1. Učinkovitost upravno - sodnega varstva strank v postopkih javnih razpisovUrška Zupin, 2019 Opis: Postopek javnega razpisa je v slovenski zakonodaji opredeljen kot postopek, ki upravnim organom omogoča zakonito podeljevanje subvencij oziroma javnih sredstev. Po teoriji sodi gre za področje gospodarskega prava, namenjeno pa je usmerjanju delovanja gospodarskih subjektov v smeri doseganja strateških politik države, kjer trg ne deluje (v zadostni meri). A dejanski obseg je širši. V praksi gre za dodeljevanje subvencij za razvojno dejavnost (podjetja, javne organizacije), za ohranjanje jezika in kulture (fizične osebe, pravne osebe, zavodi), subvencij, ki zagotavljajo samooskrbo in ohranjanje podeželja (kmeti) in še veliko več. Zakonit cilj razdeljevanja javnih sredstev zasebnim subjektom mora vedno slediti javnemu interesu. Ta se zagotavlja z izbiro vsebine, ki je v javnem interesu in tudi z zakonito izvedbo postopkov. Nadzor v upravnem postopku izvajajo organi druge stopnje, v okviru sodnega nadzora pa Upravna sodišča. Ker praksa kaže, da je v primeru te posebne vrste upravnih postopkov sodni nadzor edini, ki je na voljo, je učinkovitost te vrste nadzora nad delovanjem upravnih organov izrednega pomena. Učinkovitost sodnega varstva je odvisna od vrste in obsega sodnega nadzora ter pooblastil, ki jih imajo v zvezi z nadzorom tovrstnih aktov sodišča na voljo. Razloga za pomembnost učinkovitosti nadzora sta vsaj dva. Prvi je da gre pogosto za edino razpoložljivo pravno sredstvo, drugi pa da gre za edino obliko nadzora zasledovanja javnega interesa. Obseg sredstev, ki se na ta način iz javnih sredstev prenesejo na zasebne subjekte, pa zasebni interes po učinkovitem upravno-sodnem varstvu spremeni v interes vseh, ki ta sredstva preko davkov in dajatev vplačujemo v proračun.
Objavljeno: 03.12.2019; Ogledov: 14; Prenosov: 4
 Celotno besedilo (1,25 MB) |
2. Prepoved mučenja skozi vidik sodne prakse Evropskega sodišča za človekove praviceAnja Trobec, 2019 Opis: Evropska konvencija o človekovih pravicah je s pomočjo Evropskega sodišča za človekove pravice vpeljala enega izmed najbolj učinkovitih in uspešnih mehanizmov za varovanje človekovih pravic. Prepoved mučenja je opredeljena v tretjem členu EKČP in velja za osnovni gradnik demokratične družbe. Določba tretjega člena vključuje tri kategorije mučenja, ki se med sabo razlikujejo po stopnji intenzivnosti. Mučenje, ki se šteje za najhujšo obliko, opredelimo kot naklepno nečloveško ravnanje, ki posamezniku povzroči zelo resno in okrutno bolečino. V nečloveško ravnanje ali kaznovanje uvrščamo nastanek hudega telesnega in psihičnega trpljenja. Pri ponižujočem ravnanju gre za povzročitev slabega ravnanja z namenom, da se pri žrtvi doseže občutek strahu, tesnobe in manjvrednosti. Prepoved mučenja je absolutna temeljna pravica, kar pomeni, da ne sme biti omejena niti v primeru izrednega stanja, ko je ogrožena nacionalna varnost ali zaradi boja proti terorizmu ter organiziranemu kriminalu. Čeprav gre za eno najkrajših določil Konvencije, je Sodišče s svojo sodno prakso razširilo področje varstva tudi na ravnanja zasebnih subjektov. Do kršitve tretjega člena pride največkrat v postopku odvzema prostosti, aretacije, policijskega pridržanja ali med prestajanjem zaporne kazni. Država je dolžna zagotoviti, da je posameznik zaprt v razmerah, ki spoštujejo človekovo dostojanstvo. Da se zagotovi pravico do poštenega sojenja, je potrebno izločiti vse dokaze, ki so bili pridobljeni protipravno na podlagi mučenja. Področje uporabe prepovedi mučenja je ESČP razširilo tudi na primere, ko želi država podpisnica EKČP izročiti posameznika tretji državi, kjer obstaja realno tveganje za mučenje in sorodno ravnanje.
