1. |
2. |
3. Udeležba pri kaznivem dejanjuMatjaž Lipar, 2021 Opis: Vsakokrat, ko je produkt skupnega prizadevanja več oseb uresničitev kaznivega dejanja, mora sodišče ovrednotiti prispevanje (vlogo) vpletenih glede na njihovo prizadevanje k dejanju. Cilj tega je utemeljiti kaznivost vsakega sodelujočega posebej, skladno z njegovim danim prispevkom, teorija pa navaja pojem udeležbe. Smoter individualne odgovornosti pa je jasen: posameznikova kazenska odgovornost mora temeljiti na izpolnjenih predpostavkah kaznivosti. Način obravnave teh oseb so države zasnovale različno, izhajale pa so iz dveh temeljnih principov kazenskega materialne prava, restriktivnega ali ekstenzivnega storilstva. Restriktivno storilstvo ali dualizem udeležbe loči sodelujoče na storilce in druge udeležence in je vtkan v jedro KZ-1 in njegove določbe. Na tej osnovi je postavljena tudi limitirana akcesorna odgovornost udeležencev, ki pri dejanju niso ravnali izvršitveno kot storilci, temveč so svoje sodelovanje pri dejanju omejili na napeljevanje storilca k dejanju ali so samo ravnali v pomoč storilcu, njihova odgovornost pa je odvisna od storilca. Skozi predstavitev vseh temeljnih elementov udeležbe in razjasnitev kriterijev, ki služijo za določanje sodelujočega za udeleženca v tem ožjem pomenu besede, teorija in praksa pokažeta na množico problematično zasnovanih zakonskih določb. Te določbe pri vsakokratnem primeru odpirajo vrsto vprašanj, npr. o času in kraju storitve, kaznovalnih okvirih za udeležence itd., ki že več desetletij, posebej pa v prihodnje, terjajo na temelju stroke poglobljeno in argumentirano razpravo.
Ključne besede: udeležba, limitirana akcesornost, napeljevanje, pomoč
Objavljeno: 09.02.2022; Ogledov: 91397; Prenosov: 111
 Celotno besedilo (1,17 MB)
Ogledov v tednu: 381 |
4. Ogrožanje varnosti z nevarnimi kemikalijamiZoran Bučalič, 2016 Opis: V svetu se povečujejo proizvodnja, promet in uporaba kemikalij, ki se po svojih lastnostih uvrščajo med nevarne snovi. Zaradi nesreč oziroma nenadzorovanega uhajanja nevarnih snovi v okolje so naši ekosistemi vključno z ljudmi, ki tam živijo, vse bolj ogroženi. S stališča možnih nesreč z nevarnimi snovmi predstavljajo glavne vire nevarnosti predvsem industrijski obrati, kjer se izdelujejo, predelujejo ali uporabljajo večje količine nevarnih snovi, skladišča teh snovi, prevozi nevarnih snovi po cestah, železnici ali po morju ter odlagališča kemikalij. Drugo področje kemijske varnosti je, ko gre za namerno zlorabo učinkov kemikalij z namenom ogrožanja varnosti v državi in ga lahko razdelimo na teroristično delovanje in kriminalno delovanje z namenom povzročiti škodo %drugemu% iz različnih razlogov. Tveganja in nevarnosti v zvezi z nevarnimi kemikalijami pokriva veliko zakonskih določb, ki so razpršene po dejavnostih in so zaradi tega težko razumljive, še posebej, če se v svojih določbah prikrivajo. Zaradi tega je sodelovanje med subjekti nacionalne varnosti pomembno in se izboljšuje, vendar se še vedno pojavljajo pomanjkljivosti. Nekatere ustanove pokrivajo posamezna področja zagotavljanja varnosti, kot so Uprava RS za zaščito in reševanje, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za okolje in prostor, Urad RS za kemikalije in drugi, vendar so ti subjekti omejeni na zelo ozka področja. Centralna informacijska podpora se počasi vzpostavlja in izboljšuje, k temu verjetno pripomoreta tudi sodelovanje s podobnimi organi v državah Evropske skupnosti in dostop do skupnih baz na tem področju ter s tem do podatkov, ki jih prej ni bilo mogoče pridobiti.
