1. |
2. |
3. Ozaveščenost in stališča starejših odraslih o paliativni oskrbi : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje Socialna gerontologijaAlina Ribič, 2025, diplomsko delo Opis: Uvod: Paliativna oskrba postaja ključni del socialnega in zdravstvenega varstva, ki je osredotočena na izboljšanje kakovosti življenja, zagotavljanja psihosocialne podpore, lajšanja bolečin ter nudenja podpore bolnikom in njihovim svojcem v zadnjem obdobju življenja. Zaradi velikega nerazumevanja paliativne oskrbe in napačnih stališč smo raziskali ozaveščenost starejših odraslih nad 65 let v domovih za starejše in tistih, ki bivajo v domačem okolju v okolici Ptuja. Metode: Uporabili smo kvantitativno metodologijo s pomočjo anketnega vprašalnika, povzetega po Zelko idr. (2021). V raziskavi je sodelovalo 100 starejših odraslih iz domov starejših (enote Žabjak, Juršinci in Ptuj) in starejši odrasli, ki živijo v domačem okolju. Izvedli smo namensko vzorčenje, saj smo ciljali na ustrezno starostno skupino. Podatke smo analizirali z uporabo programa SPSS 29.0, pri čemer je bila statistična značilnost določena z vrednostjo p<0,05. Rezultati: Med anketiranci je bilo 48 (48 %) starejših odraslih moškega spola in 52 (52 %) starejših odraslih ženskega spola. Največ je bilo starih 80 let ali več (42 %). Kar 48 % paliativne oskrbe ne poznajo, vendar so zanjo že slišali. 13 % pa je imelo nekaj znanja o njej. Nismo ugotovili statistično značilne razlike o ozaveščenosti o paliativni oskrbi glede na stopnjo izobrazbe (p = 0,188). Razprava in sklep: Rezultati kažejo, da starost, spol in izobrazba ne vplivajo na poznavanje paliativne oskrbe med starejšimi odraslimi. Ozaveščenost med starejšimi odraslimi je zelo nizka, kar opozarja na potrebo po boljši informiranosti. Rezultati ponujajo pomembne informacije o nadaljnjem ozaveščanju starejših odraslih o paliativni oskrbi glede na njeno pomembno vlogo v današnjem času.
Ključne besede: starejši odrasli, paliativna oskrba, ozaveščenost, stališča, znanje
Objavljeno v ReVIS: 12.03.2025; Ogledov: 238; Prenosov: 18
 Celotno besedilo (1,93 MB) |
4. Protokol paliativne oskrbe v fizioterapiji : pregled literatureMarko Čeh, 2024, diplomsko delo Opis: Uvod: Paliativna oskrba je ključnega pomena pri izboljšanju kakovosti življenja pacientov v končnih fazah bolezni. Vendar pa je raziskovanje in uporaba protokolov paliativne oskrbe v fizioterapiji še vedno premalo raziskano področje. Pri diplomskem delu gre za analizo, ki se nahaja v literaturi s ciljem po boljšem razumevanju pomena učinkovitosti in uporabe obravnavanih protokolov v klinični praksi fizioterapije. Skozi pregled literature bo potekala razprava o smernicah, pristopih in dosedanjih študijah, ki bo ponudila vpogled v trenutno stanje in prihodnje izzive na tem področju. Metode dela: Podatke smo pridobili iz različnih virov. Za slovensko literaturo smo uporabili Google Učenjak, dLib in knjižnico v Murski Soboti. Za angleško literaturo smo uporabili Google Scholar in mednarodne podatkovne baze, kot so PubMed PEDro in Emerald Insight. Za analizo pridobljenih virov, ki so se nanašali na naše raziskovalne cilje in vprašanja smo uporabili PRISMA pristop (Preferred Reporting Items for Systematic Reviews and MetaAnalyses). Rezultati: Rezultati kažejo, da fizioterapija zaznamuje ključno vlogo v paliativni oskrbi, saj ne le, da zmanjšuje bolečino in izboljšuje gibljivost, temveč tudi spodbuja duševno blagostanje. Pacienti, ki prejemajo fizioterapijo, pogosto poročajo o izboljšanju svoje emocionalne stabilnosti, zmanjšanju anksioznosti in depresije. Poleg tega fizioterapija olajša izvajanje vsakodnevnih aktivnosti, kar pacientom omogoča večjo neodvisnost in aktivno sodelovanje v življenju, slednje pa pomembno prispeva k izboljšanju njihove kakovosti življenja. Razprava: Protokoli za fizioterapevtsko obravnavo paliativnih pacientov so običajno prilagojeni specifičnim potrebam in željam pacientov. Ti vključujejo smernice za oceno funkcionalnih sposobnosti, načrte terapije za lajšanje bolečin, izboljšanje gibljivosti, preprečevanje mišične oslabelosti in vzdrževanje udobja ter kakovosti življenja. Pomembno je, da so protokoli prilagojeni posameznim pacientom in usklajeni z multidisciplinarnim pristopom k oskrbi paliativnih pacientov.
