1. Učinki terapije miofascialnih prožilnih točk pri kronični bolečini v križuTomaž Šubej, 2025, magistrsko delo Opis: Uvod in namen: Kronična bolečina v križu (BvK) je ena najpogostejših mišično-skeletnih bolezni, katero občuti skoraj vsak. Prepoznavanje mehkega tkiva kot generatorja bolečine pri kronični BvK ni nov koncept, šele v zadnjem času pa se osredotočenost na BvK premika v smeri obravnave mehkih tkiv. Miofascialna bolečina je klinični izziv ter pogost razlog za obisk zdravnikov primarne zdravstvene oskrbe in protibolečinskih klinik. Mišična bolečina je najpogostejša zaradi dolgotrajne obremenitve ali kroničnih težav. Namen raziskave je proučiti, predstaviti in ovrednotiti terapijo sproščanja miofascialnih prožilnih točk (MPT) pri kronični BvK. Metode: V raziskavo smo vključili 32 prostovoljcev in prostovoljk, starih od 25 do 65 let. Preiskovanci so prejeli terapijo MPT ali lažno terapijo miofascialnih prožilnih točk (LMPT). Intervencije so potekale dvakrat tedensko v obdobju dveh tednov, z najmanj enodnevnim premorom med dvema obravnavama. Vsaka terapevtska obravnava je trajala 40 minut. Podatke smo pridobili z vprašalnikom zmanjšane zmogljivosti Oswestry (VZZO) in vizualne analogne lestvice (VAL). Rezultati: Terapija miofascialnih prožilnih točk pomembno zmanjša stopnjo bolečine in izboljša funkcionalno stanje pri pacientih s kronično BvK. Uporabnost: Zmanjšanje kronične BvK s clijem zmanjšanja kroničnih zapletov, razbremenitve medicinske stroke in zmanjšanja stroškov zdravljenja. Omejitve: Omejen čas izvajanja raziskave, številčno majhna populacija in nestandardizirani protokoli. Ključne besede: kronična bolečina, bolečina v križu, hrbtenica, miofascialne prožilne točke, fizioterapija.
Ključne besede: kronična bolečina, bolečina v križu, hrbtenica, miofascialne prožilne točke, fizioterapija.
Objavljeno v ReVIS: 13.06.2025; Ogledov: 111; Prenosov: 9
 Celotno besedilo (1,15 MB) |
2. Telesna dejavnost starejših odraslih v domu upokojencev DomžaleRomana Lisjak, 2025, diplomsko delo Opis: Redna TD je ključnega pomena za zdravo staranje. Naši predniki so v paleolitiku razvili »varčne« gene, ki nam v obdobjih lakota – obilje in TD – počitek omogočajo, da naše telo optimalno deluje. V sodobnem času pa smo ljudje preveč telesno nedejavni in sedeči, to pa ni v skladu z našimi geni; zato se pojavljajo bolezni moderne dobe kot so koronarna in periferna arterijska bolezen, srčno popuščanje, dislipidemija, hipertenzija, debelost, diabetes tipa 2, kognitivno upadanje, osteoartritis, osteoporoza in druge. Posledice sedečega življenjskega stila najbolj prizadenejo starejšo populacijo in kljub priporočilom za izvajanje redne TD, redkokateri starejši odrasli dejansko vzdržujejo starosti primeren nivo TD.
V diplomski nalogi smo s proučitvijo literature raziskovali področje TN in njene učinke, z anketo pa smo želeli dobiti uvid s stopnjo TD stanovalcev, ki bivajo v institucionalnem zavodu. Zastavili smo hipotezo H1: »Starejši odrasli v Domu
upokojencev Domžale so premalo telesno dejavni«. V sistematski pregled literature smo vključili 12 raziskav v angleškem jeziku. Iz rezultatov je razvidno, da obstaja
pomembna povezava med SV, TN ter debelostjo, večjim tveganjem za padce, manjšo kardiorespiratorno kondicijo, mišično močjo in slabšim ravnotežjem. Po drugi strani pa
obstaja tudi povezava med kakršnokoli količino TD in manjšim tveganjem za smrt ter nekatere bolezni. Pomembna ugotovitev je tudi, da se je povsod z objektivnimi merilniki gibanja, količina gibanja pri preiskovancih povečala, subjektivni odgovori v vprašalnikih pa k temu niso prispevali. Rezultati ankete kažejo, da so stanovalci dovolj telesno dejavni, da v veliki večini dosegajo minimalno vrednost ZITD, prav tako
ugotavljamo, da so anketirani stanovalci aktivni vsaj 5 ur na teden, kar dosega minimalne standarde SZO. S tem smo zavrnili hipotezo H1.
