Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Tendinopatije predstavljajo velik delež športnih poškodb, vzrok za njihov nastanek pa se skriva v čezmernih ponavljajočih se obremenitvah. Simptomi tendinopatij zavzemajo bolečino, občutljivost na dotik, omejeno funkcijo in morebitno otekanje tetive. Med najpogostejše tendinopatije spodnjih udov se uvrščajo tedinopatija patelarnega ligamenta, ahilove tetive in glutealnih mišic. Zdravljenje tendinopatij je v prvi vrsti konzervativno, v primeru njegove neuspešnosti pa sledi operativni poseg. Konzervativna obravnava tendinopatij je sestavljena iz različnih fizioterapevtskih modalitet, med katerimi se v največji meri uporablja kinezioterapevtske pristope. V diplomskem delu smo želeli preveriti ter med seboj primerjati učinkovitost različnih fizioterapevtskih metod in tehnik pri obravnavi tendinopatij spodnjih okončin. Namen je bil tudi preveriti uporabnosti biomarkerjev za sledenje napredku zdravljenja ter na podlagi rezultatov podati smernice za rehabilitacijo tendinopatij. Na podlagi pregleda literature smo ugotovili, da je kinezioterapija učinkovita pri zmanjševanju bolečine in izboljšanju funkcije, pri čemer EKS vadba po Alfredsonovem protokolu ni učinkovitejša od EKC-KON vadbenih protokolov (Silbernagelov, Stanish in Curwinov ter HSR) kot je veljalo prepričanje v preteklosti. Metode fizikalne terapije (NL in UGV) naj se uporabljajo kot dodatno sredstvo za zmanjševanje bolečine, poglavitni del zdravljenja pa naj predstavlja kinezioterapija. Glede na smernice naj se vadba začne z IZOM vadbo, nadaljuje z IZOT vadbo ter zaključi z vadbo pliometrije ter športno specifičnimi gibanji. Vadbeni programi naj upoštevajo načela postopnega stopnjevanja obremenitve in naj bodo individualno prilagojeni značilnostim pacienta. Biološki biomarkerji, opazovani z UZ in MRI, so učinkoviti pri zaznavanju sprememb v strukturni zgradbi tetiv ter razlikovanju med asimptomatsko in simptomatsko stranjo. Kljub temu postavitev diagnoze tendinopatije v osnovi ostaja klinične narave, slikovna diagnostika pa naj se uporabi kot dodatno diagnostično sredstvo. Študije si niso enotne v trditvi, da so biološki biomarkerji učinkoviti pri spremljanju napredka zdravljenja. Zaključujemo, da so trenutno najbolj učinkoviti parametri za spremljanje napredkov v zdravljenju klinični kazalniki, in sicer spremembe v bolečini, funkciji, moči in gibljivosti prizadetega telesnega predela. Menimo, da so v prihodnosti potrebne nadaljnje raziskave, ki bi med seboj primerjale učinkovitost kinezioterapije ter fizikalne terapije dolgoročno (> 12 tednov), treba pa bi bilo tudi postaviti nove smernice obravnave za vsako tendinopatijo spodnjih okončin posebej.
Ključne besede: tendinopatija, kinezioterapija, biomarkerji
Objavljeno: 28.07.2022; Ogledov: 117; Prenosov: 14
Celotno besedilo (1,01 MB)

Opis: Uvod in namen: V diplomski nalogi smo s pomočjo pregleda znanstvene literature želeli preveriti, ali je uporaba glasbe koristna pri fizioterapevtski obravnavi oseb z Alzheimerjevo demenco (AD) in ali glasbena terapija blagodejno vpliva na osebe z AD. Demenca je čedalje pogostejši pojav pri starejših, zato je pomen nefarmakoloških pristopov še toliko večji. Metode: Metodologija diplomske naloge temelji na pregledu znanstvene literature, ki smo jo poiskali s pomočjo spletnih baz PubMed in Googlov Učenjak. Rezultati: Ugotovili smo, da ima glasbena terapija pozitivne učinke na psihično in fizično počutje pri osebah z AD ter da pripomore k izboljšanju kakovosti življenja. Uporabnost: Diplomska naloga je uporabna za fizioterapevte, ki so zaposleni v institucijah s starejšimi osebami z demenco, in za kader, ki prav tako sodeluje pri obravnavi teh oseb. Omejitve: Izključitveni in vključitveni dejavniki, starost člankov in majhen vzorec pri raziskavah, ki oteži posploševanje rezultatov na celotno populacijo.