Ključne besede: paliativna oskrba, fizioterapevtska paliativna oskrba, postopek paliativne oskrbe, smernice paliativne oskrbe
Objavljeno v ReVIS: 20.02.2025; Ogledov: 389; Prenosov: 24
Celotno besedilo (1016,14 KB) |
5. PALIATIVNA OSKRBA V SLOVENIJI V PRIMERJAVI Z DRŽAVAMI EVROPSKE UNIJE: IZZIVI IN PRILOŽNOSTIGregor Tomažič, 2025, diplomsko delo Opis: POVZETEK
Teoretična izhodišča: Paliativna oskrba predstavlja celosten in sistematičen pristop, ki se osredotoča na izboljšanje kakovosti življenja posameznikov s hudimi ter napredovalimi boleznimi – hkrati pa nudi tudi podporo njihovim družinam in bližnjim. V Sloveniji, podobno kot v drugih državah Evropske unije, je cilj paliativne oskrbe omiliti trpljenje s fizičnimi, čustvenimi, socialnimi in duhovnimi intervencijami. Kljub temu, da se področje razvija, se v slovenskem prostoru soočamo z velikimi izzivi. Težave v Sloveniji se znotraj tega področja pojavljajo predvsem skozi pomanjkanje ustrezne izobrazbe strokovnjakov, dostopnost storitev in pa razumevanje potreb pacientov in njihovih družin zaradi slabe komunikacije. Če gledamo Slovenijo v merilu primerjave z drugimi državami EU, obstajajo tako prednosti kot zaostanki. Namen diplomskega dela je s sistematičnim pregledom literature proučiti paliativno oskrbo v Sloveniji v primerjavi z državami Evropske unije ter izpostaviti tako izzive kot priložnosti, ki jih imamo.
Metodologija: Podatke smo pridobili s pomočjo sistematičnega pregleda literature, jih analizirali, smiselno sintetizirali in povezali v poglavja. Uporabili smo tako domačo kot tujo literaturo, ki je usmerjena v paliativno oskrbo na Slovenskem ter v državah EU. Podatke smo pridobili s pomočjo virtualnih baz podatkov, in sicer PubMed, Cochrane, COBISS, DKUM in Google Učenjak, pri čemer smo vzpostavili temeljne vključitvene kriterije: leto objave literature med 2009 in 2023; dostopnost literature v angleškem ali slovenskem jeziku; literatura mora biti dostopna v celoti in recenzirana. Pri iskanju literature smo uporabili ključne iskalne besedne zveze v različnih kombinacijah, in sicer v slovenskem jeziku: »paliativna oskrba«, »zdravstvena nega«, »Slovenija«, »Evropa« ter v angleškem jeziku; »palliative care«, »nursing«, »Slovenia«, »Europe«). V virtualnih bazah podatkov smo ključne besede v istem vrstnem redu vpisovali v iskalnik ter jih povezali z »AND« in »OR«.
