1. |
2. |
3. |
4. Kazenska odgovornost visokih državnih predstavnikovManuel Stankić, 2018 Opis: Diplomsko delo obsega področje kazenske odgovornosti visokih državnih predstavnikov na nacionalnem in mednarodnem področju, to je predvsem kazenska odgovornost pred tujo sodno oblastjo oziroma jurisdikcijo, torej, kazenska odgovornost pred tujimi sodišči. V delu je zajet zgodovinski razvoj imunitete, prav tako pa bomo spoznali nosilce javnih funkcij, način in trajanje njihovih imunitet in morebitni odvzem imunitete. Pretežni del naloge je osredotočen na kazensko odgovornost visokih državnih predstavnikov pred tujo jurisdikcijo, zato je v tem delu obširnejše obrazložena imuniteta, ki ščiti nosilce imunitet pred kazenskim pregonom, personalna in materialna imuniteta, obseg imunitete ter moţne izjeme. Pomembni so funkcionarji, ki imajo imuniteto iz mednarodnega običajnega prava, kakor je tudi pomembno delo Komisije za mednarodno pravo ILC (International Law Commission) strokovnih poročevalcev R. A. Kolodkina in C. Escobar Hernandez, ki sta s svojimi poročili pripomogla k razvoju prava v smeri kodifikacije prava na področju kazenske odgovornosti pred tujo jurisdikcijo. Prav tako bomo spoznali pomen personalne in materialne imunitete. Skozi diplomsko delo ugotavljam oziroma potrjujem hipotezo, da kazenska odgovornost visokih drţavnih predstavnikov pred tujo jurisdikcijo ni popolnoma kodificirana. V zadnjem delu naloge opišem najteţje oziroma najhujše mednarodne zločine in omenim primer, ko je Mednarodno kazensko sodišče v Haagu prvič v svoji zgodovini izdalo nalog za aretacijo sudanskega predsednika Al Bashirja, ki ima po mednarodnem običajnem pravu imuniteto rationae personae.
Ključne besede: visoki državni predstavniki, kazenska odgovornost, imuniteta
Objavljeno: 04.04.2019; Ogledov: 51; Prenosov: 6
 Celotno besedilo (766,87 KB) |
5. Vpliv Bolonjske reforme na migracijske tokove s poudarkom na begu možganovJernej Kus Ambrož, 2019 Opis: Vse bolj prisotna globalizacijska politika vpliva na vedno lažjo mobilnost posameznikov, tudi najvišje izobraženih. Namen magistrskega dela je bil na podlagi preučitve primarnih in sekundarnih virov ter opravljene kvalitativne raziskave preveriti v kolikšni meri instrumenti mobilnosti bolonjskega sistema vplivajo na migracijske tokove. Pri tem smo se osredotočili na migracije najbolj izobraženih strokovnjakov, torej na t. i. beg možganov. Podrobneje smo preučili razvoj slovenskega sistema izobraževanja pred in po sprejetju bolonjskega sistema. Večji poudarek smo namenili instrumentom mobilnosti in raziskovanju bega možganov ter naredili primerjavo med tem, kako rešujejo beg možganov ob Sloveniji še v dveh razvitih evropskih državah Avstriji in Nemčiji. Zastavljeni hipotezi smo potrdili tudi na podlagi kvalitativnega raziskovanja, v katerem smo opravili usmerjen intervju z izobraženimi respondenti, ki živijo in delajo v tujini. Ugotovili smo, da mobilnost znotraj terciarnega izobraževanja vpliva na to, da lahko posameznik spozna tujino in olajša kasnejšo zaposlitveno migracijo. Vendar beg možganov ni problem le Slovenije in drugih držav nove Evrope. Z njim se srečujejo tudi v drugih državah stare Evrope. V primerjavi s Slovenijo, sta Avstrija in Nemčija neprimerno bolj aktivni tako na področju preprečevanja bega možganov kot tudi na področju menjave in kroženja možganov. V zaključku smo ugotovili, da tema bega možganov zaradi svoje kompleksnosti zahteva integralni pristop v katerega bi morali biti vključeni inštituti in raziskovalci iz vseh področjih, na katerih se reflektira pojav bega možganov.
