Statistika ReVIS

A+ | A- | SLO | ENG

Opis: Uvod in namen: Fleksorji kolena imajo eno ključnih vlog pri stabilizaciji kolka in kolena. Moč in fleksibilnost sta eni izmed pomembnih komponent za preprečevanje poškodb fleksorjev kolena, ki nastanejo v večini primerov zaradi velikih preobremenitev pri ekscentrični kontrakciji med športno populacijo. Določeni primeri so potrebni operativnega zdravljenja, vendar se v večini primerov rešujejo konservativno. Namen diplomske naloge je temeljil na sistematičnem pregledu literature v povezavi s fizioterapevtsko obravnavo poškodb fleksorjev kolena pri športnikih. Cilji so bili usmerjeni v vpeljevanje kineziološke vadbe in krioterapije s tehnikami raztezanja kot uspešnima metodama pri sami rehabilitaciji. Metode: Pregled strokovne in znanstvene literature s pomočjo baz podatkov PubMed, Google Scholar, PEDpro in Cochrane Library. Vsa izbrana literatura je zavzemala članke, ki niso bili starejši od leta 2010. Rezultati: Na podlagi dvanajstih vključenih študij smo prišli do ugotovitve, da ustrezna kineziološka vadba zmanjša stopnjo in pogostost poškodbe fleksorjev kolena, medtem ko krioterapija s tehnikami raztezanja izboljšuje fleksibilnost in mišično togost fleksorjev kolena. Uporabnost: Pomagati fizioterapevtom pri določitvi najučinkovitejših tehnik rehabilitacije in preprečitve poškodb fleksorjev kolena tako pri športnikih kot nešportnikih in prispevati k razvoju preventivnih programov. Omejitve: Čeprav je bila krioterapija z raztezanjem učinkovita, je potrebnih več raziskav o njenem vplivu na hitrejše okrevanje športnikov po omenjeni poškodbi.
Ključne besede: Fleksorji kolena, poškodba, fizioterapevtska obravnava
Objavljeno: 21.03.2025; Ogledov: 167; Prenosov: 18
Celotno besedilo (660,12 KB)
Prenosov v tednu: 18

