Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Izpis gradiva
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Naslov:Povezanost med pogostostjo izvajanja razteznih vaj pred ter po treningu in poškodbami spodnjih okončin pri nogometu : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje Fizioterapija
Avtorji:ID Fingušt, Simon (Avtor)
ID Velnar, Tomaž (Mentor) Več o mentorju... Novo okno
Datoteke:URL https://d.cobiss.net/repository/si/files/254021379/165709/Fingu%C5%A1t_Simon_dd_2025.pdf
 
.pdf Fingust_Simon_dd_2025.pdf (1,47 MB)
MD5: DFC96309BE5E2F2495BC1C47FB028169
 
Jezik:Slovenski jezik
Vrsta gradiva:Diplomsko delo/naloga
Tipologija:2.11 - Diplomsko delo
Organizacija:UAMEU - Univerza Alma Mater Europaea
Opis:Uvod: Mišične poškodbe spodnjih okončin predstavljajo eno najpogostejših težav v nogometu. Med najpomembnejše preventivne ukrepe spadajo raztezne vaje, ki so v teoriji prepoznane kot ključne pri preprečevanju mišičnih poškodb, vendar njihova uporaba v praksi med igralci pogosto ni redna in strokovno vodena. Namen diplomskega dela je bilo raziskati, kako pogosto izvajanje razteznih vaj pred in po treningu vpliva na pojavnost mišičnih poškodb spodnjih okončin pri nogometaših, ki nastopajo v nižjih ligah (2. in 3. slovenski ligi ter ligah Medobčinske nogometne zveze). Poudarek je bil na proučevanju najpogostejših mišičnih poškodb, učinkovitosti razteznih metod ter vlogi fizioterapevtov pri ozaveščanju in izobraževanju igralcev o pravilnem raztezanju kot preventivnem ukrepu. Metode: Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji. Podatki so bili zbrani s pomočjo anketnega vprašalnika zaprtega tipa vprašanj. V raziskavi sta sodelovala 102 aktivna nogometaša. Podatke, pridobljene z anketnim vprašalnikom, smo statistično obdelali s programom IBM SPSS Statistics. Rezultati: Igralci so se najpogosteje raztezali po treningu, redkeje pred njim. Največ poškodb se je pojavilo v mišicah zadnje lože/hamstringov – hipoteza 1. Pogostejše izvajanje razteznih vaj je bilo povezano z manjšo pojavnostjo mišičnih poškodb pri nogometaših – hipoteza 2. Ugotovljeno je bilo, da igralci po treningu pogosteje izvajajo statično raztezanje, pred treningom pa redkeje uporabljajo dinamično – hipoteza 3. Vloga fizioterapevtov pri vključevanju v program nogometašev je bila omejena, kar je potrdilo, da se hipoteza 4 ni potrdila, saj gre za nižje lige brez velikega proračuna. Razprava: Rezultati so kazali na potrebo po večji strokovni prisotnosti fizioterapevtov tudi v nižjih ligah. Pravilno izvajanje razteznih vaj in ustrezno izobraževanje bi lahko pomembno pripomoglo k zmanjšanju tveganja za mišične poškodbe.
Ključne besede:raztezne vaje, mišične poškodbe, nogomet, fizioterapija, preventiva
Kraj izida:Maribor
Kraj izvedbe:Maribor
Založnik:S. Fingušt
Leto izida:2025
Leto izvedbe:2025
Št. strani:41 str., [2] f. pril.
PID:20.500.12556/ReVIS-12478 Novo okno
UDK:615.82:616-001:796.332(043.2)
COBISS.SI-ID:254021379 Novo okno
Datum objave v ReVIS:21.10.2025
Število ogledov:158
Število prenosov:7
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
  
Objavi na:Bookmark and Share


Postavite miškin kazalec na naslov za izpis povzetka. Klik na naslov izpiše podrobnosti ali sproži prenos.

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Opis:Introduction: Muscle injuries of the lower limbs represent one of the most common problems in football. Among the most important preventive measures were stretching exercises, which, from a theoretical perspective, were widely regarded as essential for injury prevention. However, their application in practice was often irregular and not guided by professionals. The purpose of this thesis was to examine how the frequency of stretching before and after training affected the occurrence of muscle injuries in the lower limbs among football players competing in the 2nd and 3rd Slovenian football leagues and within the Intermunicipal Football Associations. The focus was on identifying the most frequent muscle injuries, evaluating the effectiveness of stretching methods, and analyzing the role of physiotherapists in raising awareness and educating players about correct stretching as a preventive approach. Methods: The research was based on quantitative methodology. Data was collected using a closed-ended questionnaire. A total of 102 active football players participated in the study. The collected data were statistically analyzed using IBM SPSS Statistics. Results: Players most frequently stretched after training and less frequently before it. Most injuries occurred in the hamstring muscles (Hypothesis 1). More frequent performance of stretching exercises was associated with a lower incidence of muscle injuries in football players (Hypothesis 2). It was found that players more often performed static stretching after training, while dynamic stretching was rarely used before training (Hypothesis 3). The role of physiotherapists in integrating into the players' training program was limited, which confirmed that Hypothesis 4 was not confirmed, due to financial constraints typical of lower-league clubs. Discussion: The findings highlighted the need for greater professional involvement of physiotherapists even in lower-tier football. Proper stretching techniques and targeted education could significantly contribute to reducing the risk of muscle injuries.
Ključne besede:stretching exercises, muscle injuries, football, physiotherapy, prevention


Nazaj