranitev življenja, zdravja in optimalnega delovanja v okviru svojih zmožnosti neprestano truditi. Teorija poudarja temeljni pomen samostojnosti za ohranjanje neodvisnosti posameznika. Človeka opisuje kot celostno bitje, ki deluje na biološki, simbolični in družbeni ravni. Samooskrba se izraža v skrbi zase in za druge, kar vključuje odkrivanje, razvijanje in uporabo virov za razumevanje in zadovoljevanje potreb. Namen raziskave je preučiti vlogo teorije samooskrbe v praksi zdravstvene nege. Metoda: Raziskava je temeljila na kvalitativnem raziskovalnem pristopu z deskriptivno metodo dela. Za potrebe empiričnega dela so bili zbrani, analizirani in sintetizirani tako primarni kot sekundarni viri. Primarni podatki so bili pridobljeni z intervjuvanjem, kot instrument za zbiranje podatkov je bil uporabljen polstrukturirani intervju. Rezultati: V raziskavi je sodelovalo šest diplomiranih medicinskih sester, starih med 27 in 59 let. Vse so končale šolanje na zdravstveni fakulteti, ena je opravila tudi magisterij. Intervjuvanke se strinjajo, da teorija samooskrbe poudarja celostno obravnavo pacienta, predvsem pa krepitev njegove samostojnosti. Kot največje izzive navajajo težave z nekooperativnimi, agresivnimi in pasivnimi pacienti, ki jim zaradi pomanjkanja časa in kadra težje zagotovijo personaliziran pristop. Učinkovitost izvajalci zdravstvene nege ocenjujejo na podlagi opazovanja pacientove samostojnosti, motivacije in napredka pri okrevanju po operaciji ali izboljšanja obstoječih negovalnih diagnoz. Razprava: Na podlagi rezultatov smo ugotovili, da medicinske sestre v procesu zdravstvene nege uporabljajo komunikacijo kot osnovno orodje za pridobivanje vpogleda v pacientovo počutje in oceno njegovega napredka. Kljub prizadevanjem za personaliziran pristop, ki temelji na teoriji samooskrbe – kjer naj bi pacient aktivno sodeloval v procesu obravnave – se pogosto srečujejo z izzivi, kot so nekooperativnost, nezaupanje in agresivnost pacientov. Rezultati kažejo, da je teorija samooskrbe v praksi velikokrat težko uresničljiva, ker aktivna vloga pacienta v procesu nege ni vedno mogoča zaradi različnih psihosocialnih ali fizičnih ovir. Zaradi teh izzivov mora zdravstveno osebje razviti fleksibilne strategije, ki omogočajo čim bolj personalizirano obravnavo ne glede na stopnjo sodelovanja pacienta.
Ključne besede: samooskrba, nega, proces zdravstvene nege, samostojnost, medicinska sestra.
Objavljeno v ReVIS: 22.12.2024; Ogledov: 594; Prenosov: 29
Celotno besedilo (1,70 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Samomorilnost med izvajalci zdravstvene nege predstavlja resen problem, saj so zaradi zahtevnosti poklica in stalne izpostavljenosti stresu bolj dovzetni za duševne stiske in samomorilno vedenje. Raziskava je pomembna, ker osvetljuje tveganje za samomorilnost v tej ranljivi skupini in preučuje dejavnike, ki lahko povečajo ali zmanjšajo to tveganje.Namen pregleda literature je bil preučiti samomorilno ogroženost med izvajalci zdravstvene nege. Metoda: Uporabili smo deskriptivno metodo dela s pregledom strokovne in znanstvene literature. Iskalno strategijo smo oblikovali z uporabo ključnih besed, kot so »suicide«, »healthcare workers« in »mental health«, ter Boolovega operatorja AND za kombinacijo izrazov. Literaturo smo iskali v podatkovnih bazah ScienceDirect, PubMed in Google Scholar ter jo časovno omejili na obdobje od leta 2013 do 2023. Za identifikacijo in selekcijo virov smo uporabili smernice PRISMA. Rezultati: V pregled smo vključili 15 člankov v polnem besedilu, ki so ustrezali izbranim kriterijem. Podatke, zbrane v oktobru 2024, smo analizirali s tehniko kodiranja in oblikovali vsebinske kategorije, kot so stopnja samomorilne ogroženosti, dejavniki tveganja, varovalni dejavniki in obstoječi sistemi pomoči, kar je omogočilo jasnejšo interpretacijo rezultatov. Razprava: Ugotovitve pregleda literature kažejo, da so izvajalci zdravstvene nege zaradi narave dela izpostavljeni večjemu tveganju za samomorilnost kot splošna populacija. Kvalitativna analiza potrjuje, da dolge izmene, čustvena izčrpanost in visoka odgovornost povečujejo tveganje za duševne stiske. Razprava poudarja potrebo po dodatnih preventivnih ukrepih in podpornih sistemih, ki bi pripomogli k izboljšanju duševnega zdravja in zmanjšanju samomorilnosti v tej ranljivi poklicni skupini.