Objavljeno: 03.12.2019; Ogledov: 18; Prenosov: 2
Celotno besedilo (1,04 MB) |
3. Premoženjska razmerja in delitev skupnega premoženja v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnostiPatricia Komac, 2019 Opis: Magistrsko delo obravnava premoženjska razmerja med zakoncema ali zunajzakonskima partnerjema, ki so predmet preučevanja družinskega prava. Premoženjski režim zakoncev je celota pravil, ki urejajo premoženjske odnose med zakoncema ali zunajzakonskima partnerjema ter njihova razmerja do tretjih oseb. Ureditev po Družinskem zakoniku glede premoženjskega režima med zakoncema predstavlja eno pomembnejših sprememb, saj ni več prisilne narave ter zakoncema dopušča poleg zakonitega premoženjskega režima tudi možnost sklepanja pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij. Eno osrednjih in najtežje rešljivih vprašanj v praksi, s katero se soočita zakonca ob razvezi zakonske zveze je delitev skupnega premoženja. Posebej ob dejstvu, da zakon ne našteva primeroma, katere posamezne kategorije premoženja sodijo v skupno ali posebno premoženje zakoncev, ampak to nalogo prepušča sodiščem, da v okviru sodne prakse zakonske določbe interpretira in jih na ta način v praksi dopolnjuje. Pred reformo družinskega prava zakonca nista imela možnosti dogovora o tem, v katero premoženjsko maso spada podjetniško premoženje. Družinski zakonik je zapolnil to pravno praznino in zakoncem omogočil svobodno urejanje podjetniškega premoženja. Ena pomembnejših razlik med zakonsko zvezo in zunajzakonsko skupnostjo je neformalni nastanek zunajzakonske skupnosti, saj za svoj nastanek ne potrebuje sklenitvenega akta. Dilema, ki se na tem mestu pojavi, je veljavnost pogodbe o premoženjskopravnih razmerjih, ki jo skleneta zunajzakonska partnerja, saj zakon določa sklenitev zakonske zveze kot (odložni) pogoj za začetek učinkovanja pogodbe ter vpisa pogodbe v register pogodb o premoženjskopravnih razmerjih. V primeru sklepanja pogodb o premoženjskopravnih razmerjih so tako zunajzakonski partnerji, v primerjavi z zakonci, v slabšem položaju, kar nas vodi do kršitve načela enakosti.