Opis: Teoretična izhodišča: Pooperativno obdobje je pomembna faza v procesu okrevanja pacienta po operaciji. Medicinske sestre so odgovorne za spremljanje vitalnih znakov, obvladovanje bolečine, opazovanje operativnega mesta ter zaznavanje zapletov, kar je ključno za uspešno okrevanje pacienta. Pooperativni nadzor vključuje natančne postopke in intervencije, katerih cilj je preprečiti morebitne zaplete in zagotoviti optimalno zdravljenje. Kontinuirano strokovno izpopolnjevanje je pomembno za učinkovito izvajanje teh nalog in prispeva k izboljšanju kakovosti oskrbe ter zadovoljstvu pacienta. Namen diplomske naloge je preučiti vlogo medicinske sestre pri pooperativnem nadzoru pacienta. Metode: Raziskava je temeljila na kvalitativnem raziskovalnem pristopu in deskriptivni metodi dela. Kot inštrument za zbiranje podatkov smo izdelali predlogo za polstrukturirani intervju. Primarni podatki so bili pridobljeni s tehniko intervjuvanja. Vzorec je bil namenski in je vključeval diplomirane medicinske sestre z vsaj 5 leti delovnih izkušenj v pooperativnem nadzoru pacienta. V intervju smo zajeli šest diplomiranih medicinskih sester. Raziskava je potekala v juliju 2024. Rezultati: Za vse intervjuvanke pooperativni nadzor obsega spremljanje vitalnih funkcij, ocenjevanje bolečine ter opazovanje operativne rane oz. operativnega mesta, vse to pa predstavlja tudi ključne naloge za večino intervjuvank. Vitalne funkcije vse intervjuvanke spremljajo s pomočjo monitoringa pacienta na 30 min. Najpogostejši diagnostično-terapevtski postopki za večino intervjuvank so aplikacija intravenozne terapije, opazovanje operativnega mesta in obvladovanje bolečine. Večini intervjuvank uspešen pooperativni nadzor predstavljajo stabilne vitalne funkcije, obvladovana bolečina in dobro splošno počutje pacienta. Pooperativne zaplete intervjuvanke prepoznajo po spremembah v vitalnih funkcijah, bolečini, videzu operativnega mesta in po počutju pacienta, ob opaženih spremembah o tem obvestijo anesteziologa ali operaterja in delujejo po njegovih navodilih. Vse intervjuvanke se udeležujejo izobraževanj, ki jim pomagajo pri bolj kakovostnem pooperativnem nadzoru. Razprava: V raziskavi smo preučili vlogo medicinske sestre pri pooperativnem nadzoru pacienta, podprto s strokovno literaturo s tega področja. Raziskava se je osredotočila na naloge medicinskih sester, postopke pooperativnega nadzora, obravnavo zapletov po operaciji in pomen kontinuiranega strokovnega izpopolnjevanja. Ključne naloge vključujejo spremljanje vitalnih funkcij, ocenjevanje bolečine, opazovanje operativne rane ter skrb za splošno udobje pacienta. Ugotovili smo, da so v postopkih pooperativnega nadzora najpomembnejše aktivnosti, kot so spremljanje vitalnih znakov, obvladovanje bolečine ter preprečevanje zapletov. Strokovno izpopolnjevanje izboljšuje kompetence medicinskih sester, kar vodi k boljši kakovosti oskrbe in večji sposobnosti prepoznavanja zapletov. Naša raziskava je tudi pokazala, da so redna izobraževanja ključna za učinkovito izvajanje pooperativnega nadzora ter za izboljšanje oskrbe in okrevanja za paciente.
Ključne besede: prebujevalnica, pooperativni nadzor, medicinska sestra, zdravstvena nega.
Objavljeno: 30.10.2024; Ogledov: 514; Prenosov: 94
Celotno besedilo (1,49 MB)
Prenosov v tednu: 16

Ključne besede: diplomske naloge, prenova, stanovanje, načrtovanje, cenovno ravnovesje
Objavljeno: 18.01.2025; Ogledov: 223; Prenosov: 75
Celotno besedilo (276,51 MB)
Prenosov v tednu: 10

Opis: Medialni epikondilitis, splošno znan kot golfarski komolec, je degenerativna poškodba, ki se pojavi zaradi ponavljajočih se preobremenitev in mikrotravm mišičnega sistema fleksor-pronator. Najpogosteje prizadene posameznike, ki izvajajo gibe pronacije podlahti in fleksije zapestja v športih, kot so golf, tenis ali met kopja, predvsem pa pri poklicih z obremenitvami zgornjih udov. Poškodba običajno prizadene dominantno roko in poteka v dveh fazah: akutni, kjer so prisotni vnetje, bolečina in oteklina, ter kronični, ki vključuje degenerativne spremembe tkiva, fibrozo in kalcifikacijo. Posledica je zmanjšan obseg gibljivosti, oslabljena funkcionalnost in omejena moč prijema. Diagnoza temelji na podrobni anamnezi, kliničnih testih, kot sta test fleksije zapestja proti uporu in Reverse Cozen’s Test, in slikovnih metodah (ultrazvok, magnetna resonanca), ki omogočajo oceno obsega poškodbe in izključitev drugih vzrokov bolečine. Fizioterapevtska obravnava stremi k zmanjšanju bolečine, izboljšanju gibljivosti, povrnitvi funkcionalnosti zgornjega uda in povečanju moči prijema. Učinkovite metode vključujejo ekscentrične vaje za krepitev prizadetih mišic, terapijo z udarnimi valovi za spodbujanje regeneracije tkiva in raztezne ter manualne tehnike. Pomembno je, da se terapija prilagodi stopnji poškodbe in specifičnim potrebam bolnika, pri čemer je celostni in personaliziran pristop ključen za uspešno rehabilitacijo. Raziskave potrjujejo učinkovitost ekscentričnih vaj in terapije z udarnimi valovi, medtem ko so dokazi za druge metode, kot so laser, ultrazvok in kineziološki trakovi, še vedno omejeni. V akutni fazi se svetujejo nizkoenergijski udarni valovi za lajšanje bolečin in pospeševanje mikrocirkulacije, medtem ko se ekscentrične vaje izvajajo z nizko intenzivnostjo. V kronični fazi so priporočljivi visokofrekvenčni udarni valovi za doseganje globljih tkiv in intenzivnejše vaje za regeneracijo in krepitev mišične skupine fleksor-pronator. Kljub obstoječim metodam zdravljenja še vedno primanjkuje obsežnih znanstvenih dokazov za izdelavo specifičnih smernic. Nadaljnje raziskave bi pripomogle k razvoju bolj personaliziranih in učinkovitih terapevtskih pristopov, ki bi izboljšali kratkoročne in dolgoročne izide. Pri bolnikih, ki kljub obsežni fizioterapevtski obravnavi še vedno občutijo hude bolečine in omejitve, je operativno zdravljenje zadnja možnost. Z natančno oceno bolnikovih potreb in morebitnih sočasnih bolezni lahko dosežemo najboljše možne rezultate in izboljšamo kakovost življenja bolnikov z medialnim epikondilitisom.
Ključne besede: Komolec, medialni epikondilitis, fizioterapevtska obravnava, zdravljenje.
Objavljeno: 19.02.2025; Ogledov: 260; Prenosov: 30
Celotno besedilo (1,27 MB)
Prenosov v tednu: 8