Ključne besede: samomorilnost, izvajalci zdravstvene nege, preventiva, dejavniki tveganja, duševno zdravje.
Objavljeno v ReVIS: 22.12.2024; Ogledov: 549; Prenosov: 20
Celotno besedilo (854,31 KB)

Opis: Izhodišča: Duševno zdravje izvajalcev zdravstvene nege je pomembno za nudenje kakovostne, varne in celostne zdravstvene obravnave, dobro počutje pacientov in ostalih zaposlenih v zdravstvenem sistemu. Stres in izgorelost sta dva različna pojava pri izvajalcih zdravstvene nege, a sta povezana in neposredno vplivata na njihovo duševno zdravje. Metoda: Uporabili smo kvantitativno metodo dela. Vzorec je bil namenski in je vključeval izvajalce zdravstvene nege v psihiatriji (n = 82). Uporabili smo strukturiran vprašalnik, ki smo ga sestavili na podlagi pregleda literature. Raziskavo smo izvedli v septembru 2024. Rezultati: Izvajalci zdravstvene nege se v povprečju najpogosteje počutijo samozavestni glede svoje sposobnosti za obvladovanje lastnih osebnih težav oz. stresa. Veliko ljudi, ki so del poslovnega življenja izvajalcev zdravstvene nege, zahteva od njih veliko časa in energije, obenem pa sami izvajalci zdravstvene nege priznavajo, da bi se morali več gibati in zdravo prehranjevati. Izvajalci zdravstvene nege pri svojem delu občutijo izgorelost, pri čemer sta prevladujoča segmenta izčrpanost in duševna odtujenost. Razprava: Izvajalci zdravstvene nege so na svojem delovnem mestu izgoreli in pod stresom, a na podlagi naših rezultatov ne moremo trditi, da je stanje alarmantno. V prihodnje bo potrebna sistematična vključitev vseh zdravstvenih zavodov na primarni, sekundarni in terciarni ravni zdravstvenega varstva na področju duševnega zdravja in psihiatrije.
Ključne besede: čustvena obremenjenost, izčrpanost, kakovost, varnost, duševno zdravje.