Ključne besede: kemikalije, nevarne snovi, ogrožanje varnosti, bioterorizem, normativni ukrepi, Slovenija, Evropska unija, magistrske naloge
Objavljeno: 17.08.2017; Ogledov: 13023; Prenosov: 212
Celotno besedilo (1,22 MB)
Ogledov v tednu: 366 |
5. |
6. |
7. |
8. Mednarodno pravo podnebnih spremembVika Lisac, 2021 Opis: Globalno segrevanje in podnebne spremembe so multidisciplinarna tema, ki vzbuja mednarodno zaskrbljenost. Koncentracija ogljikovega dioksida in drugih plinov v ozračju se je od druge polovice devetnajstega stoletja močno povečala Na prvi svetovni podnebni konferenci leta 1979 je bila izražena zaskrbljenost, da bi lahko nadaljnje širjenje človekovih dejavnosti na Zemlji povzročilo globalne podnebne spremembe. Leta 1988 je bil ustanovljen IPCC, hkrati pa je več drugih nacionalnih in mednarodnih forumov začelo pozivati k mednarodnemu sodelovanju na tem področju. Skozi čas se je tako povezano z globalnim segrevanjem in podnebnimi spremembami razvilo in uveljavilo nekaj mednarodnih okoljskih sporazumov. Najpomembnejša je Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), ki je bila sprejeta v Riu leta 1992 in jo je ratificiralo 195 držav. Njen osrednji cilj je predvsem blažitev emisij toplogrednih plinov, prilagajanje in financiranje. Drugi pomembnejši sporazum, Kjotski protokol, ki razširja UNFCCC iz leta 1992, pa državam pogodbenicam nalaga zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in predpostavlja, da globalno segrevanje obstaja in je posledica izpustov CO2, ki jih povzroča človek. Protokol iz Kjota je začel veljati leta 2005. Zadnji ključni sporazum pa je Pariški sporazum, ki je ločen instrument v okviru UNFCCC in katerega glavni cilj je pospešiti in okrepiti ukrepe, potrebne za trajnostno prihodnost z nizkimi emisijami ogljika. Istočasno se je razvijala podnebna politika EU, v sklopu katere je bil leta 2000 ustanovljen Evropski program za podnebne spremembe ECCP, da bi pomagal opredeliti okoljsko in stroškovno najučinkovitejše politike in ukrepe, ki jih je mogoče sprejeti na evropski ravni za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Vsi omenjeni sporazumi, dogovori in pogodbe so del Mednarodnega prava podnebnih sprememb, ki ne predstavlja samostojnega univerzalnega telesa podnebnega upravljanja, temveč temelji na splošnih pravilih, načelih in zakonodajnih praksah mednarodnega javnega prava in mednarodnega okoljskega prava ter se prepleta z drugimi področji mednarodnega prava.
Ključne besede: mednarodno pravo podnebnih sprememb, globalno segrevanje, podnebne spremembe, toplogredni plini, mednarodni sporazum
Objavljeno: 09.06.2022; Ogledov: 3821; Prenosov: 79
Celotno besedilo (883,50 KB)
Ogledov v tednu: 289 |
9. Policijski postopki z migranti - nevarnosti diskriminacijeDejan Ravš, 2016 Opis: Policisti mnogihdržav se pri opravljanju svojega poklica pogosto srečujejo z migrantiin migracijami, ki so lahko regularne ali neregularne. Z njimi imajo postopke med opravljanjem kontrole cestnega ali drugega prometa, med nadzorom državne meje, med vzdrževanjem javnega reda in miru, med preiskovanjem kaznivih dejanjter ob drugih priložnostih, ki jih narava policijskega dela zahteva. V postopkih z migranti pa policisti lahko oziroma policisti smejo, glede na okoliščine, uporabljati tudi zakonsko predpisana pooblastila. Med uporabo pooblastil morajo paziti, da le teuporabljajo samo in izključno v skladu z zakonskimi določili, saj bi s prekoračitvijo le teh lahko posegli v človekove pravice in temeljne svoboščine. Zavedamo se, da so tudi policisti dovzetni na družbene vplive, zato se tudi policistom lahko zgodi, da zaradi svojih pogledov in prepričanj, ki so se jim izoblikovali tekom njihovega življenja, podležejo skušnjavam in med opravljanjem svojega poklica naredijo napake. V kolikor gre za manjše napake, ki se jih nekako da odpraviti ali popraviti, to niti ni takšna težava, v kolikor pa so te napake takšne narave, da so zaradi njih kršenečlovekove pravice in temeljne svoboščine, pa za le te ni opravičila. Med takšne neoprostljive in nedopustne napakespada tudi diskriminacija.Prav temu problemu se bomo posvetili med raziskovanjem teme magistrske naloge,ki se nanaša na diskriminacijo policistov med njihovimi postopki z migranti.Pri tem se bomo osredotočili na vzroke, zakaj do takšnih postopkov prihaja in na kakšen način lahko policistidiskriminacijo protimigrantom izkazujejo.
Ključne besede: migranti, policija, diskriminacija, ilegalni prestopi, državne meje, Slovenija, Evropska unija, magistrske naloge
Objavljeno: 24.08.2017; Ogledov: 10373; Prenosov: 163
Celotno besedilo (2,32 MB)
Ogledov v tednu: 286 |
10. |