Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Mediacija je postopek, v katerem tretja oseba pomaga dvema ali več strankam preprečiti, upravljati ali razrešiti njihov konflikt s tem, da jim pomaga pri doseganju vzajemno sprejemljivega dogovora.2 V kolikor se izvaja v okviru sodišč, jo imenujemo sodišču pridružena mediacija. Sodišču pridružena mediacija je v slovenskem pravnem sistemu relativno mlad procesni institut. Je s strani sodišča spodbujena, podprta in usmerjena mediacija.3 V slovenski pravni sistem je bila normativno uvrščena leta 2010 in je doslej prinesla veliko koristnega celotnemu sodnemu sistemu. Kljub začetni uspešnosti pa so se začele v teoriji in praksi na več področjih pojavljati kritike, ki izpostavljajo pomanjkljivosti njene zakonske ureditve in posledično njenega izvajanja v praksi. Problemi, s katerimi se bo ukvarjala disertacija, kažejo, da v praksi stranke posredno ali neposredno pri izvajanju sodišču pridružene mediacije niso obravnave enako, da se zakonodaja v določenih delih v praksi sploh ne izvaja in da država postopkov alternativnega reševanja sporov ne spodbuja v zadostni meri, kljub temu, da je k temu formalno zavezana. Posledično lahko pri dostopu do sodišču pridružene mediacije prihaja do kršitev ustavnih pravic strank. Cilj, ki ga bomo zasledovali, je čim večje število ponujenih mediacij s strani sodišč; čim nižja stopnja zavrnitev s strani strank; čim večje število uspešno izvedenih mediacij in znižanje vpliva subjektivnih dejavnikov pravnih akterjev, ki imajo na stranke in njihovo udeležbo v mediaciji nemalokrat ključni vpliv. Pri tem bomo zasledovali načelo primarnosti mirnega reševanja sporov in skušali dvigniti splošni nivo kulture reševanja sporov. V slovenskem prostoru je bila mediacija teoretično obravnavana že s številnih strokovnih vidikov (pravnega, psihološkega itd.). Predmetna disertacija bo civilno procesno ureditev sodišču pridružene mediacije ocenjevala z ustavnopravnega vidika in tako njeno zakonodajno umestitev kot praktično izvajanje preverjala skozi prizmo temeljnih ustavnih načel, predvsem načela enakosti pred zakonom oziroma iz njega izvirajočega načela enakega varstva pravic. Ocenjujemo, da so ustavna načela najvišji standard, skozi katerega se presoja pozitivna zakonodaja in njeno izvajanje v praksi. Pričujoče delo je nastalo kot analiza in sinteza 15-letnih (na nekaterih sodiščih pa tudi 20-letnih) izkušenj praktičnega izvajanja sodišču pridružene mediacije v slovenskem pravosodju.
Ključne besede: mediacija, sodna mediacija, sodišču pridružena mediacija, sodno reševanje sporov, obvezna mediacija, informativni naroki o mediaciji, napotitev na mediacijo, ustavna načela s poudarkom na načelu enakega varstva pravic in pravici do sodnega varstva
Objavljeno v ReVIS: 26.06.2025; Ogledov: 67; Prenosov: 1
Celotno besedilo (9,36 MB)

Opis: Spletno nakupovanje je prineslo številne koristi, a hkrati tudi kompleksne izzive v zvezi z varstvom potrošnikov. Spletni nakupi so v svojem bistvu pogodbe, sklenjene na daljavo, ki jih ureja že klasično pravo varstva potrošnikov. Z razvojem novih načinov in oblik spletnega nakupovanja pa se je tudi samo spletno nakupovanje razvilo do te mere, da zahteva dodatno, posebno obravnavo, obenem pa tudi širšo navezavo na pravna področja, ki sicer niso tako značilno vpeta v pravo varstva potrošnikov, a postajajo bistvenega pomena za potrošnike v digitalnem svetu, to je predvsem varstvo osebnih podatkov. Namen raziskave je analizirati, kako se klasična načela varstva potrošnikov prenašajo na nakupovanje