Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


1 - 10 / 979
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Vpliv države na visoko šolstvo
Suzana Rupnik-Nekič, 2018

Opis: Znanje je vrednota, brez katere se ne moremo uspešno vključiti v vsakdanje družbene odnose ali v poslovni svet ter predstavlja nevidno bogastvo vsakega naroda. Pot do znanja mora vsak posameznik najti sam, pri tem mu pomagata družina in država. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so se vse evropske družbe soočile z izrazitimi družbenimi, političnimi in gospodarskimi spremembami, kar je vplivalo tudi na dogajanja v tedanji Jugoslaviji. Slovenija, Srbija, Hrvaška in Črna gora so predstavljale štiri izmed šestih socialističnih republik tedanje Jugoslavije, v katerih je veljal centraliziran sistem izobraževanja, kar pomeni, da so bili tradicionalni izobraževalni sistemi pogojeni s planskim sistemom in socialistično ideologijo. Vse omenjene države so podpisnice Bolonjske deklaracije in so implementirale bolonjski proces v svojo visokošolsko zakonodajo. Doktorska disertacija se osredotoča na primerjavo visokošolskega sistema obravnavanih držav, proučuje zakonsko ureditev visokega šolstva oziroma uspešnost pri uresničevanju sprejetih reformskih ciljev, problematiko financiranja javnih in zasebnih univerz ter pojav konkurenčnosti med zasebnimi in javnimi univerzami. Osrednji namen disertacije je ugotoviti, ali je visoko šolstvo še vedno podvrženo politiki države.
Ključne besede: visoko šolstvo, izobraževanje, financiranje, bolonjski proces, avtonomija, konkurenca, vpliv države
Objavljeno: 21.11.2018; Ogledov: 60; Prenosov: 9
.pdf Celotno besedilo (2,21 MB)

2.
Pravica do državljanstva in apatridnost
Sabina Gorenc, 2018

Opis: Pri državljanstvu gre za razmerje med državo in posameznikom z določenimi medsebojnimi pravicami in obveznostmi. Če pa državljanstva posameznik nima ali ga izgubi, ostane brez pravic in dolžnosti, ki mu kot državljanu pripadajo. Tako mu je pogosto onemogočen dostop do temeljnih civilnih, političnih, gospodarskih, kulturnih in socialnih pravic. V želji, da posamezniki brez državljanstva ne bi bili prikrajšani za minimalni obseg pravic, povezanih z državljanstvom, je mednarodna skupnost leta 1954 oblikovala Konvencijo o statusu oseb brez državljanstva, kasneje, leta 1975, pa še Konvencijo o zmanjšanju števila oseb brez državljanstva, in sicer z namenom, da bi preprečila nastanek tistih pojavov, ki lahko povzročijo apatridnost. Ker pa se države same odločijo, ali bodo pristopile h konvencijam, jih ratificirale in posledično svoje notranje pravo uskladile z obveznostmi, ki iz njih izhajajo, je relativno malo držav pristopilo k ratifikaciji teh dveh konvencij, čeprav je problem apatridnosti velik. Slovenija je ratificirala Konvencijo iz leta 1954 in njen Zakon o državljanstvu teži k načelu apatridnosti, kar tudi po mednarodnem pravu posameznikom zagotavlja varnost, da ne ostanejo brez statusa državljana. Dogaja pa se, da se tudi tiste države, ki so podpisnice konvencij, ne držijo vedno smernic in mednarodnih določil in človekovih pravic ne postavljajo pred zahteve državne suverenosti. Mednarodno pravo posamezniku ne ponuja pravnega sredstva ali rešitve v primerih, kjer je pravica do državljanstva kršena. Zato se kaže potreba po nujni regulaciji vprašanja državljanstva na mednarodni ravni, saj je naturalizacija za te ljudi najboljša rešitev. Predvsem so potrebni hitri in tudi med državami usklajeni postopki ugotavljanja brez državljanstva, ki so predpogoj za dostop do pravic, določenih v Konvenciji iz leta 1954. Trenutna možnost, ki jo ima mednarodna skupnost, je, da v okviru različnih pogajanj vrši pritisk na posamezno državo, kar lahko ugodno vpliva na odpravo kršitev, spodbudi državo, da ratificira konvenciji in vzpostavi postopke določanja ter zaščito teh oseb.
Objavljeno: 30.10.2018; Ogledov: 49; Prenosov: 9
.pdf Celotno besedilo (394,46 KB)