Objavljeno: 03.04.2019; Ogledov: 63; Prenosov: 7
Celotno besedilo (2,73 MB) |
6. Doktrina sadežev zastrupljenega drevesa v slovenskem pravnem redu in primerjalnopravnoKarin Puc, 2018 Opis: Nezakonito pridobljeni dokazi so vse pogosteje predmet polemik strokovne kot tudi laične javnosti. Nedavno so veliko prahu dvigali primeri, kot so Čista lopata, Balkanski bojevnik ali Patria. Doktrina sadežev zastrupljenega drevesa predstavlja najširši domet ekskluzije, saj ekskluzije ne širi samo na dokaze, ki so bili pridobljeni na nezakonit način, temveč tudi na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nezakonitih dokazov. Ekskluzijsko pravilo izvira iz pravnega reda ZDA kot sankcija za kršitev določb IV. in V. amandmaja ameriške Ustave. Ameriška sodna praksa je skozi zgodovino razvila omejitve glede stroge uporabe ekskluzijskega pravila, kar omogoča sodiščem, da poiščejo ravnotežje med cilji kazenskega postopka in v nekaterih primerih omogoča tudi uporabo nezakonito pridobljenih dokazov. Slovenska ureditev je v naboru tujih nacionalnih ureditev ena izmed redkih, ki ima v zakonodaji jasno določeno strogo ekskluzijsko pravilo ter tudi izločitev posredno nezakonitih dokazov v vseh primerih nezakonitosti izvornega dokaza. Nekatere od držav, predvsem tiste, ki so prešle iz avtoritarnih režimov, so sprva res prevzele podobno strogo ekskluzijsko pravilo kot Slovenija, vendar so kmalu našle rešitve za uporabo izjem. Slovenska sodišča strogo ekskluzijsko pravilo poskušajo zaobiti s pomočjo razlage o tehtanju med dvema ustavnima pravicama, ki sta v koliziji. Poleg metode tehtanja so slovenska sodišča v svojo sodno prakso uvedla tudi izjeme od doktrine sadežev zastrupljenega drevesa v smislu, kot jih je razvilo Vrhovno sodišče ZDA. Razvoj enotne prakse glede izjem od ekskluzijskega pravila še ni dosežen, saj to onemogoča zgodovinski temelj in razvoj slovenskega tipa kazenskega postopka, prav tako pa tudi odsotnost zakonske podlage za uveljavljanje izjem od stroge ekskluzije. Radikalna izločitev dokazov ni predvidena v nobeni od univerzalnih in niti regionalnih mednarodnih konvencij. Evropska konvencija o človekovih pravicah ne vsebuje dokaznih pravil ali pravil o izločanju dokazov, so pa ta razvita v bogati sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. S stopnjevanjem evropske integracije je EU prišla do stadija odprtih meja, kar je ustvarilo pogoje za razvoj čezmejne kriminalitete in prisililo države članice k sodelovanju, da bi se lahko uspešno borile proti mednarodnemu kriminalu. Trenutna ureditev na področju pridobivanja dokazov v kazenskih zadevah na ravni EU sloni na dveh temeljih, in sicer na načelu medsebojne mednarodne pomoči in vzajemnega priznavanja. Brez harmonizacije kazenskega prava EU, katerega temelj je stališče glede ekskluzije dokazov, je pod vprašaj postavljen koncept vzajemnega priznavanja pravosodnih odločb. Malo verjetno je, da bi glede tega vprašanja obveljala stroga slovenska koncepcija
Ključne besede: ekskluzija dokazov, izločanje dokazov, dopustnost dokazov, doktrina sadežev zastrupljenega telesa, primerjalno pravo, kazensko pravo
Objavljeno: 03.04.2019; Ogledov: 33; Prenosov: 3
Celotno besedilo (1,81 MB) |
7. Razvoj hrvaškega ustavnega sistemaIztok Artič, 2019 Opis: Tematika, ki jo obravnavamo v magistrskem delu, je bila pri nas že deležna pozornosti, vendar v manjšem obsegu. Obravnavani dokumenti so izvirali iz različnih jezikov in bili zapisani v različnih pisavah, prevedeni so bili tudi v hrvaški jezik. Kljub temu v posameznih virih naletimo na različne interpretacije in pojmovanja, vendar je v njih ostalo nekaj vrednot, ki zaznamujejo tudi današnjo ustavno ureditev. Magistrsko delo je tako nastalo z veliko željo, da bi kljub jezikovnim in interpretativnim oviram skozi različna zgodovinska opredeljevanja poiskali bistvo predstavljenih pravnih aktov. Po analiziranju prvih zgodovinskih dokumentov in dokumentov skozi različna obdobja do danes smo dokumente medsebojno primerjali ter ugotavljali, kje najdemo njihove korenine tudi v današnji Ustavi Republike Hrvaške. V magistrskem delu smo poleg prvih zgodovinskih zapisov na Hrvaškem predstavili tudi ustavno ureditev Jugoslavije v letih po prvi svetovni vojni in kasneje po drugi svetovni vojni (1946-1990), njene ustave iz let 1946, 1953, 1963 in zadnjo iz leta 1974. V nadaljevanju smo se dotaknili procesa osamosvajanja Hrvaške in sprejetja njene prve ustave 22. decembra 1990. Posebna pozornost je namenjena osnovnim izhodiščem, osnovam, temeljnim določbam, predvsem pa varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, državni ureditvi, Ustavnemu sodišču Republike Hrvaške ter vsem ustavnim spremembam po posameznih obdobjih.