v digitalnem okolju ter kakšni so izzivi in priložnosti za izboljšanje varstva potrošnikov v tem kontekstu. Skozi teoretično analizo in empirične primere delo prispeva k boljšemu razumevanju tega kompleksnega problema – od tradicionalnega teoretičnega okvira prava varstva potrošnikov v Sloveniji in Evropski uniji do posameznih vidikov tveganja za potrošnika na področju spletnega nakupovanja. Magistrsko delo izpostavlja pravico do odstopa od pogodbe, uveljavljanje stvarnih napak, garancijo ter stroške, ki v teh primerih lahko bremenijo potrošnika, reševanje sporov, informiranost potrošnikov in nepoštene poslovne prakse. Obravnava tudi varstvo potrošnikovih osebnih podatkov in nevarnosti spletnih transakcij. Nazadnje razišče najnovejše razvojne trende na področju spletnega nakupovanja in tehnologije, ki bi utegnile v bližnji prihodnosti pomembneje vplivati na digitalno okolje, predvsem razvoj umetne inteligence in interneta stvari, pri čemer se izkaže, da je Evropska unija gonilna sila pri razvoju novega prava varstva potrošnikov v Evropi. Delo na razumljiv način ponudi oris potrošniškega prava v digitalnem svetu kot posebni sferi, ki se je oblikovala znotraj tradicionalnega potrošniškega prava. S tem spodbuja nadaljnjo strokovno razpravo in zavedanje, da bomo morali pri razvijanju novih rešitev začeti izhajati primarno iz digitalnega sveta in ne zgolj iskati analognih rešitev, ki že delujejo v fizičnem svetu. Prav tako tudi laični javnosti ponudi celovit pregled tematike in nek
Ključne besede: spletno nakupovanje, potrošniško pravo, digitalni svet, umetna inteligenca, internet stvari, osebni podatki, nepoštena poslovna praksa, reševanje sporov
Objavljeno v ReVIS: 26.06.2025; Ogledov: 58; Prenosov: 1
Celotno besedilo (2,80 MB)

Opis: Magistrsko delo preučuje vpliv digitalizacije in novih tehnologij na postopke mediacije. Osredotoča se na pravne okvire, ki urejajo tako postopke mediacije kot spletne mediacije, spletne strani, ki ponujajo storitve mediacije, vlogo umetne inteligence in napovedi za razvoj spletne mediacije v prihodnosti. Primerjalno-pravni vidik vključuje štiri države: Slovenijo, Nemčijo, ZDA in Kitajsko. Delo temelji na kvalitativnih metodah. Uporabljene so bile metoda analize dokumentov in literature, metoda kompilacije, komparativna metoda, deduktivna metoda, primerjalno-pravna in analiza. Izvedena je bila analiza spletnih strani, ki ponujajo storitve spletne mediacije. Tako analiza zakonodaje kot analiza spletnih strani prinašata podobne ugotovitve, da je spletna mediacija v Nemčiji, ZDA in Kitajskem že razvita in razširjena, medtem ko Slovenija na tem področju sicer že kaže interes in razvoj, vendar zaenkrat še zaostaja. Analiza spletnih strani je pokazala, da večina spletnih strani izrecno navaja, da nudijo spletno mediacijo, a so informacije o pravni podlagi, temeljnih načelih in posledicah mediacije lahko pomanjkljive. Uporaba umetne inteligence pri mediaciji se ocenjuje kot pozitivna, saj lahko pospešuje postopek in zbira podatke, vendar pa se kaže ugotovitev, da je pomembno ohraniti človeški element v procesu mediacije. Magistrsko delo opozarja na pravne izzive, ki jih prinaša mediacija v digitalnem svetu, kot so varstvo osebnih podatkov, zaupnost in enakopravnost strank. Predlaga se, da bi se zakonodaja dopolnila s smernicami, ki bi urejale spletno mediacijo, tudi z namenom pospeševanja njene uporabe. Poudarek na izobraževanju mediatorjev na področju uporabe spletnih orodij bi lahko zagotovilo ohranitev kakovosti in učinkovitosti mediacije tudi v spletnem okolju.
