1. Učinkovitost fizioterapevtske obravnave pri poškodbi rotatorne manšete športnikovMarija Vičič, 2024, diplomsko delo Opis: Poškodbe rotatorne manšete (RM) pri športnikih nastanejo zaradi velikih obremenitev ramenskega sklepa pri kontaktnih športih in športnikih z značilnimi gibi rok nad višino glave, kjer abdukcija skupaj z zunanjo rotacijo negativno vpliva predvsem na mišico supraspinatusa. Pojavijo se kot posledica akutnih poškodb, kot so neposredni udarci, padci na iztegnjeno roko ali kronična prekomerna uporaba in ponavljajoče se mikrotravme. Za postavitev diagnoze ima ključno vlogo klinični pregled z anamnezo, inspekcijo, palpacijo, oceno aktivnega in pasivnega obsega gibanja, oceno mišične moči, diagnostičnim slikanjem ter kliničnimi provokacijskimi testi. Slikanje z magnetno resonanco (MRI) in ultrazvok (UZ) imata podobno občutljivost in specifičnost za oceno nativne RM. S fizioterapevtsko obravnavo želimo zmanjšati bolečino in vnetje, izboljšati gibljivosti glenohumeralnega (GH) sklepa ter izboljšati stabilnost, moč in živčno-mišični nadzor. Zdravljenje poteka konzervativno in vključuje celovit rehabilitacijski program, protivnetna zdravila in injiciranje kortikosteroidov. Fizioterapevtske metode in tehnike za zdravljenje poškodb RM pri športnikih so kinezioterapija, mobilizacija sklepa, terapija s kineziološkimi trakovi, termoterapija, terapija s suhim iglanjem, terapija z uporabo laserja in ultrazvoka. Pri športnikih s tendinopatijo s sočasno delno raztrganino ali brez nje, ki se na ostale metode konzervativnega zdravljenja ne odzivajo, priporočamo tudi terapijo z globinskimi udarnimi valovi. Operativno zdravljenje je rezervirano le za športnike, pri katerih konzervativno zdravljenje ni bilo uspešno. V diplomskem delu smo s pregledom strokovne literature predstavili učinkovitost fizioterapevtske obravnave pri zdravljenju poškodb RM športnikov in s pomočjo raziskav, ki navajajo dobre rezultate, potrdili, da so predstavljene fizioterapevtske metode in tehnike učinkovite pri zdravljenju poškodb RM športnikov.
Ključne besede: Rotatorna manšeta, športniki, konzervativno zdravljenje, poškodbe, rehabilitacija, fizioterapevtska obravnava.
Objavljeno v ReVIS: 02.07.2024; Ogledov: 150; Prenosov: 9
 Celotno besedilo (1,06 MB) |
2. Pomen vaj za propriocepcijo po operaciji sprednje križne veziEva Dukarić, 2024, diplomsko delo Opis: Poškodba sprednje križne vezi (v nadaljevanju: ACL) spada med najpogostejše športne poškodbe. Najpogosteje se pojavi pri športih, ki vključujejo hitre spremembe smeri gibanja, skoke in doskoke. Povzroči lahko bolečino, oteklino, mišično oslabelost, nestabilnost v kolenu, spremenjen obseg gibanja ter spremenjeno mehaniko gibanja. Za diagnosticiranje poškodbe se uporabljajo testi kot so Lachmanov, Pivot – shift in sprednji predalčni test, za potrditev diagnoze pa se opravi magnetna resonanca. Zdravljenje poteka konzervativno ali operativno. Športniki se pogosto odločijo za operativno zdravljenje, ki vključuje odstranitev pretrganega ligamenta ter zamenjavo s kitnim presadkom. Po operaciji bolnik potrebuje rehabilitacijo, ki traja od 6 do 9 mesecv. Ta vključuje zmanjšanje otekline, bolečine, čimprejšno popolno ekstenzijo kolena, krepitev mišic ter izboljšanje mehanike gibanja in živčno – mišičnega nadzora. Izguba propriocepcije je ena izmed glavnih težav po rekonstrukciji ACL, zato je proprioceptivna vadba ključnega pomena, saj omogoča boljše rezultate ter zmanjša tveganje za ponovne poškodbe. Pomembna je za nadzor mišic, ohranjanje dinamične stabilnosti kolena ter za izboljšanje živčno – mišičnega nadzora. Z analizo člankov smo ugotovili, da je proprioceptivna vadba pomembna ne le za izboljšanje ravnotežja, ampak tudi za izboljšanje mišične moči, kinematike gibanja, funkcije kolena, zaznavanja položaja sklepov in gibanja ter sklepnih kotov. Za uspešno zdravljenje je potrebna individualna in celostna obravnava pacienta, saj omogoča izboljšanje bolnikovega stanja ter čimprejšno vrnitev na stopnjo aktivnosti kot je bila pred poškodbo.
