31. Učinkovitost fizioterapevtske obravnave pri iliotibialnem sindromuMihael Mirt, 2023 Opis: Sindrom iliotibialnega trakta (SITT) je ena izmed najpogostejših patologij kolenskega sklepa, ki se največkrat pojavi predvsem pri tekačih in kolesarjih. Dejavniki tveganja so lahko anatomsko pogojeni, kot sta različna dolžina spodnjih udov ali prekomeren genum varum. Zunanji dejavniki pa so največkrat tek po hribu navzdol, neprimerna podlaga za tek ali prehitro povečanje frekvence ali razdalje teka. Sindrom ITT lahko prepoznamo kot oteklino in ostro bolečino na distalnem delu femurja, med lateralnim epikondilom femurja in Gerdyjevim tuberclom. Bolečina se najpogosteje pojavi po končani aktivnosti, ki vključuje ponavljajoče se fleksije in ekstenzije kolena, kot sta tek in kolesarjenje. Za potrditev sindroma so potrebni natančni diagnostični postopki. Najprej moramo opraviti anamnezo, nato sledi klinični pregled in za tem še slikovna diagnostika (MR, UZ, RTG). Zdravljenje sindroma ITT je skoraj v vseh primerih konzervativno ter v redkih primerih operativno.
Namen diplomske naloge je pregled literature o učinkovitosti fizioterapevtskih metod in tehnik pri obravnavi pacienta s sindromom ITT, cilj pa je na podlagi pregleda izdelati priporočila in smernice za učinkovito fizioterapevtsko obravnavo. Zastavili smo si hipotezo, da obstajajo zanesljivi dokazi o učinkovitosti fizioterapevtskih metod in tehnik. V našo diplomsko nalogo smo na koncu vključili 18 visokokakovostnih raziskav. Na podlagi naših rezultato smo hipotezo tudi potrdili. V akutni fazi sindroma ITT zato priporočamo počitek od dejavnosti, ki slabša simptome, hlajenje z ledom ali jemanje nesteroidnih protivnetnih zdravil za pomiritev vnetja in bolečine. V subakutni fazi je cilj fizioterapevtske obravnave sprostitev miofascialnih restrikcij in korekcija biomehanskih odstopanj, zato svetujemo izvajanje manualne terapije, sproščanje trigger točk, terapijo z radialnimi udarnimi valovi in dry needling terapijo. Vse omenjene vrste terapij dokazano učinkujejo pri zdravljenju sindroma ITT. Zatem sledi faza krepitve, kjer priporočamo izvajanje kinezioterapije. Poudarek naj bo pri izboljšanju moči abduktorjev kolka in pravilni izvedbi vseh vaj. Zadnja faza je vrnitev k teku, kjer priporočamo postopno dodajanje frekvence in dolžine teka.
Ključne besede: iliotibialni trakt, sindrom iliotibialnega trakta, učinkovitost, fizioterapija.
Objavljeno: 25.07.2023; Ogledov: 477; Prenosov: 81
 Celotno besedilo (3,01 MB) |
32. Kontekstualni dejavniki in placebo učinek v fizioterapevtski obravnaviLaura Grošelj, 2023 Opis: Fizioterapija spada med bolj interaktivne in časovno obsežnejše zdravstvene obravnave, kar poudarja pomen njene psihosocialne komponente, torej konteksta, v katerem poteka. Učinek placeba je eden izmed na kontekst vezanih učinkov, ki ga spodbuja vrsta kontekstualnih dejavnikov. V diplomskem delu smo podrobneje pregledali in predstavili mehanizme njegovega delovanja, opredelili njegov klinični pomen za fizioterapevtsko prakso in navedli najpomembnejše izmed kontekstualnih dejavnikov, ki vplivajo na izid fizioterapevtske obravnave. Zanimal nas je predvsem klinični pomen konteksta za področje fizioterapije, konkretno način ravnanja s kontekstualnimi dejavniki v korist kakovosti obravnave in rezultatov izida. Vključili smo raziskave, ki preverjajo vpliv nespecifičnih vidikov zdravljenja, kot so značilnosti fizioterapevta (in drugih zdravstvenih delavcev) in pacienta, odnos med njima ter značilnosti samega zdravljenja in okolja, v katerem zdravljenje poteka. Ugotovili smo, da je področje razmeroma slabo raziskano in nekateri izmed dejavnikov vpliva niso potrjeni specifično za fizioterapevtsko prakso, temveč za njej sorodna področja, zato je pomembnost določenih raziskav za področje fizioterapije vprašljiva. Relevantne raziskave potrjujejo številne dejavnike vpliva in prikazujejo, da so le-ti med seboj prepleteni, mehanizmi njihovega delovanja pa raznoliki. Nekateri dejavniki na izid fizioterapevtske obravnave vplivajo samostojno, drugi pa posredno z vplivom na pojav učinka placeba. Najbolj dosledni so dokazi vpliva odnosne komponente dejavnikov, ki vključuje tako pacientov kot fizioterapevtov vidik in terapevtski odnos, ki ga sooblikujeta. Odnosni dejavniki niso zgolj najbolj potrjeni izmed kontekstualnih dejavnikov, temveč tudi najbolj neodvisni in prilagodljivi s strani posameznega fizioterapevta, ki je v največji meri odgovoren za kakovost terapevtskega odnosa. Zdravljenje nikoli ne poteka neodvisno od zunanjih okoliščin in kontekst obravnave vpliva na potek in izid zdravljenja ne glede na to, ali ga zdravstveni delavci prepoznavajo in prilagajajo. Informiranost stroke o pojavu zato ni le koristna, temveč tudi najbolj odgovorna in etična izbira.