Ključne besede: mediacija, spletna mediacija, digitalizacija, umetna inteligenca, pravni okvir, varstvo osebnih podatkov, zaupnost, Slovenija, Nemčija, ZDA, Kitajska
Objavljeno v ReVIS: 26.06.2025; Ogledov: 47; Prenosov: 2
Celotno besedilo (1,71 MB)

Opis: Notariat je v slovenskem pravosodnem sistemu ponovno prisoten od leta 1994, kar pomeni, da predstavlja pretežno novo institucijo. V okviru magistrskega dela pa smo kljub temu uspeli dokazati, da je ta institucija učinkovito integrirana v pravni okvir, pri čemer je skozi leta mogoče zaznati pozitiven trend njenega poslovanja. Družba se nenehno sooča z različnimi spremembami – družbenimi, gospodarskimi in tehnološkimi, kar zahteva prilagodljivost institucij, zato ni presenetljivo, da tudi notariat potrebuje prilagajanje svojih funkcij in pristojnosti spremembam. Bistvo magistrskega dela je predstaviti vlogo notarja na področju dednega prava. Najprej je opisana funkcija notariata in notarskega poklica, nato pa se delo osredotoča na opredelitev notarjevih že obstoječih pristojnosti v okviru dednopravnega področja. Notar ima že danes precej širok spekter pristojnosti, ki se večinoma izvajajo v preventivnem smislu, torej v obliki predhodnega urejanja premoženjskih razmerij zapustnika. Notarju kot osebi javnega zaupanja pripada pristojnost, da v obliki notarskega zapisa sestavi pogodbe z dednopravnimi posledicami in oporoke, kar prispeva k večji pravni varnosti. Namen magistrskega dela je spodbuditi razmišljanje o možnosti širjenja pristojnosti notarjev, saj v večini držav notarji že imajo širšo vlogo na področju dednega prava, kjer veljajo za glavne akterje tudi v zapuščinskih postopkih. Analizirane so prednosti in slabosti takšne ureditve ter podrobneje proučene specifičnosti pravnih sistemov Avstrije, Hrvaške in Madžarske, kjer je takšen pristop uveljavljen že nekaj časa. Magistrsko delo združuje teoretične in praktične vidike, ki so podprti s statističnimi podatki in sodno prakso, s čimer ponuja celostno sliko obravnavane tematike.
Ključne besede: notariat, notarska listina, dedno pravo, pogodbe z dednopravnimi posledicami, oporoka, zapuščinski postopek, pristojnosti notarjev, preventivna funkcija, pravna varnost
Objavljeno v ReVIS: 19.05.2025; Ogledov: 377; Prenosov: 31
Celotno besedilo (825,49 KB)

Opis: Prisilno delo predstavlja hud poseg v človekovo dostojanstvo, a kljub temu ostaja zelo razširjena praksa v svetovnem gospodarstvu. Eden od glavnih akterjev pri tem vprašanju so transnacionalne korporacije, katerih globalno poslovanje pogosto presega meje držav, zaradi česar je težko določiti njihovo odgovornost. Evropska unija (EU) ima pomembno vlogo pri reševanju tega razširjenega problema kot velika gospodarska sila ter zagovornica človekovih pravic in dostojnega dela po svetu. V magistrskem delu je bila poglavitno uporabljena analiza relevantnih pravnih aktov. Študija primera je bila uporabljena na primeru Kitajske in Bangladeša z namenom boljšega razumevanja vzrokov prisilnega dela, vloge korporacij in vloge EU pri njegovem odpravljanju. V zaključku je bila pri podaji odgovorov na raziskovalna vprašanja uporabljena sinteza. Namen magistrskega dela je bil analizirati učinkovitost zakonodaje in zunanje politike EU pri reševanju problematike prisilnega dela v globalnih dobavnih verigah. Ugotovitve raziskovanja kažejo, da se prisilno delo pojavlja zaradi kumulacije vzrokov, kot so revščina, diskriminacija, neformalne oblike dela, migracije, nizki delovni standardi, kršenje pravic delavcev in izkoriščanje korporacij. Pomankanje odgovornosti gospodarskih družb za kršenje človekovih pravic vsekakor pripomore k obstoju prisilnega dela v svetovnih dobavnih verigah. EU uporablja številna sredstva zunanje, trgovinske in razvojne politike z namenom odpravljanja prisilnega dela v tretjih državah, njihova učinkovitost pa je odvisna od specifičnega odnosa z državo, v kateri EU želi spodbuditi spoštovanje človekovih pravic. Nova Uredba o prisilnem delu in Direktiva o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnosti postavljata nove standarde v boju proti prisilnem delu v globalnih dobavnih verigah, vendar se postavljajo dvomi o njunem kakovostnem izvajanju v praksi. Hkrati obstaja bojazen, da bi nove zahteve lahko ogrozile konkurenčnost evropskih podjetij v svetovnem gospodarstvu. Delo bo pripomoglo k boljšemu razumevanju priložnosti in izzivov, s katerimi se EU srečuje pri svojih prizadevanjih za odpravo prisilnega dela v državah globalnega juga. Kot tako bo uporabno za raziskovalce, ki se ukvarjajo s področjem varstva človekovih pravic zunaj meja EU.
Ključne besede: prisilno delo, globalne dobavne verige, človekove pravice v gospodarstvu, skrbni pregled, Evropska unija, Uredba o prisilnem delu
Objavljeno v ReVIS: 19.05.2025; Ogledov: 350; Prenosov: 10
Celotno besedilo (1,64 MB)