Z opravljeno raziskavo smo dodatno potrdili pomen TD, njene pozitivne učinke ter negativne učinke SV, tako prisotnega v naši družbi. Pomembno je, da s tem seznanimo zaposlene, svojce ali skrbnike ter bivajoče v domovih, da bi bili vsi kot populacija bolj telesno dejavni.
Ključne besede: starejši odrasli, telesna dejavnost, telesna nedejavnost, institucionalni zavod, sedeče vedenje
Objavljeno v ReVIS: 06.06.2025; Ogledov: 193; Prenosov: 8
Celotno besedilo (952,04 KB) |
3. FIZIOTERAPEVTSKA OBRAVNAVA PACIENTOV Z ZMANJŠANO KOSTNO GOSTOTOUla Dolničar, 2025, diplomsko delo Opis: Osteoporoza je najpogostejša kostna bolezen, za katero je značilna nizka kostna masa, propadanje kostnega tkiva in motnje v mikroarhitekturi kosti. To predstavlja zmanjšano trdnost kosti in posledično večje tveganje za zlom, že ob normalih obremenitvah. Osteoporotični zlomi se celijo dlje kot navadni in se pogosteje ponavljajo, spremlja pa jih huda bolečina in celo trajna omejitev gibanja. Do prvega zloma, pa običajno sploh ni diagnosticirana. Če bolezen ostane nezdravljena, hitro napreduje, zlomi so pogostejši, kakovost življenja pa drastično upade. Osteoporoza predstavlja velik javnozdravstveni problem, saj močno vpliva na kakovost življenja posameznikov, še posebaj pri starejših in ljudeh, ki se borijo s kronično bolečino. Osrednji del fizioterapevtske obravnave pri zmanjšani kostni gostoti je poleg lajšanja bolečin, fizična aktivnost. V privi fazi rehabilitacije se najprej osredotočimo na odpravljanje bolečine, šele nato začnemo s fizično obremenitvijo. Kombinacija različnih vrst vadbe se je izkazala kot najboljši način za preprečevanje upadanja kostne gostote in zmanjšanje tveganja za zlome. Pomembno je, da vadbeni program vključuje elemente, ki na kosti in mišice delujejo težnostno kar pa dosežemo z vadbo za moč, proti uporu, hojo, tekom in poskoki, v kolikor to ni kontraindicirano. Vključimo tudi vadbo za ravnotežje, raztezno vadbo ter vadbo za propriocepcijo in koordinacijo. Na ta način povečamo ali ohranjamo MKG, izboljšamo fizično moč in ravnotežje, posledično pa preprečujemo padce in zlome, ohranjamo pa tudi pokončno telesno držo. Za preprečevanje padcev je poleg vadbe pomembno tudi učenje pravilne uporabe pripomočkov za hojo. Vsak vadbeni program prilagodimo posamezniku in njegovim sposobnostim, ter ga po potrebi nadgrajujemo. Pomembno je ponavljanje meritev in sprotno ugotavljanje učinkovitosti. Program mora biti varen za izvedbo, da med samo vadbo ne pride do poškodb. Ključni del fizioterapevtske obravnave je tudi izključitev dejavnikov tveganja in edukacija pacienta, da njegov življenski slog ostane aktiven, tudi po končani rehabilitaciji. Veliko starejših pacientov ima pridružene bolezni. Za uspešno zdravljenje ostoporoze je ključno tudi obvladanje le teh, sploh sladkorne bolezni, bolezni srca in ožilja ter hormonskih motenj.