Ključne besede: Sprednja križna vez, rehabilitacija, propriocepcija, fizioterapija
Objavljeno v ReVIS: 02.07.2024; Ogledov: 141; Prenosov: 6
Celotno besedilo (2,47 MB) |
3. Učinek treninga dvojne naloge na zmogljivost hoje in ravnotežja pri starejšihAnja Potočnik, 2024, magistrsko delo Opis: Uvod in namen: Sposobnost opravljanja več opravil hkrati je bistvena v vsakdanjem življenju. Opravljanje dvojne naloge je pri starejših bolj zahtevno. Imajo več težav pri ravnotežju, ker se hkrati osredotočijo na nekaj drugega. Za preprečevanje dejavnikov tveganj za padce je dobro vključiti trening dvojne naloge za izboljšanje njihovih sposobnosti pri hoji in ravnotežju. Namen je proučiti učinke treninga dvojne naloge, in to na zmogljivost hoje in ravnotežja. Metode: Uporabili smo opisno metodo, s proučitvijo literature v angleškem jeziku, objavljeno med letoma 2012 in 2023. Rezultati: Trening dvojne naloge se izkazuje za bolj učinkovitega kot standardne terapevtske vaje, izboljša njihovo ravnotežje in zmogljivost hoje. Delno se strinjamo s tem, da trening dvojne naloge zmanjša pojavnost padcev. Uporabnost: Pridobljeni rezultati kažejo, da je trening dvojne naloge dosti bolj učinkovit v primerjavi s tradicionalnimi terapevtskimi vajami, saj pomembno prispeva k izboljšanju ravnotežja in hoje pri starejših. Za optimizacijo rehabilitacijskih izidov pri tej populaciji ali kot del preventivnih programov, priporočamo integracijo vadbenih programov, ki združujejo motorične in kognitivne dvojne naloge. Takšen pristop ne le da izboljšuje funkcionalne sposobnosti, ampak tudi pozitivno vpliva na kognitivne funkcije, vključno s pozornostjo. Omejitve: Potrebno bi bilo opraviti raziskave s podobnim številom preiskovancev in v podobnih bivalnih okoljih, ki bi vključevale po zaključku intervencije daljše obdobje spremljanja.
Ključne besede: Trening dvojne naloge, starostniki, statično ravnotežje, dinamično ravnotežje, hoja, padci.