Rezultati: Prvotno iskanje znanstvenih in strokovnih virov in literature je rezultiralo v 1186 zadetkih ob uporabi ključnih besed. Zavrgli smo tiste zadetke, ki niso bili relevantni za temo naše raziskave. Nato smo natančno preučili 12 zadetkov in jih vključili v razpravo. Ugotovili smo, da je v slovenskem prostoru na področju paliativne oskrbe ključnega pomena učinkovito usklajevanje in sodelovanje med različnimi strokovnjaki, kot so zdravniki različnih specialističnih usmeritev, medicinske sestre ter ostali zdravstveni delavci in sodelavci. Ti delujejo v okviru interdisciplinarnega zdravstvenega tima, kar zahteva dobro koordinacijo, da se zagotovi kontinuiteta obravnave in kakovostna izvedba storitev. Čeprav Slovenija na tem področju zaostaja za nekaterimi naprednejšimi evropskimi modeli, kjer je paliativna oskrba bolje integrirana in lažje dostopna, so vidni pozitivni premiki. V naprednejših sistemih je poudarek na tesnejšem sodelovanju med različnimi poklici ter na vzpostavitvi strukturirane sistemske podpore, kar omogoča večjo učinkovitost obravnave pacientov. Kljub temu ima Slovenija tudi svoje prednosti. Med njimi izstopata vse večja ozaveščenost javnosti o pomenu paliativne oskrbe ter naraščajoče število usposobljenih strokovnjakov na tem področju. Te pozitivne trende je mogoče nadgraditi z reševanjem ključnih izzivov, kot so izboljšanje dostopnosti virov, dodatno izobraževanje in usposabljanje zaposlenih ter boljša integracija paliativne oskrbe v zdravstveni sistem. Sistemski razvoj in trajnostna podpora bosta omogočila odpravo obstoječih slabosti ter vzpostavitev bolj kakovostnega in dostopnega sistema paliativne oskrbe v Sloveniji.
Razprava: Teorija paliativne oskrbe poudarja ključni pomen prilagajanja strategij oskrbe individualnim potrebam pacientov. Ta pristop omogoča aktivno vključevanje pacientov v proces oskrbe, kar krepi njihovo avtonomijo in prispeva k boljši kakovosti življenja. Kljub napredkom se Slovenija na tem področju še vedno sooča z izzivi, kot sta pomanjkanje izobraženega zdravstvenega osebja, kar omejuje strokovno izvedbo paliativne oskrbe, in neenaka dostopnost storitev, ki je posledica pomanjkanja enotne sistemske podpore in geografske razpršenosti virov. Te pomanjkljivosti zmanjšujejo učinkovitost paliativne oskrbe v primerjavi z evropskim povprečjem, ki ga Slovenija želi preseči, obenem pa primeri dobrih praks iz drugih držav EU ponujajo številne priložnosti za izboljšave. Med ključnimi koraki so vlaganje v dodatno izobraževanje in usposabljanje strokovnega kadra, povečanje dostopnosti storitev na nacionalni ravni in dvig ozaveščenosti javnosti o pomenu paliativne oskrbe. Uresničitev teh izboljšav bi lahko temeljno vplivala na kakovost življenja pacientov, zadovoljila njihove potrebe in hkrati prispevala k večji prepoznavnosti paliativne oskrbe na ravni celotne družbe.
Ključne besede: Paliativna oskrba, zdravstvena nega, Slovenija, Evropa
Objavljeno v ReVIS: 06.02.2025; Ogledov: 357; Prenosov: 31
Celotno besedilo (2,17 MB) |
6. LAJŠANJE SIMPTOMOV PRI IZVAJANJU ZDRAVSTVENE NEGE PACIENTA V PALIATIVNI OSKRBILaura Štrkić, 2025, diplomsko delo Opis: Izhodišče: Paliativna oskrba je obsežno področje zdravstvene nege, ki zahteva poglobljeno znanje in številne spretnosti ter zajema celosten pristop pacienta, pri katerem imajo zdravstveni delavci ključno vlogo. Zaradi zahtevnosti oskrbe pogosto prihaja do pomanjkanja znanja, kar lahko otežuje učinkovito lajšanje simptomov. Namen raziskave je bil proučiti, kako izboljšati lajšanje simptomov pri zdravstveni negi paliativnih bolnikov.