Objavljeno: 03.12.2019; Ogledov: 16; Prenosov: 2
Celotno besedilo (709,05 KB) |
4. |
5. |
6. Problemi pridobivanja zemljišč za ceste na nivoju lokalne skupnostiNataša Stančič, 2019 Opis: Magistrsko delo obravnava perečo problematiko, s katero se tako na ravni občin kot na ravni države vsakodnevno srečujemo. Gre za urejanje zemljiškoknjižnega lastništva zemljišč, po katerih že več desetletij potekajo javne ceste. Zadnjih tridesetih let prejšnjega stoletja, katerega temelj je bila družbena lastnina, se z urejanjem lastništva takih zemljišč niso veliko ukvarjali. Pomembno je bilo le, da so se ceste gradile. Ker pa je lastninska pravica kot ena izmed temeljnih človekovih pravic varovana z ustavo, imamo na občini dve možnosti pridobivanja takih zemljišč, in sicer odkup ali pa uvedbo postopka razlastitve. Pri sklenitvi sporazumnega pravnega posla je postopek enostaven. Ko pa se stranki ne moreta sporazumeti, je treba uvesti razlastitveni postopek. To je poseg v lastninsko pravico, ki se ga v praksi raje izogibamo. Za njegovo uvedbo morata biti zadoščena dva pogoja, da je takšen poseg v lastninsko pravico nujno potreben in da je poseg tudi v sorazmerju z lastninsko pravico. Pri reševanju zaostalih zadev se vedno postavlja vprašanje, kakšna je pravična odškodnina, s katero bi bili obe stranki zadovoljni ali je to ocenjena vrednost, posplošena vrednost, orientacijska vrednost ali nekaj vmes. Občine se kompleksnosti problematike zavedajo, vendar je težava v visokih stroških, ki jih reševanje zaostalega stanja prinaša, predvsem zato, ker morajo sredstva namenjati tudi obnovi obstoječih cest ter realizaciji novih investicij, nujno potrebnih za razvoj občine. K dodatnim težavam in dolgotrajnemu reševanju zadev pa prispeva tudi velika razdrobljenosti zakonski določb tega področja v več različnih zakonih.
Objavljeno: 26.11.2019; Ogledov: 33; Prenosov: 4
Celotno besedilo (1,11 MB) |
7. Prepoved uporabe kemičnega orožjaDennis Heric, 2019 Opis: Po odmevajočih besedah "nikoli več" po genocidu v Srebrenici se pod žarometi mednarodnih medijev ponovno bije ena izmed največjih humanitarnih kriz v zadnjih letih, kjer je bilo, med vsesplošnim kršenjem mednarodnega prava, uporabljeno tudi kemično orožje. Namen magistrskega dela je preučiti, zakaj - ob tako resnih kršitvah mednarodnega prava in človekovih pravic - v več kot osmih letih ni prišlo do uspešnega posredovanja mednarodne skupnosti. V magistrskem delu bo zato predstavljena (ne)uporaba doktrine dolžnosti zaščititi in z njo povezani razlogi za skoraj popolno ohromitev mednarodne skupnosti, ki tudi ob trdnih dokazih, da je bilo v Siriji uporabljeno prepovedano kemično orožje, situacijo zgolj nemočno opazuje. To pa čedalje bolj "spodkopava" verodostojnost za mir vzpostavljene organizacije Združenih narodov. V nalogi bo prikazano tudi, kaj vse se skriva za "večnimi veti" Rusije in Kitajske na vsak predlog, ki bi lahko potencialno končal nasilje v Siriji. S pomočjo analize in interpretacije bo opisan nastanek in potek državljanske vojne, z deskriptivno metodo pa bo, na podlagi različnih mednarodnopravnih aktov, analiziran pojem kemičnega orožja, njegovega učinka in njegove prepovedi uporabe ter delovanje organizacije za prepoved kemičnega orožja. Z aksiološko metodo bo nato opredeljena tudi vloga mednarodne skupnosti pri (ne)reševanju sirske krize in kaznovanju odgovornih. Pričakujem, da bo obravnavana tematika pripomogla k celovitemu razumevanju krize v Siriji in nemoči mednarodne skupnosti pri obravnavi in reševanju množičnih kršitev, vključno z uporabo prepovedanega kemičnega orožja.