Ključne besede: fizioterapija, placebo učinek, kontekstualni dejavniki, kontekst fizioterapevtske obravnave
Objavljeno: 21.07.2023; Ogledov: 424; Prenosov: 23
Celotno besedilo (2,08 MB) |
33. Vadba namenjena preprečevanju padcev pri starostnikihAlma Isakoska Drole, 2023 Opis: Staranje je neizogiben fiziološki proces, ki ga opredeljuje postopno poslabšanje telesnih funkcij in upočasnitev različnih procesov. V procesu staranja se zmanjša delovanje različnih organskih sistemov, kar vodi v spremembe telesne sestave in upad telesnih dejavnosti. Najopaznejše spremembe se kažejo s slabšanjem gibljivosti sklepov, upadom mišične mase in mišične moči, zmanjšanjem trdnosti kosti, poslabšanjem refleksov ter počasnejšim premikanjem in hojo starostnikov. Slabše delovanje proprioceptivnega sistema otežuje zaznavanje položaja telesa in posledično vodi v padce. Padci predstavljajo enega izmed glavnih vzrokov obolevnosti in umrljivosti, ki se s starostjo stopnjujejo. Vsako leto kar tretjina ljudi starejših od 65 let in več, doživi vsaj en padec. Najpogostejši so med izvajanjem vsakodnevnih dejavnosti sklanjanja, vstajanja in hoje. Povzročajo številne poškodbe, med katerimi so najpogostejši zlomi kolka, mehkih tkiv, glave, in druge lažje poškodbe, kot so udarci, zvini in natrganine. V diplomski nalogi smo preučevali učinkovitost vadbenih programov, namenjenih preprečevanju padcev pri starostnikih. Pri izbiri študij smo se osredotočili na tiste, ki so raziskovale vpliv različnih vadbenih programov na padce. Po pregledu literature in 10 člankov smo ugotovili, da je vadba proti uporu ključna za izboljšanje ravnotežja, vzdržljivosti in gibljivosti starostnikov. Prav tako smo ugotovili, da vadbeni programi s poudarkom na ravnotežju vplivajo na zmanjšanje števila padcev ter z njimi povezanih zlomov in izboljšanje sposobnosti ravnotežja. Za izboljšanje ali ohranjanje telesne pripravljenosti starostnikov priporočamo večkomponentno vadbo, ki je poleg vadbe ravnotežja usmerjena tudi v vadbo proti uporu. Smernice, namenjene preprečevanju padcev, priporočajo vključitev vsaj treh vadbenih komponent, vzdržljivosti, gibljivosti, moči in ravnotežja, v trajanju 150 minut tedensko ali 30 minut vadbe na dan, petkrat na teden. Upoštevati je treba starostnikove omejitve in zmožnosti ter slediti načelu progresije oz. postopnosti povečanja obsega, intenzivnosti in zmožnosti vaj. Za učinkovitejšo vadbo sta pomembna redno izvajanje, pod nadzorom terapevta, in vključitev kognitivnega treninga, ki vsebuje informacije v povezavi s padci.