Metode: Uporabili smo kvantitativni raziskovalni pristop z deskriptivno metodo dela. Zbiranje primarnih podatkov je potekalo s pomočjo tehnike anketiranja. Anketni vprašalnik je vseboval 15 vprašanj zaprtega tipa. Raziskovalni vzorec je zajemal 100 zdravstvenih delavcev z izkušnjami v paliativni oskrbi. Podatke smo statistično obdelali s programom Microsoft Excel in dobljene rezultate grafično prikazali. Za zbiranje sekundarnih virov podatkov smo uporabili bibliografske baze (PubMed, Cobiss, dLib, Sage Journals).
Rezultati: Naša raziskava je pokazala, da se polovica zdravstvenih delavcev pri svojem delu ukvarja s paliativno oskrbo in tudi izraža potrebo po dodatnem usposabljanju. Izpostavljeni so bili dodatna usposabljanja na področju komunikacijskih veščin s pacienti in njihovimi družinami ter upravljanje simptomov. Po mnenju zdravstvenih delavcev (62 %) je vključevanje svojcev v oskrbo ključni dejavnik. Raziskava je pokazala, da zdravstveni delavci pogosto zaznajo potrebo svojcev po informiranju o poteku bolezni in prognozi, navodilih za izvajanje negovalnih postopkov, možnostih psihološke podpore ter svetovanju glede lajšanja simptomov. Največja izziva pri delu v paliativni oskrbi sta čustvena obremenitev, povezana z izgorelostjo (89 %), in občutek nemoči pri lajšanju simptomov (56 %). Simptomi, ki povzročajo največ težav pri zdravljenju oziroma lajšanju simptomov, so bolečina (47 %), utrujenost (20 %), slabost in bruhanje (14 %), težko dihanje (7 %), izguba apetita (6 %) ter depresija (3 %). Od vseh teh naštetih simptomov je največkrat prisotna bolečina (54 %) kot najpogostejši simptom v paliativni oskrbi. Predvsem se za lajšanje simptomov v zdravstveni negi uporabljajo farmakološki načini, kot so opioidi, in sicer v 72 %. Pretežno se uporabljajo tudi nefarmakološki načini, kot so akupunktura, glasbena terapija in kot najbolj izražen pristop psihološka podpora (87 %).
Razprava: Ugotovili smo, da sta za kakovostno paliativno oskrbo ključna dobra komunikacija in sprotno izobraževanje, saj nove raziskave in smernice omogočajo nenehne napredke pri obravnavi bolnikov v paliativni oskrbi. Stopnja težavnosti simptomov vpliva na njihovo lajšanje in zdravljenje. Pri bolnikih z več diagnozami sta nujna celostni pristop in sodelovanje multidisciplinarnega tima za učinkovito oskrbo. Pogosto se spregleda pomen nefarmakoloških pristopov za lajšanje simptomov, ki bi jih bilo smiselno pogosteje uporabljati v kombinaciji s farmakološkimi metodami. Psihološka podpora pri oskrbi zagotavlja pomembno čustveno oporo bolnikom in njihovim družinam. Za uspešno izvajanje paliativne oskrbe pa zdravstveni delavci potrebujejo poglobljeno znanje, empatičen odnos in veliko strokovnih veščin.