Opis: Izhodišča: V diplomski nalogi smo predstavili nosečniško sladkorno bolezen, ki se pojavi med nosečnostjo in je značilna pri pacientkah, ki prej niso imele sladkorne bolezni. Po porodu nosečniška sladkorna bolezen običajno izgine, vendar imajo pacientke, ki so jo imele, večje tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2 pozneje v življenju. Zdravljenje nosečniške sladkorne bolezni vključuje spremembe v prehrani, telesno aktivnost in v nekaterih primerih tudi zdravljenje z inzulinom ali drugimi zdravili. Vloga medicinskih sester je izobraževanje nosečnice o obvladovanju krvnega sladkorja, spremljanje njenega zdravstvenega stanja ter zagotavljanje podpore pri prilagajanju prehrane in življenjskega sloga za zdrav potek nosečnosti. Metoda: Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela v kvalitativni raziskavi. Primarni podatki za analizo so bili pridobljeni s tehniko intervjuvanja. Vzorec je bil namenski in je vključeval diplomirane medicinske sestre, ki se pri svojem delu srečujejo z nosečniško sladkorno boleznijo in imajo kot več kot deset let delovnih izkušenj na različnih deloviščih. Rezultati: V raziskavi je sodelovalo šest medicinskih sester, ki delajo dnevno s pacienti, ki imajo sladkorno bolezen. Ugotovili smo, da medicinske sestre zelo dobro poznajo svojo vlogo pri obvladovanju nosečniške bolezni in znajo prepoznati zaplete. Razprava: V raziskavi smo ugotovili, da imajo diplomirane medicinske sestre ključno vlogo pri obravnavi nosečniške sladkorne bolezni. Skrbijo za spremljanje krvnega sladkorja, izobražujejo nosečnice o bolezni, prehrani in načinu življenja ter nudijo podporo pri terapijah. Pomembno vplivajo na prepoznavanje in preprečevanje zapletov, hkrati pa spodbujajo nosečnice k sprejemanju zdravih življenjskih sprememb za celo življenje. Imajo dovolj znanja, da pomagajo nosečnicam.
Ključne besede: nosečniška sladkorna bolezen, inzulin, avtoimunska bolezen, trebušna slinavka
Objavljeno: 08.12.2024; Ogledov: 320; Prenosov: 39
Celotno besedilo (828,73 KB)
Prenosov v tednu: 8