Ključne besede: padci, preventiva, starejši odrasli, vadba proti uporu, vadba ravnotežja, vadba vzdržljivosti
Objavljeno: 10.07.2023; Ogledov: 387; Prenosov: 57
Celotno besedilo (1,04 MB) |
34. UČINKOVITOST ŽIVČNO-MIŠIČNE ELEKTRIČNE STIMULACIJE NA ZMOGLJIVOST KVADRICEPSA PO REKONSTRUKCIJI SPREDNJE KRIŽNE VEZIŽan Antonio Gantar, 2023 Opis: Sprednja križna vez (v nadaljevanju: ACL) je eden izmed štirih ključnih ligamentov, ki zagotavlja pasivno stabilnost kolenskega sklepa. Poškodba ACL je ena izmed najpogostejših poškodb kolena tako v primeru splošne populacije kot med športniki, za katero je značilna dolga rehabilitacija. Najpogosteje nastane kot posledica preobremenitve v primeru vsakodnevnih ali športnih aktivnosti, kot so prisilni zasuk, padec ali udarec v koleno. Posameznik ob pretrganju ACL zasliši ali občuti pok, kasneje se pojavi oteklina, bolečina in omejena gibljivost kolena. Moč kvadricepsa se lahko v takem primeru močno zmanjša, postopoma pa se pojavi tudi izguba mišične mase. Obvezna je postavitev diagnoze, s katero ugotovimo, ali bo potrebno samo konzervativno zdravljenje ali operativna rekonstrukcija ACL. V primeru rekonstrukcije ACL je pomembna predoperativna rehabilitacija, po operaciji pa postoperativna rehabilitacija, ki traja do 24 tednov po operaciji. V prvih tednih skrbimo za zmanjševanje bolečine in za aktivacijo mišic, kasneje pa s ciljanimi vajami obremenimo in poskrbimo za izboljšanje gibalnih vzorcev, mišično asimetrijo, pridobivanje mišične moči ter povrnitev zmogljivosti kvadricepsa. Z uporabo živčno-mišične električne stimulacije (v nadaljevanju: NMES) pri rehabilitaciji po rekonstrukciji ACL pripomoremo k bistveno hitrejši krepitvi mišic, povečanju mišične mase in preprečevanju mišične atrofije. NMES naj bi v obdobju imobilizacije prav tako pomagala pri hitrejšem povečanju moči in zmogljivosti kvadricepsa. Raziskovalne študije se v zadnjem času pogosto ukvarjajo z obravnavo rehabilitacije na podlagi načrtovanega programa po rekonstrukciji ACL. Prav tako jih zanima učinkovitost in souporaba NMES pri povečanju moči kvadricepsa ter hitrejšem ponovnem obsegu gibanja in vrnitvi k aktivnostim. Rezultati so pokazali, da ima zdravljenje z NMES kot dodatna podpora pri rehabilitaciji v prvih 4 tednih po operaciji bistveno boljše rezultate pri aktivaciji, moči in zmanjšanju atrofije mišic. Glavni cilj rehabilitacije po rekonstrukciji ACL je povrnitev gibanja na prejšnjo raven. Uporaba kombinacije vadbe in NMES je pokazala večje izboljšanje moči in zmogljivost kvadricepsa. Posledično tudi funkcionalnost gibanja v prvih 4 tednih po operaciji, kar kaže na kakovostno rešitev v primeru učinkovite rekonstrukcije ACL.
