Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


21 - 30 / 1434
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
21.
22.
Varstvo osebnih podatkov in pravica do pozabe
Vesna Bobanec, 2015

Opis: Hiter razvoj tehnologije prinaša veliko novih izzivov na področju varstva osebnih podatkov in zasebnosti na internetu. Na svetovnem spletu smo navajeni preverjati različne informacije, od poslovnih do zasebnih, do katerih imamo predvsem hiter dostop. Druženja na družbenih omrežjih so postala stalnica v našem življenju, kjer delimo z znanci in prijatelji raznolike trenutke iz naših življenj. Vsem tem podatkom lahko rečemo neke vrste naša virtualna zgodovina. Vendar pa lahko pride do problema, kadar želimo te podatke iz različnih razlogov izbrisati s svetovnega spleta, ker so za nas postali iz nekega razloga moteči, vendar so jih naši prijatelji s spleta že delili in razširili naprej. Še večji problem imamo, kadar je nekdo drug o nas objavil neke moteče podatke, morda celo iz maščevanja. S tem problemom se ukvarja tudi pravica do pozabe, ki bo podrobneje obravnavana v magistrskem delu. Naše osebne podatke, ki jih puščamo za seboj na svetovnem spletu, shranjujejo v uporabniške profile in jih lahko nato uporabijo za ciljno trženje. Naše osebne podatke nam lahko tudi ukradejo, se z njimi okoristijo ali nam celo ukradejo našo identiteto. Zato je zelo pomembno, da razvoju tehnologije istočasno sledi tudi razvoj zakonodaje na področju varstva podatkov. Zato je v ospredje magistrske naloge postavljena prenova okvira za varstvo osebnih podatkov v EU vključno s pravico do pozabe.
Ključne besede: splet, osebni podatki, varstvo osebnih podatkov, pravica do pozabe, pravica do zasebnosti, pravica javnosti do obveščenosti, varnost na spletu, prenova okvira za varstvo osebnih podatkov v EU, uporabniški profili, ciljno trženje, piškotki, informacijski pooblaščenec
Objavljeno: 23.12.2019; Ogledov: 84; Prenosov: 2
.pdf Celotno besedilo (1,48 MB)

23.
24.
25.
26.
27.
Vpliv Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov na ustavnosodno presojo
Suzana Milovanović, 2019

Opis: Magistrsko delo obravnava vpliv Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov na ustaljeno sodno prakso Ustavnega sodišča. Namen raziskave je z uporabo deskriptivne, analitične, sintetične in primerjalne metode uvodoma predstaviti pravico do varstva osebnih podatkov ter pravno podlago za varstvo te pravice, podrobneje analizirati Splošno uredbo o varstvu osebnih podatkov ter na podlagi preučitve sodne prakse Ustavnega sodišča povzeti ključna ustavnopravna stališča ter ugotoviti, ali vsebina Splošne uredbe vpliva na sprejeta stališča Ustavnega sodišča in na njegovo nadaljnjo presojo. Ustavno sodišče se je skozi svojo sodno prakso velikokrat ukvarjalo tudi z ustavno varovano pravico do varstva osebnih podatkov, predvsem z vidika načela zakonitosti. Posege v to pravico pa je dopustilo samo v primeru javne koristi ali varstva drugih pravic ter v kolikor so bili v skladu z načelom sorazmernosti. Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov določa več širše opredeljenih legitimnih razlogov za dopustno omejitev te človekove pravice. Posledično bo ustavnosodna presoja v prihodnje bistveno omejena, spremenil pa se bo tudi položaj Ustavnega sodišča, predvsem z vidika zadev, o katerih bo v prihodnje le-to odločalo na tem področju. Ugotovitve raziskovanja bi lahko bile pomembne smernice za nadaljnje proučevanje tega področja v stroki, predvsem zaradi vedno večjega zavedanja temeljne pravice do varstva osebnih podatkov ter nove zakonodaje na tem področju.
Objavljeno: 11.12.2019; Ogledov: 110; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (1,05 MB)

28.
Učinkovitost upravno - sodnega varstva strank v postopkih javnih razpisov
Urška Zupin, 2019

Opis: Postopek javnega razpisa je v slovenski zakonodaji opredeljen kot postopek, ki upravnim organom omogoča zakonito podeljevanje subvencij oziroma javnih sredstev. Po teoriji sodi gre za področje gospodarskega prava, namenjeno pa je usmerjanju delovanja gospodarskih subjektov v smeri doseganja strateških politik države, kjer trg ne deluje (v zadostni meri). A dejanski obseg je širši. V praksi gre za dodeljevanje subvencij za razvojno dejavnost (podjetja, javne organizacije), za ohranjanje jezika in kulture (fizične osebe, pravne osebe, zavodi), subvencij, ki zagotavljajo samooskrbo in ohranjanje podeželja (kmeti) in še veliko več. Zakonit cilj razdeljevanja javnih sredstev zasebnim subjektom mora vedno slediti javnemu interesu. Ta se zagotavlja z izbiro vsebine, ki je v javnem interesu in tudi z zakonito izvedbo postopkov. Nadzor v upravnem postopku izvajajo organi druge stopnje, v okviru sodnega nadzora pa Upravna sodišča. Ker praksa kaže, da je v primeru te posebne vrste upravnih postopkov sodni nadzor edini, ki je na voljo, je učinkovitost te vrste nadzora nad delovanjem upravnih organov izrednega pomena. Učinkovitost sodnega varstva je odvisna od vrste in obsega sodnega nadzora ter pooblastil, ki jih imajo v zvezi z nadzorom tovrstnih aktov sodišča na voljo. Razloga za pomembnost učinkovitosti nadzora sta vsaj dva. Prvi je da gre pogosto za edino razpoložljivo pravno sredstvo, drugi pa da gre za edino obliko nadzora zasledovanja javnega interesa. Obseg sredstev, ki se na ta način iz javnih sredstev prenesejo na zasebne subjekte, pa zasebni interes po učinkovitem upravno-sodnem varstvu spremeni v interes vseh, ki ta sredstva preko davkov in dajatev vplačujemo v proračun.
Objavljeno: 03.12.2019; Ogledov: 129; Prenosov: 12
.pdf Celotno besedilo (1,25 MB)