Ključne besede: paliativna oskrba, zdravstveni delavci, lajšanje simptomov, komunikacija
Objavljeno v ReVIS: 06.02.2025; Ogledov: 391; Prenosov: 30
Celotno besedilo (1,86 MB) |
7. SPREJEMANJE ODLOČITVE ZA PRENEHANJE MEDICINSKO NEUTEMELJENEGA ZDRAVLJENJAŽan Skočir, 2024, ni določena Opis: Teoretična izhodišča: Opustitev zdravljenja je pomembno etično in pravno vprašanje, zlasti kadar to ne prinaša več koristi za bolnika. Pri bolnikih s kroničnimi ali terminalnimi boleznimi je nadaljevanje invazivnega zdravljenja pogosto neupravičeno, saj poslabšuje kakovost življenja. Namen raziskave je analizirati standardizirane obrazce za sprejemanje odločitve o prenehanju medicinsko neutemeljenega zdravljenja na internistični prvi pomoči Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Cilj je raziskati pobudo za prenehanje zdravljenja, bolnikovo zmožnost odločanja oziroma vnaprejšnjo voljo ter analizirati diagnoze in predlagane opustitve zdravljenja.
Metode: Uporabljena sta kvantitativni raziskovalni pristop in deskriptivna metoda dela. Raziskovalni vzorec obsega 747 standariziranih obrazcev internistične prve pomoči iz leta 2023. Zbrani podatki so bili računalniško obdelani in prikazani s programom Microsoft Excel.
Rezultati: V letu 2023 je bilo na IPP UKCLJ pregledanih 23.454 bolnikov, pri 747 je bil sklican konzilij o prenehanju zdravljenja. Največkrat je bila pobuda podana s strani zdravnikov (68,1 %). Več kot 62 % bolnikov ni bilo sposobnih odločanja, vnaprej izražena volja pa je bila redko prisotna (2,5 %). Najpogosteje je bila predlagana opustitev oživljanja in intubacije (99,7 %). V redkih primerih je bila predlagana odtegnitev zdravljenja, najpogosteje mehanske ventilacije (2 %). Glavna diagnoza za prenehanje zdravljenja je bila akutna respiratorna insuficienca (30 %), med pogostimi simptomi sta bili še nepokretnost in demenca.
Razprava: Prenehanje zdravljenja je bistven dejavnik za izboljšanje kakovosti oskrbe in učinkovito rabo virov v zdravstvu. Medicinsko neutemeljeno zdravljenje je tisto, ki nima znanstveno potrjenih koristi oziroma upravičenosti. Poleg kliničnih argumentov je prenehanje neučinkovitih postopkov pomembno tudi z etičnega in ekonomskega vidika, saj omogoča pravično razporeditev zdravstvenih virov.
Ključne besede: internistična prva pomoč, prenehanje zdravljenja, paliativna oskrba, evtanazija, opustitev zdravljenja
Objavljeno v ReVIS: 29.11.2024; Ogledov: 436; Prenosov: 43
Celotno besedilo (894,59 KB) |
8. AKTIVNA VLOGA SVOJCA V PALIATIVNI OSKRBIMatjaž Špile, 2024, diplomsko delo Opis: Izhodišča: Vloga svojcev v paliativni zdravstveni negi je pomembna in odgovorna. Čeprav je bil na področju paliativne oskrbe dosežen velik napredek, se še vedno pojavljajo težave pri učinkoviti koordinaciji, zato smo se odločili preučiti, kako svojci dojemajo svojo aktivno vlogo pri paliativni oskrbi. Namen naše raziskave je bil ugotoviti in analizirati aktivno vlogo svojca v paliativni oskrbi bližnjega.
Metode: Uporabili smo kvantitativno metodo raziskovanja in deskriptivno metodo dela. Anketni vprašalnik je vseboval 14 vprašanj zaprtega tipa. Raziskovalni vzorec je zajemal 100 svojcev z izkušnjo paliativne oskrbe. Podatke smo statistično obdelali s programom Microsoft Excel in dobljene rezultate grafično prikazali.
Rezultati: Naša raziskava je pokazala, da je velik delež svojcev le delno seznanjen s paliativno oskrbo (47 %). Kljub temu večina svojcev ve, kaj pomeni paliativna oskrba in je bila vključena ali delno vključena v ta proces (88 %). Njihova aktivnost ni bila obsežna, saj je bilo aktivnih le malo več kot polovica (56 %), medtem ko je bil majhen delež delno aktivnih (14 %). Ugotovili smo, da imajo svojci velika pričakovanja glede paliativne oskrbe, komunikacija z zdravstvenim osebjem jim veliko pomeni ter so z njo večinoma zadovoljni. Za svojce je bila vključenost v paliativno oskrbo zelo pomembna, nekateri pa se glede tega niso mogli opredeliti. Približno petina svojcev (21 %) je podala opombe ali predloge za izboljšanje informiranosti glede paliativne oskrbe.