Ključne besede: kostna gostota, osteoporoza, rehabilitacija, fizioterapija
Objavljeno v ReVIS: 06.06.2025; Ogledov: 189; Prenosov: 8
Celotno besedilo (580,84 KB) |
4. Učinkovitost pooperativne rehabilitacije po operaciji hernie disci ledvene hrbteniceTadeja Černec, 2025, diplomsko delo Opis: Uvod in namen: Hernia disci (v nadaljevanju: HD) je najpogostejša posledica degenerativnih sprememb hrbtenice. Pacienti običajno navajajo hudo bolečino v ledvenem delu hrbtenice, mravljinčenje, izgubo občutka, šibkost mišic ali celo parezo. Kadar bolečina kljub konservativnemu zdravljenju vztraja, se pacientu predlaga operacija, ki je praviloma povezana s pooperativno bolečino, z zmanjšanim obsegom gibljivosti hrbtenice ter z opravljanjem vsakodnevnih aktivnosti. Zato je zelo pomembno vključevanje pacientov v pooperativno rehabilitacijo. Namen diplomske naloge je bil ugotoviti učinkovitost pooperativne rehabilitacije po operaciji HD ledvene hrbtenice. Metode: Za diplomsko nalogo je bila izvedena raziskava s pomočjo standardiziranega vprašalnika Oswestry Low Back Pain Disability Index za ocenjevanje pacientovih dnevnih in telesnih zmogljivosti. V raziskavo je bilo vključenih 52 pacientov po operaciji HD ledvene hrbtenice. Rezultati: Rezultati raziskave kažejo, da se je pacientom po končani rehabilitaciji po operaciji HD ledvene hrbtenice intenziteta bolečine v ledveni hrbtenici in v nogi statistično pomembno zmanjšala ter se je izboljšala zmogljivost pri opravljanju dnevnih in telesnih aktivnosti. Uporabnost: Rezultati naše raziskave so uporabni v postopku rehabilitacije po operaciji HD, saj kažejo da ima pooperativna rehabilitacija ključno vlogo pri zmanjšanju bolečine in povečanju zmogljivosti pacientov pri opravljanju dnevnih in telesnih aktivnosti. Omejitve: Omejitev naše raziskave vidimo v majhnosti vzorca ter krajšem obdobju spremljanja pacientov.
Ključne besede: hernia disci, rehabilitacija, fizioterapija, operacija hernie disci
Objavljeno v ReVIS: 05.06.2025; Ogledov: 197; Prenosov: 4
Celotno besedilo (812,51 KB) |
5. Vpliv transkutane električne nervne stimulacije v aktivni fazi poroda na potrebo po farmakološki analgezijiManca Mlačnik Koščak, 2025, magistrsko delo Opis: Rojstvo otroka za bodočo mamo pomeni izziv. Čeprav je na splošno ta najlepši trenutek njenega življenja povezan s srečo in pričakovanjem, pa so pogosto prisotna tudi negativna čustva, predvsem strah pred bolečino, ki predstavlja neizogiben del vsakega poroda. Namen magistrske naloge je s pomočjo strokovne literature preučiti vpliv transkutane električne nervne stimulacije (TENS) na potrebo po farmakološki analgeziji v aktivni fazi poroda. S pomočjo kritične preučitve literature smo opravili pregled vpliva TENS-a v aktivni fazi poroda na potrebo po farmakološki analgeziji. Pri poglobljenem študiju literature smo uporabili deskriptivno metodo. Raziskave so pokazale, da TENS resnično zmanjša potrebo po farmakološki analgeziji v aktivni fazi poroda. Čeprav TENS ne nadomesti popolnoma farmakoloških metod, pa zniža potrebo po močnih analgetikih, ki jih uporabljamo pri epiduralni analgeziji. To predstavlja pomembno prednost, saj omogoča nosečnicam, da ohranijo večjo možnost gibanja med porodom. Raziskave potrjujejo, da TENS odloži potrebo po farmakološki analgeziji in je najučinkovitejši v aktivni fazi poroda.
