Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Pristojnosti Evropske unije na kazenskopravnem področju so se začele leta 1992 z Maastrichtsko pogodbo, ki je v tretji steber uvrstila kazensko pravo. Z Amsterdamsko pogodbo leta 1997 je bil tretji steber prestrukturiran in se je kazenskopravno področje preimenovalo v policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah. Do Amsterdamske pogodbe je Evropska unija uresničevala svoje cilje na področju mednarodnega sodelovanja v obliki mednarodnih konvencij, nato je Amsterdamska pogodba uvedla dve novi vrsti pravnih aktov, in sicer okvirne sklepe in sklepe, ki so na kazenskopravnem področju naravnost razbohotili, predvsem po 11. septembru 2001. Prelomni trenutek v razvoju kazenskega prava EU je bil 1. januarja 2004, ko se začeli uporabljati Evropski nalog za prijetje in predajo (ENPP), s katerim so se nadomestili dolgotrajni postopki izročitve. Z njim se je prvič izpolnilo tudi načelo vzajemnega priznavanja v kazenskem pravu EU. Evropski nalog za prijetje je poenostavljen čezmejni sodni postopek predaje za namene kazenskega pregona ali izvršitve kazni zapora ali ukrepa odvzema prostosti. Nalog, ki ga izda pravosodni organ ene od držav članic Evropske unije, velja na celotnem ozemlju EU. Kljub pospešitvi teh postopkov pa je postavil in še zmeraj postavlja celo vrsto pravnih vprašanj – ob nevarnosti standarda najnižjega skupnega imenovalca (npr. opredelitev ne bis in idem, zaporniške razmere, dvojna kaznivost, kršitev človekovih pravic itd.). Osrednji namen magistrskega dela je analizirati ENPP v slovenskem pravnem sistemu in preučiti ustrezno sodno prakso, s poudarkom na ugotavljanju učinkovitosti spoštovanjem temeljnih človekovih pravic v okviru tega instrumenta. Zadevna tematika je sicer že bila v preteklosti analizirana, in sicer tako v Sloveniji kot drugje, vendar gre za izjemno dinamično področje s stalno novo sodno prakso (npr. Sodišča EU in nacionalna sodišča). Posledično bodo v delu analizirani specifični novejši sklopi problematike, in sicer bo podrobneje predstavljeno, kako je s klavzulo o človekovih pravicah in slabimi zaporniškimi razmerami. Analiziran bo tudi problem neodvisnosti sodstva kot zavrnitveni razlog. Cilji magistrskega dela so primerjava skladnosti slovenske zakonodaje s pravom EU, preučiti klavzulo o človekovih pravicah v povezavi z ENPP, preučiti sodno prakso zadevah Petruhin, Aranyosi in LM ter analizirati druge sodbe Sodišča EU, ki se navezujejo na ENPP.
Ključne besede: Evropski nalog za prijetje in predajo, človekove pravice, predaja osumljencev in obsojencev, zaporniške razmere, neodvisnost sodstva
Objavljeno: 28.11.2023; Ogledov: 66; Prenosov: 9
Celotno besedilo (929,33 KB)

Opis: V magistrskem delu obravnavamo temo o (ne)zagotavljanju primernega delovnega mesta invalidu s strani delodajalca. Skladno z Zakonom o delovnih razmerjih je temeljna obveznost delodajalca tudi zagotavljanje dela, zagotavljanje plačila za delo, zagotovitev varnih in zdravih delovnih razmer ter spoštovanje delavčeve zasebnosti, osebnosti, dostojanstva in osebnih podatkov. Razmerje z delodajalcem praviloma predstavlja dalj časa trajajoče pogodbeno razmerje. V času njegovega trajanja lahko pride do sprememb na strani delavca ali na strani delodajalca, zaradi katerih so potrebne spremembe v pogodbi o zaposlitvi. Skleniti je treba novo pogodbo o zaposlitvi. Ena izmed sprememb na strani delavca je lahko tudi ta, da delavec iz takšnega ali drugačnega razloga pridobi status invalida z določenimi omejitvami. Delodajalec mora zagotavljati primerno delovno mesto, tudi v primeru, če delavec pridobi odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ), s katero posameznik pridobi status invalida in s tem določene omejitve pri delu. Delodajalec pa ne more vedno zagotavljati primernega delovnega mesta invalidom, zato se v praksi velikokrat zgodi, da ko invalidska komisija izda odločbo o invalidnosti, ki vsebuje omejitve invalida, delodajalec ugotovi, da nima več ustreznega delovnega mesta za tega zaposlenega. V magistrskem delu obravnavamo in prikažemo postopek v primeru, ko delodajalec ne zagotavlja primernega delovnega mesta invalidu. Predmet proučevanja je širši, saj pristopimo k širšemu pojmu, predstavimo in proučimo teoretična izhodišča in se nato osredotočimo na posamezni primer. Proučili smo postopek v primeru, ko delodajalec ne more zagotavljati primernega delovnega mesta invalidu po izdani odločbi invalidske komisije. Z deskriptivno metodo smo podrobno obravnavali posamezne akte na mednarodni ravni in v Sloveniji. S pomočjo študije primera pa smo obravnavali postopek.