Ključne besede: rekonstrukcija ACL, živčno-mišična električna stimulacija, kvadriceps, klinične raziskave
Objavljeno: 07.07.2023; Ogledov: 356; Prenosov: 38
Celotno besedilo (1,18 MB) |
35. Pomen hidroterapije pri totalni endoprotezi kolčnega sklepaNejc Jelen, 2023 Opis: Vstavitev totalne endoproteze kolčnega sklepa je pogost in uspešen ortopedski poseg, ki ima visoko stopnjo zadovoljstva med pacienti. Z naraščanjem števila degenerativnih bolezni pri starejši populaciji, aktivni življenjski slog in posledičnimi poškodbami pa narašča tudi število vstavljenih kolčnih endoprotez. V diplomskem delu smo predstavili totalno endoprotezo kolka kot operativni poseg in opisali funkcionalno stanje pacienta pred ter po njem. Glede na zdravnisˇko pooperativno oceno in dejavnike tveganja se pacienta vključi v program rehabilitacije, ki mu omogoča najbolj optimalen napredek v procesu okrevanja po vstavitvi TEP kolka. V diplomski nalogi smo tako predstavili pooperativno rehabilitacijo, ki je ključen vidik procesa okrevanja po operaciji TEP kolka. Hidroterapija se marsikje že uporablja kot oblika fizioterapevtske obravnave, vendar na tem področju še ni dovolj raziskav, ki bi zagotovile hidroterapiji mesto med najbolj uporabljenimi fizioterapevtskimi metodami pri rehabilitaciji pacienta. Raziskavo smo izvedli v Zdravilišču Laško, kjer smo izbrali 40 sodelujočih. Pri pacientih s totalno endoprotezo kolka smo preučevali pomen proste vadbe v vodi in uporabe podvodnih naprav kot oblike fizioterapevtske obravnave na obseg gibljivosti in stopnje bolečine v primerjavi z kinezioterapevtskimi metodami in tehnikami na suhem. Potrebnih je več visokokakovostnih študij z večjim vzorcem in daljšim časom spremljanja, da bi dosegli natančnejše in dolgoročnejše učinke. Prišli smo do ugotovitve, da je hidroterapija učinkovita pri povečanju obsega gibljivosti v kolčnem sklepu, zmanjšanju bolečine in izboljšanju funkcionalnosti v pooperativni fazi rehabilitacije pri bolnikih s totalno endoprotezo kolka. Vendar pa je zaradi številnih kontraindikacij ne morejo prejeti številni pacienti. Zdravilišče Laško je edino zdravilišče v Sloveniji, ki se že vrsto let poslužuje vadbe s podvodnimi napravami. Opravljena raziskava naj bo vzpodbuda tudi ostalim ustanovam o umestitvi te metode v rehabilitacijski proces.
Ključne besede: Vodni fitnes, hidroterapija, rehabilitacija kolčne endoproteze, fizioterapija.
Objavljeno: 04.07.2023; Ogledov: 432; Prenosov: 45
Celotno besedilo (1,25 MB) |
36. Pomen fizioterapevtske obravnave za ohranjanje kakovosti življenja pacientov z amiotrofično lateralno sklerozoTina Bahar, 2023 Opis: Amiotrofična lateralna skleroza je nevrodegenerativna, progresivna, neozdravljiva in smrtna bolezen. V ospredju obravnave pacientov je reševanje težav motenj dihanja, gibanja, hranjenja, govora in požiranja. V multidisciplinarnem zdravstvenem timu ima fizioterapija ključno vlogo pri celostnem zdravljenju pacientov z ALS. Fizioterapevtska obravnava vpliva na funkcionalni status pacienta, bolečino in gibljivost pacienta z ALS in preko tega na kakovost njegovega življenja. Izbor vaj obsega: raztezne vaje, vaje za izboljšanje gibljivosti in mobilizacijo sklepov, vaje za ravnotežje, vaje za moč neprizadetih mišic, vaje za moč prizadetih mišic ter aerobno aktivnost. Kombinirani program aerobne vadbe, vaj za moč in standardne rehabilitacije ima največji vpliv na izboljšanje kakovosti življenja in zmanjšanje utrujenosti pri pacientih z ALS. Vse oblike vadbe so za paciente varne, če se izvajajo prilagojeno stanju, z vsemi previdnostnimi ukrepi in preventivo padcev. Terapevtska telesna vadba pripomore k upočasnitvi propadanja mišic in funkcionalnosti pacientov z ALS in jim tako olajša opravljanje vsakodnevnih življenjskih aktivnosti, četudi ne podaljša preživetja. Vaje inspiratornih in ekspiratornih mišic vodijo v izboljšanje funkcije respiratornih mišic, a kljub kljub temu preživetja pacientov ne podaljšajo, izboljša se kakovost življenja do konca bolezni. Zaenkrat veljavna priporočila za vadbo pacientov z ALS so: 20 do 60 minut aerobne aktivnosti, 3 do 5 dni v tednu, z intenziteto 40 do 85 odstotkov maksimalne srčne frekvence. Vaje za moč naj pacienti izvajajo dvakrat tedensko, zmerne intenzitete. Visoko intenzivni trening priporočila odsvetujejo.
Pacienti z ALS so deležni različne podporne terapije. NIV najbolj pripomore k podaljšanju preživetja in večji kakovosti življenja. Zdravljenje sialoreje z botulinskim toksinom izboljša kakovost življenja pacientov z ALS. Hranjenje po gastrostomi izboljša tako preživetje kot kakovost življenja. Izjemnega pomena je uvedba nadomestne komunikacije. Zdravljenje psiholoških težav, anksioznosti in depresije s pomočjo VKT, psihoterapije in zdravil močno izboljšajo kakovost življenja pacientov z ALS.