Ključne besede: TENS, porod, porodna bolečina, farmakološka analgezija, fizioterapija
Objavljeno v ReVIS: 05.06.2025; Ogledov: 190; Prenosov: 10
Celotno besedilo (1,53 MB) |
6. UČINKI FIZIOTERAPEVTSKE OBRAVNAVE PRI ZLOMU STEGNENICEŽan Vuk, 2025, diplomsko delo Opis: Zdravljenje poškodbe kosti brez strokovnega vodenja je izjemno težko in lahko povzroči
do zaplete ter nepopolno zdravljanje. Fizioterapija je ključna za optimalno okrevanje, saj
zagotavlja strukturirano rehabilitacijo, ki izboljšuje rezultate in zmanjšuje tveganje za
zaplete. Po operaciji je tkivo pogosto razdraženo, vneto in boleče, zato je fizioterapija
osredotočena na lajšanje bolečin, izboljšanje gibljivosti, krepitev mišic in preprečevanje
zapletov. Rehabilitacijo začnemo že v prvih tednih po operaciji z aktivnimi in pasivnimi
vajami za preprečevanje togosti sklepov in ohranjanje mišične mase. Različni dejavniki,
kot so vrsta zloma, način operacije, slabe razvade in zdravstveno stanje, vplivajo na
program rehabilitacije. Fizioterapija pomaga tudi pri postopnem obremenjevanju
poškodovane noge in učenju hoje z berglami. Vadba z utežmi in vaje za ravnotežje so
pomemben del kasnejših faz rehabilitacije, saj prispevajo k hitrejšemu okrevanju in višji
funkcionalnosti kolka. Raziskave so pokazale, da dodajanje kalcija in vitamina D, ne
vpliva signifikantno na povečanje mineralne gostote kosti, medtem ko vadba z utežmi
lahko zmanjša izgubo kostne gostote pri starejših odraslih in jo poveča pri ženskah po
menopavzi ter otrocih s cerebralno paralizo. Pravilna fizioterapevtska obravnava lahko
omogoči hitrejše in učinkovitejše rezultate, brez nje pa okrevanje traja dlje. Poleg tega
kombinacija delovne in fizioterapije dviga samozavest in samostojnost pacientov.
OTAGO vadbeni program, razvit za preprečevanje padcev pri starejših, vključuje vaje za
moč in ravnotežje, ter dokazano zmanjšuje tveganje zanje padce. Glavni cilji programa
so izboljšanje mišične moči, ravnotežja, gibljivosti, koordinacije in funkcionalne
neodvisnosti.
Ključne besede: Fizioterapija, rehabilitacija, zlom stegnenice, učinkovitost
Objavljeno v ReVIS: 23.04.2025; Ogledov: 311; Prenosov: 31
Celotno besedilo (2,73 MB) |
7. FIZIOTERAPEVTSKA OBRAVNAVA OTROK S SPINALNO MIŠIČNO ATROFIJOAnja Lenarčič, 2025, diplomsko delo Opis: Uvod in namen: Spinalna mišična atrofija je redka genska bolezen, ki prizadane del
živčnega sistema, zadolženega za premikanje skeletnih mišic. Poznamo štiri tipe bolezni,
vsaka od njih se izraža na drugačen način. Vsem je skupno, da imajo oboleli težave z
motoričnimi funkcijami, lahko tudi z dihanjem in požiranjem. Naloga fizioterapevta je
pravilna izvedba specifičnih vaj in edukacija pacienta o pomembnosti vadbe ter celostne
fizioterapevtske obravnave. Izvaja vadbo za ohranjanje mišične moči in mišičnega
tonusa, da prepreči nadaljnje slabljenje mišic. Metode: Diplomska naloga ima obliko
pregleda literature na temo rehabilitacije otrok s spinalno mišično atrofijo. Vključitveni
kriteriji zajemajo tematiko o rehabilitaciji otrok s spinalno mišično atrofijo, literaturo,
randomizirane in kontrolirane klinične raziskave, napisane v angleškem in slovenskem
jeziku. Rezultati: Pri obravnavi otrok s spinalno mišično atrofijo, je pomembno
vključevanje in celostno sodelovanje multidisplinarnega tima, učinkovitost vadbe in
pomembnost fizioterapevtske obravnave. Uporabnost: Diplomska naloga je namenjena
vsem, ki želijo razumeti potek bolezni, različne možnosti za njeno zdravljenje in potek
fizioterapevtske obravnave pri pacientih, Omejitve: Raziskano področje je potrebno še
dodatnih raziskav, s katerimi bi lahko bolje razumeli razvoj bolezni in možnosti
zdravljenja spinalne mišične atrofije.
Ključne besede: Spinalna mišična atrofija, možnosti zdravljenja s SMA, fizioterapevtska obravnava otrok s SMA, razvojno
nevrološka obravnava.
