Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Uvod: SLAP lezija (superiorni labrum, anterior do posterior) je poškodba proksimalnega narastišča dolge tetive bicepsa brachii skupaj z labrumom na superiornem glenoidu, do katere najpogosteje pride zaradi ponavljajočih se zamahov/metov nad glavo. Najpogosteje prizadene športnike, je pa lahko tudi posledica delovne preobremenitve, travmatičnega dogodka ali degenerativnih sprememb in se lahko pojavi pri ljudeh vseh starosti. Namen: Namen tega diplomskega dela je raziskati predvsem tujo strokovno literaturo, saj v slovenskem znanstvenem prostoru primanjkuje primernih študij, ki lahko pomagajo fizioterapevtom pri oblikovanju učinkovitega fizioterapevtskega protokola za zmanjševanje potrebe po operativnem zdravljenju SLAP lezije. Metode dela: Raziskovalna metodologija temelji na pregledu znanstvene in strokovne literature. Iskanje predvsem tuje literature je potekalo v podatkovnih zbirkah PubMed, Google Scholar, Science Direkt, ReasearchGate, SageJournals in Elsevier. Zanimale so me raziskave, napisane med letoma 2014 in 2024. Rezultati: S pomočjo diagrama PRIZMA sem izmed 1566 zadetkov izbrala 10 člankov, ki sem jih vključila v končni pregled. Pri iskanju sem uporabila ključne besede: “SLAP lesion”, “non-operative treatment”, “psysiotherapy treatment”, “shoulder injuries”. Razprava in zaključek: SLAP lezija se najprej zdravi konservativno od 3 do 6 mesecev. Šele če je konservativno zdravljenje neuspešno, se poslužimo operativnega zdravljenja. Avtorji izbranih člankov so v svojih raziskavah prišli do dokaj enotnih ugotovitev. Konservativna fizioterapija SLAP lezije sestoji iz raztezanja posteriorne sklepne kapsule, vaj za moč periskapularnih mišic, mišic rotatorne manšete, trupa in nog ter vaj za stabilizacijo skapule. Raziskave kažejo, da je v večini primerov konservativno zdravljenje zadostno, vendar je njegova učinkovitost odvisna od trajanja simptomov, poklica/športa, starosti in morebitnih pridruženih patologij.
Ključne besede: SLAP lezija, konservativno zdravljenje, fizioterapevtska obravnava, poškodbe ramena
Objavljeno v ReVIS: 04.06.2025; Ogledov: 192; Prenosov: 8
Celotno besedilo (1,35 MB)

Opis: Zgodnja fizioterapevtska obravnava otrok v Sloveniji poteka pod okriljem razvojnih ambulant. Naš namen je bil raziskati različne rizične dejavnike, njihovo fizioterapevtsko obravnavo ter subjektivno mnenje staršev o obravnavi. Metode: V teoretičnem delu smo uporabili deskriptivno raziskovalno metodo obdelave podatkov. V empiričnem delu smo uporabili kvantitativno raziskovalno metodo z uporabo anketiranja. Podatke smo zbirali s pomočjo spletnega anketnega vprašalnika EnKlikAnketa (1kA). Za analizo podatkov smo uporabili program IBM SPSS. Rezultati: Ugotovili smo, da je v našem vzorcu najpogostejši rizični dejavnik hipotonost (N = 90, 64,7 %). Otroci so bili najpogosteje napoteni na fizioterapevtsko obravnavo do 3. meseca starosti, kar 76,3 % otrok je bilo napotenih na nevrološko razvojno fizioterapevtsko obravnavo v prvih šestih mesecih starosti (N = 106). Po mnenju anketirank je fizioterapevtska obravnava najpogosteje zajemala učenje staršev, kako se izvajajo vaje za spodbujanje pravilnega razvoja otroka v domačem okolju (N = 115, 82,7 %). Anketiranke so bile v povprečju z razvojno fizioterapevtsko obravnavo zelo zadovoljne (AS = 4,5; SO = 0,82), z informacijami o gibalnem razvoju, ki so jih prejele od fizioterapevta, pa so bile v povprečju zadovoljne (AS = 4,4; SO = 0,87). Wilcoxonova testa sta statistično pomembna (p < 0,05). Razprava: Ugotovitve predstavljajo dobro osnovo za nadaljnjo raziskovanje, v prihodnje bi bilo priporočljivo raziskavo opraviti na večjem vzorcu in razširili kriterij vključitve v raziskavo.