Objavljeno v ReVIS: 11.06.2024; Ogledov: 221; Prenosov: 8
Celotno besedilo (1,52 MB) |
4. RESPIRATORNA OBRAVNAVA PACIENTOV Z ŽIVČNO - MIŠIČNIMI BOLEZNIMIMarija Jocić, 2024, diplomsko delo Opis: Živčno mišične bolezni so heterogena, kronična in napredujoča skupina bolezni, ki prizadene periferno živčevje ali mišičje. Glavni znak teh bolezni je mišična oslabelost, ki lahko povzroči hudo funkcijsko prizadetost in posledično odvisnost pacienta od tuje pomoči. Respiratorni zapleti so glavni vzrok za umrljivost pri pacientih. V diplomski nalogi smo uporabili metodo sekundarne analize virov, s pomočjo katere smo opisali
osnovne lastnosti živčno-mišičnih bolezni in respiratorne fizioterapije. Na podlagi 10 vključenih študij in pregledane literature smo skušali ugotoviti učinkovitost treninga inspiratornih mišic, dihalnih vaj, terapije insuflacije in eksuflacije, manualnih tehnik izkašljevanja in neinvazivne ventilacije pri pacientih z živčno-mišičnimi boleznimi. Po
pregledu literature lahko potrdimo zastavljeno hipotezo, da metode in tehnike respiratorne fizioterapije pomembno izboljšajo kakovost in podaljšajo življenje pacientov
z živčno-mišičnimi boleznimi. Vadba dihalnih mišic je pomembna, saj povzroči blago izboljšavo pljučnih funkcij pri pacientih z amiotrofično lateralno sklerozo. Inspiratorna vadba mišic spodbuja izboljšanje respiratornih parametrov. Pri pacientih z živčno- mišičnimi boleznimi se zaradi neučinkovitega kašlja pogosto razvijejo atelektaze in pljučnice. Čim bolj napreduje oslabelost ekspiratornih mišic, tem večja je verjetnost zmanjšane zmožnosti izkašljevanja in izločanja sekreta. Tehnika mehanske insuflacije in
eksuflacije je učinkovita pri izboljšanju sposobnosti izkašljevanja, odstranjevanju sputuma in preprečevanju pljučnih zapletov pri pacientih z živčno-mišičnimi boleznimi.
Najbolj uporabljene metode pri izkašljevanju so manualne tehnike, študije pa nakazujejo njihovo učinkovitost. Pri pacientih, ki imajo nizko vrednost kisika v krvi, uporabljamo
neinvazivno ventilacijo. Dokazi v študijah kažejo, da neinvazivna ventilacija izboljša in ohranja kakovost življenja pacientov.
Ključne besede: Respiratorna obravnava, živčno-mišične bolezni, respiratorna
fizioterapija.
Objavljeno v ReVIS: 21.05.2024; Ogledov: 353; Prenosov: 17
Celotno besedilo (1,94 MB) |
5. UČINKOVITOST FIZIOTERAPEVTSKE OBRAVNAVE PRI AKUTNI POŠKODBI ZADNJE STEGENSKE MIŠICE PRI NOGOMETAŠIHKim Klemenšek, 2024, diplomsko delo Opis: Nogomet je najbolj priljubljen šport na svetu. Nogometaši najpogosteje utrpijo poškodbe zadnje stegenske mišice. Po britanski klasifikaciji se poškodbe zadnje stegenske mišice v grobem delijo na štiri stopnje. Od stopnje in mehanizma poškodbe, ki je v nogometu največkrat indirektna poškodba, tek ali prerazteg, je odvisen potek celostne fizioterapevtske obravnave. Klinično diagnozo postavimo s pomočjo fizioterapevtskega pregleda, ki vključuje anamnezo, inspekcijo, palpacijo, oceno gibljivosti, oceno mišične moči, splošne in specialne teste. Za potrditev diagnoze uporabimo slikovno diagnostiko. Cilj fizioterapevtske obravnave je zmanjšanje oziroma odprava bolečine, pridobitev polnega obsega gibljivosti, povrnitev mišične moči in mišičnega ravnovesja ter pomoč športniku, da doseže funkcijsko stanje, kot ga je imel pred poškodbo. Ne glede na stopnjo poškodbe se akutna poškodba zadnje stegenske mišice zdravi večinoma konzervativno. Fizioterapevtska obravnava kot konzervativni pristop zajema kinezioterapijo, manualne tehnike, elektroterapijo in še mnoge druge metode in tehnike. Poleg fizioterapevtskih metod so učinkovite konzervativne metode za tovrstno poškodbo tudi suho iglanje, kineziotaping in injiciranje plazme, bogate s trombociti. Pri analizi raziskav smo ugotovili, da obstajajo metode in tehnike, ki učinkovito podpirajo fizioterapevtsko obravnavo po akutni poškodbi zadnje stegenske mišice. Priporočamo uporabo terapij TENS, INDIBA ali TECAR, vadbeni program za agilnost in stabilizacijo trupa ter vaje za tek in ekscentrično vadbo, terapijo z udarnimi valovi, individualni in večfaktorski algoritem ter vaje za raztezanje. Ob prisotnosti hematoma svetujemo, da športni zdravnik opravi punkcijo. Za najboljše rezultate in najhitrejšo vrnitev športnika na zelenice je fizioterapevtska obravnava vedno individualno prilagojena.