Razprava: Ugotovili smo, da si svojci glede informiranosti niso enotni, saj jim manjka veliko splošnih informacij o paliativni oskrbi. Posledično imajo o njej zelo različno mnenje, pričakovanja pa so razmeroma velika. Večina je naklonjena aktivni vlogi v procesu paliativne oskrbe, a menijo, da komunikacija z zdravstvenim osebjem ne ustreza njihovim potrebam.
Ključne besede: paliativna oskrba, svojci, aktivna vloga, družinski člani, raziskava.
Objavljeno v ReVIS: 08.05.2024; Ogledov: 1219; Prenosov: 46
Celotno besedilo (814,95 KB) |
9. |
10. Samoodločba in ustavnopravni vidik evtanazije v Sloveniji : magistrsko deloAna Graf Mlinar, 2021, magistrsko delo Opis: Države različno pristopajo in se opredeljujejo do vprašanja evtanazije. Tako na nastanek in razvoj t.i. evtanazijskega prava in tozadevnih pravnih predpisov vplivajo številni dejavniki, kot so zdravstvo, etika, družba, zgodovina, vera, pravo in ne nazadnje tudi (javna) politika. Evtanazija in vsakršna pomoč pri skrajševanju življenja sta v Sloveniji nezakonita. Že dalj časa potekajo razprave in intenzivna soočenja, v katerih različne strokovne skupine in posamezniki izražajo stališča do tovrstnih vprašanj. Mnoge ustavne določbe nalagajo državi urejanje pomembnih področij človekovega življenja, med katere nedvomno sodi tudi čas, ko neozdravljivo bolnemu človeku ni več mogoče (u)blažiti trpljenja. Zakonodajalec mora skozi svojo normativno funkcijo urediti način zagotavljanja in uresničevanja človekovih pravic. Da država ne uresničuje obligacije svojega aktivnega ravnanja, skozi katerega bi morala ustvariti optimalne pogoje, se kaže tudi v odsotnosti paliativne oskrbe, z izjemo dveh slovenskih regij. Številne življenjske situacije zahtevajo transformacijo obstoječih sistemov v državi. Kljub številnim določbam predpisov, usmeritvam in priporočilom se zdi, da obstoječi zdravstveni predpisi ne uresničujejo temeljnih vrednot kot so odgovornost, dostojanstvo, humanost, pravičnost in vključenost. V ospredje se ne postavlja posameznika in njegove pravice do samoodločbe. Načelo spoštovanja avtonomije vselej zahteva upoštevanje pravice vsakogar, da sam odloča o sebi. Predpis, ki bi zadostil kriterijem jasnosti in pomenske določljivosti, bi za našo družbo lahko pomenil drzen in pogumen korak naprej. Na novo bi se oblikoval odnos v razmerju zdravnika do pacienta, pacientove avtonomije ter empatije do neozdravljivo bolnih, trpečih in umirajočih. Takšna sprejeta politika bi lahko izkazovala veliko sočutja in široke nazore družbe, stroke in politike. Na podlagi pregleda domače in tuje literature ter analize pravnih norm se v magistrskem delu skuša poiskati izhodišča za uresničevanje temeljne in neodtujljive pravice, pravice do dostojne smrti. Vsebina je izjemno kompleksna, saj uresničevanje tovrstne pravice trči ob številne druge, prav tako temeljne ustavno zavarovane vrednote
Ključne besede: evtanazija, avtonomija pacienta, paliativna oskrba, predpisi, ustava
Objavljeno v ReVIS: 22.08.2022; Ogledov: 1491; Prenosov: 107
Celotno besedilo (676,18 KB) |