Ključne besede: invalidnost, nezagotavljanje primernega delovnega mesta, delodajalec, odločba invalidske komisije, postopek, pogodba o zaposlitvi
Objavljeno: 28.11.2023; Ogledov: 56; Prenosov: 3
Celotno besedilo (1,12 MB)

Opis: Vprašanje pridobivanja državljanstva je prepuščeno avtonomnemu urejanju držav, te so pri urejanju tega področja omejene le z mednarodnopravnimi običaji in načeli. Zakon o državljanstvu Republike Slovenije je temeljni pravni vir, ki ureja načine pridobitve slovenskega državljanstva. Ta v 10. in 12. členu določa pridobitev slovenskega državljanstva z redno naturalizacijo oziroma z naturalizacijo z olajšavami. V skladu z določbami 12. člena ZDRS so do pridobitve slovenskega državljanstva z naturalizacijo z olajšavami upravičeni le slovenski izseljenci in njihovi potomci, nekdanji državljani Slovenije, zakonci slovenskih državljanov, polnoletni tuji državljani, ki so se rodili v Sloveniji in že od rojstva dalje živijo v Sloveniji, begunci, apatridi in tujci z najmanj visokošolsko izobrazbo v Sloveniji. Te skupine prosilcev imajo pravico, da so ugodneje obravnavane, kot to določa 12. člen ZDRS, ker imajo s Slovenijo »pristno in učinkovito vez« in zatorej je takšna obravnava le določenih skupin prosilcev legitimna. V 12. členu pa ZDRS ne sledi popolnoma določbam EKD, saj slednja določa takšno ugodnejšo obravnavo tudi za otroke slovenskih staršev, ki so bili rojeni v tujini, otroke, ki so posvojeni s strani slovenskih staršev, in za osebe, ki imajo zakonito običajno prebivališče na ozemlju Republike Slovenije v določenem časovnem obdobju pred njihovim 18. letom. Poleg tega ZDRS v 3. odstavku 12. člena omenja le osebe, ki so poročene s slovenskim državljanom, in s takšnim urejanjem krši 14. člen EKČP, saj onemogoča pridobitev slovenskega državljanstva po 12. členu zunajzakonskim partnerjem. Olajšave pri pridobitvi slovenskega državljanstva se nanašajo predvsem na skrajšano dobo dejanskega prebivanja v Sloveniji, na spregled pogoja o odpustu iz dosedanjega državljanstva in spregled pogoja o predložitvi dokazila o znanju slovenskega jezika. Pri tem iz sodne prakse in podatkov, pridobljenih z Ministrstva za notranje zadeve, izhaja, da je največ prosilcev po 12. členu zavrnjenih zaradi neizpolnitve zahtevanega pogoja dejanskega neprekinjenega prebivanja in zaradi nezadostnih sredstev za preživljanje.