Kakovost življenja pacienta z ALS je povezana z individualnim dojemanjem samega sebe, le to pa je kljub različnim oblikam pomoči slabo, zaradi same narave in napredovanja bolezni.
Ključne besede: amiotrofična lateralna skleroza, fizioterapevtska obravnava, kakovost življenja
Objavljeno: 04.07.2023; Ogledov: 492; Prenosov: 66
Celotno besedilo (547,06 KB) |
37. Fizioterapevtska obravnava pacienta s sindromom mišice piriformisIva Golob, 2023 Opis: Mišica piriformis je ploščata mišica hruškaste oblike, ki leži v globokem glutealnem predelu neposredno pod veliko zadnjično mišico, sindrom mišice piriformis pa je klinično stanje, za katerega so značilni simptomi, ki so posledica stiskanja oziroma draženja ishiadičnega živca zaradi mišice piriformis. Simptomi, ki se pojavijo pri pacientih s sindromom mišice piriformis, so predvsem bolečina v zadnjici, ki seva v kolk, zadnjo stran stegna in zgornji del spodnjega dela noge. Sindrom mišice piriformis je treba vključiti v diferencialno diagnozo pri vseh pacientih z bolečino v glutealnem predelu, predvsem kadar diagnostične preiskave ne potrdijo patologij ledvene hrbtenice in kolčnega sklepa.
Diagnosticiranje sindroma mišice piriformis je zaradi njegove nejasnosti težko in temelji predvsem na anamnezi in kliničnem pregledu, na koncu pa se, če je to le mogoče, izvedejo diagnostične preiskave, kot so CT, MRI, ultrazvok in EMG.
K zdravljenju sindroma mišice piriformis prištevamo predvsem konzervativne možnosti fizikalne terapije, uporabo protivnetnih sredstev, injekcije lokalnih anestetikov in kortikosteroidov ter novejšo metodo zdravljenja z injekcijo botulinskega nevrotoksina. Če nobena od naštetih metod zdravljenja ni uspešna, se svetuje kirurško zdravljenje. Najpogosteje uporabljeni fizioterapevtski postopki pri zdravljenju sindroma mišice piriformis so ultrazvočna terapija, manualna terapija mehkih tkiv, raztezanje, hlajenje, površinsko segrevanje ter funkcionalna vadba.
V diplomskem delu smo s pregledom literature uspešno predstavili fizioterapevtsko obravnavo pacienta s sindromom mišice piriformis in s pomočjo raziskav, ki kažejo dobre rezultate, dokazali, da so predstavljene metode in tehnike učinkovite pri zdravljenju sindroma mišice piriformis.
Ključne besede: Mišica piriformis, piriformis sindrom, fizioterapija, rehabilitacija, obravnava.
Objavljeno: 04.07.2023; Ogledov: 636; Prenosov: 144
Celotno besedilo (812,37 KB) |
38. Telesna dejavnost in prehranska podpora pri fizioterapevtski obravnavi krhkostiNika Pelc, 2023 Opis: Krhkost predstavlja velik sodobni problem, s katerim se sooča svetovno zdravstvo. Število starostnikov s krhkostjo se povečuje z višjo starostjo in je večji pri ženskah. Za krhkost je značilna izguba telesne teže, utrujenost, slabša telesna dejavnost, težave z ravnotežjem, nepokretnost, slabša možnost hoje ter vstajanja. Poleg krhkosti se v mnogih primerih pojavi tudi sarkopenija, neznatna izguba mišične mase kot posledica staranja celic. Pri tem je pomembno ohranjanje telesne teže ter telesna dejavnost, ki temelji na treningu proti uporu. V diplomski nalogi smo se usmerili na pomen prehranske podpore na področju krhkosti in upadu mišične moči. Želeli smo proučiti pomen vloge fizioterapevta pri obravnavi bolnikov s sarkopenijo in krhkostjo, pri tem pa ugotoviti, kateri program je najbolj učinkovit. Razvoj krhkosti lahko preventivno upočasnimo z uravnoteženo prehrano, ki je obogatena z beljakovinami, osnovni gradniki za ohranjanje mišičnega volumna. Stroka priporoča mediteransko prehrano, saj temelji na sveži in ekološki zelenjavi ter sadju. Velik poudarek daje na hrano, polno z vlakninami in obogateno z beljakovinami. Ključ do preprečevanja krhkosti in sarkopenije pa predstavlja redna telesna dejavnost. Stroka priporoča vadbo od 3- do 5-krat tedensko, pri čemer naj bi jo stopnjevali primerno starostnikovi fizični pripravljenosti. S tem naj bi starostnik krepil svojo telesno zmogljivost in moč, telesna dejavnost pa prav tako prispeva pri ohranjanju gibljivosti hrbtenice, zmanjšuje simptome obrabe sklepov, odpravlja anksioznost, krepi imunski sistem, izboljšuje spomin, zmanjšuje utrujenost ter povečuje mišično maso. Ključ do zdrave in vitalne starosti je tako skupek različnih komponent, kot so zdrav način življenja, redna telesna dejavnost in uravnotežena prehrana.