Objavljeno v ReVIS: 15.04.2025; Ogledov: 417; Prenosov: 36
Celotno besedilo (1,32 MB) |
8. Fizioterapevtski pristop pri poškobi zadnje stegenske mišiceTom Novak, 2025, diplomsko delo Opis: Uvod in namen: Poškodba zadnje stegenske mišice (ZSM) je ena izmed najpogostejših mišično-skeletnih poškodb. Prizadene tako profesionalne športnike kot tudi rekreativce. Značilnost poškodbe je visoka stopnja ponovnih poškodb in širok časovni razpon okrevanja, ki sega od nekaj dni pa vse do nekaj mesecev. Incidenca poškodb ZSM se letno povečuje, kar kaže na neučinkovitost trenutne prakse preventive in obravnav poškodbe ZSM. Prav zaradi tega bomo v našem delu pregledali obstoječe znanje s področja nastanka in obravnave poškodbe ZSM, ki je nujno za dobro razumevanje poškodbe ZSM na področju fizioterapije, in ustrezen fizioterapevtski pristop. Poškodba ZSM zahteva natančen klinični pregled in v večini primerov konzervativno obravnavo v obliki rehabilitacije, zato bomo z našim delom skušali predstaviti najpomembnejše oblike in strategije fizioterapevtske obravnave poškodbe ZSM, ki temeljijo na dokazih, in s tem pripomogli k znanju fizioterapevtov. Metode: Diplomska naloga kot pregled literature vsebuje naslednje vključitvene kriterije: študije s tematiko o poškodbah ZSM ter rehabilitaciji, študije, objavljene med letoma 2000 in 2024 v angleškem jeziku. Rezultati: Rezultati kažejo, da učinkovita rehabilitacija poškodbe ZSM temelji na progresivni vadbi proti uporu, vajah teka, pliometrije in agilnosti. Asklingov H-test je pomemben kriterij pri odobravanju povratka v športno aktivnost. Uporabnost: Diplomska naloga prinaša celovito predstavitev rehabilitacije poškodbe ZSM, s pomočjo katere fizioterapevti lahko optimiziramo rehabilitacijo posameznika po poškodbi ZSM in s tem zmanjšamo tveganje za ponovno poškodbo ZSM. Omejitve: Področje fizioterapevtskega pristopa pri poškodbi ZSM je zelo obsežno, zato smo predstavili najbolj pomembne vidike fizioterapevtske rehabilitacije. Za poglobljeno razumevanje poškodbe ZSM priporočamo podrobnejši pregled navedenih člankov.
Ključne besede: Poškodba zadnje stegenske mišice, Asklingov H-test, fizioterapevtska obravnava poškodbe zadnje stegenske mišice
Objavljeno v ReVIS: 15.04.2025; Ogledov: 361; Prenosov: 17
Celotno besedilo (539,05 KB) |
9. Učinkovitost fizioterapevtske obravnave pri pacientih po dislokaciji glenohumeralnega sklepaPatricija Fabčič Flis, 2025, diplomsko delo Opis: Dislokacija GHS je poškodba, pri kateri gre glavica humerusa izven svojega fiziološkega položaja sklepa zaradi travmatskih ali netravmatskih vzrokov. Nastanek te poškodbe povzroči nestabilnost GHS, kar negativno vpliva na funkcionalnost in kakovost življenja posameznika. Ustrezna in celostna obravnava pacienta z dislokacijo GHS je ključnega pomena za uspešno zdravljenje, saj v nasprotnem primeru lahko vodi do kroničnih težav funkcionalnosti GHS. Diagnoza temelji na anamnezi, kliničnem pregledu in slikovnih preiskavah. Klinični pregled vključuje inspekcijo in palpacijo, oceno aktivne in pasivne gibljivosti GHS, oceno senzibilitete in mišične moči m. GHS in specifične teste za oceno nestabilnosti GHS. Ob sumu na dodatne poškodbe sklepnih in obsklepnih struktur se opravijo dodatne slikovne preiskave. Glavna težava dislokacije GHS je posledična nestabilnost sklepa, v katero je usmerjeno zdravljenje. Paciente s tovrstno poškodbo se zdravi operativno ali konzervativno, odvisno od resnosti poškodbe GHS. Rehabilitacija pacientov z dislokacijo GHS je usmerjena v ponovno vzpostavitev funkcionalnosti sklepa, predvsem v povečanje stabilnosti GHS, povečanje OG GHS in zmanjševanje intenzitete bolečine. Med FT metode in tehnike, ki se uporabljajo pri zdravljenju pacientov po dislokaciji GHS, spadajo krioterapija, TENS, laser terapija, mobilizacija GHS, stabilizacijske vaje GHS, stabilizacijske vaje GHS in trupa, nevromišične vaje in kineziotaping GHS.