Ključne besede: zadnja stegenska mišica, akutna poškodba zadnje stegenske mišice, fizioterapevtska obravnava, elitni nogometaši
Objavljeno v ReVIS: 21.05.2024; Ogledov: 250; Prenosov: 29
Celotno besedilo (459,01 KB) |
6. Diagnosticiranje poškodbe sprednje križne vezi s kliničnim testiranjemIris Kandžič, 2024, diplomsko delo Opis: Poškodba SKV je pogosta ortopedska poškodba, katere incidenca se kljub preventivnim programom povečuje, zaradi pogostosti pa se v zdravstveni stroki pojavlja želja po hitrejšem in cenejšem načinu diagnosticiranja poškodbe. Namen diplomske naloge je bil pregledati literaturo o diagnostični vrednosti kliničnih testov pri sumu na poškodbo SKV. Cilj naloge je bil ugotoviti občutljivost, specifičnost, diagnostično zanesljivost ter pozitivno in negativno napovedno vrednost nekaterih najpogosteje uporabljenih kliničnih testov pri sumu na poškodbo SKV (Lachmanov test, sprednji predalčni test, pivot shift test in lever sign test) in rezultate primerjati z zlatim standardom (MR in diagnostična artroskopija). Na osnovi predhodnega pregleda literature smo si zastavili hipotezo H1, ki pravi, da imajo klinični testi pri sumu na poškodbo SKV visoko diagnostično zanesljivost, in hipotezo H2, ki pravi, da so rezultati testov, izvedenih med anestezijo, boljši od rezultatov, dobljenih pri testiranju zavestnega pacienta. V pregled je vključenih 12 študij, po pregledu katerih lahko delno potrdimo hipotezo H1, saj imajo testi pri enostavnejših primerih poškodb visoko diagnostično zanesljivost, manj zanesljivi pa so pri akutnih poškodbah, kjer bolečina in oteklina omejujeta izvedbo kliničnih testov, ter pri kompleksnih poškodbah, kjer je poškodovanih več sosednjih struktur in izolirano testiranje SKV ni zadostno. Glede na študije lahko potrdimo hipotezo H2, saj so vse primerjave testiranja pri zavesti in med anestezijo imele boljše rezultate v prid testiranju med anestezijo. Prednost testiranja med anestezijo se pokaže predvsem v tem, da pri močni fleksiji kolena pacient testiranja ne omejuje z mišičnimi kontrakcijami, ki bi jih sprožila bolečina. Kljub temu da so testi poznani in uveljavljeni, pa primanjkuje študij, ki bi definirale situacije, kjer bi jih lahko opolnomočili za diagnosticiranje poškodbe SKV. Take študije bi obsegale definirane statistične parametre testov, poenotene vključitvene in izključitvene kriterije ter demografsko reprezentativen vzorec.
Ključne besede: Sprednja križna vez, poškodba, diagnostična vrednost, klinično testiranje, slikovna diagnostika.