Ključne besede: Alzheimerjeva demenca, fizioterapija, glasbena terapija, rehabilitacija
Objavljeno: 06.07.2022; Ogledov: 147; Prenosov: 13
Celotno besedilo (472,83 KB)

Opis: Možganska kap je klinični sindrom, za katerega je značilen žariščni nevrološki izpad, ki se pojavi nenadoma, traja več kot 24 ur in je žilnega, netravmatskega izvora. MK delimo na IMK (pri 70 do 80 odstotkih pacientov) in možgansko krvavitev (pri 10 do 15 odstotkih pacientov). Prvi znaki in simptomi so GROM. MK pri mladih in starejših ne smemo enačiti, saj obstajajo pomembne razlike. Kot smo ugotovili iz rezultatov, so pri mladih najpogostejši dejavniki tveganja dislipidemija, kajenje in hipertenzija, medtem ko sta pri starejših hipertenzija in kajenje, vendar je pri mladih treba dodati pomembnost dednih dejavnikov tveganja. Mladi so v drugačnem socialnem in poklicnem položaju kot starejši. Diagnostični postopek je pri obojih enak. Priporočila za zdravljenje so pri obeh populacijah podobna. Za obe populaciji je priporočljivo zdravljenje v enotah za MK, saj se tako tudi zmanjšajo možnosti za pozne zdravstvene zaplete (epileptični napad, čustvene spremembe, bolečine itd.). Pri komunikaciji moramo uporabljati kratka in jasna sporočila ter biti strpni pri poslušanju. Rehabilitacija, pri kateri je potreben multidisciplinaren odnos, temelji na kinezioterapiji (koncept Bobath, PNF, Vojta) in fizikalni terapiji. V svet medicine prihajajo sodobnejše terapije (terapija s pomočjo robota, navidezna resničnost, video igranje ipd.), ki se bodo v prihodnosti vedno bolj uveljavljale. Ustrezna rehabilitacija bo pri mladih prinesla boljše rezultate, lahko traja dlje časa in je, kot smo ugotovili, hitrejša kot pri starejših. Prognoza in dolgotrajno preživetje sta prav tako pri mladih boljša.
Ključne besede: Možganska kap, rehabilitacija možganske kapi, mladi in možganska kap, starejši in možganska kap
Objavljeno: 06.07.2022; Ogledov: 141; Prenosov: 21
Celotno besedilo (1,02 MB)

Opis: Temeljni namen diplomskega dela je bil opisati anatomijo in funkcijo živčnega sistema, predvsem možganov in področja, odgovornega za kognicijo in spomin, torej hipokampusa. Opisali smo proces nevrogeneze, ki poteka v hipokampusu, kot ključne za nevronsko plastičnost. Opredelili smo pomen zdrave, uravnotežene prehrane ter makrohranil in mikrohranil za spodbujanje omenjenih procesov. Razložili smo smernice nove prehranske piramide in zdravega krožnika. Cilj diplomskega dela je bil na podlagi znanstvenih in strokovnih člankov preučiti pomen prehrane za hipokampalno nevrogenezo ter vpliv fizične aktivnosti pri tem. Ključne besede in besedne zveze, vključene v pregled strokovne in znanstvene literature v angleškem jeziku, ki smo jih uporabili pri iskanju, so bile: brain (možgani), hippocampus (hipokampus), neurogenesis (nevrogeneza), nutrition (prehrana) in physical exercise (fizična aktivnost). Vključitvena merila so obsegala raziskave zadnjih desetih let, študije so bile izvedene večinoma na živalih. Z izsledki raziskav smo hipotezo, v kateri smo predpostavili, da prehrana vpliva na nevrogenezo v hipokampusu, potrdili. Mnogo študij je namreč dokazalo, da ima prehrana pomembno vlogo za zdrav psihofizični razvoj, ki se začne s spočetjem, ter da intrauterino pomanjkanje določenih mikrohranil pri nosečnici lahko močno vpliva na zmanjšan nevrološki razvoj in procese nevrogeneze ter s tem povezane zmanjšane kognitivne funkcije pri otroku. Nasprotno pa uživanje določenih mikrohranil, vitaminov in drugih elementov prehrane, ki smo jih predhodno navedli, poveča hipokampalno nevrogenezo ter morebiti zmanjša s starostjo povezan kognitivni upad.