V diplomski nalogi smo podrobno analizirali deset raziskav. Na podlagi teh smo predstavili učinkovite FT metode in tehnike za povečanje stabilnosti GHS ter potrdili našo hipotezo, da je fizioterapevtska obravnava učinkovita pri zdravljenju pacientov po dislokaciji GHS. Skozi pregled strokovne literature smo ugotovili, da primanjkuje raziskav, ki bi se osredotočale na oblikovanje jasnih fizioterapevtskih priporočil in smernic zdravljenja v različnih časovnih obdobjih rehabilitacije pacientov po dislokaciji GHS. Tovrstne raziskave bi lahko pomembno pripomogle fizioterapevtom pri zdravljenju pacientov po dislokaciji GHS.
Na podlagi ugotovitev analize raziskav smo oblikovali priporočila za fizioterapevtsko obravnavo pacientov po dislokaciji GHS. Fizioterapevtska priporočila so uporabna v vsakodnevni fizioterapevtski praksi in lahko pripomorejo k izboljšanju kliničnega in funkcionalnega izida zdravljenja pacienta po dislokaciji GHS.
Ključne besede: glenohumeralni sklep, dislokacija, zdravljenje, fizioterapija
Objavljeno v ReVIS: 15.04.2025; Ogledov: 385; Prenosov: 24
Celotno besedilo (553,67 KB) |
10. USPEŠNOST FIZIOTERAPEVTSKE OBRAVNAVE PACIENTA S KALCINIRAJOČIM TENDINITISOM RAMENSKEGA OBROČAŽak Herendič, 2025, diplomsko delo Opis: Uvod in namen: Kalcinirajoči tendinitis ramenskega sklepa je pogost vzrok netravmatske bolečine v rami, za katerega so značilni kalcijevi depoziti v tetivah rotatorne manšete. Diagnostika temelji na rentgenskih in ultrazvočnih preiskavah, zdravljenje pa vključuje fizioterapijo, terapijo z udarnimi valovi, protivnetna zdravila in po potrebi operativno odstranitev kalcinatov. Namen diplomske naloge je predstaviti kalcinirajoči tendinitis ramenskega obroča z vidika anatomije, biomehanike, etiologije, patogeneze in fizioterapevtske obravnave. Metode: Sistematični pregled literature o uspešnosti fizioterapevtske obravnave pacienta s kalcinirajočim tendinitisom ramenskega obroča s pomočjo elektronskih baz podatkov ScienceDirect, PubMed, PEDro in Google Scholar. Rezultati: Na podlagi raziskav so se kot najučinkovitejše metode pokazale terapija z udarnimi globinskimi valovi, kombinacija udarnih globinskih valov in kineziotapinga, ter elektroakupunktura kot dopolnitev nesteroidnih protivnetnih zdravil. Tudi kombinacija ultrazvoka in terapevtskih vaj se je izkazala kot učinkovita. Uporabnost: Diplomska naloga omogoča boljše razumevanje učinkovitosti različnih terapij pri zdravljenju kalcinirajočega tendinitisa ramenskega obroča ter podpira izbiro kombiniranih tehnik za dolgoročne rezultate, s čimer prispeva k optimizaciji fizioterapevtskih protokolov. Prav tako nudi smernice za prihodnje raziskave in poudarja cenovno dostopne terapije za ambulante z omejenimi sredstvi. Omejitve: V znanstveni in strokovni literaturi je zaznati majhno število visokokakovostnih študij z majhni vzorci preiskovancev v posameznih študijah. Ključne besede: učinkovitost, fizioterapija, kalcinacija, tendinitis, ramenski sklep.
Ključne besede: učinkovitost, fizioterapija, kalcinacija, tendinitis, ramenski sklep
Objavljeno v ReVIS: 15.04.2025; Ogledov: 319; Prenosov: 9
Celotno besedilo (662,23 KB) |