Objavljeno v ReVIS: 21.05.2024; Ogledov: 340; Prenosov: 29
Celotno besedilo (833,75 KB) |
7. Negativni vpliv dehidracije pri starejših odraslihRok Žabkar, 2024, diplomsko delo Opis: Dehidracija je v današnjem svetu zelo prisotna in ima velik vpliv na zdravje ljudi. S pomanjkanjem vnosa tekočine v telo se srečujejo predvsem starejši odrasli, saj imajo zaradi zdravstvenih težav otežen dostop do tekočine oz. prepozno občutijo potrebo po žeji. Kljub zavedanju, kako problematično je pomanjkanje vode v telesu, to področje ostaja premalo raziskano in brez konkretnih smernic, kako pristopiti k zdravljenju oz. preprečiti sam nastanek dehidracije. Pregled literature je pokazal, da je dehidracija globalen problem ter se z njo srečujejo predvsem v bolnišnicah in domovih za ostarele. Ugotovili smo, da ima pomanjkanje tekočine negativen vpliv tako na pojav bolezni pri zdravih ljudeh kot tudi negativno vpliva na sam potek zdravljenja pri kronično bolnih ljudeh. Opazili smo, da nikjer ni jasno definiranega zlatega standarda za dokazovanje dehidracije. Prav tako niso določene niti specifične smernice za preprečevanje nastanka dehidracije. Menimo, da bi morala zdravstvena stroka postaviti jasno definicijo dehidracije ter določiti smernice za zadostno hidracijo starejših odraslih. Predlagamo tudi, da bi stroka natančno določila količino vode oz. tekočine, ki bi jo morali predvsem starejši odrasli v zdravstveni oskrbi upoštevati za preprečevanje dehidracije.
Ključne besede: hidracija, dehidracija, starejši odrasli
Objavljeno v ReVIS: 21.05.2024; Ogledov: 272; Prenosov: 11
Celotno besedilo (1015,67 KB) |
8. VLOGA ŽIVČNIH POTI PRI NEKONTAKTNIH POŠKODBAH IN REHABILITACIJI SPREDNJE KRIŽNE VEZITadej Paščinski, 2024, diplomsko delo Opis: Poškodba SKV ni le mehanska poškodba mišično skeletnega sistema temveč je tudi kompleksna nevrofiziološka disfunkcija. Poleg znanih dejavnikov tveganje obstajajo tudi nevrološki biomarkerji za poškodbo SKV. Poleg dejavnikov tveganja se po poškodbi SKV, začnejo odvijati nevroplastične spremembe v centralnem živčnem sistemu. Sprva se te spremembe pojavijo na ravni hrbtenjače znotraj refleksnih poti, kasneje pa se začnejo pojavljati višje v CŽS na ravni možganov. Sprememba refleksnih poti vodi v tako imenovano artrogeno mišično inhibicijo, ki povzroči šibkost sprednjih stegenskih mišic. Nevroplastične spremembe CŽS pa se kažejo kot zmanjšana vzdražnost motoričnega korteksa in spremenjeno ponderiranje somatosenzoričnih in vidnih informacij. Te spremembe so lahko vzrok za neuspele rehabilitacije ter velik delež ponovnih poškodb. Prav zaradi tega je pomembno apliciranje principov motoričnega učenja v rehabilitacijo s tem pa omejimo nastanek nevroplastičnih sprememb.
Ključne besede: Poškodba SKV, živčno-mišične spremembe po poškodbi SKV, senzomotorične spremembe po poškodbi SKV, nevroplastičnost po poškodbi SKV, motorično učenje po poškodbi SKV, živčno-mišični trening in rehabilitacija po poškodbi SKV
Objavljeno v ReVIS: 21.05.2024; Ogledov: 302; Prenosov: 20
Celotno besedilo (586,61 KB) |
9. Fizioterapevtska obravnava pacienta po rekonstrukciji sprednje križne veziNadin Zubović, 2024, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo se osredotoča na analizo dolgoročne funkcionalne kakovosti življenja pacientov in fizioterapevtski obravnavi po uspešno zaključeni rekonstrukciji sprednje križne vezi (v nadaljevanju: ACL). Cilj naloge je bil raziskati, kako učinkovita je rehabilitacija po rekonstrukciji ACL ter ali obstajajo razlike med spoloma v izidih rehabilitacije. Izpostavljeni sta bili dve osnovni hipotezi. Prva hipoteza je trdila, da fizioterapevtska obravnava pomembno prispeva k izboljšanju