Ključne besede: državljanstvo, naturalizacija z olajšavami, Zakon o državljanstvu Republike Slovenije, Evropska konvencija o državljanstvu, diskriminacija, pogoji
Objavljeno: 28.11.2023; Ogledov: 63; Prenosov: 8
Celotno besedilo (790,64 KB)

Opis: Nemalokrat slišimo, da je zdravje največje bogastvo, kar se zavedamo šele, ko zbolimo in potrebujemo zdravniško oskrbo. Že od pradavnine se je zdravljenju posvečalo posebno pozornost. Res, da so bolezen pripisovali različnim vzrokom, vendar se je z razvojem zgodovine tudi razvijala medicina in ostale z medicino povezane vede. Zdravnik je imel v vsej svoji zgodovini poseben in privilegiran položaj, vendar, če je bil pri zdravljenju malomaren in neuspešen, so zanj veljala stroga napisana pravila. Skozi zgodovino se je razvila skrb za pacienta. Tudi danes je skrb za pacienta ključnega pomena in je del medicinske oskrbe. Izredno pomembno je, da se bolniku zagotovi celostna oskrba, ki vključuje zagotavljanje ustrezne celovite oskrbe. Vedno, ko človek zboli, postane odvisen od zdravnikov in zdravstvenega osebja. Vendar ne v celoti, kajti pacient pri zdravljenju lahko sodeluje in tako pripomore na več načinov k učinkovitejšemu zdravljenju. Naloga zdravstvenih delavcev je, da pacienta obravnava celovito in popolno, kar pomeni, da ne obravnavajo le simptome, ampak s pomočjo popolne anamneze pridobijo vse podatke za celotno sliko pacientovega zdravstvenega stanja. S takšno obravnavo je pacientu zagotovljena najboljša možna zdravstvena oskrba. Pri poteku zdravljenja različni dejavniki vplivajo na potek zdravljenja, zato se lahko pojavijo različne nesreče oziroma komplikacije. Na eni strani se pacienti različno odzovejo na način zdravljenja, po drugi strani pa imajo tudi zdravstveni delavci različno znanje in izkušnje. Vse skupaj lahko privede do neželenih učinkov in celo do napak pri zdravljenju. Zato je pomembno, da je leta 2008 stopil v veljavo Zakon o pacientovih pravicah, ki jasneje ureja obravnavano področje. Sama tematika doktorske disertacije je usmerjena na pravno ureditev pacientovih pravic in njegovo varovanje pred zdravniškimi napakami v slovenskem pravnem sistemu glede na primerjalno ureditev v nekaterih drugih državah.
Ključne besede: pravice, pacient, zdravnik, zdravstveno osebje, napake, malomarnost, zaplet, pravo, medicina
Objavljeno: 28.11.2023; Ogledov: 57; Prenosov: 4
Celotno besedilo (2,25 MB)

Opis: Osnovna Uredba (EU) 2018/1139 o skupnih pravilih na področju civilnega letalstva, skupaj z delegiranimi in izvedbenimi predpisi, predstavlja pravno podlago za urejanje brezpilotnih zrakoplovov na ravni Evropske unije. Navedeni akti praviloma ne veljajo za izvajanje državnih aktivnosti, iz česar izhaja, da je za njihovo delovanje praviloma potrebno sprejeti posebne nacionalne predpise. Države članice se lahko vseeno na podlagi mehanizma »opt-in« odločijo, da bodo posamezna poglavja uredbe veljala tudi za izvajanje tovrstnih aktivnosti. Medtem ko so se številne države Evropske unije odločile za uporabo omenjenega mehanizma, Republika Slovenija te odločitve zaenkrat uradno še ni sprejela. Iz navedenih okoliščin izhajajo številna vprašanja, ki se nanašajo na natančno definicijo državnih aktivnosti, njihovo razmejitev ter možnosti uporabe splošnih predpisov pri izvajanju aktivnosti s sistemi brezpilotnih zrakoplovov, ki jih opravljajo policija, vojska ter drugi državni organi, organih samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcih javnih pooblastil. Prav tako trenutno veljavni Zakon o letalstvu podrobneje ne ureja državnih aktivnosti niti brezpilotnih zrakoplovov. Zato so v magistrskem delu na podlagi analize evropskih in nacionalnih predpisov, izvajanja intervjujev v Slovenski vojski, Slovenski policiji in na Ministrstvu za infrastrukturo ter preučitve primerov dobrih praks v tujih državah podani odgovori na številna vprašanja. Skozi prizmo predloga novega Zakona o letalstvu in zahtev evropskih predpisov so oblikovana izhodišča za pripravo Pravilnika o letenju policijskih sistemov brezpilotnih zrakoplovov, upravljanju varnosti ter druge posebnosti v zvezi z letenjem policijskih sistemov brezpilotnih zrakoplovov. V nadaljevanju so predstavljeni možni načini umestitve strokovnega in letalsko-varnostnega nadzora nad uporabo policijskih sistemov brezpilotnih zrakoplovov v obstoječo strukturo notranjega nadzora. Namen zaključnega dela je ugotoviti, kakšna je ustrezna pravna ureditev uporabe in nadzora nad aktivnostmi s sistemi brezpilotnih zrakoplovov v policiji. Ugotovitve magistrskega dela so lahko vodilo pri pripravi sprememb in dopolnitev zakonov ter podzakonskih predpisov, saj je na enem mestu sistematično analizirana relevantna pravna ureditev, navedeni pa so tudi konkretni predlogi za ureditev izvajanja nadzornih nalog nad uporabo sistemov brezpilotnih zrakoplovov v policiji.
Ključne besede: sistemi brezpilotnih zrakoplovov, evropska ureditev, slovenska policija, slovenska vojska, državne aktivnosti, letalsko-varnostni nadzor
Objavljeno: 09.10.2023; Ogledov: 146; Prenosov: 30
Celotno besedilo (1,33 MB)