| Opis: | Demografske spremembe in drugi družbenogospodarski dejavniki obremenjujejo pokojninske sisteme po vsem svetu. Na razvite države zlasti vplivajo staranje prebivalstva in obstoječi velikodušni sistemi, ki temeljijo na sprotnem vplačevanju. Da bi dosegle bolj trajnostne pokojninske sisteme, so mnoge države uvedle pokojninske sheme z določenimi prispevki. Svetovna banka, ki je prevzela vodilno vlogo pri konceptualnih in operativnih vidikih pokojninskih reform po vsem svetu, je zagotovila podporo mnogim državam, tudi Hrvaški, pri izvajanju njenega tristebrnega modela. Obenem so bile anglosaške države priča dramatičnemu prehodu s pokojninskih shem z določenimi zaslužki na sheme z določenimi prispevki. Zaradi tega zaposleni nosijo tveganje naložbe, kar pomeni, da so njihovi pokojninski zaslužki neposredno odvisni od uspešnosti naložb pokojninskih shem na kapitalskih trgih. Posledično so zadeve, povezane z upravljanjem pokojninskih shem z določenimi prispevki, začeli obravnavati raziskovalci in regulativni organi. Glavna vprašanja so: (1) ali je mogoče izdelati sistem upravljanja, ki bo deloval v korist članov skladov, in (2) kam morajo oblikovalci politik in nadzorniki za pokojnine usmeriti svoja prizadevanja. Ker so za upravljanje sredstev značilni pomembna nasprotja interesov in majhna možnost sklepanja pogodb in opazovanja dejanj upravljavcev denarja, agencijska teorija ponuja odličen teoretični okvir za preučitev vprašanj v zvezi z upravljanjem pokojninskih skladov drugega stebra. Pomaga opredeliti deležnike, opisati njihova razmerja in ugotoviti, kateri interesi niso skladni. Najpomembneje pa je to, da zagotavlja okvir za opredelitev najprimernejših mehanizmov nadzora za omejevanje nasprotij interesov. Teorija trdi, da je mogoče nadzorne mehanizme, ki temeljijo na vedenju, najbolje prilagoditi v primeru pokojninskih skladov. Zlasti pomembni so: (1) notranja struktura in mehanizmi upravljanja, vključno s spremljanjem tretje strani, (2) ureditev in nadzor ter (3) dolžnosti in obveznosti upravljavskega organa. Opredelitev meril uspešnosti naložbe je najočitnejši rezultat nadzornega mehanizma, ki temelji na rezultatih. Informacijski sistemi imajo pomembno vlogo pri povečevanju zmogljivosti za spremljanje deležnikov. Teorija trdi, da je spremljanje tretje strani, kot je nadzor s strani javnih agencij, zlasti pomembno, ker je za pokojninske sklade značilna neuspešnost mehanizmov za tržni nadzor. Poleg tega bo razlaga sodišč o fiduciarnih dolžnostih upravljavcev denarja zelo pomembno vplivala na verodostojnost regulativnih in nadzornih prizadevanj. Zakonodaja ima vodilno vlogo pri snovanju nadzornih mehanizmov. Tako je zlasti v državah s pristojnostmi civilnega prava, ki so se odločile za t. i. %drakonski% pristop k ureditvi. Študija primera hrvaških pokojninskih skladov drugega stebra temelji na primerjalni analizi hrvaškega Zakona o obveznih pokojninskih skladih, Temeljnih načel OECD za urejanje zasebnih pokojnin, Direktive o KNPVP in Direktive o institucijah za pokojninsko poklicno zavarovanje (IORP II). Določbe teh zakonodajnih aktov in standardov razčleni v skladu z okvirom, ki ga zagotavlja teorija zastopanja, in sicer na informacije, ki so na voljo članom skladov, notranje mehanizme upravljanja in instrumente, ki so na voljo regulativnemu organu (vključno z odgovornostjo upravljavskega organa). Dokazi iz raziskave podpirajo hipotezo, da hrvaški Zakon o obveznih pokojninskih skladih na primeren način obravnava večino vprašanj v zvezi z upravljanjem obveznih pokojninskih skladov drugega stebra. Vseeno pa so bili ugotovljeni tudi nekatere pomanjkljivosti in sestavljen seznam priporočil. Uporaba teorije zastopanja za pokojninske sklade in primerjalna analiza zakonodajnih dokumentov prispevata k strokovni literaturi o pokojninskih skladih drugega stebra, saj zagotavljata inovativen pristop k zadevi. Podane so tudi smernice za regulativne organe, ki uvajajo pokojninske sheme z določenimi prispevki ali skušajo izboljšati obstoječe. |
|---|