kakovosti življenja po rekonstrukciji sprednje križne vezi. Druga hipoteza pa je predvidevala, da je rehabilitacija po operaciji sprednje križne vezi bolj uspešna pri moških kot pri ženskah. Za diplomsko nalogo so bili analizirani rezultati desetih študij, pri čemer je bila kakovost literature ocenjena kot odlična. Rezultati raziskav so potrdili prvo hipotezo, saj je učinkovita fizioterapevtska obravnava pomembno vplivala na celovito okrevanje in visoko kakovost življenja po rekonstrukciji ACL. Poleg tega so raziskave pokazale, da so moški v nekaterih primerih dosegali boljše rezultate v rehabilitaciji v primerjavi z ženskami, kar je le delno potrdilo našo drugo hipotezo. Aktivno sodelovanje pacientov v rehabilitaciji je igralo ključno vlogo za dosego optimalnih rezultatov, ki so se kazali v izboljšani kakovosti življenja in sposobnosti za športne aktivnosti. Časovni okvir rehabilitacije je predstavljal izziv, vendar se je pokazalo, da pacienti v različnih časovnih obdobjih po operaciji dosegajo dobre rezultate. Kljub pozitivnim ugotovitvam so se pojavili izzivi, zlasti v povezavi s sočasnimi kirurškimi posegi, ki lahko negativno vplivajo na kakovost življenja več kot 10 let po rekonstrukciji ACL. Razmišljanje o integraciji sodobnih tehnologij v rehabilitacijske programe se kaže kot potencialno orodje za optimizacijo procesa okrevanja. Sklepi raziskave poudarjajo ključno vlogo fizioterapevtske obravnave pri izboljšanju funkcionalnosti po rekonstrukciji ACL. Razlike med spoloma zahtevajo prilagojene rehabilitacijske pristope, medtem ko individualiziran pristop ostaja ključen za obvladovanje izzivov in izboljšanje dolgoročnih rezultatov.
Ključne besede: Funkcionalna kakovost življenja, sprednja križna vez, rekonstrukcija in fizioterapevtska obravnava.
Objavljeno v ReVIS: 10.05.2024; Ogledov: 299; Prenosov: 26
Celotno besedilo (618,55 KB) |
10. Vpliv telesne aktivnosti na duševno zdravje v povezavi s Covid-19 pri študentih na Visokošolskem zavodu FizioterapevtikaAlja Tovornik, 2024, magistrsko delo Opis: Uvod in namen: V magistrski nalogi predstavljamo pomen telesne aktivnosti za duševno zdravje, zlasti v kontekstu pandemije Covid-19. Namen je bil proučiti učinke telesne aktivnosti na telo in duševno zdravje ter oceniti vpliv pandemije. Cilj magistrske naloge je potrditi povezavo med telesno aktivnostjo in duševnim zdravjem ter vpliv pandemije na njiju. Metode: Uporabljen je anonimni anketni vprašalnik, sestavljen iz 28-ih vprašanj, ki je vseboval demografske podatke, dva standardizirana vprašalnika (Mednarodni vprašalnik telesne dejavnosti – IPAQ-SF in Vprašalnik duševnega zdravja – MHC-SF) ter vprašanja, ki se nanašajo na objektivno doživljanje razmer med Covid-19. Povezavo z vprašalnikom smo anketirancem poslali na njihove elektronske naslove. Rezultati: Telesna aktivnost ni statistično pomembno vplivala na duševno zdravje študentov. Prav tako ni statistično pomembnih razlik v telesni pripravljenosti in stopnji telesne aktivnosti pred in med pandemijo. Anketiranci občutenje stresa in kakovost življenja ocenjujejo v enaki meri kot pred pandemijo. Uporabnost: Rezultate raziskave lahko uporabimo kot ključen argument za implementacijo telesne aktivnosti vsakdana študentov in splošne populacije. Ukrepi za zdrav življenjski slog so še posebej pomembni v kriznih situacijah, kot je bila pandemija Covid-19. Omejitve: Majhen vzorec anketirancev in možna pristranskost. Raziskava je bila opravljena v času normaliziranja Covid-19 situacije.
Ključne besede: Telesna aktivnost, vadba, duševno zdravje, fizioterapija, Covid-19.
Objavljeno v ReVIS: 10.05.2024; Ogledov: 295; Prenosov: 12
Celotno besedilo (1,34 MB) |