Objavljeno: 26.11.2019; Ogledov: 30; Prenosov: 5
Celotno besedilo (1,18 MB) |
8. Skrbništvo in zakonito zastopanje mladoletnikov (brez spremstva)Mojca Čavničar, 2019 Opis: Skrbništvo nad mladoletniki po Družinskem zakoniku je institut, preko katerega se zaščiti pravice in koristi otrok, ko starši ne morejo izvajati starševske skrbi v delu zakonitega zastopanja. O imenovanju skrbnika mladoletniku odločajo okrožna sodišča. Zakonito zastopanje mladoletnikov brez spremstva je način zaščite pravic in koristi mladoletnih tujcev, ki nimajo druge odrasle osebe, ki bi jih lahko zastopala oz. branila njihove pravice in koristi. O imenovanju zakonitega zastopnika odločajo centri za socialno delo. Tako skrbniki kot zakoniti zastopniki imajo veliko obveznosti in odgovornosti, ker pa je njihova funkcija prostovoljna in častna, imajo manj pravic in podpore, kljub temu, da je od njihovega dela odvisna zaščita oz. uveljavljanje pravic njihovih mladoletnih varovancev. Glede na to, da starši obeh skupin mladoletnikov ne izvajajo naloge zastopanja, mora država, ki ima dolžnost zaščititi pravice otrok kot ene najranljivejših skupin, največkrat poskrbeti tudi za njihovo namestitev. To lahko prinese nove izzive, saj ni nujno, da v okolju in sistemu obstajajo možnosti, v katerih bi se pravice otrok v zvezi z namestitvijo uresničevale v največjem obsegu. Kar se tiče mladoletnikov brez spremstva, je potrebno upoštevati tudi zakonodajo s področja tujcev, ki na določenih področjih pravice tujcev, tudi mladoletnikov brez spremstva, omejuje. V praksi te omejitve večkrat pomenijo tudi kršitev pravic mladoletnikov brez spremstva, predvsem v smislu omejitve svobode gibanja.
Objavljeno: 26.11.2019; Ogledov: 23; Prenosov: 1
Celotno besedilo (1,19 MB) |
9. |
10. Zgodovinski razvoj in vrste vpisov v zemljiško knjigoAndreja Gregorič, 2019 Opis: Namen zemljiške knjige je javna objava pravnega stanja v zvezi z nepremičninami, saj dobiva v našem pravnem okolju mesto in vlogo, kot si jo zasluži. Dobro poznavanje zemljiškoknjižnega in nepremičninskega stvarnega prava postaja čedalje pomembnejše pravno področje. Nepremičnine so v današnjem času zagotovo tako pomembne dobrine, da je posamezna pravna opravila v zvezi z nepremičninami dobro zaupati le najpomembnejšim poznavalcem tega pravnega področja. Vendar je nepremičnina oziroma že sama zemlja imela v času naših prednikov pomembno vlogo oziroma je bila njihovo najpomembnejše bogastvo. Področje zemljiškoknjižnega prava, kot ga poznamo sedaj, ima korenine že v času starega Egipta, kjer so na deščice zabeležili imena zemljišč ter njihove lastnike. Prav to so tudi odkrili pri starih Grkih. Le Rimljani so bili tisti, ki niso poznali zemljiške knjige. Vendar so kljub njenemu nepoznavanju vodili nekakšen seznam oziroma listino zemljišč. S tem pa se izkazuje, kako zelo je bila pomembna zemljiška knjiga za takratno civilizacijo. Za slovensko pravno področje najdemo zemljiškoknjižne pravne korenine v starem zemljiškoknjižnem sistemu germanskega izvora. Kljub sprejetju novih zemljiškoknjižnih predpisov ohranjamo v osnovi tradicionalen način vodenja zemljiške knjige in temeljna načela, na katerih sloni zemljiškoknjižno pravo. V magistrskem delu smo poleg odkrivanja zgodovine nastanka zemljiške knjige prikazala tudi osnove zemljiške knjige, vrste vpisov v zemljiško knjigo ter stvarne in obligacijske pravice. Glavna oblika vpisov v zemljiško knjigo so vknjižba, predznamba in zaznamba. Pomožna vpisa pa sta poočitev in plomba. Lastninska pravica je v Republiki Sloveniji ena izmed osnovnih človekovih pravic in je ustavno varovana kategorija.
Objavljeno: 13.11.2019; Ogledov: 50; Prenosov: 3
Celotno besedilo (1,10 MB) |