Ključne besede: fizioterapevtska obravnava, krhkost, prehrana, sarkopenija
Objavljeno: 15.06.2023; Ogledov: 443; Prenosov: 51
Celotno besedilo (1,40 MB) |
39. Nevrofizioterapija pri prezgodaj rojenih otrocihEva Jurančič, 2023 Opis: Namen diplomske naloge je bil ugotoviti vpliv nevrofizioterapije na prezgodaj rojene otroke s pregledom obstoječe literature. Pridobiti smo želeli nove podatke in znanja, ki bi še dodatno pripomogli k boljšemu učinku na motorični razvoj nedonošenčkov. Opazovali smo razlike v gibanju le-teh in primerjali z razvojem otrok s polno gestacijsko starostjo. Želeli smo ugotoviti vpliv zgodnje nevrofizioterapevtske obravnave. Ugotovili smo, da nevrofizioterapevtska obravnava pozitivno vpliva na razvoj fine in grobe motorike pri prezgodaj rojenih otrocih. Prav tako pa so študije potrdile, da so dojenčki, rojeni s polno gestacijsko dobo, mišično bolj podprti in hitreje ter pravilnejše dosegajo razvojne gibalne mejnike. Največja razlika je opazna pri zelo prezgodaj rojenih otrocih in otrocih, ki so se rodili s polno gestacijsko dobo.
Ključne besede: Fizioterapevtska obravnava, nedonošenček, nevrofizioterapija, motorični razvoj otroka.
Objavljeno: 15.06.2023; Ogledov: 444; Prenosov: 195
Celotno besedilo (1,44 MB) |
40. Učinkovitost fizioterapevtske obravnave pri pacientu z lateralnim epikondilitisomAndrej Kumin, 2023 Opis: Uvod in namen: Za lateralni epikondilitis (LE) je značilna bolečina in/ali pekoč občutek na lateralnem epikondilu ob iztegu zapestja proti uporu. Bolečina se pojavi predvsem zaradi dinamične stabilizacije zapestja in ponavljajočih se obremenitev tetive. Zaradi pogoste spontane ozdravitve je prva izbira zdravljenja konservativna terapija, pod katero spada tudi fizioterapevtska obravnava. Namen diplomske naloge je pregled literature o učinkovitosti fizioterapevtskih metod in tehnik pri obravnavi pacientov z LE. Metode: Sistematični pregled literature, pridobljene s pomočjo elektronskih baz podatkov PubMed, PEDro in Cochrane library. Rezultati: V analizo smo vključili 38 študij. Rezultati kažejo, da zanesljivih dokazov o učinkovitosti fizioterapevtskih metod in tehnik pri obravnavi pacienta z LE ni. Kljub temu se pri obravnavi pacienta z LE priporoča kinezioterapija, opornica, mobilizacija, laserska terapija, terapija s kineziološkimi trakovi in lokalna uporaba NSAID. Pri kroničnem LE in pri pacientih, ki se na ostale konservativne tehnike zdravljenja ne odzivajo, se priporoča terapija z globinskimi udarnimi valovi in PRP terapija. Uporabnost: Izsledki diplomske naloge so uporabni v vsakodnevni fizioterapevtski praksi. Omejitve: Majhno število visokokakovostnih študij in majhni vzorci preiskovancev.
Ključne besede: Lateralni epikondilitis, fizioterapevtska obravnava, zdravljenje
Objavljeno: 15.06.2023; Ogledov: 464; Prenosov: 61
Celotno besedilo (1,30 MB) |