Ključne besede: gibalni razvoj, rizični dejavniki, fizioterapevtska obravnava, razvojna nevrološka obravnava, odkloni od normalnega razvoja
Objavljeno v ReVIS: 22.04.2025; Ogledov: 236; Prenosov: 4
Celotno besedilo (1,76 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Uvod in namen: Poškodba zadnje stegenske mišice (ZSM) je ena izmed najpogostejših mišično-skeletnih poškodb. Prizadene tako profesionalne športnike kot tudi rekreativce. Značilnost poškodbe je visoka stopnja ponovnih poškodb in širok časovni razpon okrevanja, ki sega od nekaj dni pa vse do nekaj mesecev. Incidenca poškodb ZSM se letno povečuje, kar kaže na neučinkovitost trenutne prakse preventive in obravnav poškodbe ZSM. Prav zaradi tega bomo v našem delu pregledali obstoječe znanje s področja nastanka in obravnave poškodbe ZSM, ki je nujno za dobro razumevanje poškodbe ZSM na področju fizioterapije, in ustrezen fizioterapevtski pristop. Poškodba ZSM zahteva natančen klinični pregled in v večini primerov konzervativno obravnavo v obliki rehabilitacije, zato bomo z našim delom skušali predstaviti najpomembnejše oblike in strategije fizioterapevtske obravnave poškodbe ZSM, ki temeljijo na dokazih, in s tem pripomogli k znanju fizioterapevtov. Metode: Diplomska naloga kot pregled literature vsebuje naslednje vključitvene kriterije: študije s tematiko o poškodbah ZSM ter rehabilitaciji, študije, objavljene med letoma 2000 in 2024 v angleškem jeziku. Rezultati: Rezultati kažejo, da učinkovita rehabilitacija poškodbe ZSM temelji na progresivni vadbi proti uporu, vajah teka, pliometrije in agilnosti. Asklingov H-test je pomemben kriterij pri odobravanju povratka v športno aktivnost. Uporabnost: Diplomska naloga prinaša celovito predstavitev rehabilitacije poškodbe ZSM, s pomočjo katere fizioterapevti lahko optimiziramo rehabilitacijo posameznika po poškodbi ZSM in s tem zmanjšamo tveganje za ponovno poškodbo ZSM. Omejitve: Področje fizioterapevtskega pristopa pri poškodbi ZSM je zelo obsežno, zato smo predstavili najbolj pomembne vidike fizioterapevtske rehabilitacije. Za poglobljeno razumevanje poškodbe ZSM priporočamo podrobnejši pregled navedenih člankov.
Ključne besede: Poškodba zadnje stegenske mišice, Asklingov H-test, fizioterapevtska obravnava poškodbe zadnje stegenske mišice
Objavljeno v ReVIS: 15.04.2025; Ogledov: 360; Prenosov: 17
Celotno besedilo (539,05 KB)

Opis: Poškodbe plesalcev modernih tekmovalnih plesov so pogoste kljub ozaveščanju o preventivnih pripravah. Ovirajo proces treniranja, v nekaterih primerih pa lahko pospešijo zaključek kariere. Plesalci izvajajo veliko skokov, doskokov in rotacij na prstih ali stopalih, kar lahko povzroči do akutne poškodbe zaradi nenadnega napačnega koraka, ali do kroničnega stanja zaradi veliko ponavljajočih gibov. Za potrebe diplomske naloge smo opravili obsežen pregled literature. V ožji izbor smo zajeli 55 različnih virov in jih, po prej določenih kriterijih vključili 11. Usmerjali so nas v raziskovanje najpogostejše poškodbe plesalcev modernih tekmovalnih plesov. Iz podatkov je razvidno, da je najpogostejša poškodba gležnja in stopala. V 1 od njih velja trditev, da je najpogostejši medialen zvin gležnja samo pri plesalcih baleta. Večina raziskav zajema le 1 ali 2 zvrsti kar ni dovolj za gotovo potrditev rezultatov. Prav tako bi potrebovali več raziskav, ki bi točno opisale najpogostejšo poškodbo in ne le najpogosteje poškodovano mesto. V zgodnjem rehabilitacijskem procesu je hidroterapija zelo učinkovita pri pacientih z zvinom gležnja III. stopnje. Uspešno rehabilitacijo potrjujejo rezultati raziskave, kjer uporabljajo TENS ali NMES v kombinaciji z izvajanjem tehnike PNF po zvinu gležnja in raziskava z vključitvijo manualne Mulligan tehnike po lateralnem zvinu gležnja. Manualne tehnike uporabljamo za izboljšanje obsega gibljivosti, večanja moči, zmanjševanje otekline in vadbo pravilnih gibalnih vzorcev. Kinezioterapija je pomemben del fizioterapevtske obravnave tako pri poškodbah gležnja kot pri poškodbah stopala. Pomembno je, da se težavnost stopnjuje primerno stanju pacienta. Pravilno načrtovana rehabilitacija izboljša mišično stabilnost in nadzor nad gibljivostjo, kar dolgoročno prispeva k uspešnejšemu okrevanju in zmanjšanju tveganja za ponovitev težav. Glavni namen diplomske naloge je ugotovitev najpogostejših poškodb plesalcev MTP in usmeritev fizioterapevta h kakovostni fizioterapevtski obravnavi.