Objavljeno: 03.04.2019; Ogledov: 44; Prenosov: 5
Celotno besedilo (1,53 MB) |
8. |
9. Odškodninska odgovornost članov poslovodstva in nadzornega svetaSandi Šantl, 2018 Opis: V diplomskem delu, ki obravnava odškodninsko odgovornost članov poslovodstva in nadzornega sveta v delniški družbi, je obravnavano, kako je urejena odškodninska odgovornosti v treh ključnih zakonih, ki jo urejajo, torej v OZ, ZGD-1 in v ZFPPIPP. Namen naloge je ugotoviti, katere so predpostavke, ki določajo, da član v organu poslovodstva ali nadzora odgovarja za svoje aktivno ali pasivno ravnanje, kdaj se le-te odgovornosti ekskulpira itd. Za obravnavo celotne tematike sem uporabil tri ključne metode dela: deskriptivno oziroma opisno metodo, zgodovinsko metodo in primerjalno metodo. Prvi del diplomske naloge obsega opredelitev delniške družbe, torej njene splošne značilnosti, zgodovinski razvoj, sisteme upravljanja in organe delniške družbe. Prav tako je ob tem zajeta še kratka predstavitev evropske delniške družbe (SE). Drugi del diplomske naloge se ukvarja z odškodninsko odgovornostjo članov poslovodstva in nadzornega sveta. Na začetku drugega dela je najprej opredeljena odškodninska odgovornost, kot je urejena v OZ, v nadaljevanju pa ureditev odškodninske odgovornosti po ZGD-1 in ZFPPIPP. Predstavljene so torej predpostavke za uveljavljanje odškodninske odgovornosti, aktivno legitimirane stranke za vložitev odškodninskega zahtevka, ekskulpacijski razlogi % V delu pa je obravnavano tudi pravilo podjetniške presoje, ki je bilo prvotno uveljavljeno v ameriški sodni praksi, sčasoma pa se je uveljavilo tudi v kontinentalnem pravu in posledično tudi pri nas. Ključne ugotovitve, do katerih sem prišel, so, da člani organov (vodenja in nadzora) niso odgovorni za prav vsako odločitev, ki se je v nadaljevanju izkazala kot neuspešna, temveč odgovarjajo samo, kadar niso ravnali z izbrano skrbnostjo, kot jim to veleva zakon.
Ključne besede: odškodninska odgovornost, odškodninska obveznost, delniška družba, sistem upravljanja, nadzorni svet, poslovodstvo, pravilo podjetniške presoje, obligacijsko pravo
Objavljeno: 03.04.2019; Ogledov: 26; Prenosov: 2
Celotno besedilo (615,01 KB) |
10. Ekonomske in socialne pravice v slovenski ustavnosodni praksiZala Koren, 2018 Opis: Ekonomske in socialne pravice so pravice pozitivnega statusa. Zato zahtevajo aktivno dejavnost na področju zagotavljanja in uresničevanja pravic in tudi njihovega varstva. Ekonomske pravice zagotavljajo posamezniku pravico do lastnine, pravico do dedovanja in pravico do proste izbire zaposlitve. Gre za zagotavljanje premoženjske varnosti in svobode. Socialne pravice pa naj bi zagotavljale vsaj možnosti za preživetje, še raje pa dostojno življenje vsakega posameznika. Socialne pravice ščitijo predvsem tiste najbolj ranljive skupine prebivalstva (invalidi, brezposelni). Ekonomske in socialne pravice so varovane na mednarodni, regionalni in nacionalni ravni. Kljub široki ureditvi pa še vedno prihaja do kršitev ekonomskih in socialnih pravic. Pri njihovem varstvu ima izjemno pomembno vlogo Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki odloča o ustavnosti zakonov in drugih predpisov, ki urejajo pravice, in ščiti posameznike, ko pride do kršitve njihovih pravic. S tem nastaja sodna praksa, v kateri sodišče dodatno razlaga Ustavo, oblikuje načela, zapolnjuje pravne praznine itd. Cilj naloge je prikazati ureditev, varstvo in vsebino ekonomskih in socialnih pravic skozi ustavnosodno prakso Slovenije. Za doseganje ciljev je uporabljena deskriptivna metoda, s pomočjo katere je opisan teoretični del naloge. Uporabljena je tudi raziskovalna metoda s poudarkom na preučevanju ustavnosodne prakse.
Ključne besede: socialne pravice, ekonomske pravice, socialna država, sodna praksa, človekove pravice, ustavno pravo
Objavljeno: 03.04.2019; Ogledov: 28; Prenosov: 1
Celotno besedilo (1,26 MB) |