3.
Zunanja politika Ljudske Republike Kitajske
Mihael Žgajnar, 2018

Opis: Zunanja politika je izrazito večplasten pojem, ki se zdi na prvi pogled vsakomur jasen in razumljiv, ob podrobnejši analizi pa hitro spoznamo, da ima izredno kompleksno vsebino, ki jo le redki resnično poznajo in obvladajo. Za potrebe tega diplomskega dela sem najprej razčlenil bistvo te vsebine, nato pa na njegove posamezne komponente apliciral primer Ljudske republike Kitajske, kar je že tako zapleteno podlago še dodatno popestrilo. Osrednji del diplomske naloge se osredotoča na zgodovino, državno in politično ureditev ter prakso določanja in izvajanja zunanje politike LR Kitajske, njen geopolitični položaj, nacionalne interese in cilje ter sredstva, s katerimi jih skuša doseči. Po predstavitvi vseh ključnih vidikov kitajske zunanje politike pa se naloga posveti še konkretnim primerom zunanjepolitičnih odnosov s posameznimi državami in mednarodnimi organizacijami na regionalni in svetovni ravni. V zaključku sem se lotil še najbolj zanimivega, a strokovno najbolj nehvaležnega opravila - napovedovanja prihodnjega razvoja zunanje politike LR Kitajske, ki bo gotovo iz leta v leto bolj vplivala na mednarodno skupnost, katere del smo vsi prebivalci tega planeta.
Objavljeno: 30.10.2018; Ogledov: 61; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (642,58 KB)

4.
5.
6.
Ustavna ureditev korejskega polotoka
Tomaž Varezič, 2018

Opis: Korejski polotok je ena izmed regij na svetu, kjer je bilo najdeno orodje in orožje, zato se domneva, da so se prvi hominidi na polotok naselili pred najmanj 300.000 leti. Sledila so obdobja z različnimi režimi. Eno izmed pomembnejših obdobij je bilo t. i. obdobje treh kraljestev - kraljestev Silla, Baekje in Goguryeo. V tem obdobju so kraljestva med sabo tekmovala in se bojevala. Temeljni značilnosti, ki sta bili skupni tem trem kraljestvom, pa sta bili: vsako kraljestvo je imelo svojega monarha in vsa tri kraljestva so poznala hierarhičnost družbenih slojev. Po obdobju treh kraljestev je sledilo obdobje korejskega cesarstva, ki mu je vladal cesar Gojong in ki ni trajalo dolgo, saj je kmalu prišlo do japonske okupacije leta 1910. Po 2. svetovni vojni pa je prišlo do razdelitve Korejskega polotoka na sever in jug ter s tem nastanka dveh držav s popolnoma različnima ustavnima sistemoma. Na severu polotoka se nahaja Demokratična ljudska republika Koreja, ki je v svoji osnovi totalitaristična država, na jugu pa se nahaja Republika Koreja, ki v svoji osnovi nekoliko spominja na sisteme držav, ki se nahajajo na evropski celini.Tako Demokratična ljudska republika Koreja kot tudi Republika Koreja sta vsaka svojo ustavo sprejeli leta 1948, do današnjega časa pa je bilo tudi nekaj sprememb v ustavnih sistemih obeh držav. Ustavni sistem Demokratične ljudske republike Koreje ne pozna načela delitve oblasti, medtem ko pa je v ustavi Republike Koreje isto načelo uveljavljeno in tudi natančno opredeljeno. Ustavni sistem Republike Koreje pozna tudi Ustavno sodišče in ustavno pritožbo, omenjena država pa je tudi članica Beneške komisije.
Objavljeno: 30.10.2018; Ogledov: 42; Prenosov: 3
.pdf Celotno besedilo (430,26 KB)

7.
Normativna ureditev, sestava in naloge evropske službe za zunanje delovanje
Tjaša Mrak, 2017

Opis: Diplomska naloga se ukvarja s skupno zunanjo politiko Evropske unije in njeno nosilko evropsko službo za zunanje zadeve na splošno ter podrobno s položajem Slovenije znotraj SZVP in ESZD. SZVP se je razvila kot logično nadaljevanje vedno bolj poglobljenih ekonomskih odnosov DČ, ki so pogojevale razvoj skupne zunanje politike, ter mednarodnih razmer, ki so vedno bolj nestabilne in pričakujejo od akterjev, kot je EU, da se učinkovito odziva na svetovne težave in tako prevzame svojo vlogo za mir in stabilnost v svetu. Glavni cilj diplomske naloge je ugotovitev, kakšne so priložnosti in omejitve v SZVP in ESZD ter tudi kakšna je vloga Slovenije v tej strukturi. Glavne ugotovitve diplomske naloge so, da je SZVP sicer precej napredovala v smislu aktivnosti in vzpostavljanja koherentne slike EU interesov, še vedno pa je omejena z ravnovesjem med evropskimi in nacionalnimi interesi države članice. ESZD je podobno omejena, saj v nobenem smislu ne zamenjuje nacionalnih zunanjepolitičnih aktivnosti DČ. Slovenija trenutno nima vidne vloge v ESZD, kar je pogojeno z majhnostjo države, ki predpostavlja določene kadrovske in finančne omejitve, pomanjkanjem izkušenj, predvsem pa pomanjkanjem vizije o njeni vlogi v EU. Sprememba te slike je odvisna tako od politične volje, ki bi bolj aktivno zasledovala evropske cilje v regiji Zahodnega Balkana, tako preko novoustanovljenih delegacij EU znotraj ESZD, kot tudi aktivnosti civilne družbe, ki bi lahko z ustanovitvijo dobrih praks pomembno prispevala k vidnosti Slovenije v EU.
Objavljeno: 30.10.2018; Ogledov: 43; Prenosov: 6
.pdf Celotno besedilo (463,48 KB)