Objavljeno v ReVIS: 22.12.2024; Ogledov: 499; Prenosov: 10
Celotno besedilo (2,14 MB)

Opis: Izhodišča: Holistična zdravstvena nega naslavlja medsebojno povezanost uma, telesa, duha, kulture, čustev, odnosov, konteksta in okolja. Področje združuje poklicne kompetence, znanje zdravstvene nege in kulture, teorijo, intuicijo in izkušnje kot vodilo za gradnjo odnosa s pacientom. Namen magistrskega dela je ugotoviti, kakšne so priložnosti oziroma ovire za izvajanje holistične zdravstvene nege, s katerimi se medicinske sestre soočajo v praksi. Metode: V magistrskem delu smo uporabili kvalitativno metodo raziskovanja, metodo deskripcije za opis osnovnih pojmov preučevanja ter induktivno-deduktivno metodo za pojasnjevanje ugotovljenih in odkrivanje novih spoznanj. Podatke smo zbrali z izvedbo poglobljenih delno strukturiranih intervjujev. V raziskavo smo vključili 16 diplomiranih medicinskih sester in zdravstvenika. Vzorec je namenski. Rezultati: Ugotovili smo, da so si diplomirane medicinske sestre in diplomirana zdravstvenika enotni glede nekaterih ključnih ovir in priložnosti pri izvajanju holistične zdravstvene nege. Časovne omejitve, pomanjkanje kadra, kompetence, kulturna kompetentnost, komunikacija in osebna odgovornost so ključna področja, ki vplivajo na izvajanje holistične zdravstvene nege. Kulturna kompetentnost se izkaže kot pomemben dejavnik pri holistični obravnavi. Raznolikost odgovorov odraža kompleksnost holistične zdravstvene nege, s katero se diplomirane medicinske sestre in diplomirana zdravstvenika soočajo v vsakdanji praksi. Razprava: Poleg omenjenih ovir in priložnosti, ki vplivajo na izvajanje holistične zdravstvene nege, se kaže tudi potreba po boljšem sodelovanju med različnimi sektorji zdravstva, socialni oskrbi in izobraževanju. V prihodnosti bi bilo ključno investirati v izobraževanje, izboljšanje delovnega okolja ter spodbujanje medkulturnega sodelovanja in komunikacije. Skozi nenehno in usmerjeno prizadevanje za osebno odgovornost ter holistično razumevanje pacientovih potreb lahko dosežemo napredek v kakovosti holistične zdravstvene nege.
Ključne besede: holistična zdravstvena nega, holistična medicinska sestra, kompetence v zdravstveni negi, kultura v zdravstveni negi
Objavljeno v ReVIS: 22.12.2024; Ogledov: 510; Prenosov: 23
Celotno besedilo (1,79 MB)

Opis: Uvod: Poškodbe hrbtenice, zlasti travmatske, predstavljajo pomemben svetovni zdravstveni problem z visoko obolevnostjo in umrljivostjo, pri čemer so najpogostejši vzroki prometne nesreče in padci. Pojavnost teh poškodb se povečuje s staranjem prebivalstva, zlasti pri poškodbah vratnega dela hrbtenice. V Sloveniji slabo znanje o prvi pomoči povečuje strah pred nudenjem pomoči, kar kaže na potrebo po izobraževalnih programih za starejšo populacijo. Raziskovalna metodologija: Diplomska naloga je zasnovna na kvantitativnem raziskovanju z anketnim vprašalnikom, ki vsebuje 22 vprašanj. Za teoretični del smo uporabili deskriptivno metodo dela. Uporabili lastno strukturiran anketni vprašalnik. Vprašalnik je zajemal vprašanja s področja prve pomoči ob sumu na poškodbo hrbtenice in vprašanja o podatkih, kot so izobrazba, spol in starost. Vprašalnik je bil dostopen na spletni strani 1ka. Vzorec je zajemal 80 oseb, starih od 18 do 60 let, ki živijo v Sloveniji in niso zaposlene v zdravstvu. Podatke smo obdelali z Microsoft Excel in jih prikazali z grafi. Vzorčenje smo izvedli septembra 2024. Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali, da anketiranci, stari med 18 in 29 let, bolje obvladajo teoretična znanja o prvi pomoči v primerjavi s starejšimi. Večina anketiranih je sposobna prepoznati več kot dva znaka poškodbe hrbtenice, čeprav skoraj polovica prepozna le enega ali dva znaka, kar nakazuje na pomanjkanje celovitosti znanja. Mnogi anketiranci želijo obiskati tečaj prve pomoči, kar kaže na njihovo zavedanje o pomenu tega znanja. Diskusija in zaključek: Ugotovljeno je, da mlajši bolj obvladajo teoretična znanja o prvi pomoči, kar lahko izhaja iz dostopnejših izobraževalnih virov. Kljub temu ostajajo pomembne vrzeli v razumevanju simptomov poškodb. Povečanje ozaveščenosti o pomembnosti prve pomoči bi lahko izboljšalo pripravljenost posameznikov, da ustrezno reagirajo v nujnih situacijah.
Ključne besede: prva pomoč, poškodbe hrbtenjače, laična populacija
Objavljeno v ReVIS: 20.12.2024; Ogledov: 440; Prenosov: 12
Celotno besedilo (1,59 MB)