Ključne besede: Moderni tekmovalni plesi, poškodbe gležnja, poškodbe stopala, fizioterapevtska obravnava
Objavljeno v ReVIS: 28.03.2025; Ogledov: 327; Prenosov: 22
Celotno besedilo (1,03 MB)

Opis: Medialni epikondilitis, splošno znan kot golfarski komolec, je degenerativna poškodba, ki se pojavi zaradi ponavljajočih se preobremenitev in mikrotravm mišičnega sistema fleksor-pronator. Najpogosteje prizadene posameznike, ki izvajajo gibe pronacije podlahti in fleksije zapestja v športih, kot so golf, tenis ali met kopja, predvsem pa pri poklicih z obremenitvami zgornjih udov. Poškodba običajno prizadene dominantno roko in poteka v dveh fazah: akutni, kjer so prisotni vnetje, bolečina in oteklina, ter kronični, ki vključuje degenerativne spremembe tkiva, fibrozo in kalcifikacijo. Posledica je zmanjšan obseg gibljivosti, oslabljena funkcionalnost in omejena moč prijema. Diagnoza temelji na podrobni anamnezi, kliničnih testih, kot sta test fleksije zapestja proti uporu in Reverse Cozen’s Test, in slikovnih metodah (ultrazvok, magnetna resonanca), ki omogočajo oceno obsega poškodbe in izključitev drugih vzrokov bolečine. Fizioterapevtska obravnava stremi k zmanjšanju bolečine, izboljšanju gibljivosti, povrnitvi funkcionalnosti zgornjega uda in povečanju moči prijema. Učinkovite metode vključujejo ekscentrične vaje za krepitev prizadetih mišic, terapijo z udarnimi valovi za spodbujanje regeneracije tkiva in raztezne ter manualne tehnike. Pomembno je, da se terapija prilagodi stopnji poškodbe in specifičnim potrebam bolnika, pri čemer je celostni in personaliziran pristop ključen za uspešno rehabilitacijo. Raziskave potrjujejo učinkovitost ekscentričnih vaj in terapije z udarnimi valovi, medtem ko so dokazi za druge metode, kot so laser, ultrazvok in kineziološki trakovi, še vedno omejeni. V akutni fazi se svetujejo nizkoenergijski udarni valovi za lajšanje bolečin in pospeševanje mikrocirkulacije, medtem ko se ekscentrične vaje izvajajo z nizko intenzivnostjo. V kronični fazi so priporočljivi visokofrekvenčni udarni valovi za doseganje globljih tkiv in intenzivnejše vaje za regeneracijo in krepitev mišične skupine fleksor-pronator. Kljub obstoječim metodam zdravljenja še vedno primanjkuje obsežnih znanstvenih dokazov za izdelavo specifičnih smernic. Nadaljnje raziskave bi pripomogle k razvoju bolj personaliziranih in učinkovitih terapevtskih pristopov, ki bi izboljšali kratkoročne in dolgoročne izide. Pri bolnikih, ki kljub obsežni fizioterapevtski obravnavi še vedno občutijo hude bolečine in omejitve, je operativno zdravljenje zadnja možnost. Z natančno oceno bolnikovih potreb in morebitnih sočasnih bolezni lahko dosežemo najboljše možne rezultate in izboljšamo kakovost življenja bolnikov z medialnim epikondilitisom.
Ključne besede: Komolec, medialni epikondilitis, fizioterapevtska obravnava, zdravljenje.
Objavljeno v ReVIS: 19.02.2025; Ogledov: 529; Prenosov: 60
Celotno besedilo (1,27 MB)