8.
Predstavitev in analiza sodbe ustavnega sodišča v zadevi Patria
Tjaša Ozimek, 2018

Objavljeno: 30.10.2018; Ogledov: 43; Prenosov: 9
.pdf Celotno besedilo (960,90 KB)

9.
Dedovanje tujcev - čezmejno dedovanje
Anja Kostanjevec Kravanja, 2018

Opis: S prostim pretokom oseb znotraj držav članic Evropske unije se število dedovanj s čezmejnim elementom iz dneva v dan povečuje. Na eni strani lahko govorimo o državi dejanskega prebivališča, na drugi strani o matični državi oziroma državi izvora. Ena izmed posledic migracij znotraj Evropske unije je nedvomno tudi dedovanje, ki pa je bilo zaradi različnih nacionalnih ureditev dednega prava v vsaki državi članici močno oteženo. Na ravni Evropske unije je bilo zato nujno treba sprejeti resolucijo, ki bi tovrstne ovire, če žene v celoti odpravila, pa vsaj močno zmanjšala.Ta resolucija bi bila v pomoč ne samo sodiščem ali drugim pristojnim organom, temveč tudi vsem državljanom Evropske unije. Navedeni razlogi so privedli do sprejetja Uredbe št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti,pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju. Na njenem temelju je bila sprejeta še Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 1329/2014 z dne 9. decembra 2014.Skupaj tvorita temeljni dokument, zavezujoč v vseh državah članicah razen v Združenem kraljestvu, na Irskem in Danskem, ki je harmoniziral področje dednega prava in z njim povezane postopke ter uvedel evropsko potrdilo o dedovanju.
Objavljeno: 30.10.2018; Ogledov: 34; Prenosov: 4
.pdf Celotno besedilo (1,51 MB)

10.
Analiza instituta napotitve delavcev v Evropski Uniji
Tina Devetak, 2017

Opis: Napotitev delavcev je pravni institut, oblikovan na ravni Evropske unije (EU) in Evropskega gospodarskega prostora (EGP) z namenom krepitve načela prostega pretoka storitev. Je razmerje, v katerem delodajalec iz domače države članice svojega zaposlenega napoti v drugo državo članico, da za časovno omejeno obdobje za naročnika v tej državi opravlja storitev. V zvezi z napotitvijo so v praksi države polarizirane na tiste, ki večinoma napotujejo, in tiste, ki večinoma sprejemajo delavce. Čeprav je namen napotitve približevati države članice EU oz. EGP prek integracije s krepitvijo notranjega trga, se prek nje kaže vrzel med njimi -tako socialno, ekonomsko kot politično. Ključna težava pri tem je iskanje primernega razmerja med ekonomsko in socialno perspektivo zakonodaje v praksi, ki ločuje udeležence, ki so na eni strani države članice z nižjim gospodarskim standardom ter podjetja, ki so podporniki ekonomskega vidika, na drugi strani pa države članice EU, ki so povečini starejše demokracije z višjo stopnjo varstva socialnih pravic, ter delavske organizacije, ki od evropskih zakonodajalcev zahtevajo sprejem jasnejših pogojev za zaščito napotenih in posledično domačih delavcev.Problematika je javnosti komaj vidna ali poznana, a dviguje veliko vprašanj, tudi bistvenih za razvoj Evropske unije v prihodnosti. Kako približati tako raznolike države, ne da bi se jim odvzel še dodaten del suverenosti? Kako najti primerno ravnovesje med dvema temeljnima, a neskladnima načeloma, kateri se obe štejeta kot gradnika Evropske unije? Kateri od strank v sporu naj se ugodi v večji meri? Napoteni delavci so v veliko primerih zlorabljani in izigrani -in tega se zgolj s spreminjanjem zakonodaje ne da preprečiti. Čeprav je pomembno, da je ta dobro zastavljena, je za primerno delovanje instituta nujno sodelovanje med državami, ki se morajo poenotiti glede interesov in načina delovanja.
Objavljeno: 30.10.2018; Ogledov: 51; Prenosov: 4
.pdf Celotno besedilo (1,02 MB)

Iskanje izvedeno v 0 sek.
Na vrh