29.
Prepoved mučenja skozi vidik sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice
Anja Trobec, 2019

Opis: Evropska konvencija o človekovih pravicah je s pomočjo Evropskega sodišča za človekove pravice vpeljala enega izmed najbolj učinkovitih in uspešnih mehanizmov za varovanje človekovih pravic. Prepoved mučenja je opredeljena v tretjem členu EKČP in velja za osnovni gradnik demokratične družbe. Določba tretjega člena vključuje tri kategorije mučenja, ki se med sabo razlikujejo po stopnji intenzivnosti. Mučenje, ki se šteje za najhujšo obliko, opredelimo kot naklepno nečloveško ravnanje, ki posamezniku povzroči zelo resno in okrutno bolečino. V nečloveško ravnanje ali kaznovanje uvrščamo nastanek hudega telesnega in psihičnega trpljenja. Pri ponižujočem ravnanju gre za povzročitev slabega ravnanja z namenom, da se pri žrtvi doseže občutek strahu, tesnobe in manjvrednosti. Prepoved mučenja je absolutna temeljna pravica, kar pomeni, da ne sme biti omejena niti v primeru izrednega stanja, ko je ogrožena nacionalna varnost ali zaradi boja proti terorizmu ter organiziranemu kriminalu. Čeprav gre za eno najkrajših določil Konvencije, je Sodišče s svojo sodno prakso razširilo področje varstva tudi na ravnanja zasebnih subjektov. Do kršitve tretjega člena pride največkrat v postopku odvzema prostosti, aretacije, policijskega pridržanja ali med prestajanjem zaporne kazni. Država je dolžna zagotoviti, da je posameznik zaprt v razmerah, ki spoštujejo človekovo dostojanstvo. Da se zagotovi pravico do poštenega sojenja, je potrebno izločiti vse dokaze, ki so bili pridobljeni protipravno na podlagi mučenja. Področje uporabe prepovedi mučenja je ESČP razširilo tudi na primere, ko želi država podpisnica EKČP izročiti posameznika tretji državi, kjer obstaja realno tveganje za mučenje in sorodno ravnanje.
Objavljeno: 03.12.2019; Ogledov: 167; Prenosov: 24
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

30.
Premoženjska razmerja in delitev skupnega premoženja v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti
Patricia Komac, 2019

Opis: Magistrsko delo obravnava premoženjska razmerja med zakoncema ali zunajzakonskima partnerjema, ki so predmet preučevanja družinskega prava. Premoženjski režim zakoncev je celota pravil, ki urejajo premoženjske odnose med zakoncema ali zunajzakonskima partnerjema ter njihova razmerja do tretjih oseb. Ureditev po Družinskem zakoniku glede premoženjskega režima med zakoncema predstavlja eno pomembnejših sprememb, saj ni več prisilne narave ter zakoncema dopušča poleg zakonitega premoženjskega režima tudi možnost sklepanja pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij. Eno osrednjih in najtežje rešljivih vprašanj v praksi, s katero se soočita zakonca ob razvezi zakonske zveze je delitev skupnega premoženja. Posebej ob dejstvu, da zakon ne našteva primeroma, katere posamezne kategorije premoženja sodijo v skupno ali posebno premoženje zakoncev, ampak to nalogo prepušča sodiščem, da v okviru sodne prakse zakonske določbe interpretira in jih na ta način v praksi dopolnjuje. Pred reformo družinskega prava zakonca nista imela možnosti dogovora o tem, v katero premoženjsko maso spada podjetniško premoženje. Družinski zakonik je zapolnil to pravno praznino in zakoncem omogočil svobodno urejanje podjetniškega premoženja. Ena pomembnejših razlik med zakonsko zvezo in zunajzakonsko skupnostjo je neformalni nastanek zunajzakonske skupnosti, saj za svoj nastanek ne potrebuje sklenitvenega akta. Dilema, ki se na tem mestu pojavi, je veljavnost pogodbe o premoženjskopravnih razmerjih, ki jo skleneta zunajzakonska partnerja, saj zakon določa sklenitev zakonske zveze kot (odložni) pogoj za začetek učinkovanja pogodbe ter vpisa pogodbe v register pogodb o premoženjskopravnih razmerjih. V primeru sklepanja pogodb o premoženjskopravnih razmerjih so tako zunajzakonski partnerji, v primerjavi z zakonci, v slabšem položaju, kar nas vodi do kršitve načela enakosti.
Objavljeno: 03.12.2019; Ogledov: 114; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (709,05 KB)

Iskanje izvedeno v 0 sek.
Na vrh