Ključne besede: možgani, hipokampus, nevrogeneza, prehrana, telesna dejavnost.
Objavljeno: 05.07.2022; Ogledov: 125; Prenosov: 6
Celotno besedilo (978,78 KB)

Opis: Zvin gležnja (ZG) je ena pogostejših poškodb lokomotornega sistema, ki lahko prizadene tako splošno kot športno populacijo. Pri ZG obstaja velika stopnja tveganja za ponovitev poškodbe, neustrezna rehabilitacija pa lahko vodi v kronični ZG ali kronično nestabilnost gležnja (KNG). Za postavitev diagnoze sta potrebna anamneza in klinični pregled, potrdimo pa jo s pomočjo slikovne diagnostike. Pri kliničnem pregledu opazujemo posameznikov vzorec hoje, telesne asimetrije, prisotnost otekline in hematoma ter morebitne deformacije. Ocenimo aktivno in pasivno gibljivost sklepa, testiranja mišične moči pa v akutni fazi ne izvajamo. Z namenom izključitve morebitnega zloma v klinični pregled vključimo vprašalnik Ottawa. Pri fizioterapevtski obravnavi ZG se v akutni fazi osredotočimo na zmanjšanje bolečine in otekline, izboljšanje obsega gibljivosti ter ohranjanje mišične moči in funkcije. V kronični fazi pa je glavni cilj rehabilitacije izboljšanje obsega gibljivosti in funkcije sklepa ter zmanjšanje nestabilnosti. V prvi vrsti se odločamo za konzervativno zdravljenje, ki vključuje zgodnjo mobilizacijo, nesteroidna protivnetna zdravila za lajšanje bolečin in izvajanje fizioterapije. Operativno zdravljenje je indicirano ob kontinuiranih simptomih in hudi nestabilnosti gležnja. Zaradi heterogenih smernic za fizioterapevtsko obravnavo ZG smo se odločili raziskati učinkovitost fizioterapevtskih metod in tehnik. Ugotovili smo, da nimamo visokokakovostnih študij, ki bi natančno potrdile učinkovitost fizioterapevtskih metod in tehnik pri obravnavi ZG. V klinični praksi se še vedno uporabljajo metode in tehnike, ki niso znanstveno podprte, med katere spadajo imobilizacija, laserska terapija, ultrazvok in električna stimulacija. Na osnovi predstavljenih rezultatov ugotavljamo, da so učinkovite fizioterapevtske metode in tehnike za zdravljenje ZG kinezioterapija, uporaba zunanje opore, manualna terapija in metoda RICE, kot podporna metoda ostalim. Pri zdravljenju kroničnih ZG pa sta to kinezioterapija in manualna terapija. Glavni namen diplomske naloge je predstavitev kakovostnih smernic za fizioterapevtsko obravnavo pacientov z akutnim in kroničnim ZG.
Ključne besede: Akutni zvin gležnja, kronični zvin gležnja, anatomija gležnja, biomehanika gležnja, fizioterapija.
Objavljeno: 05.07.2022; Ogledov: 165; Prenosov: 16
Celotno besedilo (894,22 KB)